Povestice o punčki Maji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povestice o punčki Maji
Bogomir Magajna
Viri: Magajna, Bogomir (1957). Povestice o punčki Maji. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dragi moji mali in veliki otroci!

Zelo rad pripovedujem pravljice in zgodbe malim in velikim, najraje pa takim, ki še sami ne znajo brati. Ker pa vas je mnogo, ki ne morete na moj vrt, na katerem se zbira vse polno otrok, tako tistih, ki jih še mamice nosijo v naročju, kakor tistih, ki hodijo v prvi razred, sem sklenil napisati povestice o punčki Maji. Knjiga poj de v vse doline naše domovine. nje vam bodo brale povestice vaše mamice ali sestre ali tete, ali pa jih bodo, kar bo še bolje, po svoje povedale. Pravile vam bodo o hudih časih, ko so črni in rjavi možje divjali po naših krajih in so se morali z njimi tepsti tudi vaši očetje in matere, med njimi tudi očka in mama punčke Maje. Očka in mama punčke Maje sta se srečala in vzljubila v širnih gozdovih. Ko sta se vrnila v Ljubljano, ju je župan ljubljanskega mesta poročil. Leto potem seje rodila punčka Maja, toda ko je bila še čisto majhna, ji je mama umrla. Za Majo so skrbeli potem očka, teta Lirika in stric Marko. Kaj je punčka Maja doživela v prvih letih, boste spoznali teh povestic, čeprav ni bilo mogoče prav vsega opisati. Gotovo ste mnogo takega doživeli tudi vi sami, pa bodo zato povestice še bliže vašim srcem. Vedeti morate, da je punčka Maja sedaj že zelo velika, da hodi v prvi razred gimnazije, da ni več punčka, ampak pionirka. Rada pa nagaja kot takrat, ko je bila še punčka, čeprav je v šoli od sile pridna. Zadnjič je prinesla v razred lepo veliko rdečo vrtnico, toda doma jo je posula z rdečo papriko. Njen profesor Štolfa, kije bil takrat, ko je bila Maja majhna, še učitelj, ji je vzel vrtnico, si jo stisnil na nosnice in globoko poduhal. Pa mu je šla paprika r nosnice in profesor Štolfa je moral kihati nepretrgoma dolge minute, da bi razred skoraj potil od smeha. Punčka Maja ni bila pri tem nič kriva, saj ni ona ukazala profesorju Štolfi, naj vzame in poduha vrtnico.

Prisrčno vas pozdravlja čez hribe in doline

stric Magajna


Punčka Maja in spominčice[uredi]

Kadar koli je mama ocvrla jajčka, je vzela punčko Majo v naročje. In potem sta jedli skupaj, to se pravi, mama je držala žličko in pitala Majo, dokler ni bila skodelica na pol prazna, nato je jedla mama sama naprej. Nekoč je pri tem opravilu mama vprašala: »Punčka Maja, ali bi rada videla, da bi mama umrla?« »Rada bi videla,« je odgovorila Maja. — »Zakaj?« — »Zato, mamica, da bi potem punčka Maja sama pojedla vsa jajčka.« — Mama se je zagledala s svojimi velikimi očmi skozi okno in v očeh se je zrcalila težka, težka žalost, ki je punčka Maja ni mogla doumeti, saj še ni vedela, kaj je huda, neozdravljiva bolezen srca; ni mogla vedeti, zakaj se očka zadnje mesece nič več ne nasmehne, če ga punčka Maja vleče za lase in uhlje. Pa tudi teta Lizika ni pri svojih obiskih nič več tako nagajiva, kot je bila poprej. Zato je šlo včasih punčki Maji na jok. Strmela je v očka, pa je očka tako čudno gledal v mamico, pa se je mamica zastrmela nekam drugam, v mamino sestro teto Liziko, pa se Lizika ni spomnila, da bi punčko Majo prijela za ročice in jo zavrtela okoli sebe kot vrtiljak.

Ko je punčka Maja rekla, da bi rada sama jedla jajčka, in ko ni mogla doumeti mamine žalosti, jo je mama stisnila v naročje in ji šepnila: »Ko bo mamica umrla, bo punčka Maja samo očkova in tete Lizike. A ko bo punčka Maja ajala, bo prišla v temni noči mamica k njej na obisk iz kraljestva sanj. Sedaj pa obiščiva spominčice ob potočku za vrtom. Izmed vseh rož ima mama najraje spominčice, zato mora imeti rada spominčice tudi punčka Maja.«

Prijela jo je za ročico in sta odšli k potoku. Punčki Maji se je čudno zdelo, zakaj ne zna mama nič hiteti, zakaj hodi tako počasi in zakaj tako težko diha. Ob potoku pa je bilo na tisoče spominčic, prav takih, je rekla mama, kot so bile tiste, ki jih je očka prinesel polno naročje, ko se je rodila punčka Maja. Sedaj se je mama zelo težko sklonila, nabrala šopek spominčic in jih dala punčki Maji. Nato je dolgo poslušala, kaj pravi potoček, ki je rahlo šumel, kaj pravijo listki na topolu, ki so šelesteli, kaj pravi veter, ki je bežal proti daljnim obzorjem. Nemo se je mama vrnila s punčko Majo v hišo in umrla še tisti dan.

Tisti dan je punčka Maja videla same nenavadne stvari. Prišle so črne žene in preoblekle mamico v črno obleko, prišli so črni možje z zlatimi pasovi, prinesli s seboj globoko, dolgo, ozko posteljo in položili mamico vanjo, prižgali štiri sveče v visokih svečnikih in odšli. Potem sta prišla očka in teta Lizika in obsula mamico s samimi spominčicami.

»Tudi jaz spominčice,« je rekla punčka Maja, stekla v sv6jo sobico, vzela iz vaze spominčice in pohitela k mami: »Mamica, tudi punčka Maja spominčice dala tebi,« in jih je raztresla po mami. Očka je stisnil pesti na oči in zbežal v kuhinjo. Potem je prišlo vse polno ljudi, nekateri s šopki cvetja, drugi z velikimi venci. Sveče pa so gorele naprej in naprej neslišno, le plamenčki so se kdaj pa kdaj zazibali, ko je vetrič zavel tam iz veže.

Punčki Maji se je zdelo vse tako prečudno lepo, mamica je bila lepa kot še nikoli poprej, čisto bela v obraz. Punčka Maja je zaploskala z dlanmi, potem je pobožala mamo še in še, toda mama ni dvignila košatih trepalnic, ni pogledala s sinjimi očmi. Punčka Maja se je zresnila in vzkliknila: »Oj, mamica, tako si lepa, pa samo spiš; nič rada nimaš več punčke Maje.«

Pa je spala mama kar naprej prvi, drugi in tretji dan, ne da bi hotela spregovoriti s punčko Majo eno samo besedo. Maji je šlo na jok. Strmela je v oči svojemu očku in teti Liziki, pa tudi njune oči so bile silno žalostne, čeprav je bila punčka Maja zelo pridna in ni nič nagajala. Tretji dan pa je vzel očka punčko Majo v naročje in ji ukazal: »Pobožaj lepo z eno ročico mamico, z drugo pa ji pošlji poljubček!« Punčka Maja je ubogala in potem vprašujoče gledala očeta in teto Liziko.

Tedaj je prihitela v sobo soseda Lukčeva mama in odnesla punčko Majo k sebi na dom, da ji pokaže cel kup novih igrač, cel kup bonbonov. Tam naj bi se Maja igrala z njenim sinčkom Lukcem. Tako punčka Maja ni videla, kako so njeno mamo zabili v krsto, kako se je zbralo na ulici sto in sto ljudi, kako je prišel velik črn voz in odpeljal mamico na pokopališče v Štepanjo vas.

Čisto zamotila se je z igračami, slaščicami in Lukcem, dokler nista prišla ponjo očka in teta Lizika. Maja se je sedaj spomnila mamice, ki je bila tako zelo lepa na tisti črni postelji. Toda ko so se vrnili domov, ni bilo mamice nikjer, nikjer več vencev in cvetja, nikjer plamenčkov sveč, le tam na tleh je ležalo še nekaj uvenelih spominčic. »Kje je mama?« je zaklicala punčka Maja in zajokala, da je šlo skozi srce in dušo. »Ne jokaj, punčka Maja, mama je odšla v kraljestvo sanj, na punčko Majo pa ni pozabila. Pustila je zanjo ob potoku vse spominčice.«

Res, očka se ni zlagal, ko je tako rekel. Podnevi mame sicer nikoli ni bilo k punčki Maji in vse, kar je delala prej z njo mama, je delala sedaj teta Lizika. Ponoči pa je mamica vedno prišla na obisk. Njene oči so sijale kot sinje nebo, črna obleka pa je bila vsa posuta z zlatimi zvezdami. Vsakokrat je vzela punčko Majo v naročje in jo nesla k potoku. Takrat je bila noč bolj svetla kot najsvetlejši dan. Vsakokrat je mamica nabrala spominčic, splela iz njih venček in ga položila punčki Maji na kodraste laske. Potem je tekala z njo za metulji, ki so bili široki za celo naročje in polni barv, kot bi se živo cvetje odtrgalo s trate in splavalo po svetlem ozračju. Tako veselo se je mamica igrala z njo, da se je punčka smejala kot sredi najlepših sanj.

Vsako jutro je morala Maja očku natančno povedati, kako je prišla mamica iz kraljestva sanj, kako se je igrala z njo in kaj vse je povedala. Punčka Maja je bila vesela, da je očka tako rad posluša, in nekoč ji je celo rekel: »Puslušal bi te vse življenje, ti moja mala punčka Maja!«


Punčka Maja in balonček[uredi]

Kdor koli je videl punčko Majo, je vzkliknil: »Joj, kako lepa je punčka Maja!«

Neki dan se je dolgo gledala v zrcalu, pa ni bila čisto zadovoljna s seboj. Zdelo se ji je, da je še premalo lepa. Zato je stekla v sobo, kjer je imel očka pisalno mizo, se namazala z rdečo tinto po licih, nato pa pohitela nazaj k zrcalu. Zrcalo je zadovoljno naslikalo Maj in obrazek in, ker rado laže, je vzkliknilo: »Nobena punčka na svetu ni sedaj tako lepa kot punčka Maja!« Maja je na te besede odhitela na balkon, kjer je očka čital Poldanski list.

»Kajne, očka, da ni nobena punčka tako lepa kot punčka Maja,« je vzkliknila in pokazala s prstom svoja lička. Očka jo je sila modro pogledal in na njegovih ustnicah se je počasi pokazal rahel nasmeh: »Počakaj malo, Maja,« je odgovoril in odhitel v kuhinjo. Tam je poiskal surov krompir, zdolbel vanj luknjo, natočil v luknjo vode, v vodi pa raztopil košček mila. Nato je poiskal še slamico, jo razcepil na koncu v zvezdico in se vrnil z vsem tem na balkon.

»Res je lepa punčka Maja, toda ker se je naselil vanjo grd mož, Napuh, misli punčka Maja, da ni nobena punčka na svetu tako lepa kot ona; in ker se je naselila v punčko Majo grda žena Nečimrnost, si je punčka Maja namazala lička z rdečo tinto, čeprav njena lička že sama po sebi žarijo kot češnjev sad. Sedaj pa bo punčka Maja čisto počasi izpihala s slamico Napuh in Nečimrnost iz sebe.«

Namočil je razcepljeni konec slamice v milnico, drugi konec pa je dal Maji v usta: »Pihaj sedaj čisto narahlo v slamico, punčka Maja!«

Maja je pihala čisto narahlo, in glej, na koncu slamice je začel rasti in vedno bolj rasel balonček in nazadnje je narasel v pravi balon. Cisto počasi se je balon odtrgal od slamice in poln vseh mavričnih barv zaplaval v zrak, navzgor proti sinjemu nebu, proti zlatemu soncu. Maja je z velikimi, strmečimi očmi gledala za njim in je od začudenja imela usteca na široko odprta.

V balonu sta se peljala gospod Napuh in gospa Nečimrnost, ošabna kot v starih časih kralji in kraljice: »Glej, Nečimrnost, kako sem imeniten. Ves svet je sedaj pod menoj in jaz. ga zviška lahko mirno opazujem,« je rekel Napuh in si pomaknil cilinder nekoliko bolj na desno.

»Vse barve so se zbrale na steni mojega balončka, da bi me lahko čisto od blizu opazovale. Nobena barva pa ni lepa tako, kot je lepa rdeča tinta na mojih licih,« je rekla Nečimrnost.

»Vaše veličanstvo, ali bi ne bilo prav, če bi se dvignila do samega sonca in ga zatemnila pred zemljo?« je vprašal Napuh.

»In do sinjega neba, da vidim, od kod njegova lepa barva in da mu barvo odvzamem. Kaj naj bi nebo s tako barvo, mojim očem pa bi zelo lepo pristajala,« je rekla Nečimrnost in napravila z glavo lahen poklon njegovemu veličanstvu.

In zares, dvigala sta se više in više in vedno bolj se je čudila punčka Maja, vedno bolj na smeh je šlo njenemu očku, vedno bolj se je čudilo sinje nebo in zlato sonce, ki sta bila zares nad vsemi stvarmi, pa brez nečimrnosti in napuha.

Čim više se je dvigal balon, tem bolj se je napihoval, tem bolj sta se v sebi napihovala tudi Napuh in Nečimrnost. Saj ni vredno, da bi zapisal vse besede, s katerimi sta hvalila in slavila drug drugega.

Ko se je balon le preveč napihnil, se je kar hipoma zaslišalo: »Pink,« in od balona ni ostalo nič razen drobna, nevidna meglica. In isti hip sta se razletela v prazen nič tudi Napuh in Nečimrnost. »Pink,« je reklo, pa ju ni bilo več.

Punčka Maja je hotela zajokati, pa jo je vzel očka v naročje, jo pobožal po zlatorumenih laskih in jo lepo potolažil: »Nič naj ne joka punčka Maja, kajti šele sedaj bo zares lepa, ko v njej ni več niti grdega moža Napuha niti grde žene Nečimrnosti.«


Punčka Maja in marjetka[uredi]

Punčka Maja je videla svojo lepo teto Liziko, kako se je igrala s cvetlico marjetko. Od zlatorumenega sončeca, ki je žarelo sredi marjetke, je Lizika trgala bele žarke, bele lističe in jih spraševala:

»Lepa teta Lizika? Grda teta Lizika? Lepa? Grda? Lepa? Grda« — do zadnjega lističa. Zadnji listič pa je zagotovil: »Lepa!« Teti Liziki je ves obraz zasijal od veselja in vzkliknila je punčki Maji: »Kar zadnji listič reče, to velja.« Nato je odhitela na svoj dom.

Punčka Maja jo je meni nič tebi nič ubrala takoj na zeleno trato za hišo, a ko je stopala po njej, je bilo cvetje skoraj višje kot ona. Utrgala je veliko marjetko in jo začela spraševati: »Punčka Maja lepa? Punčka Maja grda? Punčka Maja lepa? Punčka Maja grda?«

Zadnji listič pa je povedal: »Punčka Maja grda!« Punčka Maja je nekaj hipov molče strmela predse, potem je skremžila obrazek, se vrgla v travo in začela jokati in tuliti, da je šlo skozi ušesa, da se je slišalo mimo petnajstih hiš.

Ta strašanski jok je zaslišal tudi njen očka, ki je na balkonu kadil iz pipice. Z velikanskimi koraki je pritekel k punčki Maji in zaskrbljeno pogledal, ali si ni pobila noska. Na nosku nič, nosek zdrav. Ali teče iz prsta na roki rdeča kri? Nič ne teče rdeča kri. Ali tiči v nožicah hudobni trn? Nič ne tiči. Ali je pribrenčala huda osa in piknila na lička punčko Majo? Nič ni piknila punčke Maje.

Očka je sedel v trato, vzel Majo v naročje in resno vprašal: »Maja naj pove, zakaj joka!«

»Marjetka rekla punčki Maji, da je grda punčka Maja. Zadnji listek je rekel... u-uuu...«

»Ne jokaj, Maja, in premisli dobro, kaj si zadnje dni grdega naredila, da je marjetka tako rekla. Nič ne jokaj, dobro premisli in mi povej, da potem potolažim marjetke,« je rekel očka. Maja je nehala jokati in se globoko zamislila, potem je vzkliknila: »Punčka Maja je bezala s slamico v murenčkovo luknjico.«

»Zato ni punčka Maja nič grda. Kaj je še napravila punčka Maja zadnje dni?«

»Regratu je odpihnila belo lučko.«

»Zato ni punčka Maja nič grda. Kaj je še napravila punčka Maja zadnje dni?«

»Zmerjala je vrano na drevesu: Vrana, grdana, packa črna — zato, ker je odnesla naši koklji piško.«

»Zato ni punčka Maja nič grda. Kaj je še napravila punčka Maja zadnje dni?«

Punčka Maja se je še bolj globoko zamislila, potem pa je začela pripovedovati, medtem ko ji je šlo zopet na jok: »Ko je prišel pred našo hišo Lukec, ki ima pokvarjeno nogo, je punčka Maja zaklicala: ,Lukec, kljukec, mulc, krulc!' in ga zapodila domov, da je Lukec na ves glas zajokal.«

Očka je nekaj časa molčal, potem pa je resno spregovoril: »Vidiš, prav zato je marjetka rekla, da je punčka Maja grda. Zdaj naj teče Maja domov, naj vzame iz svoje škatle pest bonbonov in naj jih nese k sosedu. Lukca naj pokliče, bonbone naj mu da, po licih naj ga poboža in reče: ,Rada te imam, dragi Lukec! Punčka se bo s teboj vedno rada igrala, vse svoje igračke mu bo pokazala.' Bo punčka Maja naredila tako?«

»Bo naredila.«

Tekla je domov, vzela pest bonbonov, odhitela k sosedu in poiskala Lukca. Dala mu je bonbone, ga pobožala po licih in vzkliknila: »Rada te imam, dragi Lukec! Punčka Maja ti bo vse igrače pokazala in se igrala s teboj slepe miši in nogobrc.« Lukec je bil tako vesel, da je Majo objel okrog vratu, potem pa od veselja poskočil pol metra visoko.

Punčka Maja je odhitela nazaj na cvetlično trato, pulila listke drugi marjetki in jo zopet spraševala: »Punčka Maja grda? Punčka Maja lepa?« In glej, zadnji listek je zagotovil: »Punčka Maja lepa!«

Punčka Maja je čičnila na tla in se srečna tako glasno smejala, da je prisluhnil še črni kos tam za leskovim grmom, poln začudenja, poln strmenja.


Punčka Maja in igrače[uredi]

Očka punčke Maje je bil moder mož, zato se ni prav nič smejal, ko je punčka Maja pritekla k njemu in bridko potožila, da mala Baja noče spiti mleka, ki ji ga je prinesla v skodelici, in tudi sladkorčkov noče pojesti.

Malo Bajo je napravila teta Lizika iz samih svilenih cunjic in iz srebrnega prediva. Rokavci so bili modri in nazobčani kot pri modrem encijanu, temnordeča široka krinolina je bila kot narobe obrnjen gavtrožin cvet. Prepasana je bila Baja s paskom iz raznobarvnih cvetlic, široki kodrasti laski pa so bili iz srebrnega prediva, ki ga je teta Lizika vzela z novoletne jelke. Seveda je bilo treba naslikati tudi velike sinje oči, majhen nosek in široka rdeča usteca. Bajo je teta položila na blazino, preden se je Maja zbudila.

In ko se je Maja zbudila, sta si z Bajo strmeli dolgo nepremično iz oči v oči. Potem se je Maja nasmehnila, polna sreče, in nasmehnila se je tudi njena Baja. Maja jo je zagrabila z ročicami in si jo pritisnila na srce. Malokatera mama ima svojega otroka tako rada, kot je imela odslej punčka Maja rada Bajo, čeprav so se Maji marsikdaj orosile oči, če se ji je zdelo, da se je Baja naveličala poslušati pravljice, ki jih je pripovedovala Maja — vedno iste, tudi desetkrat. Ko je delala Maja na vrtu potice iz peska, je morala Baja sedeti zraven in na vso moč občudovati Majo. Zgodilo se je tudi, da se je Maja razsrdila in nabila Bajo po ritki, ker se je Baja po nerodnosti prevrnila v škaf vode! »O ti nesreča, ali ne veš, da se v mrzli vodi lahko prehladiš in hudo zboliš,« jo je karala Maja. Ker pa je Baja začela na vso moč jokati, jo je Maja božala po srebrnih laskih: »Nič ne jokaj, moja mala punčka, saj se bo obleka kmalu posušila, saj si pridna, moja mala Baja!« Kot bi mignil, se je Baja nehala jokati in usteca so se ji razlezla v širok smehljaj.

V Ljubljani ni bilo bolj srečnega bitja od lutke Baje. Hkrati pa ni bilo bolj nesrečnih bitij, kot so bili slon Bimbo, kuža Muri in pajac Bingoli. Odkar je punčka Maja dobila Bajo, so samevali vsi trije žalostni, pozabljeni in zapuščeni v kotu Majine sobice. Punčka Maja je čisto pozabila na vse tri, niti jedil jim ni prinašala več. Lakota je strašno krulila v njihovih želodcih, še huje pa je bilo to, ker ni bilo nobene ljubeznive besede več, niti nežne ročice, ki bi jih pobožala. Vsi trije so bili tako žalostni, da bi najraje umrli. Brez jedi se še da vsaj nekaj časa nekako živeti, toda bolje je umreti kot živeti čisto brez ljubezni.

Ko je zvečer mesečina razsvetila Majino sobico, je Maja s punčko Bajo v naročju nenadoma zagledala, kako so prikorakali k njeni postelji slon Bimbo, kuža Muri in pajac Bingoli. Slon Bimbo je visoko dvignil svoj velikanski rilec in silno žalostno zatrobil: Buuuu... In pri tem so se mu udrle debele solze iz oči. Kuža Muri ni nič pomahal z repkom, le gobec je na široko odprl in žalostno zalajal: Hoooov... in tudi njemu so začele curljati grenke solze na pod, pajac Bingoli pa je med glasnim jokom jecal: »Zaakaaj puunčkaa Maajaa nič več raadaa Binbinbingogolilijaa, Bimbimbimbobojaa, Mumumuririjaa.« In slon Bimbo je zopet zatulil na ves glas in na ves glas je zalajal kuža Muri.

Punčko Majo je zapekla vest v dno srca: »Saj punčka Maja ni pozabila na Bimba, Murija in Bingolija, saj ima rada vse tri, a punčka Baja je hudo bolančkana, ali ni bolančkana punčka Baja?« Sedaj se je punčka Baja spustila v glasen jok, da jo je Maja komaj pomirila. Potem je položila k nji Bimbota, Murija in Bingolija in se strašansko trudila, da bi pripravila vse tri v veselje, smeh in v zlate sanje. In nazadnje se ji je res posrečilo, da je Bimbo trobil od veselja, Muri lajal od veselja in Bingoli skoraj počil od smeha, dokler se niso vsi pogreznili v zlate sanje.

Drugo jutro je pritekla Maja k Lukcu, ga zagrabila za ročico in ga vlekla s seboj. Po poti je moral Lukec natrgati velik šop trave za slona Bimbota, potem ga je vlekla k zaboju v kuhinji, v katerem je Lukec našel kost za Murija, sama pa je poiskala pest bonbonov za Bingolija in skodelico mleka za Bajo. Odhitela sta v Majino sobico.

»Lukec bo moral pomagati Maji, Maja ne more sama skrbeti za vse; slon lačen, kuža lačen, pajac lačen, Baja bolančkana.«

Ko sta oskrbela živali in pajaca in je punčka Maja mislila, da so sedaj vsi zadovoljni, si je Lukec naenkrat pritisnil ročici na oči in zatulil: »Tuudii Luukeec raad jeedeel bonbonbonbonee, tutudii Luukec raad punpunpunčkoo Maajoo!« Punčka je stekla v kuhinjo, se vrnila s polno pestjo sladkorčkov in jih začela tlačiti Lukcu v usta. Tako hitro jih je moral hrustati, da bi se skoraj zadavil.


Punčka Maja in pšenica[uredi]

Ljubo zlato sonce je sijalo s svetlimi žarki s sinjega neba. Očka je bil od službe tako utrujen, da je sredi travnika pod košato lipo takoj zaspal, čeprav je sklenil punčki Maji povedati na sprehodu sto lepih stvari: kako žari in poje v vročini ozračje, kako brenčijo čmrlji nad cvetjem, kako plešejo metulji rumba-rumba, kako žive enodnevnice sinjekrile nad potočkom samo en dan in kako so žalostne, če je tisti dan dež; povedati ji je hotel, da je kačji pastir lepši od letala na letališču, da so mravlje silno pridne, zakaj imajo murnčki črno suknjo, zakaj se rodi prelepa pisana mavrica, zakaj tako malo časa živi in ugasne, zakaj ni mogoče mavrice nikoli dohiteti, nikoli priti pod njen velikanski čarobni obok, povedati je hotel, da je sonce tako visoko, da bi ga Maja ne dosegla, četudi bi milijon in milijon punčk Maj postavil drugo drugi vrh glave in četudi bi vsa drevesa sveta postavil drugo vrh drugega, zakaj... Ali sem že naštel vseh sto stvari, ki jih je mislil očka povedati punčki Maji? Nisem še vseh stvari naštel, kdo bi vse to obdržal v glavi! Sedaj pa je očka tako trdno zaspal, da se ni niti ganil, ko ga je Maja potegnila za uhelj.

Punčka Maja je nekaj časa premišljevala, ali naj zajoka ali naj se raje razjezi. Nič ni zajokala, le usteca so se ji nabrala v šobico, nekaj časa je premišljevala, potem pa se je napotila raziskovat svet okoli sebe.

Ni bilo lahko priti skozi visoko travo sto metrov naprej, saj je bilo vse naokoli toliko cvetlic, da bi jim še očka ne vedel vsem imena. Ob tej in oni se je bilo treba ustaviti, pobožati belo ali rumeno ali rdečo ali modro glavico, poduhati zdaj to zdaj ono. Prva je dišala tako, da nihče ne zna tega povedati, druga je dišala čisto drugače kot diši vijolica, tretja je dišala čisto drugače kot diši vrtnica in četrta je dišala prav tako kot lasje tete Lizike, ko jih poškropi z dišavo in jih da potem poduhati punčki Maji. Pa je le prišla punčka Maja nazadnje do pšenične njive.

Dolgo je strmela v rumeni pragozd pred seboj, poln zlatih klasov, ki so se molče zibali v nedogled. Punčka Maja je premagala tesnobo in se napotila v ta pragozd, da bi v njem srečala škrata, ki čuva zaklad. Ni bilo lahko prodirati naprej, saj je bila pšenica še enkrat višja od nje in tako gosta, da jo je morala odrivati z rokami na desno in levo. Vendar je stopala Maja pogumno naprej, dokler se ni ustavila in ostrmela pred čudovito žitno plavico: »Joj, kako si lepa!« je vzkliknila punčka Maja in pobožala z ročico nežni cvet. Nastavila je uho, da bi slišala ime, toda roža je bila tako sramežljiva, da se ni upala odgovoriti: »Bo pa očka povedal, kako ti je ime, če nočeš sama povedati,« je rekla Maja in se napotila skozi pragozd naprej.

Ni bilo treba dolgo korakati, ko se je ustavila pred makom. Mak je punčka Maja že poznala, saj ga je teta Lizika že nekajkrat prinesla domov in potem deklamirala pred punčko Majo: »Mak, mak, mak sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima. Mak je med najlepšimi rožami, zato ga bom dala v vazo očku na pisalno mizo. Mak ima prav taka rdeča lička kot jaz in prav taka rdeča lička kot ti, punčka Maja!« — Maja je radovedno opazovala mak, ki je zardeval pred njo in ni vedel, kaj bi rekel. Še bolj je zardel, ko je Maja približala ustnice in ga poljubila na rdečo kapo. Potem je šla Maja naprej in se skoraj sesedla, ko sta ji izpred nog nenadoma sfrfotali jerebici in izginili kot blisk.

Hotela se je vrniti, toda sedaj ni vedela, ne kod ne kam in ni vedela, na kateri strani polja spi očka. Čim dalj je šla, tem manj je vedela, kje je. Oj, kaj če se sedaj prikaže škrat, ki čuva zaklad, in jo zgrabi za nogo? Že je hotela zajokati, da bi šlo skozi ušesa, ko je zaslišala, da jo kliče očka: »Punčka Maja, kje si, kje si, punčka Maja!« — »Tukaj sem,« je zaklicala karseda naglas in se napotila v smer, od koder je slišala očkove klice.

Očka je strmel ves začuden v pšenično njivo. Videl je le, kako se ziblje klasje zmerom bliže, dokler se ni iz pšcničnega pragozda prikazala na ozari punčka Maja. Tedaj ni bil očka nič hud, sedel je na trato, vzel Majo v naročje in morala mu je povedati, kaj vse je doživela v pragozdu: o čudni roži (očka je rekel, da ji je ime plavica), o rdečem maku, ki ga včasih teta Lizika vtakne v vazo, ker je mak najlepša roža (tudi očka je pri teh besedah zardel kot mak) in o strašnih pticah, velikih kot kokoš (očka je povedal, da je punčka preplašila jerebici) in o škratu, ki ga ni bilo nikjer.

»Pa kaj si še videla, punčka Maja?« je vprašal očka.

»Nič,« je odgovorila punčka Maja.

»Nič?« se je začudil očka, »ali ni punčka Maja videla na njivi najlepše stvari, ali ni videla zlate pšenice, ali ne ve punčka Maja, kaj je zlata pšenica?«

Punčka Maja je nemo odkimala.

»Ali ve punčka Maja, iz česa je beli kruhek, ki ga prinaša očka domov? Ne ve punčka Maja, da je iz pšenice? Ali ne ve punčka Maja iz česa so štruklji, ki jih prinese teta Lizika na mizo? Ne ve punčka Maja, da so iz pšenice? Ali ne ve punčka Maja, iz česa je sladka potica, ki jo speče teta Lizika za rojstni dan? Ne ve punčka Maja, da je iz pšenice?«

»In iz medu in iz jajčk in iz orehov, ljubi očka!«

»Pa tudi iz pšenice, draga punčka Maja! Brez pšenice bi ne bilo potice, četudi bi bil med, četudi bi bila jajčka in orehi. Pšenica pa raste na tej njivi v teh zlatih klasih, v teh zlatih klasih raste kruh, štruklji in potica, samo da mora človek poprej preorati njivo s plugom in voliči, da mora klasje omlatiti s cepci ali mlatilnico, da mora nesti zrnje k mlinarju, da ga zmelje v moko. Dolga in težka je pot do kruha, štrukljev in potice. Draga punčka Maja, tega danes še ne moreš dobro razumeti, kajti ta pravljica je ena izmed najbolj težkih pravljic. Za sedaj ti bom pokazal, kako ajajo pšenična zrna v zlatih zibelkah.«

In očka je izluščil pred strmečo Majo nekaj zrn iz rastočega klasa.

»To moram pa tudi Lukcu pokazati,« je vzkliknila Maja.


Punčka Maja in pav[uredi]

Teta Lizika je odšla na Bled na izlet, očka bi moral v službo in punčka Maja bi morala ostati sama doma. Očka se je bal zanjo in obljubiti mu je morala trikrat zapored, da ne bo šla z domačega vrta, dokler se on ne vrne. Očka je punčki verjel, saj se nikoli ni zgodilo, da bi prelomila obljubo. Za vsak primer je zaprosil še sosedovo mamo, naj bi enkrat ali dvakrat stopila na vrt in pogledala za Majo, čeprav ni bilo verjetno, da bi se lahko punčka sama splazila skozi živo mejo.

Maji pa je bilo hudo, da so jo kar meni nič tebi nič pustili čisto samo. Sedela je ob gredi tulipanov, šlo ji je na jok in bridko je potožila tulipanom: »Lizika šla in očka šel, punčka Maja čisto sama sedaj.« Ošabni tulipani pa se niso prav nič zmenili zanjo in niso poslušali njenih besed. Maja se je razjezila, jim pokazala jezik, vstala in tekla na drugo stran vrta. Tam je okrog leskovega grma skakal črni kos. Ni hotel zbežati pred punčko Majo, le meter za metrom se je odmikal, ko se je plazila za njim, da bi ga prijela za rep. Kos pa ne bodi len — smuk skozi živo mejo čisto pri tleh — punčka Maja pa za njim po vseh štirih. Kdo bi si mislil, da je v živi meji za naročje širok prostor. Kos je razprostrl krila in poletel čez ograjo nazaj na vrt, punčka Maja pa se je znašla pred širokim svetom, natančno tako kot v pravljici. Pred njo so se širile trate, strašno, skoraj cel kilometer daleč. Onkraj trat se je dvigal čarobni grad Kodeljevo, o katerem je vedela teta Lizika povedati premnogo zanimivih stvari in v katerega je punčka Maja tolikokrat strmela skozi okno.

Neznano hrepenenje se je prebudilo v Majinem srčku. Odraslo dekle bi se mu ne moglo upreti, niti ptica, ki leti čez gore in doline v daljne kraje, niti pesnik, ki bi rad odkril neznano. In kako bosta jokala teta Lizika in očka, ki sta jo pustila samo doma! Punčki Maji so stopile solze v oči ob tej misli, potem pa se je napotila čez širne trate v neznano.

Dolgo, dolgo je hodila, skoraj dvajset minut, in prišla do Gruberjevega kanala. To velikansko reko, ki se je valila globoko pod zelenim bregom med strmimi škarpami, je že dolgo poznala. Večkrat je stala s teto Liziko ali z očkom na mostu nad njo in se čudila valovom, ki so se podili drug za drugim v globoki strugi. Sedaj pa je bila tako strašno sama. Lahko bi se hipoma prikazal nad vodami sam žabji kralj v zelenkasti suknji in z očmi, velikimi kot buče, zazijal bi na široko, skočil na zeleni breg in jo pri priči požrl. Kar zadrgetala je od strahu in tesnobe in zbežala od brega.

Sedaj je stal grad Kodeljevo le še sto metrov daleč, pred njim na desno in levo velikanska drevesa z zelenkasto-belimi lisami po deblih. Za punčko Majo so bile platane skrivnostna pravljična drevesa. Ko je stopala med njimi, se ji je zdelo, da segajo do neba. Nič strahu, saj se tudi tisti vitez ni nič bal, ko je šel v zakleti grad, da osvobodi v obrasli stolp zaprto Trnuljčico.

Vendar ji je zastajal korak, ko je stopala skozi širok prehod na dvorišče med sive zidove gradu. Nikjer ni bilo žive duše. Kot zakleta je obstala sredi dvorišča in tisoč poljubčkov bi dala očetu, če bi bil zdaj ob njej. Zgoraj temna okna, spodaj črna vrata, tam velikanska lopa, visoko na nebu kot sneg beli oblaki. Vsak hip bo stopil črni mož iz lope in se zarežal s črnimi zobmi.

Punčka Maja se je okrenila, da bi jadrno zbežala skozi široki prehod nazaj proti domu. Toda čudo prečudno... Skozi prehod je prihajal k njej velikanski ptič, vsaj tisočkrat večji kot kos. V premnogih barvah se je lesketal, še bolj kot film o Sneguljčici; za seboj je vlekel rep, daljši kot večerna halja tete Lizike, na visokem vratu je čepela šilasta glava z ostrim kljunom, na glavi pa dva prečudna čopka kot pri kakem škratu. Nema, vsa otrpla je strmela punčka Maja v čudno prikazen. Čudna prikazen je premaknila svoje temne noge s strašnimi kremplji še za nekaj korakov proti punčki Maji, se čisto počasi obrnila, razprostrla v pahljačo velikanski rep in v punčko Majo se je zastrmelo sto širokih, sinjemodrih, temnomodrih in zlatomodrih oči. Kaj takega si punčka Maja doslej niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Še zmaj bi ne mogel imeti več kot šest oči, ta velikanski ptič pa jo gleda in gleda in bulji vanjo s stoterimi. In tako silno lepe so te oči. Punčka Maja bi rada zbežala, toda noge se ji niso hotele premakniti in dih ji je zastal. Tedaj je velikanski ptič pogrebel zdaj s kremplji ene, zdaj s kremplji druge noge po pesku, se začel stresati po celem telesu, stegnil vrat in zavreščal z grdim glasom, da je šlo skozi kosti in mozeg.

Še bolj je šel skozi kosti in mozeg jok, ki je planila vanj punčka Maja, da so zašklepetale šipe v grajskih oknih. Nekaj hipov nato je pritekla k njej grajska kraljična z zelo našminkanimi lici in ustnicami in s trajnimi kodri, iz lope, ki je bila v njej mehanična delavnica, čudni možje sajastih lic, v sinjih platnenih oblekah, potem pa lep deček v raztrganih hlačkah in še velikanski pes Svit. Vsi so z odprtimi usti, pes Svit pa z odprtim gobcem, strmeli v punčko Majo. Našminkana kraljična jo je vzela v naročje, jo božala po laseh in vzklikala: »Nič se ne boj, punčka, saj pav ni nič hud, pav je priden, pav te ima rad, pa ti je zato pokazal rep in lepo zapel. Kako ti je, punčka, ime?«

»Maajaa,« je odgovorila punčka Maja.

Potem jo je kraljična odpeljala v kuhinjo in ji podarila sladko rumeno torto in za spomin pavovo pero, ki ga je hranila v visoki stekleni, na pol razbiti vazi.

Ni treba, da bi posebej opisoval, kako je Majin očka, ko se je vrnil iz službe, drvel poln strahu s trumo sosedov in sosed po vsem nabrežju Gruberjevega kanala in iskal svojo malo. Tostran grajskega parka se je punčka Maja izvila iz roke grajske kraljične in se vrgla očetu v naročje. Pri tem je vzklikala:

»Očka, pav, pav! Očka, pav ima Majo rad, zato naj se očka nič ne boji pava!«


Punčka Maja in mesec[uredi]

Bila je jasna junijska noč, ko je očka razkazoval punčki Maji nebo. To ni bila lahka naloga, saj je hotela vedeti Maja tudi za imena tistih zvezd in ozvezdij, ki jih očka ni poznal, čeprav je sicer vedel za Severnico, Veliki voz, Mali voz, Gostosevce in celo za razkošnega Oriona. V hudi zadregi je bil očka, ko je hotela Maja, da bi ji povedal o vsaki zvezdi pravljico. Izmuznil se ji je tako, da ji je začel praviti o mesecu, ki je z vso močjo svetil nanj in na punčko Majo: »Čeprav je mesec zelo lep, je vendar velik revež,« je rekel očka. »Kadar ga ne obseva sonce, mu je strašansko mraz, kadar pa sveti nanj, tedaj ves poka od vročine. Čisto sam jadra daleč od zemlje, opazuje otroke na njej in je zelo žalosten, ker ne more na zemljo, da bi se z njimi igral. Hudo mu je v vesoljstvu samemu, pa si krajša čas tako, da prinaša na krilih mesečine otrokom srebrne sanje. Posebno rad ima punčko Majo, gleda jo z višav skozi okno, kako punčka Maja spi, kako se v sanjah smehlja, in je zelo žalosten, če priplava črn oblak in mu zakrije okno, za katerim spi punčka Maja.«

Punčka Maja je vsa zavzeta strmela v mesec. Najraje bi ga objela. Mesec pa jo je samo gledal, gledal in nič ni rekel.

»Očka, pa zakaj nima mesec nič trebuha, nič rok, nič nog, samo oči, nos, brke ima?«

»Zato, ker nič ne je, nič ne objema, nič ne hodi, ampak samo plava, plava okoli zemlje kot tisti balonček, ki sem ti ga kupil, pa si ga predrla z vžigalico, da bi videla, kaj je v njem. Pink! pa ga ni bilo več.«

»Očka in če bi jaz mesec predrla z vžigalico, ali bi tudi reklo »pink« in bi ga potem ne bilo več?«

»Ne moreš ga predreti z vžigalico, ker je zelo daleč in je bolj trd kot kamen.«

»Toda, očka, zakaj pa mesec...« Očka pa se je zbal, da ne bi znal punčki Maji odgovoriti, kajti zvezdoslovje je strašansko težka veda, zato je rekel punčki Maji, da bo treba iti spat, in jo odvedel za roko v spalnico. Preden bi kdo preštel do dva tisoč, je punčka Maja že zaspala, očka pa je ugasnil luč, odšel po prstih v svojo spalnico in zaspal tudi sam.

Nikakor pa ni mogel zaspati mesec. Prej je slišal vse, kar sta se menila punčka Maja in njen očka. Kar vroče mu je postalo in usta so se mu od veselja raztegnila prav do ušes. Srečen je bil, da ga ima punčka Maja tako zelo rada. Ko pa je zaspala, jo je gledal dolgo, dolgo in se končno odločil, da pride k njej.

Mesec je velik čarovnik in, kot bi mignil, si je nataknil pod glavo trebuh, roke, noge in pritekel hitro kot blisk na okno punčke Maje. Potrkal je s svetlimi prstki po šipi okna in punčka Maja je odprla oči. Vsa začudena je strmela v njegov svetli, okrogli obraz, na velikanske temne oči, na zelo široka usta, na svetle roke in srebrnkaste hlače. — »Pa sem mislila, da nimaš trebuha, rok in nog,« je vzkliknila, »še dosti bolj lep si kot moj pajac, ki mi ga je kupil očka, čeprav nimaš kraguljčkov okoli vratu. Ali znaš morda zapeti tako kot očka ali teta Lizika?«

»Znam,« je vzkliknil mesec, odprl široka usta in zapel pesem o srebrnih žarkih in o lepi punčki Maji; nekaj časa je pel tenor, nekaj časa bas. Pri tem se mu je trebuh napihoval in upadal kot meh pri harmoniki. Med petjem je postal tako ginjen, da je moral prenehati in po svetlih licih so mu udrle debele solze.

»Zakaj se jokaš, saj si vendar zelo lepo pel,« je vzkliknila punčka Maja, »kaj si morda žalosten, moj ljubi mesec?«

»Žalosten, hudo žalosten, ker sem v črnem vesoljstvu tako sam.«

»Pa saj je vse polno zlatih zvezdic okoli tebe, zakaj se z njimi ne igraš?«

»Kaj hočem jaz z zvezdami, ko pa imam rad tebe, ki si lepša kot vse zvezde neba.«

Punčka Maja se je zadovoljno nasmehnila: »Saj se lahko tudi z menoj igraš. Ti boš mucek, jaz bom miška — le skoči k meni!«

Mesec je skočil v sobico in se najprej od veselja trikrat prekucnil čez glavo. Punčka Maja-miška je zbežala s postelje v kot, muc-mesec za njo, punčka Maja v drugi kot, mesec za njo, pri tem pa je butnil s čelom ob rob omare in hipoma mu je zrasla na čelu za pest debela buška: »Ojoj!« je vzkliknil od bolečine in se začel glasno cmeriti. Punčka Maja je stekla k njemu in ga pobožala po buški: »Nič se ne cmeri, da ne sliši očka. Revček, ali te hudo boli?«

Muc-mesec se je nehal cmeriti in ji je nemo prikimal. »Popihala te bom po buški, pa ne bo več bolelo,« je rekla punčka Maja in ga popihala po buški. Kot bi mignil, ni čutil več bolečin. Od veselja se je zopet trikrat prekucnil čez glavo, napravil na rokah stojo, zabingljal z nogami po zraku, nato — hop — in že je bil spet na podplatih.

»Vidiš, dosti lepši si, če se ne cmeriš,« je rekla punčka Maja zadovoljno in ga potegnila za mustače. Mesec jo je gledal ves blažen: »Škoda, da ni pri nas na nebu nič otrok, škoda, da ni tam tebe, punčka Maja! Če hočeš, te odpeljem s seboj na visoko nebo, da bova večno plavala okoli zemlje.«

»Tako kot divje račke?«

»Še dosti više kakor divje račke.«

»Še dosti više kakor letala?«

»O, dosti više kakor letala.«

»Pa kje bova kupila bonbonov?«

Mesec se je zamislil in ni vedel, kaj bi odgovoril.

»Pa kje bova kupila sladoleda?«

Mesec se je še bolj zamislil in je bil še bolj v zadregi.

»Veš,« je rekla punčka Maja, »jaz bi zelo rada plavala s teboj okoli zemlje, toda treba je vedeti, kaj bo rekel očka. Gotovo bi zelo jokal, če bi ga zapustila. Daj mi roko in pojdi z menoj k očku!«

Prijela ga je za svetle prstke in ga peljala za seboj. Mesec je ves drgetal od strahu, kajti bal se je velikih ljudi, vendar je stopal nemo za Majo. Ko je dospela do očkove postelje, je spustila mesečevo ročico in potresla očka za nos. Očka je šinil kvišku in se zastrmel v punčko Majo, ki je stala v spalni srajčki v polni mesečini ob njegovem ležišču.

»Kaj pa je, punčka Maja,« je vzkliknil.

»Mesec bi rad, da bi šla z njim plavat okoli zemlje, če ti, očka, dovoliš.«

»Kje pa je mesec,« je zopet vzkliknil očka. Punčka Maja se je ozrla in vsa začudena ugotovila, da jo je mesec popihal nazaj skozi okno. In že je visel daleč tam na visokem nebu in žalostno gledal na zemljo.

»Ha,« je rekel očka, »zdi se mi, da ti je hotel mesec malo ponagajati, pa mu bomo za kazen okna zagrnili.« Vstal je, zagrnil okno v svoji spalnici, okno v Majini sobici, Majo pa je vseeno vzel k sebi v posteljo za primer, da bi se mesec zopet prikradel v bližino. Punčki Maji pa je bilo pri srčku težko, saj se je mesec tako lepo igral z njo, toda takih stvari odrasli ljudje ne razumejo. »Boječ pa je, boječ, ta mesec, da tako hitro zbeži pred očkom,« je še pomislila in zopet zaspala.


Punčka Maja in dedek Mraz[uredi]

»Punčka Maja, zvečer nikakor ne utegnem s teboj k dedku Mrazu. Zato pojdi lepo s teto Liziko na njen dom, in ko nastane temna noč, te bo Lizika odpeljala v Dom igre in dela, kjer bosta pričakali dedka Mraza,« je rekel očka, potem ko ga je Maja že petkrat zaprosila, naj gre tudi on zvečer z njo: »Veš, očka, lahko se pripeti, da me bo hotel odnesti dedek Mraz v velikanski košari v svoj snežni grad sredi gozda. Kaj bo rekel potem moj očka, če ne bo punčke Maje domov? Ali ne bo jokal noč in dan?«

»Ne boj se, punčka Maja, saj dobro vem, da te ima dedek Mraz rad, zelo rad, zato ker si mi ta mesec samo dvajsetkrat nagajala namesto stokrat. Razen tega bo s teboj teta Lizika, ki se je včasih celo dedek Mraz zboji.« Nič ni pomagalo; očka je vztrajal pri svojem, čeprav so se Maji pokazale solze v očeh. Vendar je ubogala, ko ji je teta Lizika oblekla veliko kosmato suknjico iz zajčjih kožic in ji potegnila čez glavo velikansko kučmo, tudi iz zajčjih kožic.

Sedaj je bila punčka Maja res pravi beli medvedek. Kdo drugi bi rekel, da je bila zimski škratelj. Kdo tretji bi rekel, da je bila snežni možek. Potem se je globoko priklonila in voščila: »Lahko noč, ljubi očka!« Pa tudi očka se je globoko priklonil in voščil: »Lahko noč, punčka Maja!« Odšli sta s teto Liziko strašansko daleč, celih petnajst minut daleč na Lizikin dom. Toda bilo je še precej dolgo do noči. Teta Lizika je hotela priti zelo lepa pred dedka Mraza in pred vse številno mlado in staro občinstvo. Punčka je že vedela, da trajajo take priprave za lepoto zelo dolgo, kar dve uri, če ne tri. Medtem ko je teta Lizika razstavila pred seboj pet oblek in premišljevala, katero naj bi oblekla, medtem ko je pripravljala šminko, da bi bila njena lica čimbolj rdeča, je prelistala punčka Maja že pet slikanic, odlomila nogo in odtrgala rep črnemu pajacu, nato pa se je začela neznansko dolgočasiti. Spomnila se je očka in zopet so se ji prikazale solze v očeh: »Danes je očka grd, ker noče z menoj. O, mogoče pa ni grd, mogoče ga je punčka Maja s čim užalila, da je sedaj ves žalosten in se doma skrivaj joka. Da, prav gotovo se joka ubogi očka in punčka Maja ga mora objeti okrog vratu, da bo vesel.

Ni dolgo odlašala. Vedela je, da ne sme povedati teti Liziki, da gre domov. Dala bo očku poljubček in očka jo bo vzel v naročje in jo odnesel v otroški vrtec. Maja se je skrivaj splazila iz stanovanja in tekla kar brez plaščka, kar brez kučme nazaj domov. Čisto potiho je odprla vrata stanovanja, stopila v prednjo sobo in obstala kot okamenela. Ugledala je očka, ki je stal pred zrcalom in si natikal na obraz velikansko belo brado, pod nos velikanske bele brke, na glavo velikansko belo kučmo. Na stolu zraven je visela dolga bela halja, ob stolu je stal velik koš, v košu pa polno igrač.

»Ha,« je pomislila punčka Maja silno presenečena, »sedaj pa vem, da ni dedek Mraz nihče drug kot moj očka.« Zvita pa, kot je bila, se ni hotela izdati, ampak je oddrsala iz stanovanja čisto potiho in stekla hitro nazaj na stanovanje tete Lizike, ki si je pravkar nataknila na glavo sinji klobuček in se muzala podobi v zrcalu, vsa zadovoljna, da ji klobuček tako imenitno pristoji.

Dvorana Doma igre in dela je bila že nabito polna cicibanov in cicibančic, ko sta z Liziko vstopili. Bil je res zadnji čas, kajti že je med godbo in trombo prikorakal na oder dedek Mraz v pisanem spremstvu volka in medveda.

Punčka Maja je pritisnila prstke na usta, da bi se glasno ne zasmejala, kajti sedaj je prav dobro vedela, da tisti volk ni pravi volk, in da tisti medved tudi ni noben pravi medved, da je za volka najbrž očetov prijatelj Lukčev očka, za medveda pa najbrž drugi očetov prijatelj tovariš učitelj Štolfa.

Cicibani in cicibančice so strmeli in trepetali od pričakovanja, ko jih je dedek Mraz drugega za drugim klical na oder. Spraševal, hvalil, grajal jih je in jih nazadnje obdaroval kar se da bogato, medtem ko se je punčka Maja na vso moč trudila, da bi ostala resna.

Ko pa je dedek Mraz tudi njo poklical na oder in jo grajal, ker preveč nagaja očetu, saj mu je zadnjič celo paprike nasula v pipico, da je očka potem dolgo kihal, se punčka Maja ni mogla več zadržati. Začela se je smejati na ves glas in ni mogla nehati, čeprav sta začela volk in medved renčati kar se da strašno in grozno.

Ker jo je dedek Mraz gledal vedno bolj strogo, je punčka Maja vzkliknila:

»Oj, očka, kako si srčkan v teh brkih, v tej bradi, z rdečim nosom, v tej halji, oj, očka, kako si luštkan, pa tudi medved in volk sta luštkana.«

V nabito polni dvorani so zlasti odrasli prasnili v smeh. Navsezadnje se je začel smejati na vse grlo tudi dedek Mraz pa tudi volk in medved.

Potem je postavil očka punčko Majo z njenimi darili vred v prazen koš, si ga oprtal in odnesel v njem punčko Majo domov. Teta Lizika pa je morala zraven peš, ker je bila za v koš že prevelika.


Punčka Maja in stric Marko[uredi]

Res nepopisno veselje je zavladalo v srčku punčke Maje, kadar se je pred hišo pripeljal stric Marko. Vselej je kar preskočila stopnice in se vrgla stricu okrog vratu. Potem sta prihitela še očka in teta Lizika s steklenico rdečega vina in kozarcem ter nalila vina v kozarec enkrat, dvakrat, včasih celo trikrat. Stric Marko je srebal vino počasi in se pri tem razgovarjal z Majinim očkom in teto Liziko. Zakaj ne povabijo strica Marka gori v sobo, je vprašala punčka Maja, ko je prvič videla strica Marka. Nekaj hipov je očka molčal, potem pa je povedal punčki Maji, da stric Marko ne more hoditi. Že od prej je punčka Maja vedela, kaj so bili partizani in kako so se borili z divjimi črnimi in rjavimi možmi, ki so pridrveli v deželo, požigali hiše, morili matere in otroke. Tudi stric Marko se je boril z njimi, dokler ni priletela mina in mu raztrgala nog, tako da sedaj ne more hoditi in se vozi lahko le z vozičkom. Tudi je povedal očka punčki Maji, da je imel stric Marko nekoč prav tako majhno in srčkano punčko, kot je sedaj Maja, le da ji je bilo ime Inka. Inko in njeno mamico so črni možje odvlekli na velik siv otok sredi morja, kjer sta morali umreti obe, kjer jim črni možje niso dajali ne kruha ne mleka. Stric Marko je ostal čisto sam na širokem svetu, čeprav je nekoč silno rad imel punčko Inko in njeno mamico.

Ko je očka to povedal, so začele lesti debele solze punčki Maji po ličkih in tudi stric Marko si je z rokavom obrisal oči. Potem je vzel punčko Majo v naročje in rekel: »Nič ne jokaj, punčka Maja, saj si tudi ti moja in tudi vsi otroci naše dežele so moji, saj sem se predvsem zanje boril s črnimi in rjavimi divjimi možmi.«

Potem je posadil punčko Majo k sebi na voziček in sta se odpeljala na izlet v široki svet. Skoraj vsak teden enkrat se je pripeljal stric Marko in punčka Maja ni mogla dočakati tiste ure. Marsikdaj sta prekrižarila pol sveta. Čisto tja do Golovca jo je peljal in enkrat celo do velikanske reke Save, marsikdaj celo v širno mesto Ljubljano in onkraj Ljubljane na velikanski vrt Tivoli. Tam je vse polno cicibanov in cicibančic obkrožilo voziček in odpeljalo punčko Majo s seboj. Z njimi je delala potice iz peska, spuščala ladjice po ribniku, skakala čez vrvico, prepevala Jaz pa pojdem na zeleno travco in se šla slepe miške, dokler se ni pošteno utrudila, tako neznansko utrudila, da jo je moral stric Marko odpeljati k sladoledarju in ji kupiti za deset dinarjev sladoleda. Ko sta se vračala, ji je moral kupiti še liziko, kajti punčka Maja je zelo rada lizala liziko, ker je bilo na paličico nataknjenemu bombončku prav tako ime kot teti Liziki.

Najbolj pa se je punčka Maja razveselila, kadar jo je stric Marko peljal k ciganom v Moste. Tam, v tistem kotu, kjer se združita Gruberjev kanal in struga Ljubljanice, so cigani postavili velik šotor, zraven šotora pa velikanski vrtiljak. Ta vrtiljak se je vrtel samo ob nedeljah, toda takrat je bilo tam naokoli otrok kot čebel v panju. Vselej je pritekla k vozičku razkuštrana črnolasa in še bolj črnooka ciganka Lucija, ki ji je stric Marko stisnil v roko celih sto dinarjev za deset voženj z vrtiljakom hkrati. Nato je črna ciganka Lucija dvignila punčko Majo z vozička in jo odnesla na belega konjička ali na rjavega medveda ali na sivega volka ali celo v letalo na vrtiljaku. Zabučala je godba iz zvočnika in vrtiljak je začel plesati, v začetku zelo počasi, potem pa hitro, vedno bolj hitro in nazadnje hitro kot veter. Punčka Maja je vriskala od veselja in tudi vsi drugi otroci na vrtiljaku so vriskali tako zelo, da se tega niti popisati ne da, dokler se vrtiljak ni pošteno utrudil, začel plesati vedno počasneje in se končno ves zasopel in glasno škripajoč ustavil. Moral je nekaj časa počivati, nato se je zopet zavrtel v vedno bolj divjem vrtenju. Ko sta se vrnila domov, je morala punčka Maja na dolgo in široko pripovedovati, kaj vse je doživela na izletu po širnem svetu.

Stric Marko je znal vse polno stvari, da pravljic, pripovedk, ugank sploh ne omenjam. Znal je na primer lepo citati punčki Maji z dlani. Strmel ji je v dlan in rekel: »Punčka Maja, tukaj piše, da imaš zelo rada očka in teto Liziko. Ali je to res?« »Res je,« je odgovorila punčka Maja. »In tukaj piše, da imaš zelo rada sladoled in liziko. Ali je to res?« »Res je,« je odgovorila še bolj začudeno. »In tukaj na tej črti piše, da se silno rada voziš z vrtiljakom. Ali je to res?« »Res je, stric Marko, res je.« — »In tukaj piše, da bi punčka Maja za novoletno jelko zelo rada dobila rjavega medvedka, takega, ki cvili, če ga stisneš za kosmati trebuh. Ali je to res?« — »Res je, stric Marko, res je, res!«

Včasih sta z očkom ali teto Liziko obiskala strica Marka na njegovem domu. Stric Marko je sedel na ležišču ali kar na koži na tleh in imel vselej že kaj lepega narejenega za punčko Majo: novo zibelko ali posteljo za njene punčke, ropotuljo, ki je ropotala, da so te kar ušesa bolela, mlinček, ki je znal zagosti pesmico, če si ga vrtel, piščalko na osem luknjic, da je lahko zapiskala na osem različnih načinov, pajaca, ki je znal prevračati kozolce na vrvici, in neke zime ji je stric Marko, verujte ali ne, napravil sanke. Takrat je punčka Maja stisnila glavo strica Marka v svoje naročje in ga trikrat po vrsti poljubila na obe lici.

Ko je bila zopet novoletna jelka, je dobila punčka Maja, če ne omenjamo kosmatega medveda, tudi lep košek bonbonov, piškotov, orehov in lešnikov kikiriki. Potem celo noč ni zatisnila oči. Ko se je prikazalo svetlo sončno jutro, pa punčke Maje nenadoma ni bilo nikjer. Očka in teta Lizika sta pogledala v vse kotičke v hiši, punčke Maje ni bilo nikjer. Očka je drgetal od strahu, teta Lizika je preplašeno vzdihovala. Ko pa je prikipel strah do vrhunca, glej, kaj se je prikazalo tam sredi dolge poti. Po novem snegu se je peljal s težavo stric Marko, poleg njega pa punčka Maja vsa rdeča v lička od mraza, čeprav jo je stric Marko ogrnil s svojim kožuhom. Očka in teta Lizika sta skokoma planila k vozičku, toda preden je utegnil priti do sape in reči kako strogo besedo, je že začela govoriti punčka Maja: »Ubogi stric Marko! Brez mamice je, brez punčke Inke je, pa ni nič dobil za novoletno jelko. Punčka Maja je nesla stricu Marku bonbone, piškote, orehe in kikiriki. Punčka Maja je pridna. Očka ne sme biti hud. Tudi stric Marko je moj, moj.«

Očka se je nasmehnil, teta Lizika se je nasmehnila, pa tudi stric Marko se je nasmehnil.


Punčka Maja — vrtnarica[uredi]

Saj vrt ni velik za nas odrasle, za Majo pa je cela dežela. Pomislite samo: rožni grm je komaj tako visok, kot smo mi, toda vsaj tri punčke Maje bi morale stati druga drugi na glavi, da bi dosegle njegov vrh. Pomislite vendar, kako velikanska je za punčko Majo srebrnolista jerebika, ali kako visoko, skoraj pod nebom, je nežno cvetje japonske češnje. Sto punčk Maj bi moralo stati druga drugi na glavi, če bi hotele doseči vrh smreke ali še višji vrh trepetlike. In tako strašno čudna so ta drevesa: trepetlika na primer ima zeleno krilo, spodaj ozko, navzgor pa širše in širše, medtem ko je smreka kot pravi teta Lizika, oblečena v krinolino, spodaj zelo široko, zgoraj čisto ozko, poleti zeleno, pozimi belo, japonska češnja je tanka in vitka in ima na vrhu le velikanski klobuk, ves posut z živobarvnim cvetjem. O ne, punčka Maja je premajhna, da bi mogla negovati vse to. Še očka mora plezati včasih po lestvi, če hoče priščipniti prste visokim grmom in drevesom.

Zato hoče punčka Maja pomagati predvsem teti Liziki. To ni lahka stvar: gorje, če stopiš na zrahljano zemljo, potem ko je teta Lizika vsejala seme. Hej, kot burja plane k punčki Maji teta Lizika in je huda, zelo huda.

»Tja pojdi in potakni čebulice v zemljo,« pravi teta Lizika in ji da čebulice, iz katerih bodo kmalu prikukali zvončki na gredi punčke Maje; toda čebulic ciklam, tulipanov, hiacint ji teta Lizika ne da. Te hoče saditi sama. Le očka sme pristopiti tedaj in prijazno prikimati, da je vse prav in lepo. In še bolj prav in lepo bo, ko bodo ciklame, tulipani in hiacinte odprli svoje razkošne cvetove. Tedaj bo očka teti Liziki še bolj prijazno pokimal. Punčka Maja sme saditi na svojo gredo tudi trobentice in mačehe. Ali ni to čudno, kako je v začetku, ko leze iz zemlje, vse tako majčkeno in nežno. Končno pa ti trobentice brlizgajo, da je veselje, in mačehe strme v punčko Majo z žametnimi očmi, vsaka po svoje. Nekatere so temne kot zamorci, druge svetle iz živahne da le kaj.

Punčka Maja razume, zakaj se zvončku reče zvonček, saj vendar pozvanja, zakaj se trobentici reče trobentica, saj vendar trobi, toda zakaj se mačehi pravi mačeha? V hudi zadregi je očka, še v večji teta Lizika. Očka pravi: »Če mali punčki umre mamica, pa pripelje očka domov drugo mamico, se reče tej mamici mačeha. Včasih mačeha nič ne mara za malo punčko. Mala punčka je žalostna, joka se in pravi: Mačeha huda!«

Teta Lizika pojasnjuje: »Če pa ima mačeha punčko rada, tako rada, kot bi bila njena, tedaj punčka nič ne joka, ni nič žalostna in pravi: Mačeha moja, moja, mačeha moja mamica.« Zakaj sta se pri teh besedah očka in teta Lizika tako čudno spogledala? Še bolj čudno sta se spogledala, ko je rekla punčka Maja: »Punčka Maja bi zelo rada imela dobro mačeho, mamico.« Teta Lizika je zardela do ušes. »Dobro mamico,« je še dodala punčka Maja, »dobro, ne hudobno mamico, tako dobro, kot je teta Lizika.« »Maja, kaj vendar čebrnjaš,« je vzkliknila teta Lizika in zbežala h kaktusom.

Ko ni bilo več slane, je teta Lizika pripeljala iz svojega stanovanja na širokem vozičku celo trumo kaktusov. »V prosti naravi in pod zlatim soncem bodo moji kaktuščki lepše rasli,« je pojasnila teta Lizika in zakopala v zemljo vrsto lončkov. Punčka Maja se je s strahom prikradla v bližino. Že na stanovanju tete Lizike se je punčka Maja bala kaktusov. Nekateri imajo strašno dolge nosove, drugi kot zajci dolga ušesa, tretji strme na vse strani z debelimi očmi, nekateri imajo široke, silno kosmate brade in se nikoli ne brijejo, tako kot se brije očka. So taki, ki se plazijo po tleh drug čez drugega kot kače, in taki, ki na široko stezajo rokave kot strašilo na njivi. Nekateri so prav taki, kot tisti zdravnik, ki je prišel k punčki Maji, ko je imela ošpice: velikanski trebuh imajo, le da poganja iz njih še cela vrsta mladih majhnih trebuščkov. Vsi kaktusi imajo ostre hudobne trne, ki so pripravljeni takoj zbosti punčko Majo v prstek, da priteče vroča kri in da je treba strašansko zajokati. O, kako se je bala punčka Maja kaktusov tudi potem, ko jih je teta Lizika pripeljala na vrt. Nič ni pomagalo, ko ji je teta Lizika razlagala, kako lepe in velike cvete poženejo kaktusi, čeprav po-redko: »Ali so tako lepi in veliki, kot je naš očka,« je vprašala punčka Maja. — »Ne, tako veliki in tako lepi pa niso,« je odgovorila teta Lizika, zgrabila punčko Majo za roke in jo zavrtela okrog sebe.

»Ali je treba vse stvari vsaditi, da prikukajo na dan, da so v začetku čisto majhne, potem pa velike, velike,« je vprašala punčka Maja teto Liziko.

»Vse stvari je treba vsaditi,« je odgovorila teta Lizika.

»Ali je bilo treba tudi mene vsaditi?« je vprašala punčka Maja.

»Tudi tebe.«

»Na vrt?«

»Na vrt. Toda tvoj vrt je bil v maminem naročju. V maminem naročju si rasla, sedaj pa rasteš tukaj na tem vrtu v bližini očka in tete Lizike.«

Zvončki so prikukali na dan, trobentice so pri kukale na dan in mačehe so prikukale na dan. Vsak dan je hodila punčka Maja k njim in jih zalivala iz sinje kanglice. To je bilo sreče in veselja za deset polnih kanglic.

Neki dan pa sta prihitela na vrt k punčki Maji očka in teta Lizika. Oba sta imela resen in strog obraz in očka je začel s povzdignjenim glasom spraševati punčko Majo: »Punčka Maja, očka je včeraj kupil od kmetice trideset jajčk, trideset lepih belih jajčk in jih zložil na polico. Očka je kupil jajčka za punčko Majo. Sedaj pa ni jajčk nenadoma nikjer, kot bi jih muca snedla. Toda muca ne je jajc v lupinah. Teta Lizika pravi, da se jajčk niti dotaknila ni. Ali ve punčka Maja, kam so se skrila jajčka?«

Punčka Maja se je zastrmela zdaj v očeta, potem v teto Liziko, oči so ji postajale vedno bolj vlažne, obrazek se ji je skremžil in začela je jecati med jokom in stokom: »Saj je rekla punčki Maji teta Lizika, da je treba vse stvari vsaditi, če hoče kaj zrasti, pa je punčka Maja vsadila jajčka v zemljo, v svojo gredo, da bi iz njih zrasle putke, lepe bele putke za očka, za teto Liziko in za punčko Majo.«

Očka je bil moder očka in se ni smejal, čeprav ga je hotelo raznesti od smeha, teta Lizika je bila tudi modra teta in se ni smejala, čeprav se ji je zaletelo. Ko sta si opomogla, sta morala punčki Maji razložiti zgodbo o koklji in piščančkih. Potem so hiteli vsi trije skrbno odkopavati jajčka.


Punčka Maja — kolenčica[uredi]

Ko so punčka Maja, njen očka in teta Lizika sedeli zvečer pri čaju, je punčka Maja nepričakovano vprašala: »Očka, ali te ni nič strah, ko ponoči sam spiš v sobi? Zakaj hodi teta Lizika zvečer domov, ko bi jo lahko po poti strah zgrabil za nogo? Ali bi ne mogla biti teta Lizika za mamico? Tudi punčka Maja bi strašno rada imela mamico. Saj je bila teta Lizika sestra moje mamice in je lepa prav tako, kot je bila mamica. Punčka Maja je ponoči v svoji sobici tako sama. Ali se nič ne smili teti Liziki? Teta Lizika bi prišla ponoči k njej in ji dala poljubček, pa tudi punčka Maja bi dala teti Liziki poljubček.«

Na te besede je teta Lizika planila s stola in zbežala v kuhinjo, očka pa je punčko Majo samo gledal in gledal. Nato jo je vzel v naročje in jo odnesel za teto Liziko v kuhinjo. Lizika je strmela skozi okno, čeprav je bila zunaj noč, po licih pa so ji polzele debele solze. Očka je slovesno spregovoril: »Vprašaj še enkrat, punčka Maja, teto Liziko, ali bi ne hotela biti tvoja mamica, saj bi te imela zelo rada.«

»Punčka Maja vpraša tebe, teta Lizika, ali bi ne hotela biti nova mamica, moja, moja in očkova, in punčka Maja vpraša tebe, očka, ali bi ne hotel biti ti tudi očka tete Lizike.«

»Hotel bi, če bi hotela teta Lizika,« je rekel očka.

»Hotela bi, če bi me hotela ti, punčka Maja, in če bi me hotel tvoj očka,« je rekla teta Lizika, vzela punčko Majo iz očetovega naročja in jo stisnila na srce.

Nekdaj v starih časih, ko sta se dva vzela, je moral biti pri poroki navzoč otrok iz najbližjega sorodstva, deček, ki so mu rekli kolenček. In če dečka ni bilo, je morala biti za kolenčico deklica iz najbližjega sorodstva. Takrat so mislili, da to prinaša srečo v novo družino, tako misli marsikdo še dandanes. Zato je čisto prav, da je morala biti nekaj tednov pozneje punčka Maja za kolenčico.

Oblekli so jo v belo obleko dopetačo, na glavico pa so ji dali venček živopisnega cvetja. Punčka Maja je stopila pred zrcalo in se ni mogla nagledati, tako lepa se je zdela sama sebi v beli obleki in z venčkom na glavi. Potem je morala priti k zrcalu teta Lizika, tudi ona v obleki, beli kot mleko, in s šopkom belega cvetja v laseh. Tudi teta Lizika se dolgo ni mogla nagledati same sebe. »Teta Lizika ni imela še nobenega človeka tako rada kot tvojega očka,« je teta Lizika zašepetala punčki Maji. Potem je moral priti k zrcalu tudi očka. Ker ni imel čisto črne obleke, je oblekel temnosivo iz pravega kamgarna. Srajco je imel čisto belo in teta Lizika mu je nežno naravnala čisto novo temnordečo kravato. V gumbnici na suknjiču se je košatil šopek nageljnov in rožmarina. In že je zahupal trikrat po vrsti avto. Kar tekli so po stopnišču navzdol. Avto je bil ves v rožicah, v njem pa je sedel šofer — Lukčev očka Luka, ki ga je Majin očka naprosil za pričo, in učitelj Štolfa, ki ga je naprosila za pričo teta Lizika. Okoli avtomobila se je zbrala velika truma ljudi, med njimi tudi Lukec, ki ga je punčka Maja nežno objela in vzkliknila: »Škoda, da ne moreš biti za kolenčka tudi ti, Lukec, ker nisi sorodnik, toda nekoč se bo peljala s teboj v avtu tudi punčka Maja, tako kot se peljeta danes očka in teta Lizika.« Lukec je plosknil z dlanmi in vzkliknil: »Oj, kako si danes lepa, punčka Maja! Lukec te ima strašno rad.« »Polno bonbonov in tort je pripravila teta Lizika tudi za Lukca,« mu je še pojasnila punčka Maja. Potem je stekla še k vozičku, na katerem se je pravkar pripeljal stric Marko, in ga objela. Komaj mu je utegnila povedati, da ga bodo po poroki z vozičkom prinesli čez stopnišče na gostijo, in že jo je teta Lizika ponesla v avto. Potem je zahupalo trikrat, ljudje so trikrat vzkliknili živio in avto je zdrvel skozi predmestje v mesto na magistrat, kjer je že čakal župan z velikansko knjigo v roki.

Punčki Maji je bunkalo srce bunkati, bunkati, ko je gledala resnega župana, ko je slovesno vprašal očka, ali hoče teto Liziko zares za mamico in ali ji bo vedno zvest. »Da,« je spregovoril Majin očka z resnim glasom in tudi punčka Maja je vzkliknila: »Da!« Župan se je nasmehnil in vprašal nato teto Liziko, ali hoče Majinega očka zares za moža in ali mu bo vedno zvesta: »Da, da,« je vzkliknila teta Lizika, in »da, da« je vzkliknila tudi punčka Maja in župan se je še bolj vedro nasmehnil. Potem je župan nataknil očku in Liziki na prsta prstana in govoril slovesen govor o večni zvestobi in kako morata vzgajati punčko Majo in še tiste otroke, ki bodo prišli, v neomajni ljubezni do domovine, kajti domovina ni nič drugega kot ena sama velikanska družina. Priči sta položili na mizo vsaka po tisoč dinarjev za Rdeči križ, očka in nova mama sta se poljubila vpričo vseh, nato pa sta poljubila še punčko Majo, kolenčico.