Prekasno!
Videz
← Ob sestanku | Prekasno! Pesmi 1 Anton Medved |
Tovarišem → |
|
Iz mesta sem bežal v samotni log
srdit se na svojo usodo.
Molčala so debla siva okrog,
ko nem sem razmišljal nezgodo.
Tolažbe nikjer za dušo trpečo,
nikjer ni nádej na boljo srečo! . . .
Brezup mi je v duhu vprašanje oživil:
Kaj li sem zakrivil?
In slišal sem glas skrivnostno-globok:
Ne toži ljudi, ni usode!
Ti svojih si del edino otrok,
ti sam si kriv vse nezgode.
Zatôpi se v svoja minula dejanja,
ne brani se trpkega piti spoznanja! . . .
Pokril sem si lice in vzdihnil sem glasno:
»Prekasno, prekasno!« . . .