Praporščak Niko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Praporščak Niko
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/49 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Praporščak Niko se je moral zvečer javiti, da je bolan. Stotnik mu je zaukazal, ker je bilo lepo prigovarjanje zastonj. Niko je poizkušal z ugovori.

On da gotovo ni še tako zelo bolan, ta telesna slabost bo že kmalu samo na sebi prešla. In poleg tega je pričakovati bitke vsak dan. Če njega ni zraven ...

Stotnik se je smehljal.

Dohod čet še zdaj ni končan in prej ko pride do bitke, bo on, Niko, že davnaj zopet na fronti. Torej, naj bo pameten in naj se javi v bližnjem vojnem lazaretu pri štabnem zdravniku. On mu daje to povelje.

Nato je Niko šel.

* * *

Sam je ležal v veliki in prostorni kraški hiši. Ranjenih tu še ni bilo, kot na ruskem bojišču in redki bolniki so se v taborišču zdravili sami.

Zdravnik, ki ga je ob prihodu preiskal, je napravil zelo resen obraz, toda o bolezni ni rekel ničesar.

Nemirno se je obračal Niko celo noč na svoji blazini sem pa tja. Glava mu je gorela in žile somu močno bile pod zagorelo, močno razpokano kožo. Ali se ne bodo norčevali, ker se je javil bolnega? Sedaj, ko velja, zdržati do zadnjega! Če pride do boja, bodo vprašali tovariši: »Zakaj ni Nika med nami?« In odgovoril bo eden: »Ker se je skril v slamo.« Pozno po polnoči je začemel bolnik v težko, od raznih sanj pretrgano, polspanje.

V vojnem taboru, ki se je že par dni zbiral na zapadni meji, je postalo mirno.

Tu in tam se je oglasil pritajen klic straž skozi zvezdnato majevo noč.

Naenkrat je planil Niko kvišku.

S trepetajočo roko je potegnil preko čela, vzravnal se je s težavo kvišku ter posluhnil ... posluhnil ...

Zdaj! ...

Zdaj zopet! ...

Kaj je bilo to?

Daljno bobnenje. Kanonski streli!

Kaj? — — — On se pač ne moti?

S željno gesto je prijel za kozarec vode, ki je stal ob postelji.

Tu! Zdaj znova.

Bum! ... Bum, bum!

Topništvo gre v ogenj. Dan ognjenega krsta vstaja na zahodu.

In on, da bi ne bil zraven ? Proti Lahu ne biti zraven!

Niko.se je zopet spustil na blazino. Prisluškoval je še vedno. Toda omotica je bila hujša, kot njegova volja in spet ga je obvladal spanec.

Ko se je zopet prebudil, je padala prva jutranja svetloba skozi okno.

Strežnik je stal pred njim in mu je svežil obkladke na čelo in prsa.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal bolnik.

»Napadeni smo bili. Sovražnik stoji ob Soči.«

»In mi? In naš polk?«

»Ta je že davno odšel, proti severu.« Niko se je ustrašil.

Njegove misli so delovale mrzlično. In preudarjal je, kako bi ušel.

»Tovariš, ali mi daš piti?«

Strežnik je šel, da bi mu prinesel kozarec vode. Mislil ni na nič hudega. Ko se je vrnil, je bila soba prazna.

* * *

V dolgih skokih je letel Niko, čez pobočje. Njegove misli in želje so bile daleč pred njim.

Kako je le mogel včeraj stotnik reči, da še ne pride do boja! Kdo bo zdaj na njegovem mestu in si pridobil časti in slave? V četrt ure je prišel do vojnega tabora. Prostor je bil prazen. Samo trenski vozovi so stali v dolgih vrstah in ognji so goreli.

Praporščaku ni bilo treba vprašati za pot. Grmenje kanonov in vedno močnejše pokanje pušk, mu je dajalo pravo smer.

Njegovo telo bi mu kmalu odpovedalo. Toda naprej ... naprej! Infaterijske kolone so se valile po prašni cesti v žareče jutro. Municija. Nekaj huzarov.

Lahka poljska baterija je hitela preko strnišča. Biči so udarjali na hiteče konje. Niko je zaklical številko svojega polka. Majhen narednik ga je pogledal začudeno in mu pokazal dalje.

In praporščak je letel, da mu je sapa žvižgala skozi stisnjene zobe.

On je sredi čet, ki gredo nad sovražnika.

Nihče več ne pazi na jposameznika, ki je drvel kot podivjana zver skozi vrste.

Naprej ... naprej ... naprej!

Sanitejca, z rdečim križem na belem traku na levi roki, sta prinesla prvega ranjenca nasproti.

Niko je pogledal našitek stokajočega.

Tovariš tedaj! Njegov bataljon v ognju. Torej bodo rekli, da je on bojazljivec. Pokazati jim mora.

Praporščak se je opotekel in padel. Ah! En trenutek počitka! Signal za naskok.

In kanoni so grmeli, da bi človek oglušil.

Niko je zopet planil kvišku.

Dobil je tovariše ...

»Kje je četrta ...?«

Nekdo mu je povedal, ne da bi ga pogledal. On mora v teku poriniti nov naboj v puško. Hrane hoče imeti cev, če hoče, da dela. Praporščak je pritisnil obe roki na srce, ki mu je hotelo prebiti prsa.

Le naprej, je mislil. Padel je. Opotekel se nato zopet kvišku.

»Četrta ... četrta kompanija?«

Dva vojaka sta ga podpirala.

Tako je prišel z naskakujočimi skupaj. In nato še enkrat kratek odmor, da pride k sebi. In zopet naprej ... naskok ...

Omamno sičanje in donenje in pokanje okoli in okoli. Žvižgajoče granate, sršeči šrapneli so se razbijali v zraku. Strojne puške so ropotale in širile tisti grozni odmev, klici in povelja so doneli vse križem. — In tu!^

Vzplapolala je visoko nad njimi zastava, njih zastava.

Še dvajset skokov. On stoji poleg nje.

Tovariši so ga spoznali.

Praporščak je tu. Dolgi Niko je tu.

Krvave pene so mu stale na ustnah. Kot vrvi, so ležale plave, debele žile na rokah. In težka pest je dvignila sabljo visoko v zrak. Niko bi bil zavriskal veselja.

Zdaj je tudi stotnik zagledal svojega praporščaka. Pozdrav — in pokazal je s sabljo naprej.

Zopet signal. Naprej! Niko je naskočil in divjal naprej, da so mu ostali komaj sledili. Sovražne vrste bodo v tem hipu dosegli.

Tu in tam se je zasvetila med grmovjem puška. In še enkrat, samo še enkrat nekaj skokov.

Uničujoča salva iz pušk ga je obsula.

Niko je stal par sekund sam in se ozrl. Za njim pridejo in izvojujejo zmago.

Pet sovražnih krogel se je zadrlo v njegovo telo, ena je zajedla malo odprtino v sredino čela.

On je stal. Njegovi tovariš so naskočili dalje.

Nato ni videl nič več. Njegova glava je trdo udarila na okrvavljeno trato.