Premetena ciganka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Premetena ciganka.
Anonimno
Izdano: Domoljub 15. december 1892 (5/24), 290–292
Viri: dLib 24
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je princ Evgen Savojski oblegovai mesto Belgrad, sedelo je lepega večera v majhnem šotoru mnogo častnikov iz njegove vojne, ki so se glasno pogovarjali, krohotali, vmes pa na kvarte igrali.

»Zakaj pa danes tako kmalu idete domov, Vendič?« vpraša stotnik Kelič svojega tovariša.

»Vsaj vest,« da moram nocoj celo noč stražo nadzorovati!« reče nato Vendič.

»Pri takem vremenu Vas gotovo ne bo Turek nadlegoval, še manj pa ponoči,« zavrne ga nato stotnik Kelič.

Toda Vendič se vkljub vsem prošnjam stotnika Keliča napravi k svojemu šotoru, hotel se je še prej nekoliko odpočiti.

— »Je že zopet tu ta babura!« zakriči stotnik razjarjen po odhodu Vendičevem.

— Bila je namreč stara ciganka, katera je vsak dan zahajala v avstrijski tabor in vojakom prinašala tobaka in smodk.

— »Hoj, starka, ali znaš ti tudi prerokovati?« vpraša jo eden izmed častnikov.

»Znam, pa saj mi gospodje tako ne boste nič verjeli,« deje nezaupno ciganka.

»Če res znaš, pa prerokuj meni!«

S temi besedami pomoli ji eden obe dlani, da bi Iz njih po svoji stari ciganski šegi brala bodočoost.

»Veliko premoženje boste podedovali, toda še prej se boste pravdali in pravdo boste srečno dobili!«

»Dobro! Dobro!« zakričali so vsi.

»Prerokuj še meni,« prosi jo drogi.

»Vi boste general postali,« deje starka.

»To je pa še najbolje,« reče veseli častnik.

»Sedaj daj pa še meni,« reče stotnik Kelič in ji tudi pomoli svoji roki.

Ciganka dolgo gleda zamišljeno vanje, potem pogleda zopet v obraz Keliču in ne črhne besedice.

— »Govôri, babura!«

— »Pustite me,« reče ciganka »meni se mudi domov!«

— »Iz tega ne bo nič; prej mi moraš še razodeti svojo skrivnost!«

— »Pustite me!« zavpije še enkrat. Sedaj pa stopi Kelič k nji ter ji s prstom žugaje zapre pot.

»No, ako ravno hočete vedeti, saj je to Vaša reč, ne moja. Še to noč boste umrli.«

Kelič svoje začudenosti seveda ni mogel prikriti in vse je obmolknilo za nekoliko trenotkov. Molčé izvleče iz žepa vsak svojo listnico in vrže ciganki nekoliko krajcarjev.

Kdo se bode neki bal groženj stare babure?

Naenkrat je strah vse umiril in prejšnja radost je zopet nastopila.

Ni še prešla ena ura, ko pride naznanilo, da je častnik Vendič smrtno bolan in da straže ne more nadzorovati. Vrsta zadene torej Baflina.

»Tako, in jutri sem pa jaz na vrsti. Lahko noč, Baflin! Kaj pa naj sedaj mi počnemo tu?« reče ostalim tovarišem Kelič.

»Mi ostanemo pri Vas, Kelič, da se Vam nocoj kaj hudega ne prigodi,« dejali so mu tovariši.

Komaj četrt ure mine, ko pride novo poročilo, da se je Baflinov konj splašil, jezdeca raz sebe vrgel in pri tem si je Baflin desno roko spahnil. − In vrsta pride tedaj na Keliča, da gre nadzorovat stražo. On prikrije drugim svojo strahopetnost, zato vstane in molčé odide.

»Danes ne bode nič nevarnega, saj dež gre, kakor da bi iz škafa lilo, zato bode Turek raje v svoji luknji čepel,« zaklicali so mu tovariši odhajajočemu ter ga hrabrili.

Drugo jutro se je že širila novica od ust do ust, da je včeraj po noči Turek z veliko močjo udaril na avstrijsko stražo in da je stotnik Kelič mrtev. Še bolj pa so bili vsi radovedni ono ciganko pozvati, ki je Keliču smrt prerokovala. Vsak se jo je bal, in vendar hotel, da bi tudi njemu prerokovala.

Tako mine zopet nekoliko dnij.

Že dolgo časa je opazoval avstrijski general, da Turki vedó ta vse načrte svojega sovrstnika in da se potem po njih ravnajo, zato je zapovedal vsem vojakom, da naj strogo pazijo na vohnne ali ovaduhe. Zastonj so si prizadevali jih zaslediti. Konečno so jeli strogeje postopati s staro ciganko. Prijeli so jo in so se kmalu prepričali, da je po noči k Turkom zahajala in jim prinašala vse načrte sovražnikove. Trdo so ji roke zvezali in bila je na smrt obsojena.

»Ti si drugim prihodnjost prerokovala, sama sebi je pa nisi mogla?« zasmehuje jo poveljnik. Ciganka pa se ni dosti zmenila za to zasmehovanje ter je uničevalno opazovala pričujoče.

»Ali znaš res prerokovati?« vpraša jo zopet drugi; »kako pa si mogla vedeti, da bo Kelič še isto noč umrl?«

»Ravno tako, kakor vém za-se, da bom še danes mrtva!« reče smeje se ciganka.

»Toda to pa meni vendar-le v glavo ne gre, kako ste vi to vedeli, da bo moral Kelič straio nadzorovati in pa da bo še isto noč umrl?« povprašuje jo zopet radovedno poveljnik.

»To so pa gospodje vzrok, ne pa jaz; zakaj so pa stari ciganki vse zaupali!« se odreže moško babura.

»Dajte nam vse razložiti; ali boste?«

»Vsaj moram itak umreti. Ako mi ne bodo gospodje nič žalega storili, hočem Vam jaz vse to natanko razložiti, da boste videli, da tudi stara ciganka ni tako neumna, ne.«

»Dobro, velja, povej nam sedaj!«

»Ko so me oni večer častniki silili, da naj jim prerokujem, sem takoj spoznala, kako lepa priložnost se mi sedaj ponuja, kaj nenavadnega učiniti. Toda, da bolj hitro in kratko povem: Jaz sem vedela, da bo to noč moral Vendič stražo nadzorovati, in potem za njim Baflin in tretji pa Kelič. Moj načrt bil je brzo izgotovljen, in zato sem prerokovala onima dvema, kar mi je v hitrosti na um prišlo, Keliču pa smrt. Jaz sem namreč dobro vedela, da ima Vendič navado, predno gre počivat, da vselej kozarec vode izpije, in zato sem se skrivaj priplazila do njegovega šotora in sem nekoliko strupene vode prilila v kozarec, tako da je Vendič takoj obolel. Potem sem se pa takoj podala k Baflinu in sem ondi v sedlo njegovega konja porinila velik trn. Naravno je, da je potem, ko je Baflin zajahal konja, trn ga pobodel in konj je zdivjal, njega pa raz sebe vrgel. Sedaj pa je prišla vrsta na Keliča. Jaz takoj odidem k Turkom, ki so me zaradi vohunskega posla dobro plačevali in sem jih nagovorila, da so napadli one straže, kjer je Kelič stal in tako je Kelič padel. Še veliko hujšega sem Vam učinila, toda sedaj ni več časa, da bi Vam pripovedovala!« − Nato so ji zavezali zanjko iz vrvi za vratom in jo potegnili na prvo drevo, ki je tam stalo. Še nekolikokrat je zatrepetala in ciganke – izdajalke ni bilo več!