Povodnja deklica (.ky.)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodnja deklica.
.ky.
Izdano: Edinost 5/21 (1880), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kedo je mladenec v sukenci zali?
Kedo je pa gizdava deva,
Ki ž njim po jezera hodi obali,
Ko luna planote obseva?

Iz koša mu ona dajo maline,
On v venec pa cvete jej spleta,
Gotovo on ljubi te je dekline,
A ona mu ljubav obeta.

I v slehernej noči v čednej opravi,
Cla sreča pod senco modreva,
Mladenec je lovec v drevnej dobravi
No ve se, čegava je deva.

Ne ve se, od kodi ona dohaja,
Ne znade se, kamo zbegava,
Ko bilka močvirna hipoma vstaja,
Ko divji so ogenj zgubljava.

»Povedi mi krasna, draga sestrica,
Kaj neki bos meni tajila?
Kod vodi te semo urna nožica?
Kde tvoja družina je mila?

Minolo poletje, list se obleta,
Z mrazovi podé se vetrovi,
Kaj ljubega čakal zmer bi dekleta
Na divjem jezera bregovi?

Ne blodi ko srna plaha v goščavi,
Ne skrivaj ko strah se po noči,
Poveri se rajše mojej ljubavi,
I z mano napoti se koči.

Ni daleč od todi slamnata koča,
Tam sredi leščevja je v hosti,
V mene je mleka, sladkega voča,
Divjačine imam zadosti.«

»Stoj!« dekle mu reče, »dečko poredni,
To rekel mi otec je stari:
Mladencev so glasi mikavni, medni,
A sleherni samo slepári.

Srce se mi plaši tvoje zablode,
Saj zmrvil bi up je podrti;
Uslišana morda prošnja ti bode,
Če zvest ostaneš do smrti.«

Mladenec poklekne, vije se v pesku,
Peklenske zakliče pošasti;
Prisegal pri lune milem je blesku,
Pa bode prisega mu v časti?

»Pa drži jo strelče! to si zapomni:
Kdor sveto prisego poruši,
Gorje mu na svetu v bedi ogromni,
Na veke gorje mu na duši!«

To rekši otide deklica zala,
Oveže si kito na glavo,
Pozdravi mladenca z daljnega žala,
I znikne ko vselej v goščavo.

Zamán za mladenko strelec posegne,
Doteči je ni mu mogoče,
Ko penava slika deva izbegne,
Sam samcat on v tmini zastoče.

Prav samcat ostane v divjej puščavi,
Obdajajo blatne ga meje,
Tišina zavlada v silnej mečavi,
Škripljo mu pod nogo le veje.

Otide k jezeru, blodi po produ,
Blodečima očima migne,
V tem veter zašúmi v črnem zavodu,
A voda šumljaje se dvigne.

Šumljaje se dviže, pokajo vali,
Prikazen prikaže se zala:
Na vodnem srebrišči, divnem kristali,
Prezala je deklica stala.

Olepšena bleda njena so lica,
Lepotami rosnega leska,
Nje udje so lahki kakor meglica,
Podoba je njena nebeska.

»Mladenče moj mladi, dečko moj zali!«
Dekličice glas se začuje:
»Kaj blodiš po onej divjej obali,
Ko luna na nebo pripluje?

Kaj tarnaš po onej lokavej devi,
Ki v te je zavedla te meje,
Ki zmetša ti glavo sladkimi spevi,
Sedaj se gotovo ti smeje?

Ljubimče predragi! leti za mano,
Pozabi vse tuge, vse žáli,
Le sem na jezero, k meni na plano
Po vodnem zaplesat kristali.

Hčeš neki tu kakor lastovka gibka,
Črez vodo pošvignoti plano?
Hčes morda veselo, zdravo ko ribka,
V globine popluskati z mano?

Hčeš morda po noči v mehkej postelji,
Pod srebrnim šatrom zaspati?
Hčes v lilijah vodnih, v rajskem veselji,
O večnih svetovih senjati?«

Razpete roke nasproti mu dviže,
V tla gleda mladenec strmavi,
Približa se deva, k sebi mu miže:
»Le k meni, le k meni!« mu pravi.

Z njo mavrica divna sveti v krogove,
Ko zračna v plesove se vznése;
Ko z nova zareže vodne valove,
Kristali za devo iskré se.

Potrči, pobode lovec na begu,
I htel bi, nehtel bi skočiti,
Prijazen zažene valček se k bregu,
Noge mu polehko dohiti.

I tako ga mami, vabi v vodice,
Dokledar srca mu ne gane,
Ko kedar na tajnem roka device,
V mladenčevej roci zestane.

Pozabil je strelec svoje dekline,
Pogrdil prisego še novo,
Neznana ga želja tera v globine,
Za pevko v pogubo gotovo.

I bega i gleda, gleda i bega,
Vodovja ga nese pretvora,
Spusti se predaleč z golega brega,
Na sredi jezera je skora.

Že bliža se njenim rokam sneženim,
Nje očece živo mu sije,
Že ustnico bliža ustnom medênim,
Ž njo v plesu veselo se vije.

I veter razpuhne lehke meglice,
Ki krile obličje so njeno,
Pogleda od blizu deklici v lice:
Iz loga je dekle miljêno.

»A kde je prisega, tvoja beseda?
Kdor sveto prisego poruši,
Gorje mu na svetu, v smrti mu beda,
Na veke gorje mu na duši.

Ni plesati dano tebi po plani,
Ni v vale zaplusknoti jasne:
Telo ti surova zemlja sohrani,
I vid ti na veke ugasne.

A duša uboga v senci modreva,
Dočaka ti leto tisoče,
Trpela peklenske muke bo reva,
Ah muke strašansko pekoče.«

To lovec začuvši k bregu zablodi,
Strmé mu očesa blodeča,
Viharji zašúme v črnem zavodi,
Vzdiguje se voda hrumeča.

Šumeva, hrumeva, bluje jo vrélo,
Vrtinec vrti iz globine,
Odpré se krnice srpasto žrélo,
Z dekletom mladenec izgine.

Še šumi, še hrúmi, voda se péni;
Ko mesec planote obséva,
Prikažete dve se méglasti séni:
Z mladencem pogozdna je deva.

Po srebrnem ona pleše valovi,
On toži pod senco modreva,
Mladenec bil strelec v tem je logovi,
Ne ve se, od kodi je deva.