Pravljice za očeta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pravljice za očeta
Žarko Petan
Spisano: Sara Kač
Izdano: Petan, Žarko (1986). Pravljice za očeta. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pravljice za očeta

PRVA PRAVLJICA[uredi]

Moj oče je kar naprej v službi. Če ni v službi, je na sestanku. Ce ni ne v službi ne na sestanku, je doma, kjer bere časopis, gleda televizijo, je ali spi.
Le včasih se pogovarja z menoj.
»Daj mi poljubček,« pravi, preden gre v službo ali na se-stanek ali v posteljo.
»Kaj boš z njim?«
Moje vprašanje obrača sem ter tja, a odgovoriti nanj ne zna.
»Zakaj si udaril sosedovega Tinčka?« slednjič odgovori z vprašanjem.
»Zato, ker me je nazaj.«
»Hočeš reči, da si ga za nazaj?«
»Za naprej sem ga.«
Moj odgovor obrača sem ter tja, a ne ve, kam naj ga da. Dolgo ne reče ne bele ne črne. Nato si prižge cigareto.
Moj oče kadi kot slon.
Saj slon sploh ne kadi!
Če bi slon kadil, bi kadil kot moj oče, to je kot pribito.
Moj oče vedno pogleduje na uro. Kazalci mu ukazujejo, kdaj mora v službo, kdaj na sestanek, kdaj v posteljo.
Nekoč sem potisnil kazalce njegove ure za nekaj ur in še več minut nazaj. Še opazil ni. V službo je prišel tri ure prepozno, zamudil je na dva sestanka in še na tretjega pol. Zadremal je pred televizorjem, ki je bil že zdavnaj ugasnjen. Zbudil se je sredi noči in si naredil zajtrk.
Moj oče je žalosten. Sam pri sebi sem sklenil, da ga bom razvedril. Ce sem jaz žalosten, mi mama pripoveduje pravljice. Še sam bom poskusil s pravljicami spraviti očeta v dobro voljo. Izmislil si bom Pravljice za očeta. Povedal vam bom, kako so se obnesle. Morda vam bodo prišle še kdaj prav. Gotovo imate tudi vi z vašimi očeti podobne težave, kot jih imam jaz.
To seveda še ni bila prva pravljica. Prva pravljica je zelo kratka.
Vprašal sem očeta: »A veš, kaj je vprašaj?«
Molk.
»Vprašaj je pika, ki je postala radovedna.«
To je bila prva pravljica.

PRAVLJICA O ČASOPISU[uredi]

Vsako jutro oče zajtrkuje časopis.
Sveže žemlje, sveže mleko, sveže maslo, sveža jajca in star časopis.
Najraje prežvekuje Male oglase. Zanima ga, komu lahko kaj proda in od koga lahko kaj kupi.
»Nekdo bi rad prodal gramofon in stružnico hkrati,« pravi. »Če bi ju imel, bi zelo ugodno prodal cisterne in plastično jadrnico.«
»Kdo ima manj: tisti, ki nima ničesar, ali tisti, ki nima pla-stične jadrnice?« vprašam.
Oče presliši moje vprašanje in bere naprej.
Stare žemlje so trde, staro mleko se skisa, staro maslo je grenko, stara jajca zaudarjajo, a star časopis dobro tekne.
Namesto novic oče hrusta starice.
Jaz pravim starim novicam starice.
»Nekdo bi rad zamenjal manjše stanovanje za večje, dru-gemu bolj ustreza manjša, ampak bolj sončna soba, daleč od mestnega hrupa.«
V Malih oglasih se dogajajo velike reči.
»Kurjač dobi službo, če je vesten, izkušen, delaven.«
»Oče, zakaj v Malih oglasih nikoli ne piše, kdo in zakaj iz-gubi službo?«
Oče bere naprej in naprej. Že ves mesec bere včerajšnje,predvčerajšnje, predpredvčerajšnje, predpredpred... Male oglase. Ne da bi opazil, mu sleherno jutro podtaknem star časopis, ki se iz dneva v dan postara natanko za en dan. Da-nes je star že osemindvajset dni. To je za časopis kar lepa starost. Mali oglasi pa gredo očetu še vedno v slast.
Prvo, drugo in tako naprej stran časopisa oče preskoči. Ustavi se šele pri štirinajsti. Mali oglasi so vedno na štirinajsti strani. Včasih prebere na zadnji strani PA ŠE TO. Takrat na-vadno reče: »Zdi se mi, da sem PA ŠE TO že nekje bral. Morda sem kje slišal za PA ŠE TO. Samo ne morem se spomniti, kdo je bil, ki mi je povedal PA ŠE TO.«
Včasih me ima, da bi očetu povedal, da je PA ŠE TO pre-bral včeraj, predvčerajšnjem, predpredvčerajšnjem in tako naprej, oziroma in tako nazaj, že osemindvajsetkrat, ampak potem se premislim.
Zdi se mi, da se Mali oglasi zares nikoli ne skisajo, se pravi, da so užitni tudi stari. Novice s prvih strani pa očeta tako pretirano ne zanimajo.

PRAVLJICA O ZAJTRKU[uredi]

Najteže si izmisliš pravljico o zajtrku, ker je zajtrk krajši od kosila in od večerje. Pri zajtrku se vsem nekam mudi. Očetu v službo, mami na trg in potem se v službo, meni v šolo.
Oče zajtrkuje časopis, vmes pije kavo. Mama sreba čaj. Jaz namakam kruh v vroče mleko.
Dolgčas.
Pravljični zajtrk naj bi bil razburljiv, nepredvidljiv, poln presenečenj.
»Boš še malo mleka?«
Namesto mene je odgovorila, se pravi zamukala, krava iz kopalnice.
Oče je odložil časopis. »No, veš kaj... Lepo odgovori mami, če boš še mleka. Ni treba mukati.«
»Saj nisem, oče.«
»Hočeš reči, da imam prisluhe ali kaj. Mama, si slišala, da je mukal.« »Seveda sem slišala. Ne smeš lagati. Odkrito priznaj, da si zamukal, nihče ti ničesar ne bo naredil.«
»Če pa nisem!«
»Poslušaj!«
Tedaj je krava vnovič zamukala, ravno ob pravem času.
»To je višek nesramnosti. Pravkar si spet mukal.«
»Oče, to nisem bil jaz.«
»Kdo pa je mukal, če nisi ti? Krava, kaj?«
»Ja, krava je mukala.«
»Veš kaj... Kakšna krava? Kje je krava? To vendar ni mo-goče, krava v stanovanju, v sedmem nadstropju, sredi me-sta...«
»Saj ni v stanovanju, v kopalnici je.«
Mami je zmanjkalo sape. »Kje?«
»V kadi.«
»Krava v kadi?«
»Pravzaprav še ni krava, se pravi, da je zelo majhna kra-va, skoraj še teliček. Teliček v kadi.«
»Mama, pojdi pogledat v kopalnico!«
Mama se je napotila proti kopalnici, ko je zazvonil zvonec. Da bi jo opozoril, sem rekel: »Zvoni.«
»Slišim... A ima krava zvonec, privezan okrog vratu?«
Škoda, da se nisem prej spomnil na kravji zvonec, sem pomislil, na glas pa sem rekel: »Krava samo muka. Gotovo je lačna.«
»Hočeš reči, da še ni zajtrkovala?«
»Pojedla je le očetove zelene copate.«
Zvonec se je spet oglasil. »Nekdo je pred vrati.«
Odprl sem vrata. Bil je poštar. V pravljicah raznašajo poštarji pošto že navsezgodaj zjutraj.
Oče se je oglasil iz kuhinje. »A je kaj zame?«
»Nič. Za fanta sem prinesel, oziroma pripeljal paket.«
»Paket?« je nezaupljivo vprašala mama.
»Zelo velik paket iz tretjega sveta, se pravi iz Afrike.«
»ln kje ga imate?«
»Paket sem privezal za telegrafski drog pred hišo. Bal sem se, da mi ne bi ušel.«
»Od kdaj pa ima paket noge?« »Ta paket ima zelo velike in še bolj debele tace.«
»Hoteli ste reči parklje,« je poštarja opomnil oče.
»Ne, hotel sem reči to, kar sem rekel. Paket iz Afrike nima parkljev. Še nikoli nisem videl slona s parklji.«
»Ste rekli slona?!«
»Tako je, rekel sem slona!«
Oče je vzrojil. »Pri priči odpeljite slona nazaj!«
»Kam nazaj?«
»Zaradi mene v hotel Slon.«
»Oprostite, tako se ne bomo pogovarjali...« Poštar je postal v hipu rdeč ko rak.
Samo mama ni izgubila prisotnosti duha. »Oče, pomiri se. Poštar ni kriv, če so fantu poslali slona iz Afrike. Če ni prevelik...«
»Morda gre za pomoto,« se je spomnil oče.
Poštar se je prestrašil, da bo moral peljati slona nazaj na pošto. »Sploh ne gre za pomoto. Slona sem dostavil na paketu navedeni naslov... Fant, podpiši!«
»Ampak kam naj dam živega slona?«
»Bi bilo z mrtvim manj težav?«
»V garažo« sem predlagal.
»ln kam bomo dali avto?«
»Pred garažo.«
»Fant, podpiši!«
»Ne podpiši, fant! Slon mora iz hiše.«
»Dovolim si pripomniti,« je poštar segel očetu med dve besedi. »Slon sploh se ni v hiši. Pred hišo je. Če bi stanovali v prvem nadstropju, bi mu lahko zrli naravnost v oči.«
»A, tako?! Kaj pa bodo rekli sosedi?«
Mama je približno vedela, kaj bodo rekli. »Rekli bodo, da smo potratni, da nam avto ni dovolj, da smo si samo zato kupili živega slona, da bi jih dražili, da smo...«
»Poslušaj, fant, ko si pripeljal domov mačko z zlomljeno tačko, nisem črhnil niti besede. Tudi pritepenega psa sem ljubeznivo sprejel. Prav tako oba ubežnika, kanarčka in pa-pagaja, čeprav sta oba brez posluha. Nič nimam proti zlatim ribicam, ker ne mijavkajo niti ne govorijo neumnosti. Priznam, krava v kadi me je malce osupnila. Ampak, kaj naj rečem zdaj, ko je občan poštar pripeljal živega slona. No, povej, kaj naj rečem?«
Oče ni počakal na odgovor. Pogledal je na uro in ugotovil, da je zamudil službo. Kar odneslo ga je skozi vrata. Res me zanima, ali bo tovariš šef verjel njegovi neverjetni zgodbi o živem slonu. Mama je že med očetovo dolgo govoranco odbrzela v četrti prestavi na trg. Ostala sva sama s poštarjem, ki se mu nikamor ne mudi. Z njim ne bo večjih težav, ker sem si ga izmislil. Izmišljeni poštarji, izmišljene krave in izmišljeni sloni imajo to dobro lastnost, da izginejo prav tako hitro, kot se prikažejo.

PRAVLJICA O TARIJU[uredi]

Oče je plešast, tudi Tari je plešast, ampak Tarijeva pleša vznemirja vso našo družino, medtem ko se za očetovo plešo z mamo sploh ne zmeniva. Videl sem že nič koliko plešastih očetov, a se nobenega plešastega Tarija.
Namreč, Tari je psiček. Rjav koder, se pravi nekdanji koder, kajti vsi kodri so mu na hrbtu in na trebuhu izpadli. Dlake so mu ostale le na vseh štirih nogah in na glavi. Od daleč je Tari videti kot kakšen zelo majhen lev. Se razume, nič nimam zoper leve, ampak levi, ki bevskajo, so zares smešni. Pa recite, če nimam prav.
Tarija smo peljali k živinozdravniku, se pravi k doktorju za živali. Natančno ga je pregledal in ugotovil, da mu je skoraj vsa dlaka izpadla. Mama se je strinjala z njim, a hotela je izvedeti, zakaj mu je izpadla. Tega živinozdravnik ni vedel. Rekel je, naj se vrnemo čez nekaj dni, medtem bo našel vzroke čudnim Tarijevim tegobam.
Preden se je Tari ogulil, se mi še sanjalo ni, da se toliko ljudi spozna na pse. Med enim samim sprehodom po Tivoliju sem izvedel za deset zanesljivih načinov, kako bo Tariju pognala nova dlaka.
»Mazati ga moraš z ribjim oljem, dvakrat na dan. Zjutraj in zvečer,« je rekel tovariš s klobukom.
»Pes ne sme niti poskusiti mesa. Stroga brezmesna dieta,« je rekla debela tovarišica brez klobuka.
»Kaj pa sme jesti?«
»Vse, razen mesa seveda: krompir, žgance, kislo zelje, špinačo, kruh, sir, sadje, mleko, skratka vse.«
»Ali mu dajete zdravila?« je vprašal tovariš brez naočnikov.
»Seveda.«
»Kakšna?«
»Ne vem...«
»Moral bi dobivati vitamine.«
»Katere vitamine?«
»Vse, od A do Ž. Ali mu je živinozdravnik predpisal zdravila?»
»Mislim, da mu je.«
»Murnil sploh ne pomaga. Na jesen mu bo dlaka spet sama od sebe zrasla, seveda če ne bo prej umrl.«
Tako neumno lahko govori le tovariš brez naočnikov.
Zaradi pleše je postal Tari zelo znamenit pes. Vsak se obrne za njim. Zadnjič me je pred hišo ustavil možakar z naočniki.
»Poglej si ga no,« je rekel. »Še nikoli nisem videl psa kitajske pasme, saj je tvoj pes kitajski, ali ne? Takoj sem ga spoznal po goli, nagrbančeni koži in po poševnih očeh. Že sem hotel reči, da Tari gleda navzkriž in da sploh nima poševnih oči, ko me je možakar vprašal:
»A ga prodaš?... Vem, da je pes vreden celo premoženje, ampak pripravljen sem zanj odšteti veliko denarja...« »Moj kitajski pes ni naprodaj!«
»Seveda, seveda... se razume... Ali je dresiran?
»Kajpa.«
»Po kitajsko?«
»Jasno... Čing-čang-čong, Tari!« sem rekel in ostro potegnil za vrvico, da je Tari ubogljivo stekel ob moji nogi.
Možak z naočniki je še dolgo osupljen gledal za nama.

PRAVLJICA O MILIČNIKU[uredi]

Miličniki so za to na svetu, da odgovarjajo. Vedno kadar srečam kakšnega miličnika, si belim glavo, kaj naj ga vprašam. Ni vprašanja, na katerega mož v modri uniformi ne bi znal odgovoriti.
»Tovariš miličnik...«
»Želite tovariš?...«
Ta 'tovariš' me vedno spravi v smeh. »Tovariš je naš učitelj v šoli, meni pravijo fant,« rečem med smehom.
»Ali je fant ime?«
»Ne vem, zakaj se fant ne bi imenoval fant.«
»Prav imaš. Torej, kaj želiš, fant?«
»Mi lahko poveš, kako pridem do Mestnega vrta?«
»Mestni vrt... Mestni vrt... Počakaj, pogledal bom v knjižnico, v katerih so naslovi vseh ustanov in uradov, imena vseh ulic in trgov, Številke vseh trgovin in prodajalen... Torej, Mestni vrt... Mestni vrt... Mestna mlekarna... Mestna plinarna... Mestna skladišča... Mestno kegljišče... Mestna klavnica... Mestno smetišče... Ne, Mestnega vrta ni v moji knjižici, to pomeni, da ga tudi v mestu ni.«
»Morda je v okolici?«
»Dvomim. Tudi okolica je v knjižici.«
»Se pravi, da je mesto z okolico vred na slabšem kot naš blok. Hočem reči, da je mesto veliko večje od bloka, pa kljub temu nima vrta. Kakšno mesto neki je sploh to?«
Miličnika z vprašanji zlepa ne spraviš v zadrego. »Mesto brez vrta pač... Trenutek, tukaj imam naslov Mestne vrtnari-je.«
»Vrt ni vrtnarija.«
»Drži. Tudi med svinjo in svinjarijo je razlika... Zakaj pa potrebuješ vrt?«
»Kar tako, rad bi se sprehajal po vrtu.«
»Razumem. Zelo mi je žal, tovariš fant, da ti ne morem pomagati. Celo naša Mestna hiša je brez vrta. Ima balkon, tudi dvorano za bankete, veliko dvorišče, ampak nima vrta.«
»Naš blok ima dvajset balkonov in čisto majceno dvori-šče.«
»Ali veš približno, kakšen naj bi bil vrt, v katerem bi se hotel sprehajati?«
»Seveda. Bil bi naj poln cvetlic, rož, dreves, zelenjave.«
»Če te prav razumem, je vrt, ki ga iščeš, nekaj takega kot park.«
»Mislim, da je park veliko večji od vrta. Celo največji vrt je manjši od najmanjšega parka.«
»No, Mestni park ni ravno velik. Pred nekaj leti je bil sicer večji, čeprav ne zelo velik, potem so mu vsako leto odrezali dober kos. Tako, da zdaj med njim in povprečnim vrtom ne more biti velike razlike.«
Ustrašil sem se, da bo šel miličnik usmerjat promet, zato sem nadaljeval z vprašanji. »Ali so v parku živali?«
»Kakšne živali?«
»Na primer domače. Piščanci in petelini, račke in purma-ni, racmani in kokoši.«
»Ne, domačih živali praviloma ni v Mestnem parku. Veverice so izjeme. Pse pa morajo gospodarji imeti na vrvicah.«
»Se pravi, da park ne pride v poštev. Še nikoli nisem videl petelina, privezanega na vrvico. Pravzaprav sem doslej vedno videl le petelina pečenega v ponvi.«
»A trg pride v poštev?«
»Trg Republike?«
»Ne, pač pa živilski trg, kjer prodajajo zelenjavo, cvetlice, rože, pa tudi domače živali, piščance in peteline, račke in purmane, racmane in kokoši.«
»Tudi živilski vrt ne bo pravi. Na trgu živali prodajajo. Jaz bi se rad sprehajal med domačimi živalmi, ki niso na prodaj.«
Miličnik se je globoko zamislil. »Že vem!« Mestni živalski vrt bo pravšnji za tvoj sprehod.«
»Ali rastejo v njem drevesa?«
»Seveda.«
»Pa cvetlice?«
»Kakopak.«
»ln živali?«
»Kajpada!«
»Šel se bom sprehajat v Mestni živalski vrt, med živali, ki rastejo.«
In šel sem. Pri vratih sem plačal vstopnino. Z denarjem, ki ga dobijo za vstopnice, hranijo divje in domače zveri, zlasti divje, ki so, kar zadeva hrano, zelo izbirčne. Tako kače zajtr kujejo mehko kuhana jajca. Levi in tigri jedo samo najboljše surovo meso brez kosti. Slon ima rad sladkorčke, ki jih poje s papirjem vred.
V živalskem vrtu so najbolj smešne opice. V kletki jih je deset, kaj deset, najmanj sto jih je, se pravi skoraj tisoč. Takšnih z majčkenimi nagubanimi obrazi, našminkanimi zadnjicami, dolgimi nazaj zasukanimi repi, urnimi sapami, ki so do pičice takšne kot moje roke, če si jih dva dni ne umijem.
Čeprav stanujejo divje zveri v kletkah, so videti zadovoljne. Samo medved kar naprej godrnja. Lev se sprehaja mimo rešetk sem ter tja, sem ter tja, dokler se ga ne naveličaš gledati. Lev se nikoli ne naveliča biti gledan.
V živalskem vrtu po ves dan žvrgolijo tranzistorji na vejah.
V živalskem vrtu so tudi pazniki, ki pazijo na divje zveri in na obiskovalce, ki nadlegujejo divje zveri. Pazniki so nekakšni miličniki za živali. Na glavah nosijo čepice s ščitniki, takšne kot poštarji, le da so lepše.
Ko bom velik, bom šel v službo v živalski vrt.
Da ne pozabim, vprašati moram očeta, kaj bo on počel, ko bo spet majhen.
Sprehod po živalskem vrtu je bil zelo zanimiv. Še bom spraševal miličnika najbolj čudna vprašanja, ampak ne v tej pravljici, ki se je že tako potegnila čez mero.

PRAVLJICA O SLONU[uredi]

Gre za slona, ki ga je v paketu dostavil poštar v Pravljici o zajtrku. Ves ta čas je prebil v naši garaži. Oče je sicer vztrajal, naj bi se Jaka - tako je slonu ime - preselil k svojemu sorodniku hotelu Slonu, ampak v slonovem imenu sem ta predlog zavrnil.
»Jaka ne bo hotel nadlegovati sorodnika,« sem rekel.
»Naš avto je že ves zarjavel, ker zanj ni prostora v garaži. Torej, odloči se: avto ali Jaka...«
Skušal sem zavleči z odločitvijo. »Tudi slon zarjavi, če stoji dolgo časa na dežju, da o snegu sploh ne govorim.«
»V hotelu Slon so sobe ogrevane s centralno kurjavo.«
»Bolj mu je všeč naša garaža brez centralne.«
»Ti je znano, da se Belka odlično počuti v štali Ljubljanskih mlekarn.«
»Belka je krava, ki je nekaj časa živela v naši kadi.«
»Če bi kopalnico prepleskali z zeleno barvo, kot sem predlagal, to ti je gotovo znano, bi se prav tako, ce ne se bolj imenitno počutila tudi v njej. . .«
»Belka je sicer ven in ven mukala, ampak vsako jutro smo imeli sveže mleko. Kakšne koristi pa imamo od slona? - Nobene!«
»Misliš?«
»Fant, kaj imas za bregom?« Oče je postal nezaupljiv.
»Nič. Prav nič... Poslušaj!«
Skozi okno je bilo slišati zavijanje sirene gasilskega avtomobila.
»Nekje gori.«
Oče je stekel na balkon. Gorela je naša garaža. Gasilci so poskakali iz avtomobila, tekali sem ter tja, odvijali cevi, jih sestavljali, ampak preden se jim je posrečilo vključiti brizgalno, je že Jaka pogasil ogenj.
Poveljnik gasilcev je takole opisal njegovo junaštvo:
»Jaka se je zares izkazal. Naša avtomatična brizgalna se je pokvarila. Položaj je bil izjemno nevaren. Streho garaže so že lizali plameni. Iskre so frcale na daleč okrog... Tedaj je nastopil Jaka. Z rilcem je posrkal vodo iz bazena in škropil z njo ognjene jezike. Kmalu se mu je posrečilo ukrotiti požar. Garaža je bila rešena predvsem po zaslugi slona.«
»Slonu je ime Jaka,« sem opozoril tovariša poveljnika.
»Oprostite... po zaslugi Jakoba.«
Pogledal sem očeta, ki se je delal, da ni opazil mojega očitajočega pogleda.
»Sklenili smo, da Jakoba odlikujemo z gasilsko medaljo. Sprejeli ga bomo tudi v prostovoljno gasilsko četo kot častnega člana.«
»To je čudovita misel!« Očetu je obraz kar zasijal. »Stanoval bi lahko zraven gasilskega avtomobila v veliki garaži.«
»To že, ampak...« Očetov obraz je spet ugasnil. "Am¬pak," je rekel poveljnik, »najbrž nimamo ustrezne čelade za Jakoba. Če se prav spominjam, nobeden izmed gasilcev ni ma tolikšne glave. Poleg tega, ali ste prepričani, da mu bo garaža všeč?«
»Jaka najraje stanuje v garaži,« je oče vztrajal.
»Prav. Z današnjim dnem je slon Jakob postal gasilec.«
Tako je naš avto spet prišel do strehe nad glavo. Bil je že skrajni čas, ker so vsak dan napovedovali po televiziji poslabšanje vremena z občasnimi snežnimi padavinami, se pravi s snegom, to je z dežjem v prahu.

DEŽEVNA PRAVLJICA[uredi]

Kadar dežuje, je oče čemeren, slabe volje in sploh zelo tečen. Pogleduje skozi okno in godrnja. »Saj padajo ušpičene prekle z neba.«
Vzamem velik kos papirja, potresem ga s sončnim prahom in papir zalepim na šipo. »Zdaj poglej skozi okno,« rečem očetu.
»Kaj pa je to?«
»Sonce v prahu.«
»Ven grem.«
»Ne pozabi na dežnik.«
»Kaj naj z dežnikom?«
»Uporabiš ga lahko tudi za sončnik.«
Čez čas se oče vrne domov, moker je do kože. »Pa ta tvoj sončni prah. Zlezel mi je za ovratnik.«
»Kaj bi šele bilo, če bi ti padla na glavo ušpičena prekla.«
»Kje si ga sploh dobil?«
»Kaj pa?«
»Sonce v prahu.« »Sončni prah so pravzaprav ovseni kosmiči. Mama jih ima spravljene v shrambi.«
»Nisem vedel, da so kosmiči mokri.«
»Ali jih zjutraj jemo suhe?«
»Ne, pač pa polite z mlekom.«
»Oprosti! Dežnik je dežnik, sončnik pa je zaprt dežnik. Sprehajal sem se z zaprtim dežnikom nad glavo in zdaj sem moker ko miš.«
»Če je sončnik zaprt dežnik, kaj je pravzaprav senčnik,« sem razmišljal na glas.
»Torej ponovimo,« je oče začel predavati. »Sončnik je zaprt dežnik, uporabljamo ga, kadar ne dežuje. Senčnik je odprt dežnik, uporabljamo ga, kadar ne dežuje, vrhu tega pa sonce pripeka. Jasno?«
»Če je jasno, ne potrebuješ ne sončnika ne dežnika, celo senčnik je odveč, ker...« Oče me je prekinil sredi stavka.
»Poglej skozi okno, če še vedno dežuje.«
Snel sem s šipe papir z ovsenimi kosmiči. »Oče, mavrica.«
»Naslikana ali prava?«
»Šališ se, kaj?«
»Sploh ne. Se spominjaš, kako si naslikal na okensko šipo mavrico z marelično marmelado, Thomy-majonezo, zobno pasto in... in... in s čem še...?
»Z zeleno pasto za čevlje.«
»Tako je... Sploh nisem vedel, da obstaja zelena pasta za čevlje.«
»Sam sem jo naredil. Belo pasto sem prelil z zeleno barvo.«
»Na to še pomislil nisem,« je rekel oče, ki je bil zdaj že spet suh in židane volje.

PRAVLJICA O JANKU BREZ METKE[uredi]

»Očka, povedal ti bom pravljico o Janku brez Metke.«
»ln kam si dal Metko?«
»Kar izpustil sem jo, z ženskami so večno samo težave. Če Metka ne bi naplahtala čarovnice, bi ta lepo spekla Janka v krušni peči in pravljica o Janku in Metki bi se zasuknila čisto drugače.«
»To je res,« se je strinjal oče. »Vprašanje je samo, če bi se zasuknila na slabše ali na boljše.«
»Gotovo na boljše. Najprej sem se domenil z Meto, da bo ona Metka v moji pravljici. Veš, kaj mi je rekla?«
»Sosedova Meta?«
»Ja.«
»Ne.«
»Rekla je, ta Meta-koreta, da so ženske enakopravne, da zato zahteva, naj se najina pravljica imenuje Metka in Janko, ne pa Janko in Metka. Rekel sem ji, če so ženske zares ena¬kopravne, kar sicer ne verjamem, potem je bolj prav, če se pravljica imenuje Janko in Metka. Na to mi je rekla, da so ženske zdaj tako enakopravne, da imajo prednost pred ka-valirji in da bo sodelovala samo v pravljici z naslovom Metka in Janko. Nato sem ji rekel... No, rekel sem pač, kar ji je šlo, in izpustil sem jo iz pravljice. Saj si drugega tako ni zaslužila. Sem ravnal prav?
Vprašanje je očeta spravilo v zadrego. »Mislim, da nisi ravnal prav,« je slednjič odgovoril.
»Si ti na moji ali na Metini strani?«
Oče je debelo pogledal.
»No, povej, ali navijaš za moške ali za ženske?«
»Fant, to ni nogometna tekma.«
»Vem, da ni. Meta ne igra nogometa, ampak prepričan sem, da je mama na naši, se pravi na moji moški strani.
»Si jo vprašal?«
»To ne, ampak...«
»Torej jo vprašaj,« je vztrajal oče.
Podprl sem si glavo z obema rokama in se globoko za-mislil. »Nič je ne bom vprašal. Mama v tem primeru ne more biti na moji moški strani, ker se ji o nogometu še sanja ne. Tako kot ti mora biti na moški strani, ker moramo biti vsi tiho ko miške, kadar je na televiziji nogometna tekma.«
»Včasih je lahko moški na ženski strani, oziroma ženska na moški. To je odvisno od tega, katera stran ima prav.« »Naša, to je vendar na dlani.«
»Raje nadaljuj s pravljico o Janku brez Metke.«
»Torej, Janko brez Metke živi v debeli knjigi pravljic. Nekega dne je srečal Metko iz sosednjega bloka, skupaj sta šla v gozd na sprehod, kjer sta se izgubila. Po dolgem tavanju sta prišla do kočice, ki je bila iz slaščic. Bila sta tako lačna, da sta se je kar lotila, čeprav si nista prej umila rok. Janko je odtrgal kos čokoladnih vrat, a Metka je ugriznila v streho iz sladkorja. Tedaj se je oglasila iz koče hudobna čarovnica.
»Kdo je mojo hišo?«
Janko in Metka sta se potuhnila, ampak čarovnica ju je opazila in ujela. Janka je zaprla v kurnik, Metki pa je naročila, naj zaneti ogenj v krušni peči... Tako, pravljice je konec.«
»Kako konec,« se je začudil oče. »če se prav spominjam, pahneta Janko in Metka čarovnico v krušno peč.«
»Tako je v pravljici o Janku in Metki, v moji pravljici o Janku brez Metke pa vsi trije srečno živijo do konca svojih dni.«
»A je Janko še vedno zaprt v kurniku?«
»Metka je odklenila vrata.«
»ln kaj je na to rekla hudobna čarovnica?«
»Nič. Čarovnica je tako kratkovidna, da tega še opazila ni. Janko in Metka sta celo pohrustala celo njeno kočo iz slaščic, ne da bi to čarovnica videla.«
»To je zelo čudna pravljica,« je ugotovil oče.
»Meni pa se zdijo čudne druge pravljice,« mu nisem ostal dolžan.
»Katere druge?«
»Tiste, ki mi jih nikoli ne poveš.«

PRAVLJICA O TELEFONU[uredi]

Telefon je imenitna reč, zlasti če si sam doma. Dopoldan, ko sta mama in oče v službi, sedim in čakam, da se bo oglasil. In skoraj vedno zazvoni. Počakam hip ali dva, nato dvignem slušalko in rečem: »Halo...«
V slušalki najprej zaškrtne, potem slišim globok glas, ki reče: »OLAH.«
»Halo, kaj praviš?«
»OLAH.«
»Ne razumem... Halo!«
»Olah pomeni po naše halo. Turki pa pravijo Alah.«
»A, tako, se pravi, da nisi Turek. Od kod pa kličeš?«
»Z Marsa.«
Prav nič nisem začuden. Če je po telefonu mogoče govoriti z Londonom, zakaj bi ne bilo mogoče dobiti zvezo z Marsom. London je tako daleč, da ga ne moreš videti. Mars pa je tista majhna trepetajoča zvezda na desno, nedaleč od severnice.
»Kako kaj živite na Marsu?«
»Ončildo, to je po marsovsko odlično. Pri nas je zdaj amiz, zima. Kamor seže oko, sam sneg. Gens.«
»Pri nas je zdaj poletje.«
»Vem. Poletje je pri nas pozimi.«
»Kdaj pa je pomlad?«
»Jeseni.«
»ln jesen je spomladi.«
»Onsaj, se pravi jasno!«
»Razumem, na Marsu je vse narobe.«
»Nairn se zdi, da je pri nas vse v najboljšem redu. Poleti hodimo v šolo, pozimi so počitnice, spomladi obiramo grozdje, jeseni sejemo.«
»Nenavadna dežela.«
Marsovec je užaljen. »Niti ne. Nam se zdi Zemlja veliko bolj nenavadna. Slišal sem, da zemljani stojite na nogah, ali je to res?«
»Seveda je res. Ali Marsovci ne stojite na nogah?«
»Na Marsu znajo stati na nogah le izurjeni cirkuški akro-bati, vrvohodci. Navadni Marsovci stojimo na glavi.«
»Torej mislite z nogami?«
»Onsaj, se pravi jasno!«
»ln zvečer si namesto nog perete glavo?«
»Tako je. S čim pa vi mislite?«
»,Z glavo. Noge uporabljamo samo za nogomet. Ali po-znate na Marsu nogomet?«
»Nogomet? Kaj je to?«
»lgra z žogo. Dve moštvi brcata žogo z nogami, dokler je ne spravita v nasprotnikov gol.«
»Te igre ne poznam. Pri nas je zelo priljubljena igra, ki ji pravimo glavomet. Igralci suvajo žogo z glavo.«
Mars se mi zdi čedalje bolj zanimiva dežela. »Povej mi še kaj o Marsu.«
»Adeves - seveda! Na Marsu večerjamo navsezgodaj zjutraj, brž ko se znoči zajtrkujemo, ponoči delamo, podnevi spimo; če smo veseli, se jokamo, če smo žalostni se smeje-mo; jemo, kadar smo siti; če nam je vroče, se oblečemo, če nas trese mraz, se pri priči slečemo; če se nam mudi, gremo počasi, če imamo časa na pretek, pospešimo korak; šepetamo na ves glas, vpijemo šepetaje; če nam je kaj všeč, žvižgamo, če nismo zadovoljni s čim, ploskamo.«
»Kdaj pojete, kadar ste žalostni, ali kadar ste veseli?«
»Kadar smo veseli, pojemo žalostne pesmi, kadar smo žalostni, pa vesele.«
»Prosim te, bodi vsaj za hip žalosten in zapoj veselo pesem. Rad bi jo slišal.«
»Adaves!« Marsovec poje: »Še nikoli se nismo tolk smejal, ko je bajta pogorela... Ti ugaja ta pesem?«
»Seveda, se pravi adaves! Ali se na Marsu otroci dolgočasijo?«
»Kje pa! Le kratkočasijo se...«
Tedaj v telefonu zaškrtne in zveza se prekine...
Pri kosilu sem očetu pripovedoval, kako sem se po telefo¬nu pogovarjal z Marsovcem.
»Si ga ti poklical?« je vprašal oče.
»Ne, on je mene poklical.«
»A, tako... Samo, da se spet ne bom čudil, ko bom dobil zasoljen račun za telefon.«

ŠE ENA PRAVLJICA O TELEFONU[uredi]

Po telefonu se da poklicati tudi druge, seve, če se naveličaš čakati, da te drugi pokličejo. Zavrtiš številčnico, petkrat zapored in že se oglasi, na primer, živalski vrt, ki sem ga videl že v živo.
»Halo, saj nimate nič proti, če malo poklepetava. »Sploh ne.«
»Hvala.«
»Ni za kaj.«
Kaj naj vprašam? »A, že vem! Zanima me, kaj počne lev? Ali ste mu danes že dali kaj za pod zob? Kolikšen je povprečen levji zajtrk? Kolikokrat na mesec leve ostrižete? Ali so sladkosnedni? Zakaj levinja nima grive? Ali ima lev posluh? Skratka, zanima me vse v zvezi z levi...«
»Oprostite, levov nimamo. Levi so pošli, zmanjkalo nam jih je... Lahko vam postrežemo z divjačino.«
»Razumem... Tudi medvedi so zanimivi. Celo večji so kot levi, če se postavijo na zadnje tace. Morda niso tako močni, ampak večji so zagotovo.«
»lmamo odličen med in še bolj imenitno medico.«
»To je pa res lepo od vas, da tako skrbite za medvede. Celo med jim dajete za zajtrk. Kaj pa krokodil? Kakšne volje se je davi zbudil? Stavim, da je bil spet otožen, da je prelival kot jajce debele solze...«
»Na zalogi imamo še torbice iz pristne krokodilje kože. Prvovrstno blago po razmeroma nizkih cenah...«
»Torej ste krokodila odrli! Fuj! Kakšen živalski vrt pa je to, če odirate lastne krokodile in jih prodajate predelane v torbi¬ce po razmeroma nizkih cenah...«
»Oprostite, pomota, tukaj ni živalski vrt...«
»S kom pravzaprav govorim?«
»Z živilskim vrtom...«
»A, tako... Prepričan sem bil, da govorim z živalskim vrtom. Oprostite, pomota...«
»Nič zato. Pa oglasite se spet.«
Tudi to se zgodi. Vnovič zavrtim stevilčnico in za vsak primer vprašam:
»Halo, govorim z živalskim vrtom?«
»Kajpada. Tovarišica Medved pri telefonu. Želite?«
Kamen se mi odvali od srca. To pot ni pomote.
»Rad bi govoril s tovarišem Levom ali s tovarišem Vol-kom... ali s tovarišico Zebro...«
»Tovarišica Zebra je malo prej vstala, sprehaja se v pi-žami po dvorišču. Dvomim, da bo pripravljena govoriti z vami, razen če ne gre za nujno zadevo.«
»Ne gre. Prosim, nikar je ne motite. Pravzaprav sploh ne gre za zadeve. Samo malo sem hotel pokramljati z njo!«
»Pokličite jo proti večeru. Tedaj je bolj razpoložena za pogovore. Ali naj vas zvežem s tovarišem Levom ali s tovarišem Volkom...?«
»Kaj mi vi svetujete?«
»Tako tovariš Lev kot tovariš Volk sta bolj molčeča. Najbolj klepetava je teta Lisica. Če želite, jo pokličem.«
»Raje bi govoril s stričkom Levom...«
»Kakor želite... kakor želite... Tovariš Lev... Tovariš Lev, telefon za vas... Ne... ne... Nikar se ne razbur... Ham... HAM...«
» Halo... halo... halo tovarišica Medved...«
Čudno nič več ni slišati, razen prežvekovanja, oblizovanja in škripanja z zobmi. Vse tako kaže, da je Lev požrl telefon z Medvedom vred. S kom pa se bom zdaj pogovarjal...?

PRAVLJICA O VRTU[uredi]

Nekoč v dobrih, starih časih, pred sto in se več leti, sta srečno živela babica in njen vrt. Babica še živi v domu za upokojence, vrta pa že zdavnaj ni več. Umrl je. Pokopali so ga. Pa ne v zemljo, ampak v beton. Cvetlice so potrgali, travo pokosili, drevesa posekali. Domače živali, krave in koze, konji in ovni, kokoši in purmani, pa so šle po svetu s trebuhom za kruhom.
Babičin svet oživi vsako drugo soboto v mesecu, ko pride babica k nam na obisk. Tedaj se cvetlice razcvetijo, drevesa v hipu zrastejo, trava ozeleni, domače živali od račk do konjev pridejo z vseh štirih strani sveta in poslušajo babico, kako pripoveduje o dobrih, starih časih, ko je bil okoli sleherne hiše vrt. Hiše niso bile tako visoke kot so dandanes, ampak so zrasle komaj do prvega nadstropja. V mestu sta bili le dve dvonadstropnici in ena sama trinadstropnica, ki je bila sploh najvišja hiša v deželi.
Pravili so ji nebotičnik.
Kako zanimivo zna babica pripovedovati. O ulicah, ki so bile vedno prazne. Nikjer ni bilo nobenega avtomobila, le kaksna kočija, v katero sta bila vprežena dva kot dimnikar črna vranca, se je prav počasi guncala mimo redkih pešcev, ki so bili seveda urnejši od nje.
Onkraj ceste so rasle jablane, na katerih so visela tako okrogla jabolka, da so se kar sama kotalikala v žepe otrok.
Babica ima zelo zanesljiv spomin. Če bi bila pozabljiva, tako kot sem na primer jaz, ne bi nikoli ničesar izvedel o vrtovih okrog hiš.
Babica je obljubila, da mi bo podarila vrt, ko nas bo za vedno zapustila.
»Fantič, ti bos moj dedič,« mi je rekla. »Zapustila ti bom vse, kar imam, tudi vrt. Bojim se le, da se bo moj vrt v tvojem luknjičastem spominu izgubil, padel bo v največjo luknjo in izginil za vedno...«
Ampak to se ne more zgoditi, ker sem babičin vrt vtaknil v pravljico, kjer bo ostal svež, kot bi ga shranil v hladilnik.

PRAVLJICA O HLADILNIKU[uredi]

Naš hladilnik sploh ni hladilnik, ampak pravi severni tečaj. Ko gresta zjutraj mama in oče od doma, se hladilnik spremeni v severni tečaj. Odprem ga na stežaj. Znosim vse, kar je v njem, na kuhinjsko mizo: meso, mleko v tetrapaku, zelenjavo, sadje, meso, steklenice z radensko. Ko je hiadilnik čisto prazen, postane severni tečaj.
Spustim rolo. Kuhinja se zmrači, samo v kotu se blešči, obsijan od polarnega sija, severni tečaj.
Zaupali so mi težko nalogo, da ga osvojim.
Stol je lahko ladja, dežnik je lahko jadro, krožnik krmilo, zvitek papirja pa daljnogled.
Med omaro in mizo me ujame vihar. Veter vzdiguje poldrugi meter visoke valove, ki zalivajo krov. Kot igle ostre kaplje me šibajo po licih, a kljub temu vztrajam, z rokami pripet na krmilo, na komandnem mostu. Ladjo bo zdaj zdaj zalila voda, a spet in spet se črno jadro pojavi iz kipečega morja.
»SMER - SEVERNI TEČAJ!« kriči kapitan na uho.
»RAZUMEM!«
»SEDEM STOPINJ NA SEVER, NATO NARAVNOST NAPREJ S POLNO PARO!«
»RAZUMEM!«
Kmalu se vihar poleže. Gladina morja je gladka kot olje, le tu in tam štrlijo iz nje koničaste sante ledu. Izogibamo se jim. Človek nikoli ne ve, koliko je takšne sante še pod površino.
Posadka se izkrca na kopnem. Kamor seže oko bela puščava. Le pingvini se mirno sprehajajo, dva po dva, kot bi se nič ne zgodilo.
Napotimo se proti severnemu tečaju. Paziti moramo na razpoke v ledu, ki so skrite pod snegom. Noga previdno tipa, preden se spusti na tla.
Pred nami je severni tečaj. Velik, tih, nevaren.
Severni tečaj je sicer velik, se pravi visok, ampak presneto tesen. Komaj zlezemo vanj. Skušamo zapreti vrata za seboj. Ne gre, leva noga nam nagaja. Poleg tega nam je oče zabičal, da se hladilnik oziroma severni tečaj ne da odpreti od znotraj. Že nekajkrat se je zgodilo, da so pogumni raziskovalci ostali ujeti v severnem tečaju oziroma v hladilniku, dokler se niso zadušili.
Saj je tudi v odprtem severnem tečaju dovolj hladno. Zlasti v zadnjo plat nas zebe, da trepetamo po vsem telesu. Koliko časa smo vztrajali v severnem tečaju predvčerajšnjim? Natanko sedem minut. Danes moramo posekati rekord. Zdržali bomo najmanj osem minut. Se pravi še štiri.
Tedaj zaslišimo, kako mama odklepa vhodna vrata. Gotovo je kaj pozabila doma... Kaj zdaj?
Hladilnik se veliko hitreje spremeni v severni tečaj, kot se severni tečaj uredi nazaj v hladilnik. Meso je med steklenica-mi, sadje plava v mleku, radenska se je odmašila in uhaja ven, zelenjava je v predalčkih za jajca... Popolna zmešnjava.
Mama je že v kuhinji. »Zakaj je tu tako mračno?«
»Se ti zdi?«
»Kdo je spustil rolo?«
»Ne vem!«
»ln kdo je spet brskal po hladilniku. Joj, kakšna zmeda. Fant, niti minute te ne smem pustiti samega doma, če nočem, da je vse narobe.«
»NNNP«, rečem zelo resno.
»Poslušaj!« »NNNP«
»Mama, nič nas ne sme presenetiti...«
Mamo sem tako presenetil, da ji je kar sapo vzelo. Samo stala je sredi kuhinje in krilila z rokami, kot bi plavala po suhem, se pravi v morju, saj je bila okrog in okrog hladilnika po tleh zaresna voda, ki je tekla iz zmrzovalnika.

PRAVLJICA O AVTOMOBILU[uredi]

Kako napišeš pravljico o avtomobilu?
Še sanja se mi ne.
Začel bi lahko takole: NEKOČ JE ŽIVEL AVTOMOBIL.. Že že, kako pa naprej?...
NEKOČ JE ŽIVEL AVTOMOBIL, ki je bil čisto majhen. Rekli so mu ficko. Oče je bil noro zaijubljen vanj. Ven in ven ga je umival, mazal, loščil, krtačil. Ampak ljubezen je bila kratke sape. Oče se je zagledal v večji, lepši, močnejši avtomobil, v majorja. Bil je modre barve. Sedeže je imel mehke ko puh. Če si ga pognal, da je brzel s stotimi kilometri na uro, se ni prav nič tresel, kot se je ficko, ki je ze pri devetdesetih kilometrih stokal in jokal, pri stotih pa je samo se kašljal in krehal.
Oče je zamenjal ficka za majorja, ki ga je pazil ko punčico svojega očesa. Major je bil muhast avto. Pozimi ga zlepa nisi pripravil do tega, da bi stekel. Trmasto je molčal, pa če je oče še tako vrtel ključ, da bi ga vžgal.
Tudi major je moral od hiše. Zdaj se je oče vozil naokrog z imenitnim audijem. To je bil avtomobil! Velik, eleganten, lep, ubogljiv, potrpežljiv. Audi je bil tako zelo pri srcu očetu, da ga je imel kar naprej zaprtega v garaži.
»Škoda je tako dragega avtomobila, da bi ga podil po mokrih cestah in celo po blatnih kolovozih,« je govoril.
»Avtomobil je za to, da se voziš z njim,« se je jezila mama.
»Avtomobil že, audi pa ne.«
»Kaj pa je audi drugega kot avtomobil?!«
Oče je molčal, a mislil si je svoje.
Resnici na ljubo moram povedati, da je tudi audi imel hibo. Bil je neznansko žejen. Četudi ga je oče le poredkoma vozil, je popil na hektolitre bencina in na litre olja. Čim starejši je bil, raje ga je pil. Kadar smo ga na bencinski črpalki natakali, se mi je zdelo, da je njegov želodec brezno brez dna. Bencin je goltal in goltal...
Lepega dne, ko se je bencin že spet podražil, je oče audija prodal. Teden dni ni spregovoril z nikomer niti besedice. Samo stekleno je zrl predse.
Potem je pripeljal domov ficka; natanko takšen je bil kot tisti, ki smo ga imeli na začetku pravljice. Res, da je manjši od audija, pa tudi od majorja, ampak zato je kar se da poskočen in živ. Pa tudi žeja ga ne daje. Oče pravi, da porabi toliko bencina kot njegov vžigalnik. Ampak z vžigalnikom se ne moreš peljati, z našim fickom pa si lahko prižgeš cigareto.
Naš ficko je vžigalnik na štirih kolesih.

PRAVLJICA O SANJAH[uredi]

»Sanje so prazne marnje,« pravi oče.
»Jaz pa mislim, da kdor sanja, ima polno glavo spanja.«
»Ali se ti je kaj sanjalo?« vpraša včasih oče.
»Seveda. Sanjalo se mi je, da sem dobil novo vetrovko, plavo z zelenimi pikami.«
»Zelo zanimivo.«
»Mi ne verjameš?«
»Seveda ti verjamem. Fantje v sanjah nikoli ne lažejo. Včasih lažejo pred sanjami, se pravi, preden zaspijo, največkrat pa po sanjah, se pravi, ko se zbudijo. Ali je v tvojih sanjah deževalo?«
To je gotovo past, zato oklevam z odgovorom, potem se le odločim. »Lilo je kot iz škafa.«
»Tudi v mojih sanjah je deževalo.«
»Res?«
»Sanjalo se mi je, da so debele kaplje bobnele po dežniku. Ti si bil oblečen v modro vetrovko z zelenimi pikami...«
»Tako sem bil napravljen v tvojih sanjah?«
»Seveda.«
»So bile pike majhne ali velike?«
»Velike.«
»Oče, ukradel si mi sanje. Vetrovka, ki si jo sanjal, je iz mojih sanj.«
»Če je to tvoja vetrovka, mi jo pokaži...«
»Pustil sem jo v svojih sanjah. Če greš z menoj v moje sanje, jo boš videl.«

»Najprej pojdi ti z menoj v moje sanje, če se hočeš občudovati v modri vetrovki z velikimi zelenimi pikami.«
»Oče, vlečeš me za nos, kaj?«
»Fant, ti pa si malo zmišljuješ, kaj?«
Potem nekaj časa molčiva, jaz iz užaljenosti, oče kar tako. Zraven premišljujem o sanjah, ki so kot televizija, le da pridejo same od sebe, ne da bi jih vključil. In tudi programa ne moreš izbirati, zadovoljiti se moraš s tem, kar pač pride, ko te zmanjka v postelji.
»Veš, oče, modro vetrovko z zelenimi pikami bi zares rad imel. « »V sanjah ali v resnici?« »Raje bi jo imel v resnici.« »Če bo tudi v resničnosti lilo kot iz škafa, ti jo bom zares kupil, čeprav ti ne morem zagotoviti, da bodo imeli v zaresni trgovini modro vetrovko z zelenimi pikami.«
»Tudi rdeča brez pik bi bila kar v redu.«
»Se mi zdi,« reče oče in s tem je najin pogovor pri kraju.
Zvečer v postelji nisem vedel, ali sva se z očetom pogo-varjala v resnici ali v sanjah. Najbolje bo, če počakam do dedka Mraza, sem si rekel. Takrat se vse želje izpolnijo, tudi tiste, o katerih se nam samo sanja. Zadovoljen sem zatisnil oči in sam sebi dopovedoval: »Naj se mi sanja... naj se mi sanja... naj se mi sanja o modri vetrovki z velikimi zelenimi pikami.«

PRAVLJICA BREZ BESED[uredi]

Dandanes mi ne pade nič pametnega na glavo, se pravi v glavo. Postavljam besede drugo zraven druge, drugo vrh druge kot opeke, pa se vse skupaj sproti podre.
Kaj če bi pravljico narisal?
Narisal jo bom na naslednji strani:
»Očka, poglej narisal sem pravljico brez besed!«
»Kje je?«
»Na prejšnji strani.«
»Lepa je. Tako mi je všeč, da jo bom obesil na zid.
In zdaj visi moja pravljica na zidu. Z očetom se je ne moreva nagledati. To je zagotovo najbolj pisana pravljica v knjigi. Kaj v knjigi! V vseh knjigah tega sveta! Pravljica - pisanica!!!

PRAVLJICA O ZASPANI TRNULJČICI IN KRMEŽLJAVEM MATJAŽKU[uredi]

Kako narediš novo pravljico? Tako, da vzameš dve ali več pravljic, jih raztrgaš na drobne koščke in te zlepiš skupaj kar na slepo srečo. Vzamem na primer pravljico o Trnuljčici in pravljico o kralju Matjažu oziroma o njegovem sinu kraljeviču Matjažku. Trganje mi ne dela težav. V petih minutah sta obe pravljici razdejani. Zdaj se bom lotil težjega dela - lepljenja. Košček za koščkom, lepo počasi...
Na prvem koščku piše: Kralj Matjaž in njegova vojska spijo v votlini pod Peco... Naprej gre kot namazano... Kralj Matjaž kinka za mizo. Njegova dolga bela brada se je že devetkrat ovila okrog mize. Križem kražem spijo po tleh vojščaki. Ob steni sloni in drnjoha lepa Alenčica, žena kralja Matjaža. In kje je kraljevič Matjažek?... Na drugem koščku smrči pod mizo...
Še nekaj sekund pa se bodo zaspanci prebudili. Čez natanko nekaj sekund se bo izpolnilo preroštvo, ki pravi: KO SE BO BRADA KRALJA MATJAŽA OVILA DEVETlČ OKROG MIZE, SE BO PREBUDIL IZ STOLETNEGA SPANCA. PREBUDILI SE BODO VSI NJEGOVI VOJŠČAKI, KRALJICA ALENČICA IN MATJAŽEK. ZBUDILI SE BODO TER PREGNALI KRIVICE S SVETA IN IZPELJALI POGUMNIH DEJANJ BREZ ŠTEVILA... Še nekaj sekund torej... ... Pod roko mi je prišel tretji košček... Lepa Trnuljčica vleče dreto v gradu sredi trnove gošče. Ne oče - tovariš - ne mati - tovarišica Kraljeva - je ne moreta spraviti s postelje. Tako trdno spi, da se ne bi zbudila, pa četudi bi s topovi streljali tik ob njenem ušesu. Tovariš Kralj nima toliko denarja, da bi kupil en sam kanon, zato uporablja za bujanje svoje edinke in prestolonaslednice staro budilko. Brez uspeha, seveda.
»Vstani, Trnuljčica, prebudi se, predrami se, danes pride k nam na obisk kraljevič na belem konju, njegov prihod so napovedale že sojenice...
... Medtem teče pravljica o Matjažku na četrtem koščku naprej... Kraljevič Matjažek se je že prebudil, umil se je, se oblekel in se odpravil na pot proti gradu, v katerem spi Iepa Trnuljčica v postelji, na tretjem koščku seveda...
Matjažek je srečal na poti starega brusača, ki je brusil škarje, nože, srpe, kose, meče, sablje, robovnice, pipice, bradače in tope jezike.
Kraljevič je sedel zraven velikega brusa in jel pri priči zdehati.
»Hej, predramite se vaša visokost. Kdor zgodaj vstaja, mu časa preostaja,« je rekel brusač.
Od brusača je kraljevič Matjažek izvedel, da je Trnuljčica tako lepa, da ji ni enake daleč naokrog, da jo bo zbudil tisti mladenič, ki jo bo narahlo poljubil na čelo.
Matjažka je kar odneslo proti gradu sredi trnove gošče. V roki je vihtel meč, ki mu ga je nabrusil brusač.
Na petem koščku Trnuljčica še kar naprej smrči, dokler se na šestem ne prikaže na grajskih vratih kraljevič Matjažek, ki se je med četrtim in šestim koščkom prebil skozi trnovo goščo.
Ko ga tovariš Kralj pobara, kdo je in od kod je prišel ter po kaj, mu Matjažek odgovori:
»Sem kraljevič Matjažek, sin kralja Matjaža in lepe Alenčice. Doma sem izpod Pece, kjer smo spali več kot petsto let z vojščaki vred.«
»ln po kaj si prišel?« je hotel vedeti tovariš Kralj.
»Prišel sem zbudit lepo Trnuljčico.«
»Lepo in prav. Kako ti je uspelo priti celemu na grad, brez števila vitezov je umrlo v trnovi gošči.«
»Ko sem se davi približal bodeči meji, so na nji vzcvetele velike, lepe rože. Same so se odprle in me spustile skozi živega, za mano so se kot prava živa meja spet zaprle.«
Kralj je na sedmem koščku odpeljal Matjaža v spalnico, kjer je v veliki postelji, na sedmih pernicah, pokrita s sedmimi blazinami drnjohala Trnuljčica. Njeno smrčanje je bilo podobno šumu, kot bi nekdo z violinskim lokom drva žagal.
Matjažek je bil očaran od silne lepote. Nagnil se je k nji in jo prav narahlo poljubil na čelo. Ko so se njegove ustnice dotaknile njenega čela, je še sam zatisnil od potovanja trudne. oči. Zleknil se je zraven postelje, na kateri je spala Trnuljčica in zasmrčal.
Tovariš Kralj je bil sprva zelo nesrečen, potem pa se je vdal v usodo. Tako je rekel svoji ženi tovarišici Kraljevi: »Namesto enega imava zdaj dva zaspanca. Spanec je nalezljiva bolezen. Tadva bosta spala srečno in globoko in zadovoljno do konca svojih dni. Matjažek bo sanjal o prelepi Trnuljčici. Trnuljčica bo sanjala o pogumnem Matjažku. Svet je veliko lepši v sanjah, zlasti za zaspance. Več vidiš z zaprtimi kot z odprtimi očmi. Več slišiš z zamašenimi kot z odmašenimi ušesi...»
»Prav imas Kralj, spanec je dober ko žganec,« je rekla tovarišica Kraljeva in globoko vzdihnila. To je storila na desetem, se pravi na zadnjem koščku raztrganih in na slepo srečo skupaj zlepljenih pravljic.

PRAVLJICA O NESPEČNOSTI[uredi]

Ponoči oče ne more spati. Popoldne na otomani v hipu zadremlje, včasih med večerjo zakinka, ampak ponoči ne more in ne more priklicati spanca.
Očeta daje nespečnost.
Nespečnost je bolezen.
Ali je tudi spečnost bolezen? Mene sleherno jutro popade spečnost.
Ampak to je pravljica o nespečnosti, o spečnosti kdaj drugič.
Nespečnost je prav tako kot spečnost nalezljiva bolezen.
Če oče ne spi, potem bedi tudi mama, psiček Tari in celo jaz se včasih zbudim, na primer ko bolnik kolovrati po kuhinji, odpira in zapira hladilnik, išče maslo, reže kruh, žveči... Vse to počenja zelo glasno.
Potem gre v dnevno sobo, kjer se sredi noči zlekne v naslonjač in bolšči v ugasnjen televizor.
»Kaj pa počenjaš, oče?«
»Saj vidiš, da gledam v televizor.«
»ln zakaj gledaš vanj?«
»Zato, ker mi je všeč gluhi, nemi, slepi televizor.«
Skrijem se za televizor in pričnem s programom.
»Drage negledalke, spoštovani negledalci, naj vam za začetek zaželim lahko noč. Čez nekaj trenutkov bomo predvajali neposredni prenos finega programa za nespečneže. Oče, na vrsti je risanka.«
»Me ne zanima.«
»Pa nogometna tekma?«
»Me ne zanima... Kdo pa igra?«
»Pa zabavna oddaja? popevke? okrogla miza? onesnaženo okolje? nadaljevanka? vrtec na obisku?...«
Oče na vsako vprašanje odkima.
Začel sem s poročili. Govoril sem o vojnah, o prevratih, o proslavah, o nesrečah, o lepem vremenu, o gobah, o reklamah, o športnih dogodkih...
Potem sem pokukal izza televizorja, da bi videl kaj počenja oče.
Zmanjkalo ga je. Glava mu je bingljala na prsi, usta je imel na stežaj odprta. Spal je.
Tako sem s televizijo ozdravil očetovo nespečnost.

PRAVLJICA O VOJNI[uredi]

To ni lepa pravljica. To je pravljica o vojni. Prepisal sem jo iz časopisa. Slišal sem jo po radiu. Videl sem jo na televiziji. To je edina pravljica v knjigi, ki mi ni všeč. Tudi vam gotovo ne bo.
Nekoč je živel, živi še danes in bo živel na vse večne čase znameniti general: general brez glave. Najprej se je ukvarjal z vojskovanjem vrsto mirnih let. A navzlic temu, da je svojo službo vestno opravljal, še ni imel čina, ker vojaki v primerjavi z drugimi uradniki napredujejo v službi predvsem med vojno. Zato pa takrat, če se izkažejo, kar preskakujejo stopnice, ki peljejo navkreber do najvišjega čina - do generala.
Nekega lepega dne je izbruhnila vojna in bodoči general je bil med prvimi, ki so odšli na fronto. Tam se je kmalu izkazal. Vedno je prvi jurišal na sovražnika in se zadnji umikal pred njim. Nekoč, ko je jel sovražnik napadati s podvojeno močjo, se ni hotel umakniti, pa čeprav so mu svinčenke žvižgale mimo ušes. Komandant mu je od daleč po telefonu ukazal, naj zapusti že tako izgubljeni položaj, a ga ni ubogal. Nenadoma je planil iz rova, nataknil bajonet na puško ter naskočil sovražne vojake, ki so se spustili v brezglav beg. Zaustavili so se šele daleč onstran bojne črte. Od tam so s kanoni streljali na pogumnega vojaka. Ta se ni ustrašil topovskega ognja, toliko časa se je podil za sovražniki, dokler mu ni granata odbila leve roke. Nemara bi se brez roke še kar naprej bojeval, če ga ne bi tovariši na silo spravili v bolnišnico. Za to junaško dejanje je dobil visoko odlikovanje, pa še čin kapetana povrhu.
Ker vojne ni hotelo biti konec in ker je bilo celih vojakov čedalje manj, so enorokega kapetana vnovič poslali na fronto. Že pri prvem jurišu se je odlično izkazal. Z eno roko sicer ni mogel tako natančno meriti s puško kot drugi vojaki, ki so puško držali oberoč, ampak zato je hitreje tekel kot oni. In prav to je odločilo bitko, kajti pri jurišu, ne glede na to, ali napadaš ali se umikaš, so noge važnejše od rok. Hraber, kakršen je pač bil, se je preveč približal umikajočim se sovražnikom in se izpostavil njihovim kroglam. Ena ga je zadela v koleno. Tako je prišel še ob nogo. V zameno zanjo je dobil medaljo in čin polkovnika. Na lastno željo je ostal na fronti, Čeprav so mu ponudili visok položaj v varnem zaledju.
Pri nekem napadu je enorokemu in enonogemu polkov-niku sovražna sablja odsekala glavo. Pri priči so mu podelili najvišje odlikovanje. Vrhu tega so ga imenovali za generala.
Namreč, generali brez glave so veliko bolj pogumni kot generali z glavo. Glava je v vojni sploh malo pomembna, vsak jo mora nositi na prodaj. In ker je toliko glav, je njihova cena nizka...
Ta pravljica zares ni lepa. Rekel bi, da je nekoliko zmešana, brez repa in brez glave, zlasti brez glave, takšna kot je sleherna vojna.

PRAVLJICA O DVAJSETIH PRAVLJICAH[uredi]

»Oče, ali veš, kako napišeš pravljico?«
Oče ne ve.
»Preprosto. Najprej moraš imeti nekoga, komur je do tvoje pravljice. Brez poslušalca ni prave pravljice. Brž ko imaš poslušalca ali poslušalko, to je vseeno, je polovica dela že opravljenega.
Zelo lahko je pravljico začeti. Nekoč je bilo... tako se pravljice praviloma začenjajo. Teže jo je nadaljevati in končati.
Nadaljevanje je omejeno z začetkom in koncem.
Nadaljevanje je najtežji del pravljice.
Nadaljevanje si moraš izmisliti.
Pravljica se vedno konča ali s piko ali s tremi pikami.
Takole:... «
»Oče, ali veš, kako napišeš dve pravljici?« Oče molči.
» Najprej napišeš eno in potem še eno pravljico. Nato pravljici sešteješ in tako dobiš dve pravljici. Ampak to ni edini način. Dve pravljici lahko začneš pisati tudi od zadaj. Najprej napišeš zadnjo in nato se predzadnjo pravljico.
Ali: najprej napišeš desno in nato še levo pravljico.
Ali: najprej napišeš spodnjo in nato še zgornjo pravljico.
Ali narobe: najprej napišeš zgornjo in nato še spodnjo pravljico.
Poznam nekoga, ki piše dve pravljici hkrati. Ampak to je le izjema, ki potrjuje pravilo. Pravilo pa je, da lahko pišeš samo eno pravljico hkrati.«
»Oče, ali veš, kako napišeš tri pravljice?«
Oče ne odgovori.
»Nekoč so živele tri pravljice. Debela, suha in ravno pravšnja. Debela pravljica je bila tako obilna, da ji ni nihče videl ali slišal konca. Suha pravljica je bila že tako tanka, da si videl skoznjo. Slišal pa je sploh nisi, ker se je njen šibki glas izgubil v vsakdanjem trušču.
Ravno pravšnja pravljica je bila ravno pravšnja, se pravi, da je bila ravno prav debela in ravno prav suha, se pravi, da ni bila ne predebela ne presuha, ampak ravno pravšnja.
Vse tri skupaj in vsaka posebej so bile zelo zabavne.
»Oče, ali veš, kako napišeš štiri pravljice?«
Oče se ne zmeni.
»Štiri pravljice lahko samo narišeš. Prva pravljica je mo-dra, kot je modro nebo po nevihti, ki ga spere dež. Druga pravljica je rdeča, kot je rdeča ruta, s katero v Španiji dražijo bika, da ponori. Tretja pravljica je zelena, kot je zelena smreka spomladi, ko vse cvete. Četrta pravljica je rumena, kot je rumeno jabolko, ko dozori na drevesu.
Štiri pravljice so kot pisana pahljača.
Štiri pravljice so kot slikarjeva slika.
Štiri pravljice so kot štirje barvasti svinčniki.
Štiri pravljice so kot mavrica.«
»Oče, kako napišeš pet pravljic?«
Oče onemi.
»Prva pravljica je mezinec. Druga pravljica je prstanec. Tretja pravljica je sredinec. Četrta pravljica je kazalec. Peta pravljica je palec.
Pet pravljic je pet prstov.
Pet pravljic skupaj je roka.
Prav je, če imaš vedno pri roki pet pravljic, se pravi, da imaš vedno roko pri roki.«
»Oče, ali veš, kako napišeš šest pravljic?«
Oče vzroji.
»Tako, da si sposodiš še eno, se pravi šesto pravljico pri sosedu. Pod pogojem, seveda, da imaš doma pet pravljic. Sposojeno pravljico moraš slej ko prej vrniti sosedu.
Če te sosed poprosi za pravljico, mu jo posodi. Gotovo je v podobnih težavah, kot si bil pred časom sam. Nujno mora napisati šest pravljic, pa se mu je pri zadnji zataknilo. Dobri sosedi naj si med seboj pomagajo.
Če ti sosed ne vrne pravljice, ki si mu jo posodil, mu naslednjič odreci usiugo. Dobri sosedi vračajo pravljice. Slabim sosedom pravljice ne posojaj!«
»Oče, ali veš, kako napišeš sedem pravljic?«
Oče se ujezi. »Sedem je pravljično število, to vsi vedo. Saj poznaš pravljico o sedmih palčkih in Sneguljčici. Že dolgo časa se pripravljam, da bi napisal sedem pravljic o sedmih palčkih. Vsak palček bi imel Sneguljčico zase. Krivično je, če ima ena sama Sneguljčica sedem palčkov. Palčki prej ko slej zrastejo.
Sneguljčici čez glavo in potem postane pravljica pretesna za to množico palčkov, ki so postali velikani.
Verjemi mi, da ni nič bolj neprijetnega, kot je tesna pra¬vljica."
»Oče, ali veš, kako napišeš osem pravljic?«
Oče pobesni.
»Uf, kako sem se namučil, utrudil, upehal. Veliko laže je pisati pravljice, kakor pa pisati kako pišeš pravljice. Veliko teže je biti kako-pisatelj, kakor pisatelj kar tako.
Doslej sem ti že povedal sedem kako-pravljic. Tale je osma.
Hišo začneš graditi pri temeljih, pravljico začneš pisati pri strehi. Pravljica je svet, postavljen na glavo. Osem pravljic je osem različnih svetov, ki molijo v zrak bose noge, na katere pisatelji natikajo pisane klobuke in barvaste čepice.«
»Oče, ali veš, kako napišeš devet pravljic?«
Oče podivja.
»Ali s svinčnikom ali s peresom ali s kulijem, a najlaže in najhitreje s pisalnim strojem. Poleg tega potrebuješ devet listov, za sleherno pravljico nov list papirja.
Dolgovezni pisatelji razvlečejo eno pravljico na devet listov. Na primer pravljico o devetih zamorčkih. Na vsakem listu manjka po en zamorček.
Zadnji, deveti zamorček, se na koncu pravljice spremeni v veliko črno piko.
»Oče, ali veš, kako napišeš deset pravljic?«
Oče se umiri.
»Samo babica utegne napisati deset pravljic v eni sapi.
Babica je stroj za pravljice.
Babica je živi stroj za pravljice.
Babica kupuje pravljice na razprodaji. Če kupi deset pravljic naenkrat, dobi popust. Deset odstotkov popusta. Se pravi, da je deseta, to je tale pravljica, zastonj.«
»Oče, ali veš, kako napišeš dvajset pravljic?«
Oče ne ve, kaj bi.
»Napišeš deset pravljic in jih pomnožiš z dve. Tako dobiš dvajset pravljic...

PRAVLJICA O KONCU[uredi]

In potem sva z očetom živela srečno in veselo do konca mojih dni.
Ali je to že konec?
Ko sem na začetku na prvi strani napisal prvo besedo, se mi je zdel konec neskončno daleč. Zdaj na zadnji strani se mi dozdeva, da je vse minilo neznansko naglo.
Večkrat sem slišal: »Gremo do konca!«
Kaj pa zdaj, ko sem na koncu?
Izmislil si bom še en konec, konec brez konca, brezkončni konec.
In potem sva z očetom srečno in veselo preskočila konec in se napotila naprej... in naprej... in naprej... in tako naprej brez konca in kraja...