Povodni mož (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodni mož
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 1906 (39/200), 1-2
Viri: dLib 200
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Samo da se nam ne pokvari zabava!« je dejal gospod Damijan, ko smo šli lepega poletnega dne proti ribniku blizu Ljubljane streč klinom, črnookam, jelšnicam in ostrižem po življenju.

Gospod Damijan, mož v tako imenovanih najlepših letih, bi se glede telesne moči lahko brez skrbi meril z Goliatom in glede svoje blagodušnosti in krotkosti z vsakim boljšim angelom. Previdna mati priroda je dobro vedela, da se bo Damijan odlikoval s posebno zdravim apetitom, zato ga je obdarovala z izredno razvitimi čeljustmi. Ko ga je nekoč razžalil siten hujskač, mu je pokazal gospod Damijan svoje zobe, ugriznil pa ni nasprotnika, ampak je odgriznil kakor gorila lep kos zidu in tako precej močno poškodoval enega izmed najlepših krajev stolnega mesta ljubljanskega; izzivalec pa se je tako prestrašil, da je prosil gospoda Damijana odpuščanja na obeh kolenih. Navzlic temu, da je gospod Damijan jedel mnogo in dobro, je vendar puhtelo od njegovega bitja vedno nekaj, kakor kitajska lakota. Sam je trdil mož, da je bil svoje žive dni pravzaprav samo enkrat sit, in to po birmi. Pa tudi tisto da je trajalo komaj debelo uro, ker mu je sveti Urh pomagal do prvotnega teka, kakršnega je bil imel pred birmo. Svoj čas je služil v legiji tujcev v Alžiru in nosil največje škornje; tam sta ga aretirala dva razuzdana roparja. Vendar se mu je posrečilo, da je odnesel pete in svoje prihranke domov; odslej je užival prijetno življenje umirovljenega junaka.

»Preveč smo govorili o svoji zabavi,« je nadaljeval gospod Damijan, »zato se nam lahko izjalovi vse skupaj!«

»Ne bodi no siten,« ga je zavrnil poredni gospod Nalim, navdušen ribič z zlatimi naočali. »Ali ne nese Uzmovič za nami pet velikih steklenic vina, krače, klobas, sardin, kruha itd.

»A, potem pa že!« je pokimal gospod Damijan in se obliznil.

Ko smo dospeli k ribniku, smo se takoj lotili dela s trnki in z vršo, na kopnem in na vodi. Le gospod Damijan se ni zmenil za lov. Ni se ganil od mizice, kamor je bil prinesel Uzmovič vino in jestvine.

»Damijan, pojdi pomagat!« ga je vabil navihani Nalim iz čolna.

»Hvala lepa!« se je odzval gospod Damijan mirno in ponosno. »Drugega ne lovim, kakor same some in sulce!«

»Ojej, ali ste slišali, gospoda!« se je smejal Nalim in spustil sak v motne valove. »Čakajte, naj vam pa povem, kakšne žlahtne ribe je lovil Damijan v Ljubljanici, haha! Najprvo je ujel kos šote, potem svitek in potem raztrgan škorenj, ki ga je menda star berač iz sramežljivosti vrgel ponoči skrivaj v vodo!« 

Damijan je potrpežljivo prenašal zlobno riganje ribičev in ni hotel v čoln.

»Pomislite,« je dejal, »da mora vendar kdo stražiti naša živila!« 

»No, imeli bi lepega varuha!« se je norčeval Nalim. »Saj ga poznamo, Damijan se le boji, da ne bi poginil od lakote!«

Naposled so ga vendar s sladkimi besedami zvabili v čoln. Toda visoko vzrasli Damijan se je z viržinko v ustih zaletel preveč in ko je hotel počeniti konec naše gondole, ni sedel na klop, temveč najprvo v zrak in potem v kalno vodo. Komaj se je prekucnil, že je bil, ves moker, zopet na vrhu in se oprijemal čolnovega roba. Modro, prav modro se je držal mož in mirno, zinil pa ni nobene besedice, ker je imel v levem ustnem kotu viržinko, iz desnega pa brizgal vodo, kakor morski kit.

»Ej Damijan,« se je veselil Nalim, »že trideset let nisi pil vode, danes si jo pa, pa še kakšno!«

»Saj ni res!« se je branil Damijan, še zmeraj v vodi. »Vode pa nisem pil, tistega ne bo nihče govoril! Vode pa ne! Take sramote ne bi preživel niti dobre pol ure!«

»Ali se nameravaš še kaj dolgo kopati v tej luži?« ga je dražil Nalim.

»Takoj bom zunaj.«

»Pa res!« se je norčeval Nalim. »Ako si se hotel kopati, bi si bil slekel vsaj suknjo in sezul čevlje!« 

»To je povodni mož!« je dejal drug ribič. »Povodni mož se nič ne slači in ne sezuva, ampak vselej kar tak štrbunkne v vodo, kakršen je, kakor kosmata vidra.«

Damijan je mirno požiral grenke očitke in premišljeval z nagubanim čelom, kako bi zlezel zopet v čoln. Škoda, da ni bilo nobenega slikarja blizu, ki bi ovekovečil ta redki in zanimivi prizor, škoda, da ni bilo poleg nobenega pesnika, ki bi v vzneseni odi vredno opeval dičnega umirovljenega junaka.

Naposled pa se je počasi in previdno skobacal v čoln, koder je vse lilo od njega. Prepeljali so mokrega trpina na breg, ga zavili v Nalimov havelok in mu čestitali, da se je otel smrti iz dober meter globokega jezera; ako bi bilo količkaj nevihte, so mu zatrjevali, bi bil ubogi Damijan že v svetem raju.

Do solza ginjen, se jim je zahvalil Damijan, jecljaje in drgetaje, vsem skupaj in se takoj zopet naselil pri vinu in jestivih. Izhlapevajoča voda ga je tako hladila, da se je bal mrzlice in zato užival vince v dvojni meri. Pijača pa mu je zopet zbujala tek; zato je tudi jedel v dvojni meri. Impozantno je sedel pri polni mizi, natakal drugim, zlasti pa sebi, pridno mašil božje dari, držal pa se je modro in dostojanstveno, kakor pravkar potrjen patriarh.

Marljivi ribiči so nalovili preko osemdeset ribic in dva klina. Dobrosrčni gospod Nalim je ves ta plen podaril Damijanu za večerjo.

Ko je bila poslednja steklenica prazna in je ostalo le nekaj žalostnih ostankov ribiške pojedine, je Damijan vesel nesel ribe domov. —

»Kje si se ga pa zopet nalezel?« ga je sprejela malenkostno misleča žena.

»Rib sem ti prinesel!« je ukal Damijan. »Dvainosemdeset samih žlahtnih rib! Samih klinov, črnook, ostrižev, ješlnic in karpov!«

»Pa pokaži!«

In Damijan je pokazal svoj zavoj. Ko sta ga pa razvila, sta našla v njem le nekaj trsak in polenčkov.

Damijan trdi še danes, da se je zgodil čudež, velik čudež! Žlahtne ribe so se izpremenile v trske! Tega pa noče in noče verjeti, da mu je medpotoma zavitek z ribami zamenjal poredni Nalim.