Pravdar
| Pravdar. anonimno |
Po »Wiener Landwirthschafliche Zeitung«.
| |||||||||||||
»In če me ima poslednjo njivo veljati in poslednjo suknjo koštati, jaz se ne udam, pa se ne udam! Tako je, da bodete vedeli!« upije premožni kmet pa hud pravdar, Gašpar Muha, v krčmi pri materi Korenikovki, za hrastovo mizo, po katerej s težko svojo pestjo tako tolče, da kar kozarci in steklenice od nje odskakujejo.
»Ta slučaj zdaj, prav tak je, kakoršen je bil oni pred desetimi leti, ko je Žlebov Martin trdil, da je kos puščave tik moje loze njegova vlast, ne pa moja. Celi kos zemljišča res da ni petdeset forintov vreden, no pravda pa me je do petsto forintov stala, kar pa nič ne dé, vendar le je meni veljalo, in Gašpar lehko plača. Doktor Palk mi je danes do pičice dokazal, da je gojzdek za suhim vrhom moja vlast, ne pa nekdanje Školske grajščine, katero je še le pred malo leti tisti gospod Gans, ali kako se zove, kupil. A doktor Palk si je dal tudi koj sto forintov za troške naprej našteti, in jutri bo uže tožba zoper gospoda Gans-a vložena«.
»To se bodemo pokali, da bode kajl Pa da bi vi drugi zatožno, katero je doktor Palk napravil, brali, celih dvajset pol je popisal, ter vse do pičice dokazal, in bodemo videli, kdo zmaga, jaz ali Gans«.
»He, mati Korenikovka! hitro še en bokal najboljšega, pravica naj živi, in pa doktor Palk zraven, to vam je mož«.
»Prav, prav imaš Muha!« oglasi se vsa družba okolo mize, »nikar se ne udaj, pravica je na tvojej strani, Ti moraš pravdo dobiti!« — Saj bi bilo pa tudi baš jako neudvorno, moža, ki za vino daje, ne z najboljšim upanjem navdajati.
Največja radost Gašperju Muhi je, kakor on sam pravi, »kaka lepa pravda«. In kakor je marsikateremu kmetu najprijetnejša raztresba kvartanje, katero toliko časa špoga, da se iz svojega posestva »skvartá«, drugemu keglanje, da vse premoženje zakeglá; tako je tudi Gašperju Muhi najlažje ob srcu, ako ima vsaj dve pravdi h krati napeti. Od pravdanja ga celo cela vrsta izgubljenih, res da manjših pravd, ne odvrne. »Gašpar Muha, hvala Bogu, lahko plača in je unet za pravico«, rekel je dostikrat sam doktorju Palku, kateremu je »tehtne« espenzarske račune vselej do »soldka« izplačal. Doktor Palk ni imel boljše stranke mimo Gašperja Muhe, zato ga je pa tudi pri vsakej le mogočej priliki povzdigoval, ter posebno njegov trdni značaj hvalil. Kolikokrat mu ni rekel, da je boljše hišo in njivo prodati, nego se v pravdi z lepa udati. »Le ne udajte se, Gašpar, mi moramo pravdo dobiti«, tako je končal vselej svoje hvalisanje. — Pri okrajnej sodniji, deželnej sodniji, da še celo pri najvišjej inštanci je Gašperja Muho poslednji pisač kaj dobro poznal, kajti ni ga bilo skoro »obravnavnega dneva«, katerega ne bi se on bil vdeležil v spremstvu doktorja Palka. Nek sodniški gospod je nazival Gašperja Muho šaljivo »večnega pravdarja«. Ta naziv se je razširil prav hitro po vsem okraji, tako sicer, da ga uže skoraj nihče več Gašpar Muha ni imenoval.
»Ako bi vsak tak možak bil, kakoršen sem jaz, da ne bi si dal kar vsega na glavo kidati, potem bi ne bil le jaz »večni pravdar«, tako se je po krčmah hvalisal, »ampak potem bi k malu bilo več pravdarjev, nego pa nepravdarjev«.
Pravda zarad »gozdka« za suhim vrhom je postala jako obširna, dolgotrajna, kajti šlo je vendar le za precejšen kos sveta, o katerem ni bilo nič kaj prav natančnega vknjiženja, kajti zemljiške knjige z mapami vred so o priliki, ko je grad Škol popolnoma pogorel, vse zgorele — takrat je bil Gašpar Muha še prav majhen otrok — in pravda se je pričela še le, ko je gospod Gans en del »gozdka« hotel izsekati. Advokatje so pozvedovali uže več mesecev v deželnem arhivu, in po knjižicah sosednjih grajščin, s katerimi je nekdaj grajščina Škol v zvezi bila, pa vse to brez zaželenega uspeha. Po večletnem sem in tja pisarjenji narastlo je aktov uže cel hrib — rešena je bila pravda v prvej inštanci, pa — padel je Gašper Muha. »Nič ne de, pa bodemo rekurirali«, rekel je Gašpar potem, ko je poslednji obrok sodniških troškov doktorju Palku pošteno plačal. »Le nekoliko predplačila bode treba, rekel je smehljajoč se doktor, »kajti na vse zadnje vendar le pravdo mi dobomo, in nasprotnik bo moral vse troške do soldka povrnoti«. Res konkuriralo se je, in ko je minolo leto in dan, prišla je razsodba na dan, pa — Gašper Muha je zopet pravdo zgubil. Takrat pa ni mogel več Gašpar doktorju sodniških troškov tako točno, kakor druge krate plačati, in doktor jih je na njegovo posestvo intabuliral. »Veste Gašper, to je le za to, ker se nič ne ve, kdo bode jutre še ziv«, rekel je doktor, »saj bode vendar le konečno vse oni drugi plačal, rekurirati pa moramo na vsak način koj znova«. Pa tudi najvišja in poslednja inštanca je razsodila zadevo proti želji Gašperja Muhe in prva posledica nesrečne te pravde je bila ta, da je advokat nasprotne stranke zoper Gašperja eksekucijo napel, ker mu ni mogel sodniških troškov koj povrnoti. Doktor Palk je porabil vsa le mogoča sredstva, da je eksekucijo kolikor mogoče zaulekel; in pri tretjej dražbi je troške iz lastnega žepa plačal, pa umeje se, da proti takojšnej intabuciji zneska, na Gašper Muhovo premoženje. Udarec, katerega je Gašperju ta zgubljena pravda prizadela, bil je preobčutljiv, da bi ga bil mogel tako z lepa mirno prenašati. Pa bil je, in ostal je pri vsem tem »večni pravdar« in kakor tak je imel res nek poseben talent, neko posebno spretnost, pravdne prepire iztikati, in vselej se je nad »lepo pravdo«, katera je imela iz vsega nastati, prav veselil. Denes mu je bil prepir zaradi kake zemljiške meje, jutri prepir zaradi porabe kake poti, pojutranjem zopet kak zaostali dolg dobro došli povod za novo pravdo. Pravdati se je moral, in to mu je bilo zdaj uže tim lažje, ker ni doktor Palk nikakega predplačila, in sploh gotovega denarja zahteval, kajti vse troške je kar prosto na Gašparjevo posestvo intabuliral. »Bodem uže plačan« tako je govoril, »saj vem, s kom imam posel«. — Lepo Gašper Muhino posestvo, prej eno največjih in najlepših kmečkih vse kalske okolice, začelo je kaj hitro pešati, in kako bi tudi ne, saj je bil vendar gospodar skoraj večjidel tedna pri sodniji in pri doktorju Palku; doma so pa gospodarili hlapci sami, kakor se jim je ljubilo.
Ena popolnoma slaba letina, in pa živinska kuga, katerej je skoraj vsa Gašperjeva živina podlegla, pripomoglo je, da se je vse njegovo posestvo zgrudilo.
Gašper Muha je neko nedeljo, ves zamišljen v svoje dolgove, pri oknu slonel, ko je poštni pot vstopil, ter mu rekomandirano pismo in več sodniških papirjev izročil. Pisava naslova mu je bila dobro znana. Mej čitanjem pisma je obledel kakor kreda, kajti doktor Palk mu je naznanil, da potrebuje svoj na njegovo posestvo intabulirani denar sam, in da se vsled tega svoje napovedne pravice poslužuje. V sodniških papirjih je bilo pa »gospodu nasprotniku« naročeno, naj v treh mesecih kapital in obresti pripravi itd.
Kako je na to Gašpar Muha v pisarnico doktora Palku prišel, tega on sam vedel ni, kajti, komaj se je lastnih besed zavedel, in slišal je vedno le ene in iste besede doktorja Palka, da mu je neizmerno žal, ker ga mora, kakor tolikoletno stranko v tako slabem času po svojem prašati, pa denarja potrebuje neizogibno. S prav besno kletvino je zapustil Gašper Muha doktorjevo pisarno, rekši, da so še drugi advokatje proti »enej pijavki« na svetu in pravdo mu še on sam napne. In poiskal si je res druzega advokata, kateri je brezupno zadevo koj v roke vzel, to pa Ie proti predplačilu troškov. Gašpar Muha je prodal, da je dobil potrebni denar, kos za kosom živino in druge potrebne stvari, pa vse mu ni nič pomagalo.
Doktor Palk je uvedel prvo in drugo dražbo, h katerima ni — kakor uže navadno — noben kupec prišel; pri tretjej dražbi pa je kupil vse Gašperjevo posestvo edino navzoči kupec — doktor Palk, to se ve, da veliko pod sodniško cenitvijo.
Poslednjo noč, katero je Gašper Muha še pod streho nekdanjega svojega pohištva smel prebiti, vzdramil je kalske prebivalce plat zvona naznajoč požar, — vsa poslopja obširnega Gašperjevega pohištva so stala v plamenu.
Vshajajoče solnce je posijalo drugo jutro na še kadeče se merišče in na bledi obraz Gašperja Muhe, katerega, dobro uklenenega, sta dva žandarma proti »kresiji« cefrala.
V Kalu je kaj slaba hišica, katerej pravijo »komunska hiša«. V njej stanuje srenski hlapec, — ob enem oskrbovalec hiše — in pa nekateri onemogli srenski ubožci. Mej ubožci se nahaja tudi v dve gubi sklučeni starček, v katerem je tako rekoč le senca nekdanjega Gašperja Muhe. Kakor dragocen zaklad je hranil v nekej omarici culico uže močno raztrganega in čisto zarujavelega papirja, o katerem je ves zmočen trdil, da z njegovo pomočjo vse pravde dobi, kajti popisal ga je — doktor Palk sam. In nekega dne so odnesli v Kalu iz »komunske hiše« najpriprostejo krsto, srenski hlapec pa je sežgal isti dan dosti starega papirja — aktov »večnega pravdarja«.