Prevara vodje komunistov in bratomorilca Žagarja Stanka, s katero je preslepil Oberkrainerje
| Der Betrug des Kommunistenführers und Brudermörders Zagar Stanko an den Oberkrainern / Prevara vodje komunistov in bratomorilca Žagarja Stanka, s katero je preslepil Oberkrainerje |
| |||||||||||
[Prva polovica brošure vsebuje besedilo v nemščini, druga polovica pa v slovenščini.]
Od poletja 1941 se dogajajo v Oberkrainu stvari, kakršne so bile tu od pamtiveka neznane. Poseči moramo nazaj v čas, ko so azijatske tolpe vpadale v srednjo Evropo, da naletimo na takšne podlosti. Pred stoletji so jahali Turki kot razdiralci in požigalci skozi deželo, ropali, plenili, posiljevali in kradli na način, ki je človeka nevreden. Sedaj je to židovskobolševiški duh, ki je prišel iz Azije in ki sedaj vrši ista sramotna dejanja in krutosti v Oberkrainu. Tukaj hočejo isto stisko in isto bedo, kakor vlada v Sovjetski državi. Za izvedbo komunističnih zločinov v tej deželi se je našel Oberkrainer Žagar Stanko. Kot komunist je bil znan že v Jugoslaviji in radi komunističnega delovanja je bil že v jugoslovanskem času večkrat kaznovan. Hotel je obvladati Oberkrain in postaviti komunistične tolpe za gospodarje te dežele. Kdor se ne bi prostovoljno podal, tega bi prisilili. Ljudi, ki so neljubi njemu in njegovim pomagačem, odstranijo z likvidacijo. Pod izrazom „likvidacija“ razumejo umore, usmrtitve na najnesramnejši način.
Žagar je bil v zvezi s centralo komunistične stranke v Ljubljani. Prav po lastni volji je izdajal povelja za umore in napade. Predvsem so morili posestnike in kmete, pa tudi stare žene, družinske očete in dekleta. Za vsa ta dejanja pa je usoda doletela tega samoveličavnega in zločinskega komunista in 27. marca 1942 je izdihnil svojo zločinsko dušo. Njegovega sina, ki je skušal zapeljati oberkrainsko mladino in jo pahniti v smrt, je doletelo isto. Ostali družinski člani so zaprti in pričakujejo pravično kazen. Tako Žagar ni dosegel gospodstva nad Oberkrainom, temveč ono usodo, ki je doletela mnogo njegovih žrtev. Vsa prelita kri je prišla nad njegovo glavo in ga uničila. Kdor mori, je sam zapravil svoje življenje. Kako pa je ta zločinec skušal obdržati svoje zapeljane ljudi na vajetih in jih spraviti vedno znova tako daleč, da so izvrševali njegova kruta povelja, vam pokažemo v nekaterih navedenih primerih:
Dne 31. januarja piše sledeče pismo:
„Če je nujno, da se mora F. zdraviti, potem naj pride na določeno mesto. Vzdržite še teh par tednov do sredine marca, ta čas bo še težak. Na fronti kaže za nas zelo dobro. Mosaiska in Charkow sta padla. Sovjeti so zaplenili ogromne količine materijala. Povejte tudi partizanom, da so Američani potopili 300.000 Japoncev. Sporočite partizanom, da bo vsak, ki hoče od nas, takoj prijet in ustreljen. Glejte, da ohranite za čas, ki je za nas zelo kritičen, bojaželjnost. Pozdravite vse od nas. Svobodo narodu."
Tako piše podlež, ki vidi, da njegovi pomagači nočejo več z njim. Zato se zateče k lažem. Charkow je, kakor vso zimo, tudi sedaj v nemških rokah in bo tudi ostal. Zato je tudi laž, da so Sovjeti zaplenili ogromne količine blaga. Ravno tako je tudi poročilo o potopitvi tolikih Japoncev popolnoma zlagano. Nasprotno! Japonci so Ameriki in Angliji prizadejali v pretekli zimi najtežje izgube. Mnoge angleške in ameriške bojne ladje, matične ladje, težke križarke in rušilci so bili potopljeni na dno morja. Anglija in Amerika morata gledati, kako se Japonska polašča polagoma njunih najbogatejših ležišč surovin. Največja ameriška trdnjava na Filipinih, Corregidor, je padla; Burmo so vzeli Angležem, prekoračili so meje Indije in ta najbogatejša angleška kolonija zahteva sama od Angležev neodvisnost in svobodo.
Žagar je vedno znova skušal z lažmi preslepiti svoje pripadnike. Tudi sedaj še naprej lažejo in vedno znova se še najdejo neumneži, ki verjamejo tem lažem in katere stvarnost potem preplaši iz njihovih sanj. Da bo v šestih tednih boljše, je Žagar v tem pisanju od 31. 1. 1942 tudi oznanil in običajne grožnje s smrtjo tudi ne manjka. In resnično je postalo boljše, kajti v osmem tednu po tem pisanju smo uničili Žagarja s 16 tovariši in prebivalstvo Oberkraina se je lahko oddahnilo in se veselilo, da so se iznebili take gnusobe.
Tudi tiste, ki so se nahajali v votlini pri Naklasu, je doletela kazen. Med njimi je bil tudi Žagarjev sin. Pri tem jih je bilo 11, katere so ubili in 5, katere so ujeli, ki ne bodo mogli več mučiti Oberkrainerjev. Ali pa tistih 5, katere smo prijeli pri Herzogwaldu, ali onih 70 iz okolice Steina, ki so še vedno verjeli v zmago bolševikov. 9. aprila je policija prijela bandita Zupana pri Winklern. 13. aprila se nam je posrečilo prijeti pri Jauerburgu vodjo banditov, Josipa Bandičiča, kateri je bil pri poizkušenem begu ustreljen. Skušali so vdreti preko Jantschberga. Ta poizkus je plačalo z življenjem več kakor 70 bolševiških zločincev. Svojega cilja niso dosegli. Tako postaja vsem „lažje“, ki še verjamejo, da lahko pomagajo komunističnim zločincem. Preje ali sleje jih bo uničila trdota nemškega zakona. Družine tistih, ki pobegnejo v gozdove, bodo ravno tako odstranjene iz Oberkraina. S tem je torej vsak, ki pomaga komunistom in gre z njimi, odgovoren ne le samo za svojo lastno usodo, temveč tudi za svoje sorodnike.
Drugo pismo Stanka Žagarja z dne 1. 2. 1942 vsebuje sledeče:
„F. Prejeli smo poročilo o Tvojem zadržanju in obnašanju v tem položaju. Tvoje zadržanje je bilo nespametno, nepravilno, sramotno in kaznivo po naših zakonih. Sklicujem se na Tvoje dosedanje junaštvo in požrtvovalnost. Pri nas si bil znan kot eden najboljših partizanov in Tvoje sedanje zadržanje mi je neumljivo. Vedeti moraš, da nosiš vso odgovornost, Ti in Tvoji tovariši, če povelja ne izvršite. Poleg tega je položaj za nas le še kratek čas težaven. Samo še 6 tednov, potem pride naša rešitev. Položaj na fronti je za nas vsak dan boljši. Sovjeti Nemce strašno bijejo. Nemška moč z vsakim dnevom popušča. Vsled tega pogum in v boj za svobodo."
To pismo od 1. februarja 1942 nam kaže, kako se je med komunističnimi banditi razširilo nezadovoljstvo in kako zelo so zapeljani hrepeneli po domu. Samo z grožnjami so jih obdržali pri Žagarju in njegovih pajdaših. Z lažmi in napačnimi poročili so jim skušali zbuditi upanje, da je lahko samo še 6 tednov do zmage Sovjetov nad Nemci in njihovimi zavezniki. Od takrat pa ni preteklo 6, temveč 17 in 18 tednov. Laži se s tem ne uresničijo. Nemčija in njeni zavezniki so danes močnejši, kakor kdaj popreje in naši sovražniki so vojno že skoro izgubili, kajti izgubljajo jo vsak dan, izgubljajo jo na kopnem, v Evropi, Aziji in v Afriki, izgubljajo jo na oceanih in v zraku. Tako dolgo jo bodo izgubljali, da nekoč ne bo šlo več dalje in se bodo morali vdati. Laži ne spravijo dejstev s sveta. „Laž ima kratke noge". Ta star pregovor so Angleži sedaj zopet potrdili. Vso zimo so pripovedovali angleški in komunistični radiooddajniki o velikanskih zmagah Sovjetov nad Nemci na vseh frontah. Dan za dnem so prinašali nove vesti o zlomu nemške armade, o prodiranju Sovjetov proti Berlinu. Ko pa je zima minila, niso mogli drugega, kakor priznati resnico. Tedaj so predrzno izjavili, da so vso zimo lagali, da bi vzdržali razpoloženje lastnega naroda in svojih zaveznikov, da to ne bi padlo. Sedaj so sami priznali, da so se mesece lagali vsemu svetu. Sami priznajo, da nemška fronta zoper bolševizem trdno stoji in vsi se boje tistega časa, ko bodo nemške armade zopet z neizmerno silo prodirale. Führer sam je rekel v svojem zadnjem govoru, da bodo ruskega velikana toliko časa bili, da bo razbit. Nemška sila torej ne popušča, kakor to sporočajo neki zločinci svojim pripadnikom, nasprotno, nemška moč iz dneva v dan narašča. Celo sovjetsko vrhovno poveljstvo je moralo ugotoviti začetkom maja 1942 sledeče:
,,Takozvana zimska črta je ostala v nemških rokah, in cilja, uničiti to linijo, nismo dosegli. Vodstvo nemške vojske je obdržalo in izgradilo Orel-postojanke. Glavna železniška zveza nemške južne armade, Orel-Kursk-Saporoshje-Melitopol, je z malenkostnimi prekinitvami ostala. Hoteli so le, držati lastne narode na vajetih.
S tem so vse laži Sovjetov in plutokratov v prošli zimi odkrite. Oni so hoteli samo svoje ljudstvo držati v blodnji.
V nekem drugem Žagarjevem pismu, naslovljenem na B, čitamo:
„Ker se je izdajstvo v zadnjem času stopnjevalo in precej naših ljudi v dolini in na zvezah ujamejo, se je radi tega tudi preskrba naših edinic odgovarjajoče poslabšala. Vsled tega moramo biti posebno pazljivi in previdni. Pripraviti morate zaloge živil, posebno masti, moke, fižola in sladkorja ter to shraniti na sigurnih krajih. Vplivajte vsak čas na prebivalstvo v našem smislu in krepite politično zavest v smislu OF.
Poročila s sovjetske fronte so tukaj ugodna. Rdeča armada na vseh odsekih napreduje. Položaj Nemcev je z dneva v dan brezupnejši. V boj za svobodo in pozdrave vsem.“
Tudi pismo od 16. marca je vsebovalo laž, da Sovjeti napredujejo in da je položaj Nemcev brezupen. Zasledujmo le vsakodnevno OKW vojno poročilo, in vedeli bomo, kako se je Žagar lagal in kako se še danes lažejo. Celo če poiščemo na zemljevidu kraje, katere nasprotniki navajajo, vidimo, da so nemške armade prav daleč na sovjetskem ozemlju. Tam čakajo na Führerjevo povelje za napad. Iz gornjih pisem pa razvidimo še nekaj. Zapisano je tam povelje za rop: mast, moko, fižol, sladkor zahtevajo. Kmetje in kočarji iz Oberkraina to že dalje časa vedo, kajti komunistični roparji so prišli po noči v njihove hiše, jih napadli in jih v več slučajih popolnoma izropali. Tudi o tem, kakor o umorih Vam poročamo nadalje v tej brošuri.
V nekem drugem pismu piše Žagar Stanko zopet, kako naj se privabi mlade može Oberkraina h komunističnim tolpam, kako jih je treba vpoklicati in potem te privabljence podučevati. Obljubiti je treba tem ljudem, da bodo svojo katoliško vero še v naprej obdržali, da bodo prosti in da bodo živeli v srečni sovjetski državi. Pri tem pa takoj naglaša, da je to samo za lahkoverneže, komunistična stranka pa da mora vodstvo vedno obdržati trdno v svojih rokah.
Kdor zna bistro misliti, ve, kaj to pomeni. Pomislimo na sovjetski upor na Madžarskem in v Španiji, pomislimo, kaj se je tam dogajalo, potem vemo, kaj bi doletelo Oberkrainerje, če bi se tem judovskookuženim bolševiškim krvniškim hlapcem posrečilo polastiti se moči. Nemčija tega ne bo nikoli dopustila. Oberkrainsko prebivalstvo samo sebe ščiti, če nastopa zoper te izdajalce in morilce.
Kakor zagrebški škof, tako je tudi ljubljanski škof dr. Rožman spoznal, zakaj se gre in je vsled tega pustil v nedeljo, dne 22. 3. 1942 v vseh ljubljanskih cerkvah prečitati pastirsko pismo, ki je vsebovalo sledeče svarilo:
„Že v drugič v tem tednu je morilska krogla končala na cestah našega mesta življenje katoliškega akademika. Že v drugič se je zgodilo, da je moral pustiti svoje življenje mlad študent, ki ni nikogar žalil, nikogar izdal in ki je služil Bogu in narodu z vzorno ljubeznijo ter vsled tega prenašal težke žrtve. Zakaj pa je neki tajno sodišče obsodilo ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratovska roka zoper ta dva? Ne v zaščito interesov naroda, ne v dobro nacije in nje lepše bodočnosti, temveč za dosego brezbožnih ciljev, ki so narodu v časno in večno pogubo. Bratomorstvo je vnebovpijoči greh, kateremu se pridruži še drugi, ker so skušali svetel ščit časti obeh mučenikov še umazati z lažmi. Vsak kristjan in vsak zaveden Slovenec mora take zločine obsoditi za greh pred Bogom in za zločin pred narodom. Sokriv pa je tudi vsak, kateri take zločine odobrava in kakorkoli pomaga pri njih izvedbi."
Škof je torej v tem pismu izjavil, da se komunisti ne borijo v zaščito naroda in dobro nacije ter za lepšo bodočnost, temveč da prinašajo narodu samo pogubo. Sokriv pa je vsak, kateri take zločince odobrava ali pa da pri njih izvedbi celo pomaga. Za Oberkrainerja, ki stvar nekoliko premisli, so te škofove besede sploh nepotrebne, kajti on ve in spozna z bistrim razumom, da prinese sovjetsko gospodstvo le bedo in pogubo. Onim pa, ki še vedno mislijo, da bi se lahko napravilo med komunizmom in njihovim katoliškim mišljenjem še kakšno zvezo, naj služi v pojasnilo pastirsko pismo. Tudi oni sedaj vedo, kako se naj obnašajo napram zločincem.
V nekem pismu od 16. 3. 1942 piše Žagar Stanko zvestemu zaupniku, da je morala med njegovimi ljudmi zelo padla, da imajo mnogi izmed njih ozeble noge in da so za vsak boj nesposobni; mnogi partizani so ušli domov. Nemci so ujeli velik del in predvsem tudi najboljše vodje, za katere ni najti nadomestila. Nimamo zdravnika, nobenih živil, prebivalstvo noče več sodelovati. Obstoja nevarnost, da tudi spomladi ne bomo mogli nadaljevati naše delo, da bo prišel čas, ko bo vse izgubljeno in ko bomo mi sami uničeni. Večji del naših ljudi se javi raje nemški policiji in se pusti aretirati, da mu ni več treba priti k nam. Delovati bi morali proti temu, samo ne vem, kako? V tej stiski prosim za Tvoje sodelovanje in nasvete."
To pismo dokazuje, da bolševiški vodja že pred 21/2 mesecema ni več vedel, kaj naj stori in kako naj se stvar nadaljuje. Položaj pa se je med tem časom za te bratomorilce le še poslabšal in postal je še brezupnejši, kajti prebivalci Oberkraina vedno bolj vidijo, kako jih takozvani »osvobodilni borci« vodijo za nos.
Za dokaz žalostnega razpoloženja in obupanosti med partizani navajamo še pismo mladega zapeljanca, katerega je tudi doletela usoda, kakor si jo je zamislil:
„Ko sem v petek popoldne zvedel, da me kliče dolžnost in da moram še istega dne oditi k partizanom, sem postal žalosten. Pač pa sem bil tudi vesel, da bo vendar prišla odločitev. Svojega dekleta ne bom več videl. Takoj po kosilu sem šel k njenim staršem, da bi jim to povedal. Moji domači niso ničesar vedeli, niti slutili niso, da bom zapustil dom. Ni jih bilo doma. Tudi moja dva majhna bratca, najljubše kar sem imel na svetu, nista bila doma. Poslovil sem se tudi samo od dekletovih staršev. Podal sem se nato z nahrbtnikom na zbirališče. Po dveurni hitri hoji pridem do zveznega mesta. Po eni uri hoje, bil sem že zelo truden, smo prispeli do prenočišča. Bilo nas je pet. Spali smo na tleh. V nekem poslopju so skriti naši ranjenci. Imam puško. Iti moramo čez cesto, to je zelo nevarno. Nato pa moramo strmo navzgor. Tukaj pa sem začel zaostajati in če ne bi imel dobrega tovariša, sploh ne bi prišel na hrib. V takih slučajih se kesaš, da si zapustil dom. Čez dan smo pri T. Zeblo me je in lačen sem bil. Zvečer smo se porazdelili po hišah. Nemci so oddaljeni od tukaj samo pol ure. Prvikrat so za nami. Hitro se opremim in se vrnem nazaj v St. Vsa hiša je v nemiru. Trudni in lačni možje, to napravlja strašen vtis. Kmalu gre vse naprej. Spal sem eno urico. Nemci so že zopet za nami. Mnogim ozebejo noge. Zjutraj moramo preko hriba, to je naša najslabša pot. Premočeni, lačni. Predpoldan v F. Nemci so zopet za nami. Menažo smo morali zapustiti še v loncih. Umik na hrib. Jaz grem po vseh štirih. Ostali smo tri dni v barakah. Mraz, lakota in straža. V nedeljo zvečer umik. Vso noč potujemo. Bradat sem že in docela umazan. V noči gremo vedno naprej. Nesti moram kotel. Komaj hodim. Dan je, mraz, lakota in dvakrat moram na stražo. Opolnoči gre naprej. Ujamemo berača in ga ne pustimo naprej. Moj nahrbtnik se je raztrgal. St. mi pomaga nositi prtljago. Nahrbtnik sem dal v odejo in potem čez ramo z njim. Pride še druga skupina, ki je zelo slabe volje. Mi nekoliko izboljšamo razpoloženje. Drugi dan gre zopet naprej. Podamo se na R. Spotoma sem skoraj obležal. Grem na poizvedovanje. Vsakih 6 ur straža. Straža vidi lisico in strelja. Poskočimo na noge in se opremimo. Ravnokar sem zaspal in sem bil bos. V sredo zjutraj pridejo tovariši, težko so natovorjeni z živili. Bil sem ravnokar na straži. Pri vsakodnevnem pouku precej debatiramo, mnogokrat se prepiramo. Iz fronte prihajajo vedno dobra poročila. Dne 22. 2. prevzamem trajno službo." — Končano!
Dalje zapeljani in lahkoverni mladi mož ni mogel več pisati. Res je prevzel »trajno službo«. Tudi tega imajo na vesti bolševiki, kakor mnogo drugih, ki so verjeli njihovim obljubam in morali to vero plačati z življenjem. Iz njegovega pisma razvidimo, kako je obžaloval, da je zapustil dom. Tam se je zbistril in tam je videl, kakšno neumnost da je storil. Njegova usoda naj privede marsikoga do premišljanja in prevdarka.
Nikomur ni potrebno zbežati v gozdove in iti s tem v smrt.
Tako je komunist Stanko Žagar s svojimi pajdaši zvodil mnogo Oberkrainerjev v pogubo in njihove družine v nesrečo.
Ostanki bolševiških tolp še vedno neprestano vršijo zločin za zločinom. Še nadalje ropajo uboge kmete, saj jim je bilo to tudi zapovedano. Tako so 13. 4. 1942 ukradli in zavlekli Johannu Bradesku iz Schwarzenberga živino in živila. Pri Kraksenu, okrožje Stein, so v isti noči pognali v zrak drog za visoko napetost. Od takih dejanj je že zopet prizadeto Oberkrainsko prebivalstvo. Potem nima nobene luči in nobenega toka. V Eggu, občina Lukowitz, so ukradli 2 prašiča in 1 teleta. 5. 4. 1942 so ukradli posestnici Pautitsch iz Bakowitz, občina Littai, kravo in spravili s tem ženo v bedo in stisko. 8. 4. so ukradli v Unterlogu konja posestnika Hauptmanna. Tudi napada na železnico se niso zgrozili. Kakšno strašno dejanje je to in kakšno zavrženost nam pokaže! Če ne bi tega dejanja pravočasno odkrili, bi to stotine Oberkrainerjev stalo življenje. Miroljubni delavci, ki se peljejo na delo, bi izgubili vsled te brezvestnosti svoje življenje. 10. 4. 1942 so v občini Tratten ukradli več centov moke in v Lengenfeldu ravno tako živila. Nadalje so komunisti ropali živila v občini Tratten. 18. 4. 1942 so v Mitterbergu ukradli pri kmetu Arrichu 2 vola, v Buchenbergu 2 konja, v Buchheimu 3 ovce. V Morautschach so okradli mlekarno. Nadalje so kradli oblačila in tobak in prisilili več posestnikov, da so oddali vse, kar so imeli. Komunističnim tolpam je prav vse eno, kako si oropanec s svojo družino pomaga. Gledajo samo nase ter skušajo čim dalje živeti na stroške miroljubnega prebivalstva.
Z več umori so pokazali ponovno, kdo so in kakšno mnenje naj imajo Oberkrainerji o njih. Tako so 4. 4. 1942 umorili Aloisa Kohalija, Oberdorf, obč. Tratten, potem, ko so preje ustrelili njegovo mater. 12. 4. so se pojavili s sovjetsko zvezdo označeni lopovi pri Josefu Jelnikarju v Senoschetih, vdrli nasilno v njegovo stanovanje, ga prisilili, da je šel pred hišo, streljali nanj in ga zaklali z noži. Kakor znano so 14. 4. v Oberfernigu pri Cerkljah umorili 3 vojake in 2 Oberkrainerja, pri čemer so še 3 nadaljne osebe težko ranili. Brez vsakega povoda so streljali v gostilni Renitz in prelili nedolžno kri. 17. 4. se je zgodilo nato strašno dejanje v Asslingu. Opoldne je neki bandit ustrelil tamkajšnjega župana Luckmanna, ki je šel z občinskega urada. To je bilo pristno komunistično dejanje. Zahrbtno ga je ustrelil nek bolševist, ker se ni upal pogledati vrlemu nemškemu možu, ki je storil tudi za oberkrainsko prebivalstvo le dobro in ki je vedno skušal izravnavati trdote, v oči. Isti dan so ustrelili ključavničarja Jakela Andreja v Karner Vellachu pred njegovo ženo in njegovimi 3 otroci. Vdirajo torej v družine in ugrabljajo očete iz srede otrok. 4. 5. je neki komunist ustrelil slikarskega mojstra Martelaka v njegovem stanovanju v Laaku a. d. Zaier. Bandit je prišel v stanovanje in vprašal, če ne potrebuje pomočnika. Mati je šla po sina in ko je ta prišel, ga je bandit ustrelil, žena je v svojem ogorčenju planila na morilca in ga vrgla na tla. Klicala je na pomoč, toda zločinec se je iztrgal njenim šibkim rokam in ušel. Nedolžni slikar je podlegel svojim poškodbam.
To so strahotna dejanja komunističnih tolp v zadnjih tednih. Pozimi jim je obljubil Žagar Stanko v 6 tednih svobodo in zmago. Pripovedoval je o mogočnih zmagah Sovjetov na vzhodu. Vse te laži se niso uresničile. Kljub temu so še vedno nekateri tako zaslepljeni in nočejo videti v kakšen prepad da drvijo. Njihovi hujskači jih gonijo v prepad in smrt. V bodoče bodo morali zapustiti sorodniki komunističnih morilcev lepi Oberkrain. Pri lastni krivdi pa jih zadene še trša kazen.
Celokupno prebivalstvo mora pomagati v borbi zoper te morilce svojih lastnih bratov in očetov. To je obenem tudi najboljša obramba. Mnogi pošteni Oberkrainerji že tako delajo, ker ljubijo svojo domovino, svoje matere in otroke.
Ne držite rok križem, se glasi geslo, prevdarno in hrabro se borite zoper to bolševiško kugo, to je vse!
Nihče naj ne verjame zločincem, nihče naj jih ne podpira, nihče naj jim ne nosi vesti. Vsak naj javi, če se tolpe kje pojavijo, vsak naj takoj javi zločine banditov, potem bo tudi kmalu prišel čas, ko bo imel Oberkrain mir za podvig. Nemška policija stalno zasleduje te lopove. Uničuje jih, kjer jih dobi in mnoge je že doletela zaslužena kazen. Umrli so ali pa sede v ječah. Samo tisti, ki so pametni in se prostovoljno vrnejo domov ter niso prelivali krvi, lahko računajo na milost. Vse ostale čaka smrt.
Nastaja nova Evropa. Vsi narodi kontinenta so se zedinili v borbi proti svetovnemu sovražniku: židovskemu bolševizmu.