Povodni mož (Valentin Zarnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Povodni mož (Zarnik))
Skoči na: navigacija, iskanje
Povodni mož
Valentin Zarnik
Spisano: Vaje 1855
Viri: Vaje 1855; stran 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 103, 104, 105, 106, 116, 117, 118 119, 120, 121.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II.dno

I.[uredi]

V starodavnih časih, ko še naše močirje ni bilo suho, ko še ni ravna cesta proti Igu peljala, ko je le gosta šuma vse obdajala in ko ste Ižica in Ljubljanica le samotno tiho tekle, so tudi tukaj stanovali velikani, vile in druge bitja čudne narave, ki so vsak v svojem okrožji neomejeno vladali in se tudi velikokrat hudo razperli in bojevali.

Meta le ročno vôzi, de do polnoči saj do brega priveslava, mesec se je za oblake skril, mislim de predkone bova mokra, preden do srede Ižice prideva, reče stari čolnar mladi, tanjki deklici, ki je pri kermi dobro čoln zavezala; bila je njegova hčerka. Bila sta iz Iga in oče so že od mladih nog z dervmi kupčevali, ktere so vsak teržni dan v Ljubljani spečevali. Bil je čokljat, majhen mož in poznalo se mu je na uterjenih rokah, da je že veliko po Ljubljanskih vodah preveslal in dobro vedil za vsako globočino in kernico, za vsak germiček in tudi vedil strašne prigodbe, ki so se v tamnih nočeh prederznim mornarjem pripetile. Položi veslo, vzame pipo iz žepa in vsede se na sprednji konec, de bi si enmalo opočil, ker stare roke se mu že obnemagale.

No, povzame na dalje, kako ti kaj dopade v beli Ljubljani? dolgo si se že veselila, zdaj se ti je vendar spolnila želja; pa kako nanagloma so Matijata k vojakom pobrali, gotovo ga že ni več, in globoko zdihne mož. Slišal sem, da so se nek hudo zbili; mislil sim, da mi bojo saj tega samega sina pustili, ker ne vem, kje bi tako krepkega pomagača dobil. Sam sim že obnemagal in doli še spravim čoln, ali nazaj grede, mu pa nisim več kos, kar obnemagam in vije me že simtertje.

Preljubi oče, odgovori Meta s krepkim glasom, kaj niste z mano zadovoljni, kaj prepočasi vozim? danes je bilo šele pervikrat proti Ljubljani, nisem še dobro vajena in zato me je tudi tam, kjer se Ižica in Ljubljanica stekate, enmalo vstran obernilo; pa še dva pota grem, bom pa že do dobrega znala in potem vam bom lahko Matijata nadomestovala, če ravno nisem tako močna. V Ljubljani, oče, mi pa kaj grozno dopade. Mislila sim, ko sim jo v časih na paši dalječ pregledovala in premerjala, da ni dosti večji, kakor Ig, pa vidila sim, da je skorej petkrat večji kakor Ig, zakaj ko sim po tergu hodila in ga ogledovala, bi se bila gotovo zgubila, ko bi me ne bili vi pred mostom ogovorili.

Vidiš Meta, to je vse prav, odgovere oče, zelo me veseli, da ti je dopadlo in morebiti te še včasih sabo vzamem; za zmiram pa to zate ni, vse eno si bom pomagača, še jutri, če bo moč, izbral, ker imam za vse gotove vzroke, kterih ti pa dozdaj ne razodenem.

Meta se je začela kislo deržati in vidilo se ji, da ji ta odgovor nič kaj všeč ni. Za kaj pa ne!? morebiti že vem, ko ste en večer doma nekaj tacega pravili, kaj ne de mislite na povod —

Komaj to izusti, kar se nedalječ neko ploskanje po vodi zasliši, nekaj enmalo pogoderna in zopet vse potihne. Dež je poprej enkrat hudo udaril, pa kmali se je vse izvedrilo, in blesketeči odsev je iz tamne Ižice polni luni nasproti migljal. Obema na enkrat vesli obstanete, čoln obstoji, plašno gledata okoli sebe in ušesa proti raznim stranem obračata, pa ni bilo moč nobene reči zapaziti. Meta je bila naglo v očetovo naročje pritekla in kar sape ji je zmanjkovalo, ker bila je šele pervikrat pri taki vožnji in na take pripetljeje še ne kaj navajena.

Ko si je enmalo od strahu oddahnila, popraša tiho očeta, ki so spet za veslo poprijeli in toliko ovirali, da čoln ni rakove poti začel: Kaj je bilo? kaj pa to pomen? ali je morebiti povodni mož?

Nič se ne boj! jo zavernejo, povodni mož to ni, je že kaj noter padlo, ali pa se je kaka riba vun pognala, ali pa so še celo zad drugi čolnarji, povodni mož pa že ni, zakaj ta vse drugač prihrumi, kar gori jo pribrede, včasih še tuli, potlej pa se za kermo prime, se noter vsede, da se pelje, ali pa se derži in zraven prav moško korači.

Kolikrat, oče, ste ga vi že vidili? ali ste ga mogli že večkrat vleči? unkrat zvečer ste nekaj pravili, pa vas nisim veliko razumela. Dajte mi zdajle kaj povedati, vas bom tako rada poslušala; saj se nama nikamor ne mudi, zvedrilo se je; da le toliko voziva, de nama čoln ne uide, do polnoči bova že enkrat na bregu?

Tanka, nježna deklica se ročno z naročeja izmuzne, za veslo zagrabi in urno jame vodico na strani odrivati. Iz njenih lepo tamnih oči je sijala nepopačenost in ganjenost v preljubega očeta in ko je pečo raz glavo vzela, so se pokazale kite gostih, černih las, ki so jo kakor krona okoli glave venčale. Z veseljem je očetovi pogled obstal na berhki hčerki, ktera se jim je necoj še veliko bolj zala zdela; imeli pa so jo tudi neizrečeno radi, bolj so se zanjo bali, kakor za sebe in huji rane bi jim nobeden ne bil usekal, kakor zguba Mete. Postala je ona njih sama nada po odhodu Matijata in še rajši so jo imeli. Ubogala je pa tudi Meta vse z veseljem, kar so ji oče le pomignili; mati so ji bili že pred enim letom umerli. Na teržnih dnéh, ko so oče kupčevali, je čula včasih celo in s skerbjo očeta pričakovala; zmiram se je bala, da bi ne utonili, ali pa, da bi se jim kaka druga nesreča pripetila ne bila, ker včasih pri dobrih tergih so se ga tudi precej nasekali. Ko so pa domu prišli, so bile perve besede: Na Meta, pisano štruco! —

No enmalo počakaj, da si spet pipo nabašem, pravijo oče; ti bom pa povedal, kaj se je mojemu staremu očetu primerilo — Bog jim daj nebesa! — Pravili so: ko so enkrat iz Verhnike vozili, gori na široki Ljubljanici, kjer še ti nisi bila, da so precej en čas povodnega moža peljali. Dolgo pred niso hotli verjeti, in so rekli, da to ni vse vkup nič, takrat pa so se sami prepričali. Obernejo se nazaj, kjer so šumenje slišali in pri svitlem mescu zagledajo moža, ki je bil čisto kosmat in zelo velik. Ljubljanico, ki je vender tam taka, da z nobeno žerdjo do dna ne prideš, je do kolena bredel — kmali je bil pri čolnu. Silno so se ga oče ustrašili, ker slišali so, da če je le količkaj ljut, čoln preverne ali pa čolnarja za pete zagrabi in ga naravnost v vodo treši. Ko je en čas čoln deržaje, dalje koračil, in take valove poganjal, da je čoln kar sam naprej tekel, se le vsede na zadnje v kermo, noge v udo molé; — takrat so rekli, da so mislili, da se mora vse skup potopiti. Djali so: „Saj sem vender že po dvanajst sežnjev naložil, pa me vender še nikoli ni tako težilo. Zakliče mi: Le naglo vozi! Le naglo! — urno! — urno! — ročno vudiš, poprej bova v obljubljeni deželi! Meni strah in groza tako moč da, de sim tako veslal, da sim bil ves moker. Silno mi je bilo vroče in gledal sim, ali mi ne tečejo kervave kaplje z čela; — čoln pa je tekel kakor bi ga burja nesla. Kadar tako enkrat do globokega tunfa prideva, že blizo Ljubljanice mi reče: Stoj! do tukaj je dosti, zdaj smo doma; le dobro glej, in pazi. Če se bodo bele pene za mano cedile, počasi vozi in jutri ob osmih pridi na breg po plačilo, pa dobro zapazi! takrat, ko bo že polni solnčni odsev; zagledaš pa rudeče pene, pa tako hitro jadraj, kar je nar bolj mogoče! Ko to izusti, ploskne v udo šterbonk! Pocedé se take pene, da so mi kar čoln naprej splavile, bile so vse bele. Mene pa šele zdaj prav groza in strah spreleti, še hitreje jamem veslati in prikoračil sim do doma v poldrugi uri, za kar sim sicer dobre štiri potreboval. Pa tudi, ko sim domu dosopel, sim bil tak, kakor da bi bil iz groba nazaj prišel, kar na klop sim padel, nisim se skoraj zavedil. Povedal sim vse dogodke te noči svoji ženi, ktera me je posebno o plačilu izpraševala in uganjala, kaj da bo, v čem bo obstalo, ali bo zlato, ali srebro, ali škerlat. Zjutraj ko je že solnce prisijalo, se prebudim in zagledam ženo, ki je s kislim obrazom pri postelji stala. Poprašam, kaj da ji je, ter mi odgovori da je bila že ob šestih na bregu. Ko se je solnce dobro izza gor pokazalo. Zagledam velik čern pisker, mi nadalje pripoveduje; ročno tjé tečem in vidim samo oglje. Iz jeze zagrabim pisker in trešim vse vkup v vodo; pa ravno takrat je solnce dobro posijalo, voda se je blisketala; pogledam pod noge in vidim, da so bili trije ogli na suho padli in postali bili cekini, vidiš jih, reče in mi jih iz žepa pokaže. Blisketali so se, kakor luč in jel sim jo zmirjati, da vender mora biti tako radovedna, da ne počaka pravega časa. Vidiš, ji rečem, midva bi bila zdaj lahko tako bogata, de bi lahko vprašala, koliko Ig velja, tako pa sva po tvoji termi in neumnosti spet pri starem.“ Vidiš, to so mi oče pripovedali, še na zadnje pristavijo oče. Meta pa reče: Kaj pa vi, oče, ga še niste nikoli vidili? Ali —

Spet se je slišalo ploskanje in mermranje, na zadnje pa postane ropot, kakor da bi se bila skala zrušila in z germenjem v sobo zavalila; viditi pa ni bilo nič. Potem je bilo spet vse mirno.

Oh, oče, mene je tako strah, reče Meta, in jez se tako bojim, da bi se kaka povodna pošast nama za kermo ne obesila! O, tega se nič ne boj, jo potolažijo oče, sva že dalječ v Ižici in tukaj sem jo le malokterikrat pribrodi. Je že morebiti kaka druga povodna žival, kakšen tič, ali kaj tacega.

Kje pa stanujejo ti povodni možje in kje jih je naj več.

Naj bolj se derže gor proti Verhniki, kjer je v Ljubljanici toliko globôcih tumfov, posebno v Germezu, to je ta hribec proti sv. Ani; tukaj, pravijo, da je njih prava domačija in stanuje njih cela rodovina. Imajo žene in otroke; gori v Krimu pa stanuje Krimski mož, od kterega pravijo, da je še vse večji. Vlada v celem Krimu, prikaže se dervarjem večidel, kadar prav germi in treska in marsikterega prekucne. Velikokrat se pa Krimski in povodni mož srečata in strašno se zbijeta; pravijo, da, če se pri vodi skrešeta, je taki ropot in tresk, kakor da bi bil sodni dan in gorje takrat čolnarju, če je z dervmi napolnjenim čolnom blizo, ta jih gotovo več ne prodaja. Kakšen je izid tega boja, se ne vé; da Krimska živino povodno vender le prekosi.

Oče, pravi Meta, uni teden sim jez blizo brega krave vračala in sim tam zraven za germam vidila dva majhna, kosmata fantička, ki sta se s tako fletnim pipčkom tik Ižice igrala. Enmalo bliže stopim, pa stopim naprej in ob germ zadenem; trkrat pa me zaslišita in planeta kakor žabi v nebo in ni jih bilo več viditi.

Kaj, povodne fantičke si vidila?! res? pa mi še nisi čisto nič povedala; ko bi bil jez to vedil, te ne bi bil v Ljubljano vzel, to je nar bolj nevarno, posebno pa če se takim dekletom prikaže, kakor si ti. Pravijo, da za takimi povodni mož postopa. Le nikar več tako doli k vodi ne priženi!

Med takim pogovorom sta se že dalje po Ižici pomaknila in videl se je spet visoki farni stolp. Nebo se je spet jelo v oblake zavijati. Oče vstanejo, denejo pipo v žep in dobro za veslo primejo. No Meta! le hitro, še ene petkrat dobro pritisneva, potlej sva pa doma, če ne naju spet ploha vjame. Ko to izustijo, jim Meta obledela v naročje pade z besedami: Oh, oče, varujte me! varujte me! Preplašeni se ozrejo in vidijo moža ksomatega, velikega, kakor smereka, oči pa so se mu svetile, kot bakle. Bredel je k kraju, pa izruval debelo verbo in zarjove s čudnim glasom, kakor da bi tulil in mukal. Ti le hitro! le hitro! le hitro! Meni je Krimski mož vse pobral, ženo in otroke, jez mu bom pa nocoj pokazal! jez ga bom zmahal. Ti le hitro vozi, tebi ne bo ta Krimec hčeri vzel! Pri teh besedah se napoti proti Krimu, in slišalo se je še dalječ, ko je po močirji čmokal.

Stari Anton, tako se je klical čolnar, Meto varno na tla položi in šel mu je čoln kakor nikdar poprej — kar na enkrat sta bila doma.

II.[uredi]

Tudi na Igu so mladenči živi, tudi cele noči vasujejo in se okoli spavališč deklet radi potikujejo. Minil je božič, in nastopil presveti predpust, ki je ponočne junake še oživilil. Pričeli so se zdaj ženiti, ženili so se koj naprej, sklenilo pa se je le malo ženitev. Posebno dve deve ste nadušnost Ižanskih mladenčev vnele, bila je ena hči starega čolnarja Matevža, že znana Meta, druga pa je bila Študenčeva Poloca: Bile ste po sodbi vsih naj lepše dake cele fare. Razloček med njima je bil ta, de je bila perva tri leta mlajši, bolj tiha in molčeča. Imela je le srednje premoženje in njeno serce še ni za nobenega gorelo. Premoženje njeno z očetovim zaslužkom je ravno obema zadostilo, dočim je bila Polonca hči naj bogatejše hiše; dosegla je že dvaindvajseto leto in marsikterega je že za nos zvodila. Imeli so pri Študencu tudi kerčmo, ktera ni nikoli praznih miz in klopi terpela, in večidel so še le ob eni ali ob dveh po pol noči luč ugasnili. Tukaj so se mladenči zbirali namislike in naklepe kovali in se potem na razne pota razšli; Začele so si zdaj stare in mlade ženice na uho šepetati, de bo ta predpust taka poroka, de bo kaj, ker vse se tako kaže, de bo Štembalov Andrej Meto hčer starega Matevža vzel. Drugi so pa terdile de tako revne ne more vzeti, ker se že s Polonco precej časa rada vidita. Bil je Andrej 25 let star, lepo izraščen mladeneč, pervorojeni sin tudi zelo bogate hiše; Bil je uren in čverst čolnar, premogel je sam 5 čolnov in dve ladji, ker ni samo z dervmi, ampak tudi z žitom kupčeval, in gotovo vsako leto saj enkrat na Hrovaško šel. Sicer pa je bil vodja vsih fantovskih naklepov. Le ena hiša ga je od Študenčevih ločila in obiskal je vsak vsak večer Polonco, zatorej so kdaj že govorili, de tu bo poroka, pa kar je bila pred štirimi letmi govorica, še zdaj ni postala resnica. Nihče si tega razjasniti ni vedel, le bistri opazovalec bi bil spoznal, de se že zdavnej le z navade obiskujeta, in de ne marata ravno preveč eden za drugega. Andrej je bil vsak večer tam, ker so iskreno vince imeli in ker so se tudi njegovi pajdaši najraje tam zbirali.

Kar na enkrat zaženejo glas, de bo Meta njegova. Povsod, kamur je šla, so jo nevesto imenovali in eni ji k tako bogati ženitvi srečo vošili, eni ji pa odsvetovali in ji pravili, kaj je imel že s Polonco in kaj tacega več. Meta je pa le resno terdila, de še ne pozna moža, ki ima njen ženin postati.

To je bilo pa tako: Andrej je vselej pred teržnim dnevom k očetu Matevžu po opravkih prišel, de sta se pomenila, kakšin kup je kaj zdaj, kdaj bota drugo jutro odrinila i. t. d. sicer pa se ni dosti pomudil, ker se mu Meta še ni dosti razcvetena zdela, in je njegove oči le malo nase vlekla. Le z Matijatom, njenim bratom, sta se dokler je bil doma, včasih enmalo ponorčevala in jo potem večkrat skupej k Studencu zavila. Zdaj pa ene pol leta sim je večkrat le samo Meto naletel z njo se pomenkoval, in v kratkem je opazil, de je kaj zala deva postala in in de Polonco ktero je sam poprej za naj gorjo imel v marsikaki zadevi prekosi. Zahajal je zdaj raji tje, in takrat nekako raji, kadar je vedil, de očeta doma ni. Pripovedoval ji je zdaj pozimi, ker so bili dolgi večeri, in ko je Meta predla, od svojih vožinj po Hrovaškem, kar je ona kaj verno poslušala. Od ljubezni pa je še malo vedila ali pa nič, ker romanov ni brala, plesiščev tudi ne obiskovala; zatorej se ji je tako smešno zdelo, de se je vselej Andrejevega prihoda tako veselila in de ji v njegovi družini ure tako naglo teko.

Brati je sicer toliko znala, de je zvečer dela od svetnikov ali kake druge dušne paše brala, drugo omiko pa ji je nadomestovala narava.

Ljudje niso torej brez uzroka šepitali, de bo še ta predpust, gotovo pa po veliki noči ženitvanje.

K druzim ponočnim mladenčem se je zdaj pridružil mlad, zal, ki je tudi redno jel k študenčevim zahajati. Bil je velike postave, širocih pers vogelno-černih las, bolj bledega obličja, in diven ogenj mu je iz oči švigal. Bil je zmirej krasno opravljen, posebno se je razločil škerlatasti podsuknjek, katerega je versta sreberno-blisketečih gumb kinčala. Prišel je vsak večer okoli desete ure, tiho se je na stran usedel, nikoli ga ni čez maseljc spil, akoravno je po dve uri sedel. Od konca so ga vsi pogledovali, si na ušesa šepetali: Kdo? odkod? Kaj vender ta človek tuhta? i. t. d. Pozneje pa, ko je že navaden gost postal, je vse potihnilo.

Mladenči bi ga bili radi v svojo družbo vzeli, da bi jim bil kerst plačal, pa ostalo je le pobožno vošilo, ker godilo se jim je, kakor mišim z mačko, nihče si ga ni upal ogovoriti; že vsacega je njegov pogled tako prešinil, da je koj oči povesil. Le s Polonico se je silno prijazno pomenkoval, katera se mu je večidel nasproti usedla, ga za marsikako reč poprašala, pa vkljub svoje radovednosti ni nikoli njegovega imena ali pa domovanja v misel vzela. On jo je pa le popraševal, ali so ti vsi mladenči čolnarji? Kdo je nar izverstneji med njimi? Kam kupčujejo?

Na dalje je tudi hotel pozvediti, ktere so nar krasniši deve, nad čimur se je Polonca zelo začudila, ker je bila do zdaj do dobriga prepričana, da gorši od nje je ni!

Našteje mu ona med druzimi Meto, svojo sosedinjo, hčer starega čolnarja in reče, da je prav zala deva. Ko to ime izusti, se naš gost kakor iz sanj zbudi, in naglo poprime: Katera Meta? Čigava hči? Ali tista, ki gre tudi v Ljubljano? — „Ne vem, reče Polona, da bi bila že kdaj v Ljubljano šla, pač, si malo pomisli, res, saj je unkrat bila, mi je pripovedovala, da ji je močno dopadlo, pa vender mi je zagotovila, da nič več ne gre, ker bi bila na poti skorej vmerla; namreč grozno se je ustrašila vidši neznano prikazen povodnega moža, ki bi jo bil skorej potopil, ki se je pa potlej vender proti Krimu obernil. Rekla je, da je bil z mahom obrašeni gori podoben; in odsihmal jo nobeden na vodo ne spravi. „Ali se kaj moži? Ima še kaj bratov? ali bo ona domovanje imela? praša nadalje neznani. Kaj, ali jo mar poznate, ker ste tako radovedni? Smem tudi jaz enkrat poprašati, kako vam je ime? Toliko časa že k nam zahajate, pa vas nihče ne pozna, nobeden se ne spomni, da bi vas bil kdaj vidil.

Jaz imam več imen, kakor je svetnikov v pratiki, ji smehlaje odgovori. — Kako je to mogoče? govorite bolj razločno; vidite, jaz sim vam vse razjasnila, kar ste me vprašali, vi se pa zmirej ogibljete, povejte vender, od kod ste doma?

Pri teh besedah se mu zmerzneno obličje otaja, in pogleda jo, kakor da bi mu plameni iz bliskečih oči švigali. Devica pa se vsa stresne, zdelo se ji je, da ji sam peklenski satan nasproti sedi. Le vpitje druziga gosta, ki je zopet bokal veljeval, ji iz zadrege pomaga.

Ko nazaj pride, je bilo mesto ptujca prazno, pa njegov pogled ji je sledil celi večer, premišljevala in uganjevala je, kdo je vender ta ptujec, kaj tako duhta, in kaj tako vse izprašuje?

Drugi večer je zopet ptuji gost po navadi na svojim mestu sedel, in bil je nekoliko dobre volje, da ne kmalo tako. Pomigne Polonci, ki se ga je danes, kar je bilo mogoče ogibali, nasmehlja se ji in reče: Ne bodite tako ljuta, pozabite vso žalost. Kaj ne, sim vas včeraj razžalil? Odpustite, nisim mogel drugače, ne poprašujte več po teh rečeh, „ura pride, vse se zve“, zdaj mi pa povejte, ali se res Meta moži?

Da, odgovori Polona, zopet potolažena, vidite tegale tùle, Štembalovega Andreja, bo vzela, čez kake tri tedne bo pa poroka. Neznani pa pogleda zaznamovanega ženina, ki je ravno pri nasprotni mizi svoji tovaršii nekaj pred ko ne prav važnega prorokoval. Nocoj se ravno pripravljajo ji pod okno pet iti, povzame merzlotno Polona.

Ko neznani to zasliši, vstane in stopi tje k četi mladenčev. Ali me vzamete v svojo drušinjo? jih resno nagovori. Vsi obmolknejo, pogledujejo se radovedno, nazadnje le Andrej besedo povzame: Zakaj ne? Komaj smo se že mi sami o ti čeri pomenkovali, pa zmirej — Ni šlo več naprej, zamerznila mu je beseda na jeziku.

Kaj ne, reče neznani, zmirej ste mislili, ker tako malo pijem, ali bi vam plačal „odločeni kerst“, pa to naj vas ne skerbi, kolikor ga morete spiti, le gori z njim! Nocoj ni treba, odverne Andrej, se bomo pa drugikrat prav dobro imeli, zdaj gremo nekaj drugam, ako ti je ljubo, spremi nas. Alo, reče k tovaršem se obernivši, pojdimo; in vsi se ulijejo skozi vrata v družbi z novim pajdašem.

Ko pod Metno okno pridejo, povprašajo Janeza, tako so namreč novega tovarša zvali, če zna tudi on peti. Bom poskusil, le začnimo, jim naglo odverne.

Res začnejo, ali grozno se je razločil mili glas našega gosta, slišalo se je, kakor da bi gerčavi glasovi druzih le kazili in to previdši počasi vsi obmolknejo in pustijo ga samega peti. Ko je nehal, ga začnejo enoglasno hvaliti in rečejo mu, da bo mogel odsihmal zmirej naprej peti. Pa kako se zavzamejo, ker ga ni bilo več v njih sredi, naenkrat ga je zmanjkalo, in Andrej ga zagleda dalječ na česti, ko je proti bregu koračil. Pokaže ga jim in tiho brez ukanja odidejo na svoje domovja.

Meto in Andreja so pervikrat klicali, bili so le trije tedni pred določeno poroko, vsaki večer sta se zbrala od in pomenkovala od prihodnih zlatih časov.

Necega večera en teden pred poroko je stala zopet nevesta na pragu, željno je pričakovala Andreja, pa ga le ni bilo včakati. Že je mislila se verniti, kar se po vertu doli koraci možkega zaslišijo, postoji še malo, in pred njo je stal ne Andrej, ampak neznani. Meto groza spreide, slišala je že pred od njega, ker ji ga je že Andrej dobro popisal; hotla je ročno v hišo skočiti, pa ni bilo več časa, stal je pred njo lep, da še ne kmalo tako.

Meta, dober večer, davnej sim te že mislil obiskati, pa nikoli mi ni bilo mogoče; oh Meta ali bi me mogla ljubiti? Oh gotovo bi me, ko bi le vedela, kako te jaz ljubim, — kaj jaz zate preterpim — oh Meta ljubim te od tistega nesrečnega večera — Meta, saj veš, kdo sim — nič več me ne veseli na mojim domovanju — vse me gleda in že ribe se mi posmehujejo — vsi moji bratje se z mano norčujejo — Pojdi z mano v moje domovje — vse ti bo na pervi miglej streglo — domovala boš v Germezu, ali pa v stekleni palači, da bi bila le moja; ali me ljubiš? Meta!

Meta, ki se tacega nagovora ni nadjala, vsa osupnjena odgovori: Samo Andrej je moj! — Ko to izusti, zasliši smeh, stal je pred njo tisti mož, kterega je vidila tisti večer, ko se je tudi pervikrat Ljubljane nagledala. Z ravno tem gromečim glasom ji zadoni na ušesa: Kar si vidila in slišala, nikomur ne povej, ali — Ni slišala več, ko se pa zave, leži v Andrejevem naročju. Ves osupnjen jo poprašuje: Kaj ti je? Kaj se ti je pripetilo? Ko sim prišel, si vsa preplašena na stran gledala in kar na enkrat v medljevco padla. Oh, Andrej, kar sim jaz vidila, ni povedati, oh nesmem povedati, pa saj lahko uganeš, kdo je bil. Neznani? povzame prestrašen Andrej. Bil je, in v svoji pravi podobi; res je to, ker smo že dolgo uganjevali, povodni mož, in, Meta zdihne, še zdaj me groza spreide, če se na grozno pošast zmislim.

Ukaje so jo ižanski fantje zvečer ob desetih iz Verhnike odrinili, peljali so na petih čolneh Andrejevo balo. Dobro jih je Andrej z iskrenim vincom napojil, in sam je že en četert ure popred odrinil.

Ko pridejo na tako imenovano veliko vodo, kjer je toliko fantov in germovja, zaslišijo naenkrat trikrat strašni glas. „Ura bije, človeka pa ni!“ Vse ukanje in vriskanje in narpogumniši so jeli: Naglo, naglo, povodni mož, povodni mož, oh da bi nas le ne došel! Še le ko vštric Iga privesljajo, zopet s prisiljenim glasom zavriskajo. Pa o strah in groza, ko začnejo iskati, Andreja z njegovo ladjo nikjer ni bilo. Najšli so drugo jutro na veliki vodi pri najglobočjem tonfu njegov razklani, prevernjeni čoln ali Andreja pa ne. Tisti večer, so pravili, da je Polonca z neznamim prazno oblečena proti bregu naglo korakala i ni je bilo več nazak, ker zdavnaj je že šlagovorica, da Polona neznanega ljubi. Meta je samica ostala. Dan današnji se pa še sliši na velici vodi, kadar kakšnega čolnarja voda požre, plakajoči glas: „Ura bije, človeka pa ni!“