Preroške sanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Preroške sanje.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/48 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kaznjenke so sedele pri kosilu. Ker ni bilo nadzornice pri njih, so se jim razvezali jeziki. Ženske so bile seveda vse po nedolžnem v kaznilnici; če bi jih povprašal, bi se moral zgražati nad hudobijo sveta, ki zapira skrbne gospodinje, če si preskrbe malo moke, drv ali kaj podobnega ... Danes je vzbudila splošno zanimanje žena lepo rdečih lic, ki je že odšla od mize in čakala nadzornice. »Poglejte jo vendar!« — je vpila Neža Smuk, — »kakor jabolka so njena lica.« — »Ona se maže!« — sta vpili Jera in Jora Potrebšek, Urša Jeznazmer je vprašala: »Kje pa naj dobi rdečo mažo?«

Nato ni vedel nikdo odgovora in Nežulja, žena rdečih lic, se je postavljala: »Je že tako, da smo eni rdečega lica, drugi pa so sirotkinega« (zelenkasto bledo).

»Nežulja je lažnivka« -— je pošepetala Jera Potrebšek — »meni se je sanjalo nocoj, da je nekje vlomila.«

»Kar napovedo sanje, se uresniči,« — je razsodila Neža Smuk. Nežulja je skomizgnila: »Pa ne vedno! Meni se je sanjalo, da sem bila kraljica . .«

»Kraljica, hehe,« — so se zakrohotale ženske, ali Neža Smuk je zatrjevala: »Poslušajte — dokažem vam : moja babica sanja neki dan ali neko noč, da si je zlomila nogo — in pomislite — drugi dan je ubila svojo najboljšo skledo!«

»Ti pa nisi preveč brihtna,« — so oponesle tovarišice Neži, ali ona je zatrjevala zmagovito: »Sanje zadenejo, vam pravim. Enkrat se mi sanja, da sem zadela glavni dobitek; stavim v loterijo in dobim sto tisoč kron.«

Splošen smeh je sprejel to bahanje, sledilo mu je vprašanje:

»Kam si pa dela onih stotisoč kron?«

Smuklja se je dosledno lagala: »Moj prejšnji ženin, baron, mi jih je ukradel.«

Vse so zagnale zopet smeh, samo bleda žena, ki je molčala ves čas, se ni nasmehnila. Začudene so jo vprašale tovarišice:

»Kaj ti je, Mokarica?«

Ženska, ki je sedela v ječi radi nekega perila, ki si ga je bila izposodila, je dobrodušno silila: »Povej vendar, Mokarica, kaj te skrbi? — Saj veš, da grem jutri domov ...«

»Sanje — sanje!« — je Mokarica vzdihnila, — »strašne reči so se mi sanjale. O Bog pomagaj!« Vse je sililo vanjo — po dolgem obotavljanju je povedala: »Sanjalo se mi je ... pa je prestrašno, da bi povedala — sanjalo se mi je — da mi je bila ukradena moja knjiga s hranilno vlogo.«

Naglo je vprašala dobrodušnica: »Kje si pa bila v sanjah?«

»Kje sem bila? — Doma sem bila. Stopim k zrcalu, sežem za zrcalom — nič ... Knjige ni bilo ...«

»Bedak! Kdo pa je tako neumen, da bo spravljal hranilno knjigo za zrcalom?« — se je kregala Nežulja, dobrodušnica pa je branila: »Pusti jo — nekje mora vendar knjigo spraviti.« Sočutno je vprašala: »Koliko pa imaš v hranilnici?« Žalostno je odgovorila Mokarica: »Poldrugsto kron.«

»Veš za številko knjižice?«

Žalostno je odmajala Mokarica: »Ne, številke ne vem.«

»No, le potolaži se, saj se ti je sanjalo,« — je rekla Nežulja. Debata o resničnosti sanj pa se je nadaljevala in je bila na višku živahnosti, ko je poklicala nadzornica kaznjenke k delu.

Drugi dan niso več govorili o sanjah, samo Mokarica se je spomnila večkrat, kako se je bila prestrašila, in ko je hitela črez par tednov domov, je mislila celo pot na svoje zlokobne sanje. Prišla je v domačo vas. Trije otroci so sprejeli mater z burnim veseljem in povedali, da dela oče na polju. Mokarica je poljubila otroke in jih poslala iz sobe, tekla k zrcalu in iskala ... Bila je tam šiba, bila oljčna vejica — knjige ni bilo ...

Vročina in mraz sta preleteli ubogo ženo, debele solze so se ji vlile iz oči. Poklicala je otroke in izpraševala, če je bil kdo v sobi ta čas, ko nje ni bilo, in če je stikal kdo za zrcalom. Otroci pa niso ne vedeli ne razumeli. Tudi mož ni vedel ničesar, naznanil je orožnikom dejstvo, ali orožniki si niso vedeli pomagati. Sodnik je pozval Mokarico in jo vprašal, če je vedel kdo za to, da je bila skrila knjigo za zrcalom. Mokarica je zatrdila, da ni vedel nikdo razen nje za to. Pribili so, da je bila knjiga ukradena šestega septembra in da Mokarica ne sumi nikogar, Jokaje je prišla Mokarica domov. Srečala je soseda Bunkeža, ki jo je ustavil z resnim vprašanjem:

»Poslušajte, Mokarica, povejte mi vendar, ali res ni vedel nikdo za vašo knjigo?« Mokarica je ponavljala svojo trditev, da ni vedel nikdo o tem in povedala Bunkežu o svojih sanjah. Poudarjala je, da je bila ves čas prepričana, da bo knjiga ukradena, ker sanje nikdar ne varajo.

Bunkež pa je bil rojen sodnik._Silil je v Mokarico z vprašanjem: »Pomislite, soseda, če niste vi komu povedali svojih sanj?«

Mokarica je premišljevala in zardela. Pojasnila je: »Da ... Pravila sem tovarišicam v mestu ... Saj veste tam ... Radi one pesti moke ...« 

»Torej!« — je pribil Bunkež. »Knjigo je vzela ena tistih žensk.«

Mokarici se je posvetilo v glavi, Bunkež je kimal zadovoljno: »No vidite? — Le pojdite jutri še enkrat na sodnijo in to povejte!«

Mokarica je zopet izpraševala otroke, če ni bila morda neka ženska pri njih ta čas, ko ni bilo nje doma. Najstarejše dekletce, ki je štelo osem let, se je domislilo:

»Saj je res bila enkrat žena tu, vprašala je po tebi in nam je dala dvajset vi- narjev, da kupim sladkorčkov, šla sem ponje, ko sem jih prinesla, pa žene več ni bilo tu.«

Sodnija je slučaj preiskala. Dognala je, da je bila knjiga ukradena dan zatem, ko je bila izpuščena Urša, ki je bivala v bližnji vasi. Preiskava pri Urši je bila uspešna, ker so našli tam še skoraj ves denar. Mokarica je veselja jokala, ko ji je naštel sodni sluga denar.

Kmalu sta se videli Urša in Mokarica pred sodnijo. Tatica je bila zopet preskrbljena za par mesecev, smela pa je še domov, da uredi pri otrocih in jih komu izroči. Na hodniku je počakala Mokarico, ki je prišla žareča veselja, ker je potegnila pričnino. Urša je vprašala Mokarico, kako ji gre, jo prosila odpuščanja, da je izrabila njeno zaupnost, in silila živo v njo:

»Kaj res ne veš s čim si je barvala Nežulja lica? Povej no, povej!«

Mokarica je dobrodušno pravila:

»Kmalu potem ko si odšla, je prišlo vse na dan: ona je šivala srajce, kakor veš, in v srajcah je našla par rdečih niti, te je izpulila skrivaj, jih namočila in si barvala lica z vodo.«

Ko je slišala Urša zanimivo pojasnilo, se ni zahvalila, obrnila je Mokarici hrbet in ponosno odšla. Mokarica se je vrnila v svojo vas. V bližini šole je stala gruča vaščanov. Bunkež jo je pozdravil:

»No, Mokarica, ste dobili svoj depar?«

Mokarica je zadovoljno kimala: »Saj sem vam rekla, sanje ne lažejo.«

Bunkež se je smejal: »Eh, Mokarica, če poveste tatičem, kje imate spravljen denar, potem ni čuda, če sanje uganejo, da vam je denar ukraden.«

»Resnica je vendar, da so se sanje uresničile in tega mi ne morete utajiti,« — je trdila Mokarica in pritrdili so ji vsi. Zmagovito je odšla, Bunkež je vzdihnil: »Na tak način se bodo sanje vselej uresničile.«