Preko sremskobanatskih poljan
| Preko sremskobanatskih poljan Ivan Vuk |
| |||||||||||
Brzovlak je bežal... Bežal je neutrudno po ravninah Slavonije po širnem prostranstvu žabeče se riži, pšenice, ječmena, kakor ladja preko žitnega morja.
Človeku, sedečemu pri oknu dirjajočega brzovlaka, pod katerim poje enakomerno pesem kolese, bežeče po tračnicah, se pojavljajo venomer slike za sliko kakor v galeriji, ali kakor v pravljicah s kinematografskim naglicem in pestrostjo.
»Smo, kakor na nekakem planetu, drvemo nekam v nepoznano dalj, ki drvi vesmirnim dimenzijam štirimi dimenzijami,« je rekel Matevž Tratenik.
»Mi pa, njemu ne vzočei, se lahko smejemo in govorimo in jemo in kadimo — in vendar drvimo naprej, ne vemo kam, le kam pa — semenišče.«
»Kakor razlaga dr. Vidmar bistvo sveta v svoji knjigi,« je pripomnil Ivo Tacenski. »In da ne prepričamo, da smo na planetu — brzovlaku neodvisni od prostora, predlagam, da gremo v restavracijo. Lepše se sedi, zanimivejše so slike bežeče mimo nas.«
In ali smo. Sedli smo v restavracijo. Tam pri drugi mizi je sedelo dekle, strogo, obraz je bil kakor več narisec, z majhnimi ustnicami, kakor rdeče obrobljeni pestri narisec, okvirjen s kostatimi kodri grmič las. Ivo Tacenski jo je pozdravil:
»Kaj pa vi, gospodična Tea?«
»Smem povabiti, da prisedete in topljejši razgovori? Ne bo vam dolg čas med tovariši?« je še Matevž Tratenik, in še Fran Pokošnik, z raven glasom kot da bi literat recitiral:
»Tako so stari Rimljani krstili od Pannonijo.«
Gospodična Tea se je nasmejala in njeni zobje, kakor biseri lepo nanizani, so nas kar prevzeli.
»Če vabite, sprejmem vabilo,« je rekla in segali smo si v roke. Ivan Tacenski jo je razlagal:
»Slavonsko dekle je, da veste. Znanika iz zadružnega kongresa, zadružarica. Tudi v Beograd?«
»Tudi,« se je nasmehnila Tea.
Sedeli smo pri mizi. Vlak je bežal, slike so se vrtele, prihajale in izginjale. Na mizi je stala steklenica smederevčana in vrč nataka.
»Ali je pristen,« vprašam in poskusim.
Pogledal me je, da je je Tea veselo nasmejala.
»Ne vidim, kaj je pisano na steklenici?«
»Vinarska zadruga Smederevo.«
»Ali je to garancija?«
»Seveda,« odgovori Ivo.
»Poznam zadrugo. Bil sem že v njenih kleth. Sledove Skerli in vodja zadruge.«
»Slovenci ste pa res povsod,« je rekla Tea.
»Kamor greš, jih najdeš.«
»Da,« je poudaril Ivo,
»povsod. Malo nas je po številu, pravijo, nekakšnih poldrugi ali dva milijona, ali povsod smo. Brez nas se ne more nič zgoditi.«
Matevž je zbadajivo pripomnil:
»Tako smo povsod, kakor pikerčan in eviček iz Gadove peči. Tega tudi dobiš povsod.«
»Spomni se zgodbe iz Kane Galilejske,« je opozoril Franjo Matevža.
»Boljše je bilo vino, ki so ga dobili iz vode, kakor ko so svojega pili.«
Mimo okna lete polja slavonska. Vse to prostranstvo je kakor mogočno, nepregledno valogrnenja miza. Ziblje se pšenica, valovi žit, ječmen pa dozoreva in je kakor zlate preproge sredi valov. Koruza stoji v ravnih vrstah ... a brzovlak, kakor ladja, plava po tem morju ...
Tea je gledala to morje, se ozrla na Ivota in vprašala: »Tisti Slovenec, kletar v Smederevu, je študiran človek. Klosterneuburško kmečko — vinarsko šolo ima.«
»Kaj ga poznate?« je vprašal Matevž.
»Naj potrdi gospod Ivo,« se je nasmejala Tea.
»Skupaj sva poskušavala smederevčan in hamburgar.«
»Da,« je rekel Ivo.
»Klosterneuburško šolo ima. To je najboljša šola v Evropi. Pri oni smederevski zadrugi pripravil za Slovence, ki ga ima rad. Skromen človek je drugače, ali ustvaril je veliko delo. Dobro se godi kmetom zadružnikom pri tisti zadrugi.«
Malo je pomolčal, nato pa nadaljeval:
»Bil sem na Češkem, na gospodarski konferenci. Da, če bi pri nas bilo zadružništvo tako pojmovano in razvito, kakor je na Češkem, hm«
— tlesknil je s prsti —
»iz vsega sveta bi se lahko norčevali. Pripeljali smo se na Češko. Na kolodvoru so nas zadružarji sprejeli v fraku in cilindru. No, sem si mislil, to je gotovo samo zato, do počaste nas Jugoslovane, zato frak in cilindr, čeprav so sami kmetje. Tudi konferenca je bila v fraku in cilindru, da se tako izrazim radi elegance, ki je vladala na konferenci, pa poleg vsega bila tako domača in priprosta, da nisem vedel, kaj bi mislil o vsem tem.«
Brzovlak pa je drčal po progi. Riž, pšenica, ječmen, koruza pa se je razprostirala v nedogled, tja do obzorja, kjer se je poljublovala z obzorjem, kakor se je zdelo.
Gledali smo skozi okno in v duši nam je bilo svečano, zakaj kruh nas vsakdanji raste iz tal kaj kakor bi valovalo morje in naš brzovlak, kakor ladja, je plaval med njimi.
Ivo pa je pripovedoval:
»Pridelek naših zadružarjev ima tudi veliko ceno. To je drago in v veliko korist. Njihovi pridelki so kvalificirani in pravoverstni. Kupce se lahko na kakovost opozori. Mi smo že uvažali slednje blago. Same:
»Napisano je, da je Tirolski izdelek, to je znak, da je najboljši«.
Pri nas: »Kmet je pridelal pristno blago, brez skrbi ga kupi. Ha ha ... Kakor Tirolci!«
»Kaj tudi Tirolci?« se je oglasil Franjo in srknil smederevčana.
»Bil sem takrat v Dresdnu. Na sadjarski razstavi. Hotel sem prodati slovenska jabolka. Nič slabša niso od tirolskih, rekel bi, in boljša so celo nekatere sorte. Pa me je vaš kupec popeljal — zmajali sva se v glavi, moram videti blago, da vidim, kakšen je. Tistim vzorcem, ki sem jih imel, nisva verjeli. Uljuden je bil, prijazen, da je kvaliteta izpričana, da je kvaliteta iz Slovenije, toda — hotel je pred vsem videti blago večje količine, da primerja. Aha, tirani smo na jabolka! Toliko zabojev, polnih, z znakom Slovenije. In — in toliko jih je manjkalo. Na vsem, kakšna so jabolka. Tirolska jabolka so bila boljša. On — da so tirolska jabolka enajsto zvrsti, izvrstne kvalitete in skrbno izbrana. — Vidiš, to je zadružnost in smotreno delo ...«
Prekinil se je in se zagledal v Teo.
»Ampak, oči vaše, gospodična Tea,« je rekel in srknil smederevčana. »Ze takrat, ko sva se seznanila v smederevski zadrugi, so mi ugajale. Zdaj pa ne vem ...« — prenehal je in zmajal glavo.
Tea je nalahno zardela in rekla:
»Ali je to tudi zadružno delo, izdelek del dekletove organizacije?«
Molče je Ivo srknil iz kozarca, mi smo se mu pa muzali.
Slavonski Brod. — Vlak drvi. Sonce sije. Naravi so polni vode. Koruza stoji po strani, kolena pa vse do visoka. Poplava se umika, pšenica se bo sejala še drugič. Pred uro ali dve dež v potokih. Sledovi so povsod še zdaj.
Brzovlak beži.
Nad nami se oblači nebo. Smeti se trudna reka oblakov. Skozi proge, skozi oblake.
Veje hrastov, ravnah in močvirjih.
Košati se pripogibajo kakor bi pozdravljali bučno in viharno mimo bežeči brzovlak. Celi gozdovi hrastov, mladih in košatih se razprostirajo v prostranstvo, stoječih sredi poljan kakor s črtalom začrtani velikanski pravokoti.
Da, pozdravljajo brzovlak. Vihar jim ukazuje in šumi ob okno drvećega brzovlaka, nekaj milimetrov zunaj nas, ki sedimo v tišini, samo pesem bežečih koles jih moti. Košava, kakor pravijo, besni zunaj v vesemirju, a na našem planetu, v brzovlaku je mir. Tam daleč se dviga oblak prahu, cesta je tam, rimska cesta s svojim ozvezdjem prahom.
Slike se menjajo. Košava je ostala za nami. Koruza raste v nedogled, v vrstah, kakor z vrvjo potegnjene črte. Tam stoje košate vrbe. Na debelem, kratkem panju so kakor košati šopki trave ... Hiša, kmečka, s slamo krita. Zraven visok, velik kup slame. Na vrhu kupa stoji štorklja in ponosno gleda nekam v daljo. Na eni nogi, dolgi in tanki stoji, druga je shranjena v perju pod trebuhom. Za mimo drveč naš planet se ne zmeni.
Zopet hrastovi gozdovi. Košati. Skozi gozd drvi brzovlak in v tej mogočni senci hrastovega gozda se človeku zazdi, kakor da drvi skozi veličastno, mogočeno, vse zeleno vesemirje ...
Tam ob parobku gozda stoji vasica — dolga vrsta uljev. Vsak je drugače poslikan, da je pestrost te čebelne vasice kakor venec raznovrstnega cvetja.
Tea je pokazala na čebelno vasico in rekla:
»Glejte, mali narod. Številen narod. Nosi jo med, gradijo stavbe-satovje v neverjetni umetnosti, nabirajo ambrozijo in žive mirno in delovno v skupnosti ... idila najlepšega zadružarstva.«
Ivo jo je hvaležno pogledal, srknil smederevčana, Matevž pa se je nasmejal.
»Zakaj se smejete?« je vprašala Tea.
»Ivotu — Ali ne vidite, da ne ve, ali bi delil vašim očem, ali vaši zadružarski navdušenosti ...«
Franjo pa je rekel:
»Obema, kaj Ivo? — Zadružarska navdušenost sije iz oči in je tako v tem slučaju zadružarstvo in oči deklet eno in isto.«
»Natakar!« — še steklenice smederevčana,« je Ivo malomarno mahnil z roko, a Matevž in Franjo sta videla, da so mu oči skrivaj zbežale po Tei.
Brzovlak beži ... Kolesa tiho klokotajo ... Kosci v belih platnenih hlačah s temnimi telovniki, z zavihanimi rokavi sede tam na pokošeni travi in južnajo.
Zopet tam hrastov gozd, kakor kraljestvo skrivnostne širine in skrivnostnega šumenja.
»Samo mlado hrastje je tu,« je rekel Matevž.
»Hrastovi gozdovi so dote vsaki generaciji,« je rekla Tea.
»Znamenito slavonsko hrastje je znano po vsem svetu. In bogate so dote iz hrastovih gozdov. Ta zdaj raste, da bo za doto prihodnji generaciji.«
Koruza se vrsti za koruzo, v širno dalj gredo njene vrste, ravne kakor z strelom začrtane. Tam stoje jagneti kakor sulice v zrak, po vrsti eden za drugim, kakor straži.
In zopet riž, riž, riž — pšenica ... pšenica, pšenica ... Kakor veličastno morje se pozibava klasje ... Zavriskal bi nad tem bogastvom.
Sladkorna pesa ... Polje za poljem beži mimo nas, kakor bi defilirala nam v pozdrav.
»Sladkor raste v tem sadežu,« je pripomnila Tea.
»Polje za poljem beži mimo nas tega sladkorja. ... mnogo je pese — ali sladkor je drag. Tisti, ki z znojem in z žulji sejejo ta sladkor, stradajo ... Sladkor je drag. Zakaj? ... Kdo je tisti čarobnik, tista čarovnica, ki čara taka bogastva v nič ... V nič — in kmet, izmojio znoj in jim na dlaneh rastejo žulji!?«
Tu in tam v neizmernem prostranstvu njiv, riž, pšenice, žari kot otok zlata preproga ječmena. Tu in tam se povsodi majhen, komaj viden griček. Hiše so na njem. Okrog hiš pa sadna drevja.
Vesa. Češnje in slive se smejijo ... Cerkev gleda s svojim stolpom iznad gostih dreves, ki obdajajo hiše ... in zopet tam jagneti, po 10, 15 metrov, kakor se nam zdi, drug od drugega, kakor stražarji, visoki, suličasti ...
Tam se pasejo ovce, cela čreda, tam zopet pujskI, veliki, srednji, majhni — rijejo zemljo ... Tam otroci, dekleta z rdečerožnimi predpasniki. Drže roke nad oči, ker jim sonce brani gledati mimobežeči brzovlak.
Vrsté se pašniki! Istotako nedogledni, segajoči tja do obzorja, poljubljajoč se z njim. Vlak drvi. Cele črede krav se pasejo tam ... Vlak beži. Cele črede koz, ovc, so tam ...
Vlak beži. Cele črede prašičev. Vlak beži ... zopet pšenica, pšenica, pšenica, vmes tu in tam pa kakor velik, štirikoten cekin, zoreči ječmen ... Tam zelena preproga, široka, gosta — deteljica ... glej, krompir, dolga ravan, začenja cveteti!
Zopet obzorje, gorice, grički, jagneti, vasi, stolpi, cerkvice, ki stojé, kakor bi prijazno govorile in vabile, češ: »Glej, tu sem ...«
Tam, sredi prostranstva in pašnikov, studenec. Zraven pa cela čreda krav. Na visokem drogu se guga dolgi drog. Na enem, daljšem koncu je bat, na drugem, krajšem koncu je vrv, na kateri je vedrica. In vedrica se pogreza v studenec, bat se dviga in pada, kakor to potrebuje vedrica, ki lije vodo v korito. Krave pijejo ... »Bunar« pravijo takemu studencu na širokem pašniku.
Vse to se zdi človeku, ko tako gleda skozi okno vlaka, kakor da je v veliki, vsesprostrani katedrali, obok katere se objema po obzorjem na vseh straneh in po tlaku katere valovi riž, pšenica, ječmen, raste koruza, krompir, sladkorna pesa, detelja, trava ... na katerem se pasejo cele črede ovc, koz, goveda, konj, prašičev ... pa po sredi beži in drvi brzovlak, kakor planet po pisanem vesmirju slavonsko-sremsko-banatskega prostranstva...
»Tudi pri vas na Slovenskem je zadružništvo zelo razvito,« je rekla Tea.
»Da, lepo je razvito. Le, žal, po veliki večini naši zadružarji niso še tako vzgojeni, kakor Smederevčani in kakor češki zadružarji. Boljše vino bom prodal gostilničarju, sklepa tak naš zadružar, slabše pa zadrugi.«
»Ali to bi se jih moralo naučiti,« je rekla Tea.
»Naš človek je zelo trdoglav. Vse, kar je novega, mu je neprijetno, pa če tudi donáša več koristi. V smederevski zadrugi je tisti vodja zadruge, Slovenec, privadil zadružarje, da ubogajo njegove nasvete, kako obrezavati trto, kako kopati, gnojiti ... In vsak zadružar da ves svoj pridelek zadrugi. Čisto ves pridelek.«
»Ali za sebe nič ne porabi in neče?« je vprašal Matevž.
»Tudi zanj kot osebo skrbi zadruga. Ko je trgatev, mora vse grozdje v zadružno prešo in klet. Točno se zapiše, koliko ga je. Zadruga potem ve, koliko hoče oddelati vina za svojo uporabo in koliko se ga naj proda tako se vodi. Ko zaželi zadružar vino za dom, gre ponj, se mu natoči in tako dalje. Celo leto. Drugo pa se proda in dobi za to denar. Ni mu tako treba skrbeti za pretakanja, skrb, da ostane vino vedno dobro ohranjeno je zvalil na zadrugo. Nič skrbi, kako boš prodal in če boš prodal.«
»To je,« se je vmešal Matevž, »nekakšen kolektiv ali celo komunizem.«
»Gotovo,« je odvrnil Ivo. »A ne političen, ampak gospodarski kolektiv, ali komunizem medsebojnega zaupanja in medsebojne pomoči ...«
Poslušam, gledam skozi okno bežečega brzovlaka. Travniki beže mimo, zopet vse polni ovc in prašičev, ki so kakor veliki kosi kruha raztreseni po zeleni mizi ...
Lepe slike.
»Kakor da smo v vrtečem se kolesu v obširni galeriji slik,« je rekla Tea, videč moje poglede.
»To je država, ki jo radi teh resničnih slik zavida cela Evropa.«
»Samo če bi bil še red in zadovoljnost in prenehali prepiri, pa bi bil raj,« je omenil Matevž.
»Če bi se to zgodilo,« je srknil Ivo smederevčana,
»bi bil odločno proti, da bi se kakršnemu koli tujemu dalo državljanstvo ... Bil sem v Italiji. Tam okrog Milana sva blodila s prijateljem. Da, krasne ceste ... ali so, kakor v galeriji naslikane slike. Plačaš, vidiš in greš dalje. Drugače pa revežina, da te je groza. Cilj sva imela v bogato vinorodno mestnišico, da popijeva kozarec italijanskega vina, sva ga, kajpada, kot Slovenca naročila celo steklenico. O, da bi videli, kako naju je vse presenečeno gledalo. Kaj, so spraševale oči — znata tibo drug drugemu. Cela steklenica? ... Tam namreč naročajo vino samo po kozarcih. En tak kozarec stane 1 liro. Steklenica pa 5 lir. No, kaj ni pametneje in ceneje, da pijeva celo steklenico za 5 lir, kakor pa kozarce po liri? Ali Italijanom to ni šlo v glavo. Zdela sva se jim neizmerna bogataša ... Dogajalo se nama je še lepše in slabše. In, da naju je lepo obleklo očitno ločilo od tamkajšnjih prebivalcev, če nihče ne verjame, naj verjame. Revežina, ne znana doma in tudi — ni znana bogatim duš. Zgodilo nama se je, kakor se menda dogaja vsakemu, ki dokaže, da je preveč kakovna in preveč izobražena ženska za prej kakor pocestnica. Zakaj ... Tujca sva bila, vino sva pila po steklenicah, pa so naju šteli za bogataša ... Ko sva prekorčila mejo, je moj prijatelj, ves zamišljen zarobantil:
»Naj mi še doma kdo zatevljaja, da je pri nas siromátvo ... Po gobcu ga vsekam. To, kar sem videl in doživel, je pri nas raj. Resnica, delavca in kmeta žulijo in odirajo ... Ali kar sem videl, je kljub temu pri nas raj ...«
Tea se je smehljala, Matevž in je srknil smederevčana.
Vsi smo ne bavili s pravkar slišanimi mislimi.
Brzovlak beži. Koruza ... koruza ... koruza ... Zeleno, korajžno se dvigajoča v tretjo dimenzijo, lepe, ravnih vrstah stoječa, razprostirajoča se v nedogled. Tam zopet jagneti.
Slika se menja ... Pšenica. Nevihta jo je pritisnila k tlom. Vse prostranstvo, nepregledno leži in počasi vstaja.
»Kakšna škoda,« je rekel Matevž.
»Narava umetnik,« je rekla Tea,
»je tukaj obrisala svoj slikarski čopič. In pokazala se je grotesknost življenja. Od vihre omahnivajo pšenico. Kakor pri človeku, ki ga upogne nesreča.«
»Opomogla si bo,« je rekel Ivo.
»Že blizu dozoritve je in ne bo obležala.«
»Kakor v življenju,« je zopet rekla Tea.
»Udari, potlači ga, a če je dovolj dozorel, se zopet vzdigne.«
Ivo je gledal skozi okno in počasi majal z glavo, kakor bi nekomu nekaj pritrdjeval.
»Kaj ti ni prav,« je vprašal Matevž.
»Filozofija gospodične Tee?«
»Če gledam vso to mogočnost nepreglednih njiv pšenice, pa se spomnim na naše kvadratne metre v Sloveniji, me kar prevzame. Tam se vesele že tistih nekaj kvadratnih metrov valovèče pšenice, tu pa, no ... glej ... Morje ... morje pšenice. In brzovlak po cele ure plava takorekoč po njej.«
»Kakor v Ukrajini polja riža,« sem pripomnil.
»Nobene vasi nikjer, kakor tukaj ne, a riž nepregledne dalje, valovi, kakor bi gledal morje.«
Brzovlak beži.
»Glej,« je pokazal Matevž na pšenico, nekoliko poleglo.
»Preveč dežja je bilo. Rja se je prijemlje.«
»Uboga pšenica — škoda,« je rekla Tea.
Franjo pa je zamišljeno gledal in rekel:
»Naši politikarji ne vedo, kaj imamo. Bogme, z veseljem bi jih tepel po riti.«
Ivo je natočil smederevčana, Tea pa je z belimi zobmi vgriznila v kruh.
»Ali veste, gospodična Tea,« je rekel Ivo,
»kakšne pekarske zadruge imajo Čehi?«
Tea ga je gledala vprašajoče. »Kmet pridel za žito. Ne peče kruha doma. Ampak vzame pod pazduho toliko in toliko kil rži, kolikor pač hoče za dva, tri dni kruha in gre v pekarno. Tam zvažajo rž in mu odvagajo kruh. Zadruga namreč sama melje in peče, kmet, zadružnik, ti pa samo prinesi in odnesi in — jej.«
»Vražja komodnost,« je rekel Matevž.
»Oho, so pa češki kmetje tudi ponosni na svoje zadruge.«
»Pri nas bi to ne bilo mogoče,« je rekel Matevž.
»Seveda,« je omenil Ivo.
»Pri nas zrejo na zadružništvo tako površno. S frazami in iščejo pri tem vsak svoj dobiček. Da bi se podprlo narodno in agrarno gospodarstvo, kar prav za prav zahteva današnji kaotičen položaj, jim ne pride na misel.«
»Vsak začetek je težak,« je rekla Tea.
»Vsak začetek je neokreten, kakor otrok preden shodi.«
»Da, to imate prav,« je potrdil Ivo.
»So tudi že pri našem zadružništvu svetle točke, le zelo počasi napredujemo. Preveč je politike vmes, namreč, strankarske politike.«
»Čudno,« se je vmešal Matevž v pogovor.
»Čudno, da o češkem zadružništvu, o njegovem delu in vzgledu pri nas nikjer nič ne pišejo. Pa imajo kupe časopisov. Ker resnično, če bi se kmečki kolektiv tako postavil, kakor ti, Ivo, nam tukaj razlagaš, bi cene pridelkom ne bile ...«
tako za nič, pa tudi draginja v mestih bi ne bila takšna.«
»Ali ena nesreča bi vseeno nastala, če bi se tako zgodilo,« je rekla Tea in rožnate ustnice so se ji stisnile, kakor bi zadrževala smeh.
»Bežite no, kakšna nesreča,« se je začudil Ivo.
»Špekulantje bi postali brezposelni.«
»Živeli za te besede,« je Ivo trčil s smederevčanom.
»Da, ta nezgoda bi se zgodila. Ali nič ni dobrega, da bi ne bilo tudi neprijetno. Zdaj so špekulantje preskrbljeni, kmet in delavec pa strada in so brezposelni. Kolo se pa mora obračati. Zakaj bi ne rekli tudi tisti, ki zdaj stradajo, preskrbljeni, a tisti, ki imajo zdaj vsega, brez vsega. In da celo, poskusali neprijetnost brezposelnosti? ... Kar se pa tiče, da se v naših listih o tem nič ne piše, moram reči, da smo to v zadružnih listih sicer pisali. Ali kdo jih čita? V dnevnem časopisu pa ni prostora. Tam pišejo o ubojih, tatvinah, ropih, vojnah, o strankah, in kdo je imel lepši shod. Samo zato, da bi ljudje manj mislili.«
Večeri se. Tam na obzorju, kjer se poljublja prostranstvo z nebom, zahaja sonce. Sramežljivo se že zagrnilo z belkastordečim pajčolanom, vse pozlačenim kakor Perzijanska lepotica ... in odhaja.
Pašnik s celimi čredami konj. Pastirja nikjer. Svobodna čreda, a ne razkropl se. Skupaj se pase ...
»Tu poglejte resnico,« je rekel Matevž.
»Te črede nimajo voditelja-pastirja. Vso svobodo uživajo ... ali skupaj vseeno držé, pa naj bo dan ali naj bo noč.«
»Tudi po noči ostanejo črede na pašnikih?« je vprašal Franjo.
»Tudi po noči,« je odgovorila lepa Slavonka.
»A če rabi gospodar konja?«
»Pride kar na pašnik, ga zapreže in gre vozit ali orat.«
Sremski Karlovci — Brzojavni drogovi kakor tujci stojé v tem prostranstvu pašnikov. Tam je zložena cela vrsta opek.
»Tu pa sonce žge opeko, a ne kakor drugod, peče,« je pokazala Tea na zložene opeke. Gledamo.
»Opeka kakor opeka, samo sončna. Sonce pa vključi svojo rdečo žarilno energijo, ki bi dal opeki rdečo ognjeno bojo.«
»Cele vasi so tukaj zidane iz take opeke,« je razlagala Tea.
»Niso hiše sicer tako trpežne, kakor iz opeke v pečeh žgane, a vseeno ne tlačijo druge opeke.«
»Bogastvo je v teh krajih,« je rekel Ivo. »Sremski kmetje so gospoda.«
»Kakor češki kmetje,« se je pomešal vmes Matevž in usta so se mu krmežila v nasmeh. »Samo frakov in cilindrov še nimajo.«
Ivo se pa ni dal zmotiti. Čudovito resno je rekel: »Če bi imeli pa tako zadružništvo povsod, kakor ga imajo češki kmetje,« — obliznil je prste, »pa bi bili tudi fraki in cilindri. Saj ste že kaj drugega, kaj ne?«
»To je res,« je odvrnila Tea.
»Na zunaj tega ne vedo pokaže. Otrok ti pa malo vidi,« je menil Franjo.
»Tudi pametno gospodarstvo,« se je zamislil Ivo.
»Prek velikanskih rabdi bi kmalu snedel bogatstvo. Zato se ga že uče ravno v to oficielnem smislu morali ne prav. Znan je Srem, bri gospodarji so v tem pogledu. Najbolj bogati kmetje imajo najmanj otrok. Tako se premoženje ne razbline, rodi pa se, kljub temu, in to še močneje in cenjen.«
»To se pravi,« je rekel z resnobo,
»da praktičen pojm rodi vedno treznejši in pogumnejši razum.«
»Da,« je zmajal Ivo s pestjo.
»In poglej Srem! Kaj hočeš, vse ima — govor je brez jedra.«
Tea je gledala skozi okno zovlaka ...
Brzovlak drvi ... Osem in tričetrt ure. Vlak hiti in drvi neprestano, kakor planet po slavonsko-sremsko-banatskem vesemirju. Prijeten somrak jemna prostranstvo.
Ovce tam na travniku so kakor na drobno posejane zvezde. Konci goric, ki tonejo v mehko zlatih žarkih.
In mimo gorice. Kakor red v kmečkih ohišjih, so v ravne vrste med morjem pšenice in riža.
»Če bi bil Herkul,« je rekel Ivo,
»bi dvignil eno tretjino, samo eno tretjino vsega tega bogastva zemlje na pleča in ga odnesel v Slovenijo ... Mi bi tam iz teh poljan delali čudeže ...«
Vlak drvi ... Drvi po Banatu. Somrak ga objema, objema pšenico, pšenico, pšenico ... objema koruzo, koruzo, koruzo ... Beži mimo sladkorne pese, mimo goric, mimo vasi, mimo pašnikov, mimo cerkvic s stolpi, kakor silhuetami, dvigajočimi se v nebo ...
Tea je tiho zapela »Srem, Banat in Bačka — tri srca junaška ...«
Nato pa dodala:
»Sejati in žeti, torej pridelavati pšenico je ravnotako umetnost, kakor šivati obleko. Ravno taka umetnost, kakor ustvarjati karkoli, kar je prijetno za oči, koristno za človeka in potrebno človeku.«
»Se bolje,« je segel vmes Ivo. »Če bi ne bilo pšenice, riža in drugih poljskih pridelkov, ali bi moglo vprašanje, pa če se vanj poglobiš, pa spoznanja, da je kmet tisti, ki ohranja življenje vseh ljudi. Bil bi moral to biti le za vso spoštovan in priznan in doživel v Ljubljani in v Trstu je gotska perofila. Ko je orkester zaigral »lepa naša domovina«, je vse znorelo, vse je vstalo. Verjemite, ni bilo to ploskanje takozvane narodnega navdušenja v nič, ampak vznesen, pošten vzklik. Bil je podzaveden poriv hrepenenja iz uboštva, hrepenenje po mehkejšem kruhu, kakor sem že prej o svojem obisku v Milanu povedal. Ker
Lepa naša domovina ima hleba, ima vina ...
In ko tako gledam teh celih 10 ur, ko drvi brzovlak preko vseh teh krušnih poljan, kjer tako veličastno valovi kruh, naš vsakdanji kruh, ki ga molijo celo v cerkvah v obliki bele hostije kot boga, me objema nekaj mogočnega in grenkobno sladkega. Bogastvo imamo, ki ga ne spoštujemo in ne poznamo, a se prepiramo med seboj za oslovo senco. Kmečke šole postavimo, kmečke sinove in hčere izobražujmo v umetnosti setve in žetve, kakor delajo Čehi, pa se bodo čeloma svet smejali ...
Segrel se je Ivo, poznalo se mu je na bliskajočih očeh. Srebrnil se je smederevčan in nas je gledal somrak, objemajoč krušna polja.
Tea pa je pripovedovala:
»Vidite, tudi žetvi je velika umetnost, pogoditi pravi čas.«
Vsa poljedelska dela so namreč najbolj koristna in najboljše izpeljana, če se opravljajo v pravem času. Posebno za žetev je to važna, rekel bi, celo odločilno. Ko se žito zrelo, ga se žanje. Ni to takšna umetnost,« je rekel Franjo.
»O, že prav umetnost je,« je rekla Tea.
»Ni tako lahko pogoditi ali spoznati, kdaj z žrne zrelo. Ko namreč začne žito zreti, mora poljedelec vsak dan gledati in obhoditi njive, da ugane pravi čas za žetev. Kakor hitro se selesa barva bliže spreminja v rumeno, je to znamenje, da je pšenica mlatne zrelosti. V suhi dnevi, bo dozorela za žetev že čez nekaj dni. Če se žetve ne moli ali vali, izmeni, se zrne. Je. Pri vsem tem treba paziti na to, da pšenici, ki je določena za prodajo in za mlin, ne sme biti prezrela. Ako je ječmenov klas preveč zrel, ali to takšna pšenica, kakor se je pšenici klas preveč prel. Pri ječmenu se bo izgubilo mnogo manj zrnja kakor pa pri pšenici, ali kvaliteta ječmena ne bo trpela, pa pri trpela pšenica precej. Znanje je namreč hektoliterska teža, zapravi se barva in blešči srna. Prezrela pšenica ima tudi slabo moko.
Brzovlak beži ... Mimo okna beži pšenica, pšenica ... Ivo bobna nalahno s prsti po mizi. Gleda Teo in reče:
»Da ste lepo slavonsko dekle, vidim in vem. Da ste znata zadrugarica, sem vas spoznal v smederevski zadrugi. Da znate tudi take stvari, lepo slavonsko dekle — pa še vidim zdaj ...«
Skrnil je: smederevčan naj podzdrav.
Tei so lica nekoliko pordela, usta, kakor rdeče obrobljeni pestri narisec, so se nalahno nasmehnila. Rekla je:
»Ne motite me ... Kakor vidite, je poljedelska važna, da se na nji živi, naj se raztopi — in da mu vreme karkoli ne pokvari. Temu se izogne, če žanje svojo zlato pšenico, dokler je ona še, kakor pravijo, »mehka« in v korist žetvi, če se žanja pred zorenjem, kakor dan prepoznan.
»Kmet bi potem takem moral biti kakor kak zdravnik,« je rekel Franjo.
»Zadet pravi čas zrgon?«
»Da,« je rekla Tea.
»Kakor zdravnik. Vsakdanjosti se zdi kmečko delo, ki prav za prav daje vse življenju, nekaj vsakdanjega prirejenega in navadnega. Pa ni tako. Prezrela pšenica je slabša na hektoliterski teži, in, kakor sem že rekla in to 3, 2 celo do 4 kg. Poleg tega je površina zrna bledikasta in ni bleščeča in zlatorumena. Trgovci nimajo radi takšne pšenice. A če jo kupijo, jo slabše plačajo. Če je pšenici, recimo, kakor letos, 2 dinarja za hektoliterski kilogram in že vaga 76 kg, bo taka pšenica kupljena le po 1,95 dinarjev. Če pa je lažja, pa bo za 2 koko pšenico dobil 1,75 dinarjev, torej samo 152 dinarjev. Računavali na hektar, 100 dinarjev izper hektarju izgube.
Slično izgubo ima kmet tudi v mlinu. Mlini dajo namreč moko in otrobe po hektoliterski teži. Ako ima pšenica do 76 kg. bodo 25 % otrobov, ostalo pa moka. Če pa ima pšenica nad 76 kg, bo od otrobov samo 20 %, ostalo pa moka. To je več moke.«
Tea pa je nadaljevala: »Ako se požanje pšenica pravočasno, ostane zrno rjavožte barve in kakor bi bilo salito z glazuro. Med prsti se čuti kakor fin riž. Zrét se mora, ko je zrno še nekoliko mehko, ako se ga tako z nohtom dotakne. Pa ni samo v dobri kvaliteti zrnja korist, ampak tudi slama in mekinje so za živino bolje hranljivi. Prezrela pšenica ima tudi slabšo slamo.«
»Kaj pa, če se pšenica preregodaj požanje?« je vprašal Matevž.
»Rekla sem že pred, da se manj škoduje, kakor če se prezrelo požanje; prepričano: sobesedé pšenica že vedno zori, če vedeš dozorevo, to se pravi, ko se daje hrano zrnu, zdaj že ne potreba. Zato se mora pustiti le v vlažnih snopih, da se presuši in če le potem se poveže in zloži v kritce.«
»A pšenica se ševe?« je vprašal Ivo. »Kako pa je s tisto?« »Za setev določeno pšenico ne moremo požeti, dokler popolnoma. Vendar prezreta zopet ne sme biti!«
Morje pšenice beži mimo — obsežno obzorje brez konca. Tam zopet, steji veliki štirikotnik cekina, zoreči ječmen ...
Brzovlak beži.
»Zopet čreda konj ... zopet čreda govedi, druga čreda ovc ... Tam vodi čredo ovac osel.«
Matevž se je razposajeno zasmejal:
»Glejte, čredo ovc vodi osel.«
Ivo pa je dodal:
»Kakor se rado dogaja marsikje v življenju!«
Tea se je smejala:
»In vendar je osel pametna žival. Ovce mu zaupajo. Le glejte! Čreda ovc se drži lepo skupaj in kamor krčne osel, tja gviš čreda. Pastir, se zdi, le same peto kolo zraven.«
»Kakor pri ljudeh,« je rekel zlobnim nasmehom Matevž.
»Le čujte se vasi lepo skupaj pasejo, oper jih vodi osel. Pri ovcih ljudeh pa se pase najbolj osel! Osel pa ne sme seboj rjavsao.«
Smejali smo in srknili smederevčan. Kaj druga naš čedni naravej v takem sličaju, Ivo pa je rekel:
»Lani, v jeseni, so tukaj Turki popuščali konje. Ata Turek. Kolikokrat jih je kupoval za Turčijo. Ata Turek iz Ljubljane. Bog mu daj nebesa, je pa tudi tukaj kupoval konje. Ata Turek, Keševovo vojsko, ako Turek pa v Ljubljansko polje!«
Brzovlak beži. Ceste so slabe. Kamena manjka.
»Mi jim damo kamenja, oni nam pa naj dajo pšenico,« je rekel Ivo.
»Daj — dam!«
Zopet meni in trkanje. Oči Teine blešče. Ivo jih gleda.
»Pazite,« se koketno nasmehne.
»Pazim,« je odvrnil Ivo koketno in srknil smederevčan.
»Bil sem na fronti, pa sem v drugačne nauke nekaj vdršil ...«
Tea se škodoželjno nasmehne in pogleduje k Franju, pa reče:
»Znaná mi je zgodba o lisici grozdju ...«
Cela polja sladkorne pese bežé mimo nas. In Matevž je rekel:
»Sladkorna pesa je držav v državi. Mi pevemo in sladkorne pese amo delati sladkor!«
Ivo se je nasmejal in rekel:
»Tak! Sami vemo delati in jesti ... pese sladkor!«
»Vse to prostranstvo — vidite Srem, Banat, Bačka — vse je njimljikov,« je rekel Matevž.
»Državi brez mej!«
»O, mejniki so,« je rekla Tea.
»Kako, da bi ne bili!«
»Videti ni,« je rekel Matevž.
Ivo pa je segel v besedo:
»So, že ali tu ne gre za brazdo. Ena vas je tu, ena vas je v vesemirju, prepeval si kot žoltnari! Vidiš se pa, kakor da res ni mejnikov.«
Proti Zemunu se prostranstvo dviga. Brzovlak se uporno zajeda v breg, do na desni in levi vstajajo brazde.
Slede jih v vrtovi s samimi vrtinimi jagodami.
»Kdo jih toliko poje?« se je začudil Matevž.
»Beograd,« se je odgovorila Tea.
»Jagode tukaj rastejo za Beograjčane. Veliko jih je, ker tudi Beograd veliko!«
»Aja,« se je nasmijal Matevž glasno,
»malo jih je, ki bi se sladjali z jagodami.«
»Ali tiščijo samo pole veliko,« dostavila spet Tea.
»Za štiri, pa ne na morje!« — Ivo se je nasmehnil že z ramenj, kakor da ne ve kaj bi dejala, a Ivo ji je pomagal in rekel:
»... pa Beograd skrbi!«
»In pendrek...« je dodal Matevž.
Zemun. Večer. Noč.
Beograd žari kakor Benetke. Luč pri luči, v ravnih vrstah preko zemunskega mosta, okrog v pristaniščih in tja po Terazijem ...
Sava tiho in lepo silka... Sava tiho in večernem, nočnem miru odseva. Nad Zemunom, nad nami, se menila in okem zračnovoda. Redke zvezde mežikajo, a več in več aeroplanov. Tam svetlo lučko ... Tam se šini.
»V Beograd — aeroplan, z Belekani...«
Nočne jaze v aeroplanov.
Lučke pa vsep na mostu preč Save v Beograd.
Mestni hrup nas objame...
V Beogradu smo.