Potreba gore in hribe boljši obdelovati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Potreba gore in hribe boljši obdelovati
Jožef Koller
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 1 (1.1.1851), 2 (8.1.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V naših slovenskih deželah (na Štajarskim, Koroškim, Krajnskim in Primorskim) se gore in hribi celò malo, to je, samo na tistih krajih obdelujejo, kjer žito, seno ali terte rastejo in so njive, travniki in nogradi napravljeni.

Pa tudi takošne njive, snožeti in nogradi se večidel brez vse previdnosti napravljajo in obdeljujejo. Orani ali okopani bregovi se ne zravnajo, zatorej deževje rodovitno zemljo z njih spera, de se take njive ali nogradi sčasama v pustote spremené. Na stermih senožetih deževje tudi zemljo spere, de trava na njih hira, derče in plazovi se odprejo, razširijo, in travniki se poslednjič zapustiti morajo.

Neobdelanim goram in hribam se nič boljši ne godí. Oni so ali že od začetka le gole nerodovitne pečí bili, ali pa, čeravno nekdaj s hosto obrašeni, so gojzdje na njih posekani, požgani, ali scer pokončani bili, – in ko so korenine tako pokončanih host zginile, so dežji iz golih tal rodovitno zemljo sprali, so se derče in plazovi odperli, ruda in kamnje je poslednjič dol derknilo, in takó so tudi v nič prisli.

Pustota naših gor in hribov je že sama na sebi velika težava; zakaj prostori naših gor in hribov so že sami po sebi veči od prostorov ravniga polja ali dolín. Še veči je tista škoda, ktero naše polje zavolj pustote hribov in gor terpí; zakaj od golih pustih hribov in gor deževne vode hitrejši dol v potoke skupej stekajo, tako povodin povekšajo, ktere pesek in kamnje s hribov seboj prinesó, ž njim tam polje osujejo, tukaj razderejo; – toča se ne več, kakor nekdaj, v gojzdih, na hribih, ampak večkrat na polje in v dolíne osuja, potrebni občasni dežji pomanjkujejo, suša pogostama nastopa, prijetna rosa se zguba, moč vetrov se povikša, kader gojzdje na gorah in hribih preidejo.

Vse to je dan današnji vsakimu umnimu kmetovavcu dobro znano, in čisto nepotrebno bi bilo, od tega na dolgo in široko govoriti. Vsi spoznamo, de je potreba, naše gore in hribe boljši obdelovati, gojzde na njih varovati, ali kjer so končani, jih zopet izrediti.

Ali vunder skor nobeden tega ne začne! In zakaj ne?

Odgovor na to ni težák. Pridno obdelovanje gor in hribov dokaj stroškov prizadene, pričujoči dobiček pomanjša, se ne splača koj pervo ali drugo léto, ampak večidel še le prihodnimu rodu v korist pride, – in ker vsak le sam za se, le za danes, ne pa za jutri skerbí, odlaga obdelovanje gor in hribov, ali ga clo čisto opustí.

Današnji čas vse naprej hití To povsod slišimo, povsod beremo: in prav je, de nismo zaspanci. Pa ravno kmetijstvu bi napredek nar bolj potrebin bil. Tode, kakor je zgorej naznanovano bilo, to je kratko in malo nemogoče, ako ne bodemo gor in hribov popred, kakor vse drugo, boljši obdelovati začeli.

Prizadevajmo si tedaj od zdej naprej za svoje gore in hribe in gojzde sploh na vso moč skerbeti, de jih v boljši stan pripravimo; – saj bo le v naš in naših naslednikov veliki dobiček!

Kako bi se pa to začeti in storiti moglo, poskusimo v sledečim poduku razodeti.

Gore in hribi so za gojzde vstvarjeni; zato se morajo na njih gojzdje ali boršti obvarovati in rediti. Le nekteri kraji na njih naj se varno za polje obdelujejo.

Verhi in herbti, in sploh vse visočíne na gorah in hribih naj vedno ostanejo gojzdi, zakaj na njih stoječe lesovje obvarje okolicam ali okrajnam redno in vsaki létini lastno vreme, de dobivajo potrebni dež in prijetno roso, de so obvarovane presilne močí viharjev, toče i. t. d.

Gojzdje naj vedno ostanejo tudi vsi stermi bregi, s katerih bi se zemlja sprati, ali plazi zemlje, peska, kamnja ali snega utergati znali, – ali od kterih se vode v lijake ali potoke skupej stekajo.1

Drugi kraji in prostori na gorah in hribih se pa znajo za njive, snožeti, nograde, ali pa za pašnike obdelovati; in sicer:

za njive, nograde, travnike, tajisti, kjer žito ali grozdje dozorí, in je zemlja dosto dobra; in de zraven tega taki kraji tudi tako ležijo, ali se saj tako zravnati in pripraviti dajo, de obdelana zemlja na njih obstojí, to je, de je nemore ne deževje spirati, ne sapa vetrov odpihovati, in kjer tudi nevarnosti ni, de bi se per veliki mokroti plazovi odperli in po njih zemlja doli derknila;

za pašnike pa naj se obdelajo tajisti kraji, na kterih, kakor je pred rečeno bilo, varno ni, zemlje okopavati – pa bi tudi potrebno ne bilo, gojzdov zmiraj obvarovati ali rediti.

Naj tedaj lastnik vsako posestvo na gorah in hribih prav skerbno pregleda, in po tem, kakor je tukej razločeno bilo, razsodi: na kterih prostorih ima gojzd, na kterih pa njiva, travnik, nograd ali pašnik biti.

Ako bojo lastniki na gorah in hribih to zvesto spolnovali, se bodo naše kmetijske rečí in naši zemeljski pridelki za vse prihodnje čase stanovitno poboljšali. Scer pa je za našo prihodnost zlo slabo, in bo vsako léto hujši.

Gore in hribi so glave dežele. Kader oni goli postanejo, je to za deželo ravno taka nesreča, kakor plešasta glava za mladiga človeka.

Iz Gorice.

Jožef Koller.


1) Če ravno tù le od gor in hribov govorimo, vunder nemoremo opustiti per ti perložnosti opomniti, de bi morali tudi pogojzdeni biti:

– Okraji (Ränder) na velikih ravninah ali pri morju, čez ktere merzli ali nezdravi vetrovi (burja, jug,) pihajo, de pred, kakor polje ali staniša ljudi dosežejo, v takih borštih svojo moč in nezdravnost zgubijo.

– Bregi in loke (Ufer und Auen) poleg rek ali vodá, doklej povodnje sežejo, de voda na mejah moč zgubí. Pis.