Premk: Služba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Služba
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 8. junij 1912 (45/129)
Viri: 129
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Komaj je minulo par tednov, odkar je prišel v Loke stražmojster Martinec, pa so že govorili vaščani, da se ženi pri poštarjevi Rozalki. Koliko je bilo na tej stvari resnice, ni mogel od začetka nikdo dognati, kajti stražmojster Martinec ni bil kakor njegov prednik, ki se je razgovarjal z vsakim vaščanom. Še s tistimi tremi žandarji, ki so službovali na isti postaji, je govoril le službeno in še to z zapovedujočim, skoro osornim glasom, da ni naposled nikdo pogrešal njegove družbe in se mu je marsikdo celo umaknil, če ga je zagledal na cesti z visoko dvignjeno glavo in trdim, odločnim korakom, kakor je hodil vedno, pa naj si je bil v službi, ali na izprehodu. Star je bil okroglo trideset let, dasi ga je izdajal njegov strogi in mračni obraz skoro za nekoliko starejšega. Kadar je govoril s človekom, se mu je čelo nagubančilo, oči pa so gledale izpod stisnjenih obrvi, kakor da hočejo videti vsakemu čisto v dno duše. Govoril je malo, besede pa je nekoliko vlekel in zategoval, da so ga Ločani kmalu obsodili za Dolenjca, kar pa Martinec ni bil. Služboval je pač nekaj let tudi na Dolenjskem, svoja detinska leta pa je preživel na pustem Krasu, kjer je pokazal že kot otrok svojo osorno in kruto naravo, da se je človeku zdelo, kakor da so ga hotela trda kraška tla pokazati svetu kot pristnega svojega otroka.

Očeta ni poznal nikoli, dasi je pozneje izvedel popolnoma natanko, kako se je zgodilo z njegovo materjo, ki je odšla v svet kmalu po njegovem rojstvu in se ni vrnila nikoli več.

Takrat so gradili nedaleč od vasi novo cesto, nadzoroval in vodil pa je delo neki tujec, ki se je nastanil pri Martinčevih. Tako se je zgodilo, da ni prav vedel, kdaj in kako: cesta je bila dograjena, tisti prikupljivi tujec je odšel. Martinčeva hči pa se je skrivala pred ljudmi in dva meseca potem je porodila sina, ki so ga krstili za Medarda. Kmalu po njegovem rojstvu je izginila tudi ona. Nekateri so menili, da je odšla za njim, ki jo je onesrečil in zapustil, drugi pa so mislili drugače, le njena mati, ki je bila vdova že nekaj let, je tiho prenašala to sramoto in negovala malega Medarda kakor lastnega otroka. In da ni umrla osem let potem nenadoma brez vsakega testamenta, bi bilo tudi Medardovo življenje vse lepše in ugodneje. Tako pa je pripadlo vse domačemu sinu, ki se je kmalu potem oženil, Medardu pa izročil koze in ovce, kar je prej opravljal neki bajtarjev sin. Zdaj je bilo z Medardovim učenjem pri kraju, in če je kdaj še mogel pogledati kak tiskan papir, se je to zgodilo le ob nedeljah in praznikih. Ko je postal za pastirja že premočan, se je udinjal pri županu za hlapca, čez štiri leta pa je odšel prostovoljno v vojake, kjer ga je srečalo čisto novo življenje. Železna strogost, kateri se je suženjsko pokoril, mu je ugajala bolj od vsake svobode in v njegovem srcu je živela samo želja, da bi mogel kdaj tudi on zapovedovati s tisto osorno silo. Red in točnost v vsem, sta mu postala naenkrat najvažnejši smoter življenja in ko je drugo leto potem postal podčastnik, je svote nazore tudi udejstvil. In polkovnik, ki je dobro poznal njegovo naturo, mu je zadnje leto svetoval, naj vstopi med orožnike, kjer mu je zagotovljena še lepa bodočnost. Martinec je brez vsakega pomisleka sledil njegovemu nasvetu, kajti življenje, kakršno je že poprej imel, se mu je zdelo tako pusto, brez vsakega reda in brez vsake oblasti, čemur bi se ne mogel nikdar več privaditi.

In služboval je prva leta na Dolenjskem, kjer je vsak za najneznatnejši prestopek takoj spoznal orožnika Martinca. Nič več ni bilo v vasi toliko pretepov, krčmarji so zapirali – točno kakor na povelje in ko se je čez nekaj let raznesla novica, da je povišan Martinec v sražmojstra in odide v kratkem tja daleč v Loke, si je marsikdo veselo oddahnil.

A Martinec se ni izpremenil na svoji novi službi niti za las, zato se je zdelo marsikomu celo čudno, da se ženi pri poštarjevi Rozalki.

Pa stvar je bila resnična.

Napravili so vse nekako na tihem in tako hitro, da ju je celo župnik oklical enkrat za trikrat. In nato je bilo ženitovanje tiho in mirno, kakor še nikoli v Lokah, zato so tudi Ločani skimavali in menili, da njun zakon ne bo kaj prida. In še nekaj drugega se je tudi govorilo.

Tisti Slaparjev Ivan, ki je študiral nekaj časa v mestu, po očetovi smrti pa prevzel posestvo in ostal v Lokah, je gledal baje za poštarjevo Rozalko in zdaj so ugibali fantje na dolgo in široko, kako se bo osvetil nad žandarjem Martincem. Pa Slaparjev Ivan menda ni mislil na nikako maščevanje, ker je hodil po vasi tih in miren, dasi nekam čudno zamišljen in celo to so opazili nekateri, da se družbe nekako ogiblje.

Par dni pozneje pa je izbruhnil na pošti požar. Ponoči se je zgodilo in dasi so se trudili Ločani na vso moč, je vendar pogorelo do tal. Plamen je lizal zidovje s tako čudno naglico in strastjo, da ni videl zjutraj poštar od svoje hiše drugega, ko velik kup pepela. Da je zanetila ogenj hudobna roka, o tem so bili vsi enakih misli, a kdo bi bil storil ta zločin, Ločani kar niso mogli dognati, kajti poštar je bil miroljuben in skromen človek in ni imel sovražnikov. Fantje so si med seboj pač nekako skrivnostno namigavali, gotove besede pa si ni upal nikdo izreči, dokler ni Slaparjev Ivan s svojim nenadnim begom iz vasi, povedal dovolj jasno, da je požigalec on.

Zdaj so videli Ločani žandarja Martinca vsepovsod s tistim mračnim in strogim obrazom in vsi so bili prepričani, da mu gotovo ne uide, kajti Slaparjev Ivan ni pobegnil bogve kam iz dežele, kakor so mislili od početka, ampak držal se je vedno v bližini in marsikdo je pripovedoval, da ga je videl tu in tam ...

Skoro so se pričeli Ločani bati, da ne napravi še kakega hudodelstva, oni pa, ki so poznali Ivana natančneje, so bili drugačnih misli. Kajti Slaparjev Ivan je bil blag in tako usmiljen človek, da je bilo težko razmišljati, kako je mogel storiti ta zločin.

Take in enake govorice je slišal tudi žandar Martinc, ki pa ni verjel na njegovo plemenitost in je videl v njem samo grdega zločinca, dasi je dobro vedel, zakaj se je zgodilo to. Bil je na nogah skoro noč in dan, a Ivana le ni mogel zaslediti nikjer.

Bila pa je šesta noč po tistem požaru, ko je zopet blodil žandar Martinec vsepovsod, in tistikrat je zapazil ob mesečini na gozdnem parobku nekega, ki je planil pokoncu kakor ranjena zver. Žandar Martinec je spoznal Slaparjevega Ivana in je zdirjal za njim, tam na ovinku pa, kjer je držala čez vodo ozka brv, je nenadoma zdrsnil in padel v vodo. Z orožjem in ves kakor je bil težko opravljen, je kmalu izginil s površja, a tistikrat se je vrgel nekdo za njim in ga po težkem naporu vendar rešil na breg. Žandar Martinec je bil še pri zavesti in je takoj spoznal v svojem rešitelju – Slaparjevega Ivana.

Pomislil je za trenotek, nato pa mu je zapovedal osorno:

»V imenu postave ...«

Ivan ga je gledal nekako prezirljivo, nato pa se mu je nasmehnil in odkorakal pred njim z vklenjenima rokama ves visok in ponosen.