Potniške drobtine

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potniške drobtine
Lambert Ferčnik
Izdano: Besednik 4/1–17 1872
Viri: dLib

[1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8], [9], [10], [11], [12], [13], [14], [15], [16], [17]

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Lambert Ferčnik
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Imel sem dve prav prijazni tičici, tako privajeni, da ste mi pri jedi hodili k mizi prosit za nekoliko drobtin. Celo poletje niste se zmenili za prostost; v izbi izgojenima bila je izba prostoren svet. Čez noč ste obsedeli kje na železnem omrežji med okni, rano jutro pa prileteli v izbo. Tukajšni ljudje imenujejo te tičice: verbljovke; prav za prav ste bili vertni penici. Pride jesen in tičici postanete nemirni, zlasti po noči ste frafotali med okni, in čez nekaj dni najdem zjutraj pervo mertvo med okni, in dva dneva poznej je bila mertva tudi druga. Takrat se spomnim, da ste tičici bili selivki. Prišel je bil njun selivni čas in prirojeni nagon nju je gnal naprej, da same niste vedele kam.

Ako bi smel ljudi primerjati živalim, zlasti ticam, bi tudi ljudi razločeval v stalne in selivne; k zadnjim bi pa sam sebe prišteval. Dasiravno tudi jaz priterjam prislovici: »Povsod dobro, doma najbolje,« in »ljubo doma, kdor ga ima,« me je vendar kterokrat že izvabil selivni nagon iz mirne hiše in tihe doline, ter gnal po lepem, širokem svetu in mislim, da se mi ta nagon ne bo vlegel prej, da mi naj visi velitelj ne poreče: Stoj! Pretekli so že tri tedni, kar so se lastovice odmaknile merzlemu vetru in odpotovale proti jugu; rad bi jo tudi jaz pomeril za njimi, a ni dalo. Obernem se proti severu, kajti spominjam se, da mi tudi na severu bivajo bratje, sinovi istega naroda, kterega je kakor listja in trave, kteremu pripada največi kos stare Evrope in ga vendar hočejo potopiti na žličici vode. Slovani češkega plemena, verli bratje Čehi že nektera leta bijejo boj, ne le zanimiv, nego tudi določljiv in osodljiv za vsa slovanska plemena avstrijska. Spoznati lepo Češko, gledati z lastnimi očmi viteško bojevanje, z lastnimi ušesi slišati mišljenje, radost ali tugo njenih prebivalcev, me je napotilo protu severu na Češko. Na tem potovanji sem pobral nekaj drobtin, ktere po Besedniku ponudim častitim bralcem.

Bilo je megleno jutro 10. oktobra, ko se odpeljem iz celovškega kolodvora proti Št. Vidu. V velikem ovinku obkrožimo mesto in raztegnjene vertove velikovskega predmestja, da pridemo iz južne na severno stran lepega mesta, v kterem že nekaj let nemčurstvo in liberalstvo nosi veliki zvonec. Dasiravno mi je znana vsa okolica, vsaka stezica okoli in okrog mesta, zdaj se mi je zdelo vse tuje, ker po Budolfovi železnici se nisem še bil vozil. Skorej da nisem spoznal tihotapne Glane, ktera ne dere, ne šumi, ampak se mirno in tiho vali naprej med ločjem, jelšami in verbami. Na levi ostanejo živi, toda že zanemarjeni plotovi nekdanje Holemšnikove pristave, ktere sem se vselej rad ogibal zavoljo nekega, meni nerazumljivega strahu; – na desni se razprostira vresje, kamor vojaki zahajajo k orožnim vajam. Kolikokrat smo fantje bingjali za turško muziko, ktera nas je vselej bolj zanimivala, kakor suhe knjige in kar je bilo v njih! A hlapon naglo dirja, ne pusti nas dolgo premišljevati, v trenutku nas odpelje in pripelje nam pred oči druge predmete, druge kraje. Predenj se zavem, smo že derdrali čez gosposveško močvirje memo zgodovinsko častitljivih krajev. Na levi strani vidiš Kernski grad na znožji Št. Urške gore; a zastonj iščeš grada, le ime je še ostalo, in kar bi se ti moglo dozdevati, da je gradič, to je le župnija ubogega kernskogradskega župnika. Vekomaj škoda, da razpada cerkvica na Št. Urški gori, nekdaj mnogo obiskovana. Iz hribčeka na desni te prijazno pozdravlja in vabi starodavna, častitljiva romarska cerkev Matere božje gosposveške. In ob cesti na zeleni trati med železno ograjo vidiš slavni spominek slovenskih knezov koroških, zdaj že na terdi nemški zemlji! To je kamniti, dvasedežni stol, na kterem so nekdajni koroški knezi in vojvodi prejemali obljubo zvestobe svojih podložnih in podeljavali pravice in predpravice. V dobi slovenskih knezov pomenljiv obred je postal s časom v spremenjenih razmerah puhla fraza, kakor je to videti tudi drugod.

Peljaje se memo spominka spomnim se dogodka iz svojih dijaških let, ki pa sega že 30 let nazaj. V drugem razredu spodnje gimnazije smo se učili koroško zgodovino iz prav medlih bukvic s suhoparno pisavo. Kri pa vendar ni voda; domovinska povestnica je nas zanimala in nam razgrevala domovinska čutila. Po dokončanih skušnjah se pogovorimo – kakih 10–12 dijačkov – in sklenemo potovati h kamnitemu sedežu nekdanjih koroških knezov. Srečno pridemo do spominka, a skoz ograjo ga gledati ni nam bilo zadosti, poskušati smo hteli, kako bi bilo sedeti na prestolu vojvodskem, dasiravno že zastarelem. Bili smo vsi še gibčni in tanki, in ko bi trenil bili smo znotraj ograje. Se ve da poskušamo vsi sedeti na kamnitem stolu; nekteri z bolj živo domišljijo so se pozdevali za dedne potomce nekdanjih vojvodov in so v svoji velikodušnosti nam drugim izrekali dozdevne milosti.

A tudi te zgodovinske igrače se naveličamo in mislimo na odhod. Kmalu smo se izmuzali iz ograje – le enemu ni se posrečilo. Siromače, ki zdaj že trohni, je bil sklučen in imel izraščen herbtanec. V ograjo je prišel, a ven ni mogel priti; pomerjal je zdaj tu zdaj tam, a nikjer ni šlo. Prešernim dijačkom je to delalo kratek čas in smeha obilno. Dva se verneta spet v ograjo ter mu hočeta pomagati iz zadrege, a siromaka je zabolel prešerni smeh, in namesto zahvale skupi pomočnik dobro primerjeno zaušnico. Na mig se vleže smeh, v tem trenutku pa je bil siromak z močnim potiskom zunaj ograje. – Kako smo se razkropili ti nekdanji aspiranti za koroški vojvodski prestol! Skorej dve tretjini ste pomerli, – le eden je dospel na višo stopinjico v koroški vladi – do vojvodske časti pa ima še daleč. –

Komaj sem bil ta dogodek v svojem spominu ponovil, že je nas hlapon privlekel v obližje nekdaj imenitnega grada Tancenberg. Že v svojih mladih letih, ko tega grada še nisem bil niti videl, niti poznal, sem slišal očeta praviti, da ima toliko oken, kolikor je dni v letu in toliko vrat, kolikor je mescev. Za domišljijo kmečkega fanta, ki razun farovža ni še videl večega in čednejšega poslopja, je bil to čudoviten grad. Kajsikrat sem prišel poznej blizo tega gradii, a noter v grad pa nisem stopil, zatorej ne morem zagotoviti, ali ima res še toliko oken in toliko vrat. Njegova lega na prijaznem hribu kraj zgodovinskega gosposveškega polja ali močvirja, njegova obširnost ga dela imenitnega in krasi celo okolico, a njegovi zlati časi so mu tudi že prešli. Imel je že mnogo gospodarjev, zatorej bi vedel tudi kaj pripovedovati od dobrih in hudih.

Svojo zlato dobo je imel Tancenberg pod cesarjem Maksimilijanom I. in pod Hodiščani, ki so ga kupili l. 1516 in prezidali 1. 1524. Takrat so hodili knezi in nadvojvodi tje na gostijo; veselice so se verstile z obedi in igrami. Hrup in šum pa požre mnogo grošev; ko je teh primanjkalo, je na gradu vse potihnilo, – zadnji Hodiščan je umerl v norišnici. Sreča in denar, oba sta okrogla!

Na desni, kakih 6 minut za zgornjo gostilnico na salskem polji vidiš nizko gorovje s temnim smrečjem zaraščeno. Tu so koroški starinoslovci prejšna leta izkopavali mnogoverstne starine, rimske bogove, hiše, orožje, orodje, celo sledi od ulic in so s tem dokazali, da je v tej okolici stalo mesto, prej ko ne: »Virun.« Ljudska pravljica pa le poveda, da je tukaj stalo mesto »Sala,« ktero je divji Atila s svojimi nunskimi četami razrušil; še celo podobo tega mesta sem nekje videl, ali je pa mesto res bilo te podobe, kdo to ve! Sedanja politična razburjenost omikanim ne pripušča se pečati s starinstvom; v sedanjem hlaponskem veku se vse naglo spreminja, kmalu bomo mi s svojimi nazori in vse sedanje uredbe starinski.

Koliko lepša in bogatejša bi bila okolica gosposveška, ko bi glanodolsko demokratično društvo se več zanimalo za zboljšanje zemljišč, kot za politične agitacije; v prevratnem smislu. Merilo, računilo, pisalo se je že dosti za izsušenje gosposveškega močvirja, storilo pa še nič, ali vsaj ne veliko.

Kondukterji zakričijo »Št. Vid,« – a v Št. Vidu še nismo bili, ampak dobrih 25 minut pred Št. Vidom so postavili tako zvani št. vidski kolodvor. Kar je bilo nas namenjenih proti severu, smo morali zapustiti vozove in čakati belaškega vlaka.

Nobena okolica se nima ponašati s tolikimi gradovi kakor št. viška; že to nam pričuje, da je moralo to mestice nekdaj biti slavniše in nekako središče slave, krog kterega so se naselili po slavi hrepeneči mogočnjaki.

Gradovi Hungerbrunn, Taggenbrunn, Karlsberg, Nussberg, Frauenstein, Krajg, Ostrovica obdajajo Št. Vid, nekdanje glavno mesto Koroškega in sedež koroških vojvodov, kakor so straže razpostavljene krog vojaškega taborja. Ti gradovi, silni še v razvalinah, so priče silnih, pogostoma okrutnih gospodarjev, ki so z žulj mi svojih podložnih zidali si terdnjave večidel zoper svoje lastne podložne. Ko je Št. Vidu zatonilo solnce sreče in slave, zatonila je tudi slava bližnjim gradovom in njihovim lastnikom. Iz visokih hribov in terdnih gradov so morali zlesti v nižave; in zdaj morajo živeti, kakor živi ostalo ljudstvo.

Od vse nekdanje slave Št. Vidu ni ostalo drugega nego njegovi sloveči jesenski semenji. Tu se nažene nenavadno veliko živine, govedine in konj, tu se nabere kupcev celo iz zunanjih dežel: tu imajo pa takrat shod vsi dalnji in bližnji rokovnjači, igralci, goljufi, in vsa soderga, da je treba človeku na svoje žepe biti opaznemu. Na št. viškem kolodvoru se seznanim z nekim profesorjem iz Monakovega, s kterim se potem vozim do večera.

Od Št. Vida se zavije železnica na desno v stransko dolino pod visoko Ostrovico in h Kerki. Od daleč se ti sveti cerkvica na Št. Magdalenski gori, od koder se nam ponuja rajsk veličasten razgled. Tudi s to goro in cerkvico se mi strinja spomin iz dijaških let. Pred letom 1848 so dijaki viših šol vsako leto na Kres napravljali ogenj. Ker je bila ta šega zavoljo pomanjkanja osmošolcev nektera leta že opuščena, smo jo hotli spet oživeti. Celo zimo smo marljivo nabirali doneskov za ogenj na kresni večer. A kam bi se podali? Odločimo se za Št. Magdalensko goro, da bi Celovec in Št. Vid občudovala naš velikanski kres. V Celovcu nakupimo vedro vina, dve vedri piva, k temu napečejo matere še kruha in pečenk, sini bolj premožnih hiš pa naprosijo nekaj steklenic izverstneje kapljice in tako prevideni se odpeljemo popoldne pred kresom proti Otmanjam. Ondi ostaneta naša voza. Vino, pivo, mesovje in kar je bilo drugega naložimo na kmečki voz, četiri grejo za stražo z vozom, drugi jo pa krenemo na ravnost proti verhu Št. Magdalenskemu. Vse je šlo dobro, a mi, ki smo peš hodili, smo bili kajsi prej na verhu kakor voz z živežem. – V mraku še le pripelje se živež, a za vozom pride še druga nepovabljena družba. Tedanji kaplan Otmanjski je v procesiji pripeljal ves mladi svet iz okolice. Dokler se mi trudimo z napravljanjem ognja, se fantje zberejo krog voza, in začnejo vino in pivo nepovabljeni tako serkati, da smo bili kmalu na suhem.

Pa to še ni bilo najhuje. Nekteri mestni sinčki so se jeli prijazniti kmečkim lepoticam. Dokler je teklo pivo in vino, so bili kmečki fantje sama toleranca, – a vsi drugi so postali, ko so se vedre izpraznile. Začeli so nam nagajati in razvnela bi se bila praska, ako bi se ne bili po nasvetu mirnejših in pametnejših dijakov nazaj pomaknili v terdnjavo ondotne mežnanje. Protila je nam nevarnost še od druge strani. Oskerbnik ostrovške grajšine je poslal kerdelo svojih bričev in hlapcev na stražo, da bi mi ne vzeli ali poškodovali kaj od posekanega lesovja; a njegova previdnost in skerb je bila prazna. Drugi dan se vernemo v mesto in zvemo, da nihče ni videl umetalnega kresa, zrak je bil poln soparja, zatorej je bilo vse naše prizadetje zastonj. Po tem improviziranem izletu nazaj v minulost in gori na Št. Magdalensko goro vernimo se nazaj k vlaku, ki je med tem t prisopihal do Launsdorfa in obstal pod visoko Ostrovico.

Gotovo je ta grad že zarad svoje lege na skalni piramidi, še več pa, ker je zdaj na novo popravljen, imeniten kinč ne le deželici koroški, temuč celi Avstriji. Moj tovarš, profesor iz Monakovega, sicer malobeseden, se vendar pri ogledu močno navduši in izklikne: to je krasen grad! Le enkrat sem bil gori v gradu, a takrat še ni bil tako popravljen. Kazal nam je grajšinski čuvaj nekaj srednjoveškega orožja: oklep, železnih srajc, čelad, nogovic, rokovic, kopja, sulic; ali so jih pa rabili tamošnji vitezi, tega nas ni mogel prepričati. Znana je povest o železni devici, kteri so izročevali nesrečne obsojence, da jih je pritisnila na svoja z noži nasajena persa in v tem objemku jih umorila. Znana bo tudi pravljica o oblegi te terdnjave po tirolski kneginji Margareti Mavltašinji. Že več mescev je oblegala Mavltašinja to osamljeno terdnjavo; z naskokom je ni bilo vzeti. Obleganim pa je jelo primanjkovati živeža; a tega niso smeli razodeti sovražnim četam. Po zvijači jih odpravijo izpod grada in s tem se rešijo lakote in podaja. Le enega bika so imeli za živež in dva birnja žita. Da bi sovražne čete oslepili, zbadajo bika z razbeljenimi ostmi, da se je rjovenje daleč na široko razlegalo; oblegovalci pa so mislili, Bog ve, koliko imajo še živine za klati. Potem zakoljejo junca, ga oderejo in kožo z žitom napolnjeno čez skale oblegovalcem veržejo, češ da imajo žita še zadosti. Prekanjeni po tej zvijači poberejo Mavltašini vojšaki šila in kopita iu popustijo oblego grada, pred odhodom pa s čeladami nanosijo kupec persti, Mavltašini hrib. – Ta povest je dala enemu mojih sošolcev, vnetemu častilcu Talije, predmet za dramatičen umotvor, ki pa k sreči človeške omike ni prišel na oder Talijinega svetišča.

Pri Launsdorfu se loči stranska čerta železničina od glavne Rudolfove čerte: perva gre za Kerko v Gorčiško dolinico in potem poleg Gorčice, proti severu memo najbolj slovečih železorudnih jam do Hitenberga; glavna čerta pa pririje po ozkej dolinici ob Kerki na plodno, obširno Grobniško polje. V ozki dolini ob Kerki so fužine v Pelingi, lastnina kerških korarjev, zgorej pa na pogozdenem hribu vidiš grad Mannsberg, dobro ohranjen in tudi njihova lastnina. Rodovitnost Grobniškega polja je znana in sloveča; ne manj znana je ošabnost ondotnih prebivalcev, da je pri sosedih obveljala prislovica: surov ali ošaben kakor Grobnopoljčan. Nisem imel še prilike prepričati se o istini ali neresnici te prislovice, ker nisem imel še opraviti z ondotnimi prebivalci; to pa sprevidim, da ima surovost vzrok v tamošnjih razmerah. Na Grobniškem polji ni videti mnogo vasi, ker so velika, obširna posestva, nektera po 100 in še čez oralov merijo. Vsako lete stopijo tje v službo hlapci in dekle iz vseh slovenskih pokrajin, ker ondi nimajo dosti domačih delalnih moči. Za te reveže se v duševnem oziru prav nič ne stori; nimajo keršanskega nauka, nimajo gospodarjev ali gospodinj, da bi jih nadzorovali, nimajo lepih zgledov, a vsak dan slišijo pohujšljivih pogovorov, vidijo najslabejih izgledov, kmalu ugasne slednja iskrica sramožljivosti in spodobnosti: med volkovi postanejo volki.

To ne govorim iz svoje skušnje, ker ondi nikoli nisem bival, slišal sem le praviti od drugih, kterim so razmere bile dobro znane. In ravno zdaj, ko sem se peljal čez to polje, je neki gospod tožil: »slovenski posli so perva leta pridni in zadovoljni, poznej so pa za nič.« Vzrok temu pohujšanju sem mu pa jaz pridel, rekoč: »to je prav verjetno, ker se ondi spridijo.« Večkrat mi je že prišlo na misel, da to preseljevanje slovenskih poslov v nemške kraje je nevarna spodtika moralnosti; ravno to poterja ljudska prislovica: »Na Nemce po bremce.« – Slovenci dajemo Nemcem delalnih moči, plačujemo pa tudi za nje kervni davek. Ker so v teh straneh velika posestva, torej ti kraji oziroma manj obljudjeni, nego slovenske strani, – primeri le Kranjsko z 450.000 proti Koroški z 350.000 prebivalci na skoraj enakem prostoru, – veliki posestniki pa svoje sinove ložej oprostijo vojaščine, kakor manji, je očevidno, da Slovenci za enako obširna zemljišča dajemo več vojšakov, nego Nemci; pri vsem tem imamo še pri vojakih manj narodnih pravic nego Nemci.

V naglem teku smo derdrali čez polja, ravna kakor miza, bolj nizko hribovje loči ga od Gorčiške dolinice, nad ktero se do; 6000 visoko vzdiguje dolga in raztegnjena Svinjska planina. Na znožji hribovja stoji farna cerkev Št. Martinska, malo dalej proti severu na hribu farna cerkev in vas Nemška Kapla, iznad skalnega hriba gleda terg Staridvor, ob Kerki pa stoje fužine, plavži in druga poslopja grofa Gustava Eggerja I v Trebijah.

V Staridvor me sreča ni zanesla, zatorej ljubi bralec! ti ne vem povedati, kakošen je razgled iz te višine; po legi gre soditi, da je gotovo prav zanimiv, da romantičen. Na znožju se razprostira bogato Grobniško polje, posebno ko plenja zlata pšenica, v sinji daljavi proti jugu pa se vidijo sive škerbine apnenskih Karavank.

A toliko estetičnega čutja vendar ne prisojam pervim ustanoviteljem gradu in terga starodvorskega. Povod temu zidovju je gotovo bil le prozaičen, če še ne manj. – Vprašaj jastroba, zakaj najraje gnjezdi v skalovji. Če bi bil odkritoserčen in bi mogel govoriti, bi ti dal odgovor: zato, da bi bil sam pri miru in druge ložej uznemirjal. Staridvor je bil središče bogatih železnih rud in jam. Pod tem hribom in čez Grobniško polje so tekali poti, po kterih so prevažali surovo železo za dalnje izdelovanje. Tu je bilo pravo, kakor od Boga odkazano mesto, kjer se je, moglo prežiti na voznike in pobirati cestnino in mute; tu je postal terg, kamor so ubogi rudarji svoje železo na herbtu nosili prodajat in so ga nakopovali fužinarji in tergovci. Sedanji Starodvorčani od te kupčije nič več ne vedo: njih nekdanje bogastvo se je preselilo v nižavo h Kerki, kjer stanuje eden najbogatejših rudarjev in grajšakov grof Gustav Egger. Njegove plavilnice v Trebijah so pa tudi najizverstneje in rude najizbornejše, ker imajo 50–55 % železa v sebi in so bliže. Le kurjava se je dovažala celo iz zgornjega Koroškega po Dravi do Homberškega mosta, odtod po vozovih v Trebije.

Za Trebijami se vije železnica po ozki soteski; na desni ostane Knapičev grad in pristava Tešljaves. Tudi zibelka Knapičev je tekla na Slovenskem, kakor od marsikterega drugega, ki zdaj Slovence zaničuje. Slišal sem iz ust rajnega celovškega advokata tega imena, da je bil njih oče grajšinski oskerbnik na gradu Soneškem v Junski dolini.

Na levi ostanejo Medvode, grad kerških škofov. Medvode se imenujejo, ker se tu stakate Motnica in Kerka. Cerkvica na hribu nad gradom in nad cesto je farna cerkev v Hohenfeldu. Prav blizo železnice je plavilnica Hirt. Od Medvod se zavije po kerški dolini proti zapadu. V tej dolini najdeš Strasburg in Gurk, zadnji kraj od Slovencev sv. Hema imenovan. Za Hirtom se Motniška dolina razširja in je najširja v breški okolici. Na levi in desni se ti prikažejo spet cerkve na hribih. Kakor so razderti gradovi v št. viškem okrogu znamnja, da je bil Št. Vid svoje dni sedež svetnih oblastnikov, tako so cerkve v breški okolici priče, da so v Brežah stanovali nekdaj duhovni oblastniki, namestniki solnograških nadškofov in vladarjev.

V očigled Brež se vlak nekoliko minut pomudi. Tu imamo priložnost stopiti na kolodvor in ogledovati od daleč častitljivo mesto, ktero ima svojo slavno zgodovino in razvaline treh gradov na treh hribih olj znožji še višega gorovja. Svojo imenitnost si je pridobilo to mesto nekaj od svoje ugodne lege ob veliki cesti, ktera je vodila od Dunaja k morju, nekaj ker so stale v okolici najbolj sloveče rudne jame, nekaj tudi, ker so tu imeli solnograški nadškofi svoje namestnike in oskerbnike. Vojvodje, knezi, žlahtniki so imeli tu svoje sijajne veselice, svoje shode, svoje turnirje, a tudi hude praske in kervave hoje, pri kterih je mesto in ž njim prebivalci mnogo prestali. Kedarkoli so se kaj sperli koroški vojvodi s solnograškim škofom, tje pod Breže so hodili skušat svoje moči. Vicedomi solnograški so se zataborili v svojih gradovih na stermem skalovji, mesto je pa zadel pervi naval; ker so si morale sovražne čete najpred mesta prilastiti, predenj so mogle kaj skušati zoper one gori v močnih taborih čepeče; kajti Breže so bile najmočnejša terdnjava solnograških nadškofov na Koroškem. 1275 pošlje češki kralj Otokar svoje čete zoper Breže, ker je solnograški nadškof stal na strani svojega nasprotnika Rudolfa Habsburškega; Milota Zaviški prodre s svojimi četami v mesto in ga razdene. Tudi kralj Matjaševi vojšaki, poklicani od naškofa Bernarda, pridejo in se vstanovijo v Brežah leta 1479, da so bili celih 11 let huda stiska mestu in okolici, ne manj huda, kakor Turki ob istem času južnim pokrajinam koroškim. Razvaline na zapadni strani mesta imajo ta-le imena: severnemu hribu se pravi Geiersberg, srednjemu Št. Peterska gora, južnemu Virgilska gora. Najobširniši je bil grad na Št. Peterski gori; to se še zdaj lahko vidi na obširnem in terdnem zidovji. Tu je bil grad in stanovanje solnograških nadškofov in njihovih namestnikov.

Na sedanjem prostem, ponižnem mesticu nikakor ne bi bil uganil njegovo nekdanjo važnost in zamožnost. A ljudje so bili nekdaj zadovoljnejši; kralji, knezi, velikaši so stanovali v takih priprostih stanovališčih, da bi sedanje dni še za strežaje bila preslaba. – Breže so imele tudi svojo kovnico, v kterih so Solnogradčani kovali svoj denar. Podolgata cerkev na severni strani mestica je dominikanska cerkev, dozidana in blagosloljena l. 1251 in zraven samostan od očetov dominikanov popuščen, v novejih časih od dominikanskih nun spet obljuden. V cerkvi pod prižnico se bere v tla vsekan napis: »Hic stabat Thomas ab Aquin.« Ta izverstni in sloveči cerkveni učenik je nekaj mescev prebival v ondotnem samostanu. V št. viškem predmestji je cerkev nemškega reda, v mestu pa še farna cerkev sv. Jerneja.

Ne čudi se dragi čitatelj! da sem se toliko mudil pri popisovanji tega mesta. Do starin sem imel vselej nekako spoštovanje, zlasti do starih, nekdaj imenitnih krajev. Seveda tebi ne hi mogel toliko povedati od tega mesta, če bi ga bil le enkrat memogrede in po železnici se peljaje videl. Bil sem v mesticu že parkrat in še večkrat in mnogo sem bral iz njegove zgodovine: zato sem ga zdaj na kolodvoru stoje gledal prav spoštljivo tako dolgo, dokler se ni dalo znamenje za odpotovanje.

Breže so bile že v starodavnih časih terg in središče za terževanje s železom, kajti rudniki obdajajo okolico od vseh strani na izhodu, jugu, zahodu in severu in pred nosom stoje fužine in plavž v Olši. Olša ali Jelša je prav slovensko ime; kako je prišlo v te zdaj terdo nemške kraje? Olša se imenuje tudi rečica, ob kteri stoje fužine, gotovo od jelš, ki rastejo ob njenih bregovih. Rudniki so pa v Kozjem Verhu, v gorah pod Svečami in v Selčah na jugoizhodni strani.

Prijazna lega, rajska okolica breška je mojega tovarša iz Monakovega tako zanimala, da je po večkrat izklical, to so krasni, to so lepi kraji! Koroško se sme ponašati s svojo lepoto! Da res, v primeri z dolgočasno planjavo okoli Monakovega so koroške planine in doline zares rajske, a raj vendar še niso, – to mi vsak rad verjame.

Ko se nazaj grede peljem čez breško polje, so na neki ogromni njivi obdelovali posečeno deteljo; bilo je po verstah nasajenih več sto stergač ali ostervi. Nek gospod iz Štajerskega, ki se je peljal v istem kupeju, me vpraša: jeli cela njiva spada enemu pesestniku? Tako posestvo bi mu dopadlo. Kmalu pa, ko ugleda razvaline starih gradov v breški okolici, jame govoriti od hude tlake, desetine robstva in drugih strahov iz srednjega veka, pristavljaje: kako smo srečni, da nimamo več teh srednjevekovih naprav? Bili so takrat za kmete hudi časi! Jaz mu pa odgovorim: Tudi jaz si ne želim onih časov, naprav in pravic, – a vendar morebiti podložni niso bili tako žuljeni in tlačeni, kakor se nam dozdeva. Po odpravi unih bremen so se danes ljudstvu naložila druga, tudi ne lehka in sladka. Vsak vek ima svoje težave, naj bi nikdar ne pozabili, da smo v dolini solz. Nekteri zgodovinarji so nam ohranili le spomin na slabe strani tedajšnjih naprav, in mi mislimo, da je bilo vse in povsod tako slabo. Ako bo kdo v poznejih letih bral danešnje časnike, bo si lehko iz njih sodil, da so bili v našem veku sami sleparji in samomorilci, ker so časniki sleherni dan napolnjeni s takšnimi poročili. –

Hlapon je zaberlizgnil in že piha z nami proti štajerski meji. Predenj se železničina čerta spne v gorovje, zavije se v širokem ovinku proti Motniški dolini. Ne daleč od železnice se vidijo fužine, plavž in hiše farne vasi Št. Salvator, zadej pa planine, ktere meje deloma Štajersko in Koroško, delor na Motniško in Kerško dolino. Motniška dolina slovi zavoljo njenih dobrih planin in lepih živinskih plemen. Pitani voli, par po 12 centov, so le junčki, po navadi jih pripitajo do 18 centov in čez. Jenice že tehtajo po 3–4 centov, molzne krave pa po 5–7 centov. Živinoreja tej dolini največ donaša; prehojena je pa tudi vsako leto od živinokupcev iz zgornje Avstrije, Salcburga in Bavarskega, ki tudi pri tej kupčiji prav dobro izhajajo.

Prehodil sem jo tudi jaz pred 9 leti, a ne po živinokupčiji, ampak obiskal sem prijatelja, kterega je nekaj lastna volja, nekaj nemila osoda vergla v neko panogo Motniške doline, tje, kjer se strinjate dve grapi v eno ozko dolino. Premeril sem bil Kravnico, t. j . prišel sem iz Št. Lamberta čez sedlo Kravniške planine v Motniško dolino. Tu sem videl, kako visoko v gore nemški kmetje nastavljajo svoje koče; le nekoliko korakov pod sedlom v hudi stermini sem videl leseno obljudeno hišico. Kdor zajde v Motniško dolino, naj ne pozabi ogledati starogotiške cerkve k sv. Bolfgangu zunaj terga Gradca. Tu je videti gotiški slog tako čist in nepokvarjen, da takega ima le malo cerkvic, ker so druge gotiške stavbe več ali manj po nevestnih rokah popačene. Z radostnim sercem sem ogledoval cerkev stoječo na samotnem hribu, nekdaj tudi od romarjev pogosto obiskovana.

Naj tu omenim še dogodka, ki se mi je takrat pripetil. Dasiravno nima v sebi nobene važnosti, vendar mi je ostal v živem spominu. Bili smo štirji, ki smo šli k svetemu Bolfgangu; utrujeni od pota poiščemo v Gradcu pošteno kerčmo in se vsedemo k mizi, se ve, da ne prazni. Oštir prinese bokal vina in potrebnih steklenic, ktere si natočimo in sedimo v prijaznem pomenkovanji. Na enkrat začujem rahli pok, pogledam pred se in vidim, da se je moja sklenica čez sredo razkrojila in kapljica po mizi razlila. Vsi štiri sterme eden drugega pogledamo, a noben ni rekel, to je urok, kajti bil je v družbi eden z zaraščenimi obervi, od kterih pripoveda pravljica, da pogled od takega človeka urok napravlja. – Pa naj bo, kar hoče. Skorej sem že predaleč zagazil v Motniško dolino; zatorej le hitro spet nazaj k železnici.

V solnčni legi med gostim sadnim drevjem vidiš grad in pristavo Mayerhofen, zdaj v lasti Knapičeve rodovine; prav blizo železnice v znožji precej stermega gorovja pa stoji farna cerkev sv. Štefana, ktera je svoj priimek dobila od bližnjega gradu Dürnstein. Ta gradič stoji na meji med Štajersko in Koroško že ves v razvalinah. Že kajsi 100 let gleda iz svoje skalne višine doli na cesto in na potnike, ki se tu prevažajo, ali peš svojo pot hodijo. Videl jih je že nektere tisuče, mirnih in nemirnih, bogatih in revnih. Leta 1813 so to terdnjavico iz starodavnih časov spet nekoliko popravili in oborožili ali bolj prav našemili so jo s topovi zoper Francoze; a Francozov takrat ni bilo blizo.

Zdaj smo tudi z vlakom že na štajerski zemlji; tam-le na cesti se vidi mejni steber, meja pa se oberne od ceste proti izhodu in dve versti visokih dreves zasajenih ob poti jo zaznamujete.

V ozki dolini se zdaj vije železnica ob rebrih skalnatega gorovja; do višine pri Neumarktu in na Šauerfeld ima še dober kos se spenjati. Po dolinici šumlja potok Olza, ki izvira na Štajerskem in se je raji obernil proti jugu na Koroško, kot proti severu k Muri. V soteski ob veliki cesti se vidi poslopje in na njem ti pove napis z debelimi pismenkami, da jih polčetert ure daleč z dobrimi očmi lehko bereš: »Mineralne kopeli v puščavi« – se ve da le po nemški. Kemikarji so vodo razkrojili in njene dele določili, a jaz ti jih ne vem povedati – in tudi tega ne, za ktere bolezni bi se dale te kopeli priporočati. Le toliko vem, da so priljubljene priletnim ženskam, kterim kopele niso več toliko za zabavo in razkošje, kot za učverstenje zdravja in za pomoč v boleznih. Spominjajo me te kopele močno na tirolske kopeli, ktere so tudi večidel v stranskih, samotnih dolinicah, a vendar močno obiskovane. Blizo kopel je mala postajica, potem pa zajde železničina čerta v pravo puščavo med divje skalovje; še le blizo Neumarkta spet pride na prijazno polje.

Zdaj, ko se vozimo po dolgočasni soteski, oglejmo si družbo, ktera si je z dobrimi novci pridobila pravico, voziti se z nami v istem vagonu. Tu je bila ena od Evinih hčer, ktere ni bilo toliko videti, kot slišati. Od Št. Vida sem in čez Grobniško in Breško polje je že brusila jezik in klopotala, prav kot tisti klopotci, ki si jih napravljajo kmetje na starih kosah v strašilo vrabcem in drugim sitnežem. Zraven nje je sedel tih gospod, ki je časih s kislim obrazom poterjeval neslane pravljice mlade pripovednice, če bi se bil še dalej peljal v družbi one spretne govornice, bi moral s časom slišati celo kroniko Muravskega mestička, njenega bivališča. Svojega družnika je klicala za očeta, a kmalu sem iz konteksta staknil, da ta gospod ni njen oče, ampak oče svojih otrok, kterim je ona pred nekterimi mesci postala mačeha. Zdaj ni mi treba hoditi na terg v Murav popraševat, koliko veljajo jajca, maslo sirovo in kuhano, mesovje; vse to in še mnogo več sem zvedel v vagonu po tej mladi gospodinjici. Zvedel sem tudi, da žene v Muravu ne perejo ob petkih, ker potem rada strela trešči v take hiše. – Na postaji v Šauerfeldu je ova gospica s svojim soprugom poslovila se od nas ostalih; toča se je obernila v gorovje proti Muravu, – v vagonu je nastala dobrodejna tihota. Za njima gledaje si mislim: Siromaček, ki moraš prenašati ta križ!

Iz ozke grape se pripeljemo na visoko polje; tu gori ljudje ne vejo prepevati od lahnih vetričev, ki bi zibali čolniče na nežnih valčkih temnomodrih jezer; tu vetri ne šepetajo ampak bolje je reči, da gosteje pišejo ali, če hočeš, tudi včasih zatulijo. A vendar so lepi tudi gorski kraji, zato tako rada zahaja tje mestna gospoda, pa ne tiste občutljive gospodične ali gospodiči, kteri zaženejo potres po vsih časnikih, ako mestno starašinstvo ne posuši precej vsako mlakico na ulicah in ne potrosi sproti vsak ledič na uličnem tlaku. Ti občudovalci veličanske narave se radi zovejo turiste, ki hodijo vsako poletje plezat po visokih hribih in po mirnih dolinah med prostim ljudstvom raztrošat svoje zveličavne nauke.

Tam-le na desni se prikaže visoka glava, siva od sinočnega snega; to je glava blizo 7000 visoke Zirbice. Turisti hvalijo razgled iz tega verha po koroških in štajerskih gorah in dolinah, primerjajo ga celo rajskemu razgledu iz švicarskega Rigi-ja; ker pa nisem bil ne na tem, ne na unem, ne morem razsoditi, koliko je resnice v tej primeri. Potnikom za prenočevanje se je blizo verha l. 1870 postavila kolibica, kar je gotovo le hvalevredno. To sem omenil, ljubi bralec, da ne boš skerbel za prenočišče, ako te mika kedaj iz visoke Zirbice ogledati si štajerski in koroški svet.

Gori na planu, do kterega smo se prerili, je rečica ali potočič, ki mirno in tiho teče med močirnimi blatami, prav podoben fantiču, ki se ves plah poda po svetu med neznane ljudi. Blizo izvira je jezerce v sredi brežuljkov obraščenih z redkim borovjem in nekterimi drobnimi brezami; enaki svet pa najdeš skorej na vsakem sedlu ali predelu.

Sedlo Marijindvorsko je precej obširno; videti je na njem nekaj gradov in tri fare: Št. Marein, Noviterg ali Neumarkt in Marijindvor, vse trije na izhodni strani od železničine čerte in so oddaljene po četert ure in še več od železnice.

Bo že nekaj let, kar je Neumarkt dobil ime novega terga; še celo mestne pravice so mu hteli nakloniti, a vse to ni moglo iz malega teržiča stvariti mesta, že tudi lega ni mu ugodna, zato še denešnji dan ne šteje več od 800 prebivalcev. Dalej po svetu slovi Marijindvor, a ne zavoljo svoje velikosti ali zgodovinske važnosti, ampak po izverstnem plemenu živinskem, ki se posebno hvali in kupuje zavoljo obilnega mesnega pridelka. Za gorske kraje in stermine pa to pleme ni, ker potrebuje mnogo piče in je zaradi teže preokorno za hribe. Po blatnih senožetih se je paslo več rumeno-belkastih, v glavo nekoliko balhastih marijindvorskih živinčet, a kakor sem videl, tudi na izviru ni vse najboljše ali za premije sposobno.

Predenj se železnica spet navzdol nagne v Mursko dolino, mora vlak še enkrat obstati. Na širokem polji je postaja »Schauel feld« (Točino polje). Kmeta mora že pri samem imenovanji tega imena kurja polt preleteti, da si gotovo ne želi ondi kupiti zemljišča. Kolikokrat toča to polje potolče, ali kako dobro znajo ondi odganjati copernice točarice, tega ne vem povedati; toliko sem pa zvedel iz ust ondotne krajanke, da ni zla toča dala polji ime, marveč posestnik tega polja se po hišnem priimku kliče »Schauer«, ali kar ti je ljubši: toča, in po njem je dobilo celo polje zloglasni priimek: Schauerfeld. Blizo postaje je videti le edina hiša in ta je gostilnica. Zidati jo je dal veliki posestnik na »Schauerfeld-u« in dobiva za njo vsako leto lepo kazen; če je res, kar se mi je pravilo, dobi po 400 gold. na leto.

Čemu pa je postaja na tem samotnem polji? Za Št. Lambrecht in zgornjo Mursko dolino, tudi za tergovino z lesom, ker se sem prav mnogo lesa iz bližnjih obširnih gozdov in planin navaža. Dokler bo še tergovina z lesom terpela, bo gostilničarju mogoče shajati, drugih potnikov pa le malo zahaja v te kraje.

Pičli dve uri od postaje »Šauerfeld«, v mirnem kotiču pod planino Kravnico, je samostan in terg sv. Lambrechta, skrit za hribi in med visokimi planinami, v kraju, kakor da bi bil nalašč stvurjen za samostan. Po sedemstoletnem obstanku ga je zadela nemila osoda, da je po ukazu cesarja Jožefa II. bil izbrisan iz bukev živih. Pozneje so se redovnikom sv. Benedikta povernila prazna, oropana poslopja, a graščine in obširnih gozdov Marijaceljskih niso več dobili nazaj. Vlada jih je odločila drugim namenom; dajejo kurjavo za lijanje topov.

Od postaje na Šauerfeldu ima železnica močen pad in pri tem vendar še le po ovinkih pride v dolino k Muri. Iz višine nad Teufenbahom se ponuja prav zanimiv razgled v Mursko dolino proti zapadu ter na visoke planine. Nam ravno nasproti šterli v višave sterma skalnata gora, ne zastonj Plešnica nazvana, ki deli Belsko dolino od glavne Murske doline. Ob Belici vidiš fužine v dolnjih Belcih.

Nad Šajflingom se železnica približa cesarski cesti in se je derži blizo do Uncmarkta; obe se pa vijete po senčnih rebrih razširnih planin, ktere s svojimi panogami segajo tu do Murskih bregov. V te kraje se izvaža iz Koroškega vsako leto mnogo sadja in se skupi lep denarček. Korošci! lehko bi ga izvažali še več in dobili bi še več potrebnega denarca v deželo, če bi se potrudili, nasaditi boljših in bolj terpežnih sadnih plemen.

Malo nad Uncmarktom prestopi železnica iz desnega na levo bregovje Mursko. Vštric Uncmarkta, na severni strani železnice, na solnčnem hribcu, vidiš golo, že razpadajoče zidovje starega gradu »Frauenburg«. Še le v najnovejšem času se je posrečilo nekemu starinarju stakniti tu nekje grob svoje dni slovečega viteza in pesnika Ulrika Lichtenstanjskega. Drugi časi, drugi običaji. –

Nekdaj so slavili viteške vaje in turnirje ter popisovali, koliko kopja se je razdrobilo, koliko vitezov je ta ali drugi junak iz sedla spravil in v pesek na tla telebnil, naše dni se pa le našteva, koliko politiških govornikov je stopilo na oder in koliko jih je peneče vino spravilo pod mizo.

Zadej za nizkim gorovjem je lepi terg z fužinami v zgornji Sirnici. Leta 1862 konec septembra sem to gorovje peš prehodil. Najel sem si v Sirnici hlapca, ki mi je kazal pot in nosil torbico. Prav rad se še spominjam tistega lepega nedeljskega večera, ko sva koračila pod košatim bukovjem proti verhu in mi je hlapec, doslužen vojak, ves otožen kazal lepo kmetijo v hribih. Tam le, je rekel, biva ona, ktero sem mislil jaz dobiti za ženo, a vzel mi jo je drugi in jaz sem ostal sam. – Kolikokrat se je to pred nami že zgodilo in bo se za nami ponovilo!

Štajer svoje tri poglavitne reke iz sosednih dežel dobiva; Drava iz Tirolskega priteče, Aniža in Mura pa v gorah Solnograškega izvirate. Mura ima svojo zibelko prav blizo koroške meje v Murskem kotu in se derži mnogo milj v obližji koroško-štajerskih mejnikov. Pod Uncmarktom se oberne bolj proti osredji dežele; letos je bila še plitva in ni ji bilo znati, da bi mogla tako hudo razsajati. Na levem obrežji, po kterem se zdaj vozimo, so le rodi pašniki in gozdiči z drobnim lesovjem; lepa polja so na desnem obrežji in velika naselišča ob cesarski cesti. Tam vidiš Št. Jurje, Št. Peter, Judenburg in dalej Belo cerkev.

Pred Judenburgom je na železnici postaja Thalheim, kjer se vlak toliko časa pomudi, da zamoreš želodec brezskerbno in za dober denar tudi dobro pomiriti. Večidel smo se vsi poslužili te lepe priložnosti, ne sibariško, ampak prav pošteno toliko, da smo spet napolnili nastale praznine v želodcu.

Od Judenburga do dotične postaje je precej kos pota. Mestice s širokim stolpom me spominja smešne dogodbice, ktero sem slišal iz ust prijatelja, ki se je na tej gimnaziji izšolal. Znano bo starejim bralcem, da je imel tudi Judenburg svojo gimnazijo, t. j. 6 šol, ktere so oskerbovali benediktini, če se ne motim, iz Admontskega samostana. Posebno na slovesu ta gimnazija ni bila nikdar; rekali smo ji takrat: refugium, ker so radi slabeji koroški dijaki tje pribeževali. A dijaki so bili tudi mnogo čislani, zlasti ti iz 5. in 6. razreda; hodili so že z mestjani pivo srebat in tobak puhat – politike še takrat niso poznali. K pustnim veselicam so jih celo povabljali na ples, prej ko ne, zaradi pomanjkanja drugih odličnejih plesalcev. K takej veselici je bil nekega dne povabljen tudi moj pripovedovalec na neko bližnjo graščino. A kako tje priti? Voznika si najeti ni mogel, v žepu je imel sušico. Cesta in poti so bili gerdi, ker je bilo mehko vreme; da je na ples peš pritapal, tega nihče ni smel vedeti. Ples, zabavo, razkošje, dober požirek in masten kosec je pa vendar le ljubil; že nekaj dni so se mu sline cedile po vseh teh sladnostih. Kaj je bilo storiti? Študentje so bistre glavice in prav zvite buče; ako bi bil Kolomb le še nekaj časa poterpel, ne bi bilo mu treba Amerike najti, kak dijaček bi mu bil to skerb prevzel. Tudi naš dijače se ne splaši over; – na veselico mora priti, naj velja, kar hoče. Po velikih ovinkih in po stranskih potih, da nihče ni mogel videti pešca, približa se gradu. V kmečki hiši ostane do večera skrit in si škornje za silo posuši in osnaži in potem gre v grad s takim ponosom, kot bi se bil pripeljal v najodličneji kočiji s parom konj. Na plesišči, ali da bolj prav zadenem, v dvorani za ples, pride v novo zadrego. Tla so bila povoščena ter oglajena, siromače pa je imel škornje z nabitima petama, – po pervem plesu so se poznali vtiski v tla. Grajšak to zapaziti, plesalce prijazno opomni, da naj ne pleše, kdor nima čevljev za ples, – bridka skušnja za našega plesoljubca. Toliko je že prestal, da se je primuzal v plesalno dvorano in zdaj že na zaželjenem koncu bi se imel obsoditi k Tantalovim mukam. Tega ni bil volje. – Tiho se zmuzne iz dvorane in poda se v kraj, kjer ni imel kaj opraviti, a bil je njegovi nameri najugodnejši – na stranišče. Tam sezuje si škornje, vzame nožič in začne žrebljiče ruvati iz podpetnic. Po storjenem težkem delu se poverne v dvorano in pleše blizo do jutra. Peš je koračil v mestice nazaj; a pešca vendar nihče ni videl. Naj pa zdaj kdo reši tako nalogo!

Celtveg. Po kratki vožnji čez rodo dobravico obstoji vlak nad Celtvegom. Iz sto in sto dimnikov se kadi in vali dim, da nebo otemneva; misliš se prestavljenega v megleno Britanijo. Po eni strani je tu res nekoliko nalike obertnijski Angliji; lijarnice, tovarne, plavži, valjavnice Celtveške slove po vsej Evropi. Potrebne kurjave dobivajo iz bližnje Pelske doline, kjer se v Fondsdorfu koplje izversten premog. Vse te obširne fužine so bile pred v lasti pruskega grofa Henkelna, ki je s svojimi pruskimi uradniki močno pripomagal k poprusovanju okolice; zdaj jih je kupila družba delničarska.

V Celtvegu je prav tako, kakor pri drugih razširnih obertnijah; zraven velikega zaslužka še veča revščina, velika surovost in razuzdanost. Mesečna plača od 30–80 goldinarjev bi zadostovala poštenemu življenju in delalci bi si lahko kaj prihranili na stare dni sebi in svojim družinam. A velike peči in delo pri ognji veliko žejo napravljajo in kovači so od nekdaj bili prijatelji vsem pijačam. Na novih fužinah ne vidiš več sv. Florijana; moderni kovači si raji sami gasijo – žejo s pivom, vinom ali žganjico. Od delalcev, ki so delali v Celtvegu, sem slišal prav lične dogodbice, ktere žalostno ilustrovajo surovost in razuzdanost v krajih, kjer se razcveta toliko hvalisana obertnija. Spomnil sem se teh pripovedk, ko pristopi v kupe suh, dolg možicelj, ki je kmalo začel se bahati svojih nesramnosti v čudni mešanici, da nisi vedel, je li to Lah ali kak drug inozemski gerdun. Po njegovi obleki soditi bil je tudi eden izmed tistih, ki si mnogo zaslužijo, a še več potrosijo.

Med Judenburgom in Knittelfeldom je dolina najširja in vidi se, da je tudi rodovitniša. Pod zadnjo postajo stopi železnica spet na desno obrežje Murino in kmalo zapaziš v prijetni stranski dolini dva stolpa nekdanje stolne cerkve in poslopje nekdanjega samostana Sekovskega.

Mnogo sem že čital o romanski stavbi Sekovske stolne cerkve, preprijazna lega tega kraja me je že dvakrat močno mikala, jo ogledati, a dosihmal še nisem imel te sreče. Na temenu visokega hriba nad Sekovom je cerkvica Marije v snegu; tokrat je bila res že v snegu. Pri postaji Št. Lorencu se dolina spet stesni; pri Št. Mihelu se glavna čerta Rudolfove železnice loči od Murske doline in se oberne proti severozahodu v stransko dolino – od Mure k Aniži.

Od St. Mihela do Licna. V Št. Mihelu se je delil vlak, z vlakom tudi potniki, vagoni in kar je bilo blaga na njih natovorjenega. Veči del vlaka se je vernil k Muri nazaj ter ob nji v Leoben in Bruk; manjši del ali vlakič pa je pihal z nami po glavni Rudolfovi čer ti v Rotenman. Od te vožnje ne vem kaj poročati; to vem, da mi je pot že dolgočasen prihajal. Vozovi so bili prazni; zavoljo tesnobe ni bilo se nam pritoževati. Stražmester dragonskega polka, ki se je iz Koroškega vračal domu v Avse, je v Št. Mihelu dobil vojnega tovarša, ki je bil na dopustu. Popred je služil pri domačem polku, bil v nesrešnej vojski l. 1866 na Češkem. Kmalu sta začela si vojaka praviti svoje vojskine dogodbe, a veselih noben ni vedel. Zanimalo me je pa vendar, ker se je naš vlak tako počasno vlačil v reber. Dolina je ozka, ob potoku Lesniku (Liesing) so bili videti močvirni pašniki, na kterih se je pasla živina, večidel bela ali balhasta.

Pri tergu Mautern vidiš ob znožji gore Reiting samostan redemtoristov. Osem dni poprej se je ti obhajala tridnevna slovesnost v čast poslavljenja cerkvenega učenika sv. Alfonza Ligvorija, od pobožnih iz okolice obilno obiskovana. Ne vem, če je kak kraj bolj primeren samostanskemu življenju, tihemu premišljevanju in redniškim vodilom, nego to zavetno zatišje v tihi gorski dolinici.

Železnica se od Mautern-a naprej derži senčne strani gorovja, v krajih je še precej višej od doline, dokler ne prestopi močvirno sedlo pri Gozdu (Wald). Nad Gozdom izvira rečica Palta, ktera kmalo naraste in daje ime dolini, ktera se razteza od Gozda do njenega izliva v Anižo pod Licnorn. Dolina je pa večidel samo močvirje, sto in sto kopic in malih šupic se vidi na njem, v ktere se spravlja pokošeno ločje in seno. Ločje se rabi za steljo. Ta dolina je po obilnem pridelku blatnega sena ali ločja pripravna za konjsko rejo. Sredi doline ni videti stanovanj; vasi in selišča so raztresene po pogorji, zlasti po solnčnih bregovih.

Štajer je krasna deželica, toda nekaj mu manjka, kar močno vzvišuje naravsko lepoto, – manjka mu lepih jezer; razun gorskega jezera pri Avse ga nima, da bi se mogli na njegovih valovih zibati lahki čolniči in v njegovem zercalu ogledovati gorski velikani. Vajeni lepih domačih jezer jih mi Korošci pogrešamo, kamor pridemo; vsaj v mojih očeh kraj nima lepote, če ni okrašen bodi si z veličastno reko, ali pa tihim zeleno višjevim jezerom. A vendar tudi Paltina dolina ima svoje jezerce: v sredi blata se sveti vodovje z visokim ločjem zaraščeno, a prav plitvo je, daje bolj mlaki, nego jezercu podobno.

Na postaji pri Trebnem izstopi mladi junak na dopust, namenjen je, iti čez goro v Admont. Ta pot sem tudi jaz že hodil, in reči smem, prijeten in zanimiv se mi je zdel, a po noči bi ga ne htel hoditi. Tudi našega junaka je nekaj skerbelo hoditi ta pot po noči, a k sreči dobi družnika, mesarja, kije bil ravno tje v Admot namenjen.

Od Trebnega se spusti cesarska ali velika cesta v goro čez visoke Rotenmanske Turje, nekdaj voznikom strahovita, okoličanom pa in oštirjem v velik dobiček. Pripregali so voznikom 3–4 pare konj, da so jim pomagali čez stermine. Železnica je pripravila to cesto ob vso važnost, oštirje pa ob zaslužek. Poštar in oštir na visokih Turjah si je zgodaj napolnil svojo mošnjico in zdaj iz svojega ravna cesto in kupčuje z lesom, kterega je tam na prostranih planinah še obilno. Planinarji so se tudi že seznanili s sirstvom in mnogo sira, ki se prodaja za švicarski ali laški sir se pridela na teh planinah.

Ko sem 1. 1862 v Št. Janžu pod Turjami prenočil, mi kaže oštir veliko shrambo polno širnih hlebov, pridelanih v lastnih planinah ali nakupljenih od drugih lastnikov. Nasmehne se in mi reče: glejte! ta sir pojde ves po svetu za švicarski in res je imel okus najboljšega švicarskega. Zakaj bi ga ne imel! Tudi krave na Švicarskem jejo le travo in molzejo le mleko, in naše planine ne bodo toliko slabejše od švicarskih, pokaj bi ne mogli pridelovati si okusnega sira in hraniti si denar doma in za domače potrebe, kterega smo prejšnja leta pošiljali zvitim Švicarjem.

Mračilo se je že, ko obstoji vlak pred Rotenmanom. Tu je bil konec železnice in zdaj se je reklo: Potniki! sami si poskerbite, kako pridete dalej. Na potu se že moraš človek nekoliko izročiti dobri sreči in božji previdnosti, da prideš, kamor si namenjen. Iz kolodvora stopivši vidim čakati vozove, omnibus, poštni voz; torej na izbiro. V Rotenmanu ostati ni bila me volja: zatorej se izročim poštnemu vozu, ki me pripelje v 2 urah za 1 gld. 25 kr. do pošte in gostilnice v Licnu.

Od mestica Rotenman ti, ljubi bralec, ne vem mnogo povedati, kajti mračilo se je že in tudi nisem imel časa po njem se ogledati. Toliko sem opazil, da je mestice zelo podobno dolgi beli klobasi in da hiše poleg blatne ceste stoje tako v versti, kakor so na priliko stali naši stari brambovci, ko so bili 1. 1809 poklicani na černo vojsko zoper Francoza. Ravno se je skoz mestice gnal trop lepih goved, nakupljenih in namenjenih v zgornjo Avstrijo. Tu sem spoznal, kako dobro sva jo uganila, da sva se dala še ta večer zapeljati v Licen; kaj bi bila počela v dolgočasnem mesticu! Pred 600 leti je imelo večo imenitnost nego zdaj.

Od pota med Rotenmanom in Licnom moram že molčati; v vozu je bila noč, zunaj pa temota. Le na enem kraji sem videl kakih 10 minut preč od ceste na znožji nekega hriba velik ogenj. Ali so hruške pekli, ali so terice terle, ali so kovači kovali, ali pa v fužini iz rude železo prekuhovali, tega nisem mogel pozvediti, ker ni bilo človeka, da bi ga poprašal; fužin je pa dosti v tem kraju. Iz visoke skalne škerbine je stermelo na nas močno zidovje nekdaj še močnejšega starega gradu v Strehovi; to je moralo biti zanimivo čepeti v teh višavah v družbi černih krokarjev in kavk, ki so gnjezdile v skalnih špranjah in zidinah.

Ko sem imel most čez Anižo za herbtom, sem se nadjal, da bomo kmalo na zaželjenem mestu; a še dober četert ure smo se vozili, predenj je poštarska kočija obstala pred pošto. Tu sva bila prav dobro shranjena; postrežba je še po stari šegi, ljudje prijazni, izbe in postelje čedne, stopnice čedno bele, vino tečno, jedi okusne in ne preveč osoljene.

S tovaršem se vsedem k mizici v kotiču; krog velike okrogle mize v sredi prijetno tople izbe je sedela družba krajne inteligencije: zdravnik, sodnik, davkar, poštar, in kar jih je še drugih, ki imajo zdaj kulturo v najemu. Po noši in pogovorih soditi so bili vsi Nimrodove kervi in Dianini častilci, ker se je nekaj časa govorilo samo od lova. A glej! na enkrat so vsi onemeli, kaj bi to pomenilo? Poštni uradnik je prinesel in na mizo vsul cel kup časnikov. Smešno je bilo gledati, kako hlastno je segnil vsak po svojem »Leibjournalu«, ta po »Tagespošti«, uni po »Pressi«, drugi po »novi Pressi«, »Fremdenblattu«, itd. Tudi »Volksblatta« 2 iztisa sta bila vmes, a ta so pohlevno položili v stran na drugo mizico. In zdaj se je pričelo čitanje in pretuhtanje vseh predalčkov; časniki so bili tako zanimivo važni, vsa politika se je sukala o fundamentalnih člankih in tirjatvah. Tem tevtonskim dušam so se zdele pretirane, neizpolnjive, nevarne in Bog ve, kaj še. –

Tam-le se enemu oko žari, gotovo od same radosti, ustnice se šobijo na smeh, kakor človeku, kteremu se je povedalo kaj prijetnega; serce se mu širi, svojega veselja ne more več zakrivati in za-se ohraniti, žene ga nekaj, da ga tudi sosedu razodene. No! kaj pa je no? V »Tagespošti« je staknil članek, ki udriha po znani šegi na terde češke butice. Tega je tako vesel in se muza, kot bi lizal sterd. Na pol glasno ga bere svojemu sosedu. Ko bi naju ne bilo v izbi, gotovo bi ga bil bral na glas in od veselja bi bil izpil še verček piva ali pa celo pogostil družbo s punčem. – Zavoljo naju – neznanih tujcev – so svojo serčno radost nekoliko ukrotili; nekaj pa še tudi ni bilo dognano, ali bodo sprejeti od vlade fundamentalni članki ali ne; je-li bo zmagal Hohenwart ali Beust? Vsak pobere svoje časnike in jih nese domu, da pri njih opravi svojo večerno molitev, – le »nova Pressa« ostane na mizi, ker jo derži ali naroča gostilničar. – Poprej je stopil v izbo duhoven, gotovo tudi potnik in je sedel v drug kotič k posebni mizici: v družbo, inteligencije se ne upa, kajti ti presežejo s svojo modrostjo neznansko daleč ubogega kaplančka ali župnika na deželi? In tako je sam sedel, sam pil in jedel, in sam si delal kratek čas s časnikom, ki ga je seboj prinesel. Takšna je bila sitvacija pervi večer mojega potovanja. V dobri postelji sem se odškodoval za dolgo trudno vožnjo po železnici in v kočiji.

Od Licna do Stajerbruka. Drugo jutro je bil poštni voz že ob šestih naprežen, jutro merzlo in vse belo od slane, merzel veter je pihal iz gorskega kota, proti kteremu smo se hotli peljati. Moji družbeniki na vozu so bili: stara mamica, ktera je bila obiskat svojega sina, ki služi za hlapca na pošti; dobila je prostor na vozu po dohrotljivosti poštarja; potem živinski kupec in nek slaščičar iz Avstrijskega. Ta je unemu zabavljivo preračunoval, koliko bo nesla ta pot kupčija; kupec pa, priprosto oblečen kmetic, je poderal vse račune in malo da ni se rotil, da kupčija z živino nič ne nese. –

Četert ure za Licnom je čern širok stolp in zraven so fužinska poslopja; ta stolp je plavilnica ali plavž. Vse je bilo mirno in tiho krog njega, ni bilo videti dima iz dimnika, niti černih delalcev, – prej ko ne je ali ruda pošla, ali voglja primanjkalo – ali pa se je lastniku ruda v žepu posušila.

Pol ure dalej prav v kotu dolinice je tik ceste gostilnica in obširno poslopje z velikimi hlevi za živino in konje.

To so bili zlati časi, ko je bila še ta cesta glavna cesta iz Avstrijskega do Tersta. Noč in dan ni bila prazna, po gorah in dolinah se je razlegalo pokanje bičev in preklinjevanje voznikov. Gostilničarji pod visokimi klanci so si denar kovali za priprego in iz gostilnic. Tudi gostilničar pod Pirnom je bil prebrisana glavica, ki se je svojega oberta do dobrega izučil. Da bi voznike dalej vezal na svojo oštarijo, kuhinjo in klet, jim ni dal precej priprege, temuč imel je vse izgovore, da nima konj, da so pretrudni, jutre jih hoče dati in tako dalej. Zdaj je v gostilnici vse tiho in hlevi so prazni; gostilničar je pa svoje na suho spravil, dokler ne bo ž njegovimi potomci spet splavalo po vodi. Četiri streljaje za gostilnico v Pirnu se začne klanec, po kterem je napeljana nova cesta. Tu, kakor drugod so mislili na preloženje stermih cest še le potem ko ni bilo več treba. Sto let se je mučila živina po stermih klancih; zdaj, ko ne gre več blaga po teh cestah, začeli so še le griče zniževati in doline polniti. Verh klanca v soteski obraščeni z bukovjem in smrečjem, stoji mejnik med Štajerskim in Avstrijanskim.

Spomladi, kedar se oživljajo ti logi in iz vsakega germiča mila pesmica žgoli, ko se podsledna veternica skriva pod zavetje še golih germov, dokler se bolj vterjeni iglec (primula auricula) s svojimi zlatorumenimi cvetlicami na robu sive skale ziba, kalužnica pa kraj gorskih potokov rumeni, takrat mora biti prijetno prehajati to mejno sedlo. A jeseni, ko so utihnili pevci in pevke po logih, cvetlice že pomerle, ko je zemlja že ostarela in se že led nastavlja na potočnih brežičih, ko so planine in verhovi že vsi pokriti z debelim snegom in ga vsak veter in oblak žuga vsuti tudi v nižave, – jeseni rečem, potnik ne uživa več toliko naravine krasote; mudi se mu naprej in doli v topleje ravnine.

Sedlo na Pirnu in soteska, po kteri je napeljana cesarska cesta in je načertana tudi železniška poteza, je visoko okoli 2900; na desni se vzdiga Pirgas do 7087, na levi pa začne se s Černim Verhom 6014 ogromni venec sivih ver hov in planin, izmed kterih sta najodličneja Varšenek in Priel. Malo pod sedlom na severno zahodni strani slišiš šumljati potočiče na desni in na levi, v malem kotliču se je nabralo jezerce, iz kterega priskaklja Pirnski potok, ki jo po krajši poti proti mogočnemu Dunaju dervi.

Ko log zapustimo, ugledamo 2 stolpa z rudečimi strehami moleti iz doline; približali smo se teržiču Špitalu ob Pirnu in dva stolpa lepotita sedanjo farno, poprej samostansko cerkev v Špitalu. Že ime in lega tega teržiča v tem skrajnem kotiču nam pove, da so imele te prostorne stavbe svoje dni drug namen. Oto I., škof Bamberški, je leta 1130 tu ustanovil bolnišnico ali špital in faro za križarske vojšake, ki so tu črez po najbližnjih cestah potovali k morju.

Leta 1418 se je ustanovila opatija, ktera je ostala do 1807. V tem letu se preselijo sem očetje benediktini iz samostana svetega Blaža v Švarcvaldu, 1. 1809 pa ta kraj zapustijo in se naselijo v Št. Pavlu v Labodski dolini na Koroškem. 1842 je pogorelo samostansko poslopje in cerkev s stolpoma. Cerkev in stolpa so spet popravili, en del samostanskih poslopij so poderli.

Mikalo me je videti cerkev, ktero sem slišal močno hvaliti. Duhoven so ravno maševali: zatorej ostanem pri meši in jih po meši prosim, naj mi blagovoljno pokažejo znamenitosti cerkve. Zidana je v slogu tako zvanem »renessaince«, ima lepe oslikane oboke, tabernakelj iz kararskega marmeljna z lepo podobo Marij enega vnebovzetja v glavnem oltarji. V stranskih oltarjih so 4 podobe od slovečega slikarja Kremser-ja Schmid-a, iz let 1775–1785; dve podobi od slikarja Altomonte, od kterega so tudi slikarije na oboku.

Posebno lepa je podoba v tako imenovanem Otovem oltarji. Ustanovitelj Oto L, škof Bamberški, upira svoje oči tako zaupljivo v mater božjo, da se težko ločiš od te podobe. Na podobi roženkranskega oltarja je umetnik sam sebe naslikal za sv. Dominikom. Umetniško delo je tudi veliko železno omrežje pri vstopu v cerkev, visoko nad 2 sežnja in vse kovano z roko, izdelano od samostanskega kovača. V svoji izbi mi kažejo dekan dragoceno monštranco, 2 ½ visoko iz čistega srebra in pozlačeno, okrašeno z dobrimi žlahtnimi kamni: smaragdi, opali, krisoliti, rubini, topasi. Ceni se na 6000 gld. Od drugih dragocenih cerkvenih oprav ni več mnogo videti razun nekterih starih, težkih kasul; vse drugo se je deloma pogubilo, deloma je konec vzelo v ognju leta 1842. Zdaj ima cerkev pičle dohodke in vlada opravlja nekdanje samostansko premoženje v imenu cerkvenega zaloga.

Slišal sem hvaliti tudi zvonenje, čul ga pa nisem. Ko se poslovim od prijaznega duhovna, kazala je ura še-le ½ 10. Kaj je bilo mi početi; tu nisem imel nič več opraviti. Sklep je bil precej sklenjen; peš sem jo dalej mahal.

Cesta je bila osamljena, edin kmetič v rujavo-lodnasti obleki me sreča. V sredo doline se je zagozdil temen verh Bur, in jo deli v dve dolinici, zapadna imenovana Glajnkovlog (Gleinkerau) s potokom Tajhel, po izhodni se vije kraj blat cesarska cesta v Vindišgarsten. Od Špitala do Vindišgarstna sem hodil dobro poldrugo uro. Proti severu sem imel pred očmi raztegnjeno sivo, golo gorovje po naliki Dobrača. To so stene in verhi od 5200–6000' visokega Speringa in Sengsna. Vštric od tega skalovitega hribovja je niže temno gorovje, vmes pa dolina Rettenbach. Solnčne strani bližnjega hriba sem videl lepo zlatorumene in ondi ljudi, ki so nekaj sekli. Vprašam človeka, kaj tu sečejo in dobim odgovor: »Fonstra.«  Dolgo ugibujem, kaj bi pomenila ta beseda; koncema se spomnim, da kmetje tudi pri nas sečejo jeseni praprot za steljo; – zdaj sem imel uganjen pomen besede: praprotno steljo. 10 minut pred tergom stojite tik ceste dve veličanski lipi ter delate senco čedni kapelici matere božje. Še tu malo postojim, ponujati se mi je mičen razgled na južne planine, sive in sterme kakor naše Karavanke. Ednajsta ura je že odbila, ko primarširam v čeden, in po zunanjem soditi, tudi premožen terg Vindišgarsten.

Zdaj si v Vindišgarst-nu si mislim, ko jo korakam po široki ulici t. j. po glavni cesarski cesti med čednimi hišami proti širjemu prostoru, kjer je teržišče; tu pri viru sem se nadjal pozvedeti, kod to ime v teh zdaj terdo nemških pokrajinah. Ostro opazujem ljudi me srečajoče, je li zaslediti v njih obrazih kaj staroslovenskih oblik, čertic. V tem me je sreča že zapustila; torej se vdam v nemilo osodo in si mislim, mestjani so mestjani, teržani so teržani, klobuk pokriva moškim zgornjo tretjinko, brada in berke spodnjo tretjinko obrazovo, nad tretjo tretjinko pa vlada nos, čegar oblika, dolgost, širokost in barva je odvisna od raznih več ali menj naravnih upljivov. Rad bi jo bil zavil v duhovnijo, da bi ondi v farnih matrikah sledil po slovenskih imenih; a poludne je bilo blizo, ni se spodobilo v tem času nadlegovati gospode. Vsa zgodovinska premišljevanja in mojo slovstveno radovednost prekriža na enkrat drugo važno prašanje; kje in kaj boš južinal? Na zapadnem koncu teržišča me vabite dve gostilni; ena ima napis: h kralju Saksonskemu. Pri kralju boš še boljši postrežen, nego pri kaki zverini, naj si bo divji kozel ali čern orel, zatorej stopim v gostilno h kralju Saksonskemu, v čedno, prijazno izbico, k precej dobremu domačemu pivu.

Ljubi bralec! si že sam kje po tujem potoval, boš tudi vedel, kako neznanega prišleca začudeno gledajo in opazujejo. Po vsej sili bi radi kaj iž njega spravili, le to, da ne vejo, kje in kako to začeti; a vsakemu radovednežu ni treba kazati potnega lista, tudi ni treba vsakemu vse povedati. Tudi jaz sem imel nekaj na sercu, kar bi bil rad spravil na dan; zvedel bi rad, kako si ondotno ljudstvo razklada izvir poimenovanja njihovega slavnega terga. Razjasnilo gostilničarjevo mi ni zadostilo. Povedal mi je tole: Terg Vindišgarsten se je imenoval pred Vindišgersten (slovenski ječmen), ker so ondotni nemški naselniki od slovenskih potnikov dobili in se naučili ječmen sejati; zato so v teržnem gerbu še dan današnji videti 3 ječmenovi klasi. Zadnji okrajni predstojnik je še le premenil ime Vindišgersten v uradno »Vindišgarsten«; davkarijski urad se pa derži še starega imena in pečata. To je vse, kar je mož vedel o teržnem imenu; še dosti, da je bil toliko pravičen, – pripustil je vsaj toliko, da so kedaj Slovenci tu sem prihajali in še več, da so Nemci tudi od Slovencev se nekaj naučili. Nekteri naših koroških Nemcev že niso tako pravični. Dasiravno je nas dobra tretjina, vendar od nas vedeti in slišati nočejo; da bi se pa bili kedaj od Slovencev kaj naučili, kaj tacega le misliti, bi bil v njihovih očeh v nebo vpijoči greh.

Povedal mi je kerčmar še to, da se v okolici najde in izkopuje mnogo rimskih starin, spominkov i. t. d. in da se ondotni kaplan največ zanimajo za taka najdila; a kdo ne ve, koliko starin gre za rimske, ktere pa niso rimske.

Verjetno pa je, da je bila v tem kraji kedaj rimska naselbina, ker je po tej dolini od nekedaj vodila cesta iz severnih v južne kraje – in opak.

Odkupite si čas: delajte, dokler je dan – tega svetopisemskega vodila se spomnim, ko telesnim tirjatvam s pivom in jedilom zašilo zadovoljim. Bilo je blizo poludneva, jesensko popoldne je kratko, moje namere so se pa raztegale še daleč, daleč tje v gorovje, pod sivo skalovje – v romantično gorsko kotlino v Stodru pod visokim Prielom. Prav sem imel, da sem ta dan porabil, drugi dan bi bil moral to pot opustiti, ker je po noči verglo snega že celo do ravnin. Vodnika nisem hotel vzeti, zanašal sem se na dobro srečo, dobre ljudi in na kažipote ob cesti. Tak kažipot zapazim pri zadnjih hišah prijaznega terga, ki me zvabi preč od velike ceste na stransko pot, ki vodi na levo proti veličastnemu, ogromnim stenam podobnemu gorovju. A predenj zapustim cesto, oziram se po lepem tropu goved, ktere so gnali hlapci živinokupca iz Stirskega in Koroškega na zgornjo Avstrijsko. Avstrijcem bolje kaže, prodajati teleta po 25–35 fl. dunajskim mesarjem, plemeno živino pa kupovati iz planinskih pokrajin, kjer izreja ni tako draga. Plačajo 2–3 letne telice prav pošteno po 120–150 fl.

Zunaj terga so ljudje na neki njivi ravno hruške izoravali. Kavno prav, si mislim, da bom videl, kako znajo bolj omikani Nemci to delo ppravljati; zato postojim in jih opazujem. Kmalo se prepričam, da, če ne znajo hruške bolj peči, nego izoravati, nimajo se naši Slovenci od njih kaj učiti.

Delalcev je bilo dosti na njivi, a kupi izkopanih hrušk so bili neznatni. S parom konj je odoraval hlapec od kraja brazdo za brazdo, ne mene se za verste, pa kterih je bil posajen krompir, ko pride do pota, ga ustavim in prašam, zakaj da se tukaj dela na tak način; mnogo krompirja, mu rečem, ostane še v zemlji. A on mi odverne: »njiva se bo še enkrat preorala, potem še povlačila z brano, tako pride ves krompir na dan.« Moje misli niso se vjemale ž njegovimi nazori; koliko dela za nič! V četert uri pridem do blat in k potoku »Jezernica«, ktera se vleže v gorskem jezercu tamle proti jugu med divjim skalovjem. In kako se imenuje to jezerce? Glinsko jezerce (Gleinker See). Jezerce mu pravim, ker njegova poveršina meri le 25 oralov; zaradi velikosti se že ne more ponašati, le lega ga dela zanimivega. Vtesnjeno je med orjaško skalovje od treh strani, proti severu pa se odtaka po Jezernici. Začetek jezerca pravljica toko-le pripoveda. »Dva soseda se pravdata zavoljo enega bika, ki se je pasel v onem kraji. Kakor pravdovalci sploh, se tudi onadva ne moreta pogoditi. Med tem se pa paša poplavi in spremeni v jezerce, bik pa v orjaško ribo, ki je še dan denešnji kterikrat videti. V steni nad jezercem je votlina ali jama, frajmanova jama, kjer je shranjen velik zaklad. Čern pes z žarečimi očmi ga straži ter ključe do zaklada v zobeh derži. Marsikteri prederznež je že doplazil do jame, videl psa in skrinjo z zakladom, a dobil ga še ni nihče.« – Morebiti se hrani našim časom in praznim kasam.

Pri Jezernici dotečem zalega, prijaznega fantiča, ki se mi kmalo prikupi, ker se ponudi nositi mi torbo in plajd. Govoril je tako pravilno, da ga precej poprašam, kje se je izšolal. »V tovarniški šoli v Rosleitni.« V Rosleitni je pa velika tovarnica za kose in ravno tje me je peljala pot. Fantič je bil v tergu, kamor je bil nesel sadja na prodaj, za denar pa je nakupil kruha in drugih potreb za hišo. Na solnčnem hribu mi je kazal svoj dom. Kako zanimiv je razgovor z nedolžnim fantičem, ki se je v dobri šoli privadil lepega vedenja! Tako vedenje je šoli najboljša hvala.

Cesta se je spuščala v breg: klanec in solnce me spravita v pot, ob žarah in poleg ceste nasajena češpljeva drevesa so se šibovala pod težo černjelo modrega sadja in me vabila v hladno senco; a skušnjavi rečem; beži od mene, – čversto jo korakam spet naprej. Pred menoj je stopal z uradnimi stopinjami stražar javnega miru. Njega zagledajo se spominjam izreka že davno zamerlega znanca, ki ga je večkrat ponavljal: »Sedanje dni že nihče ne hodi več peš, razun duhovnov in popotnih tovarišev.« Če bi bil on učakal denešnjih dni, bi namesti tovarišev, pristavil: »žandarjev«.

V pol drugi uri sem se bil skalovitim stenam že močno približal, a tovarne še nisem videl, tudi ne, kam me bo še z vodila pot. Na enkrat zaslišim šumenje iz grape, bilo je šumljanja rečice »Piesling«; tovarne za kose so pa vselej ob vodah, – to me je tolažilo, da ne bom več daleč od tod. Po malem ovinka se mi prikažejo okajene fužinske hiše kraj rečice – gori in doli.

Fužine za kose so lastina gostoljubne družine Šrekenfuksove. V tej prijazni hiši se more trudni potnik počiti, lačni in žejni nasititi in napojiti, zraven pa še vstreči svoji radovednosti ali vedoželjnosti. Rečica Piesling izvira četert ure nad fužinami izpod orjaških pečin in ravno ta njen izvir privabi mnogo potnikov – turistov v to tiho stransko zakotje. Iz globelji ob znožji skalovitega Romiča pribruha rečica, vsa na enkrat, naredi 17° globok tomun, potem se zakadi peneča in šumeča čez pečine, zbere in dervi pod imenom Pieslinge k drugim sestricam, ktere ji vzamejo ime in vode.

Skoz stene nikdar še nisem proderl; tudi tu nisem htel tega skušati, raji sem se obernil tje, koder sem prišel, po kolovozni poti ob rečici in kamor mi je ona kazala pot. Kjer se cesta od rečice loči in na levo zasuče, sem se tudi jez ločil od nje in pridem na ravnico in tam na razpotje. Stoje pri 2 lesenih križih, na kterih so naslikane in napisane 4 nesreče, premišljujem, kod in kam. Poleg rečice in ven iz grape bi bil prezgodaj na postaji; tje v Stoder bi pa mar bilo še predaleč, – kar se na cesti izmed borovja prikaže logar. Počakam ga in poprašam po poti do Suhe in po poti v Stoder; »v Stoder grem tudi jaz,« mi reče, »če je Vam všeč, greva skup.« In jo koračiva v družbi čez hribe in po dolinicah tje do gostilne v slovečem gorskem kotlu – v zadnjem delu Stoderske doline in serčno rad priznam, hoja in družba ste bili zanimivi.

Logar je bil še mlad in še le eno leto, nekaj čez, v tem kraji v službi grofa Starhemberga, ki ima po teh planinah lovske pravice; prišel je sem iz Št. Wolfganga v okrajini »Salzkamergut«. Pripovedoval mi je od svoje težavne službe, da le maloktero noč v svoji postelji spi, ker mora po noči hoditi po logih in planinah čuvat divjad neopravičenih lovcev in zasledovat laze in tire zverinske in za to službo ima 15 fl. mesečne plače. Ker so logarju bile vse steze znane, sva si pot mnogo okrajšala, z zanimivi pogovori pa kratkočasila. V poldrugi uri prideva do farne cerkve in vasi v sprednjem Stodru, stoječe na herbtu širokega hriba z mikavnim razgledom. Proti zapadu je skrival visoki Priel svojo glavo v temne oblake, pleče so mu krasile široke in dolge snežniške kerpe; proti jugu plešive glave apnenskih planin, ktere ločijo in mejijo to zakotje nadanižke kronovine od najskrajnega štajarskega zakotja pri Auseji. Ravno pred nama se je vzdigala 6018' visoka škerbina Ostravice, na levo od nje 7224' visoki Demel, na desno 7152' visoki Spitzmauer, 7822' Varšenek, bolj proti jugo izhodu i. t. d. – Ostravica, Rečica, Ramič, – v teh gorskih imenih sem dobil edine sledi nekdanjih slovenskih prebivalcev v teh pokrajinah. Proti jugozapadu se je nama kazal veličanski gorski kotel v zadnjem Stodru. Prav všeč mi je bilo, da je imel logar tu v sprednjem Stodru nekaj opravkov; tudi s tobakom se je moral prevideti za cel teden. Med tem sem imel časa in priložnosti, ogledati se po tej veličanski okolici.

Nevedoma sem stal pri šoli. Meni dobro znan, ne preglasen šum me splaši, da se ozrem in zagledam skoz okna eno večo in več manjih radovednih glavic, stermečih v neznanega potnika. Čitanja na visoki šoli Sprednjostoderski so se že pričela, kajti slišal sem nekaj slovkovanja. Razen cerkve, duhovnije, šole, kerčme in palde za tobak ta vas ne šteje mnogo drugih pohištev; kmetije so raztresene po hribih in dolinah. Jesen je bila, a češplji in drugo sadje je bilo negodno, kakor pri nas.

Od te vasi in do zadnjega Stodra je bilo hoditi še dobro uro po dolinici ob potoku, ki šumlja k rečici »Štajerling«. Ko dospeva do zaželjenega konca, jo najpred zavijeva v gostilno; avstrijsko vince, kos dobrega kruha in nekaj sira je nama prav dobro teknilo. Še vsak kraj, da celo vsaka hišica ima svoje imenitnosti, pokaj bi jih ne imela gostilna v tem pogosto obiskanem zakotji. Ko s svojim društvenikom že nekaj časa v pivnici posedim, primuza se v izbo čokljat možicelj z mesnatimi ustnicami in okroglim zarudelim obličjem; prisodil bi mu bil kakih 55–60 let. Logar mu napije in se nekaj ž njim pomenkuje. Ko je bil spet iz izbe in so se duri za njim zaperle, šepetne logar: »Ste pogledali tega človeka?« Da, mu odgovorim. »Je-li kaj posebnega na njem?« vprašam dalje. Nasmehne se in čez nekaj trenutkov pravi, kar ima na serci, rekši: »Ta hlapec ima 52 pankertov z 39 dekletmi.« Debelo pogledam logarja in molčim; facta loquuntur, si mislim, o nravskih čutih tu že ne gre več govoriti.

Dobro mi je dela vožnja, nekaj, ker sem zjutraj že precej ceste premeril, nekaj tudi, ker je stranska cesta v Kremsmünster, ki se pod Kirchdorfom odcepi od glavne ceste, bila blatna. A rajši bi bil te kraje peš prehodil, tako prijetni in zanimivi so. Ob potu se vedno menjajo polja, loke, logi, travniki, sadniki, hribi in hribči, vmes pa raztresene kmetije. Proti jugo-zapadu se razteza dolg herbet, deloma pokrit s temnim gozdom, vmes spet polja in vasi in ure daleč se vidi z belim kositrom pokriti stolp cerkve na Magdalenski gori. Na desni, malo četert ure od ceste, vidiš obširna, v kvadratu stoječa poslopja cistercijenskega samostana v Schlierbachu na plečeh zložnega hribovja sred gozda sadnega drevja. V poldrugi uri se pripeljeva blizo Wartberga. Zraven cerkve veliko poslopje z dvema nadstropjema, – to je šolsko poslopje. Po tej vožnji sem razumel, zakaj se Nadanižancem toliko dopada domovina; kaj bi se jim ne dopadala? Lepa je, bogata je in dobro preživlja svoje prebivalce. –

Skoz gozdič jo voznik zavije v dolinico in tu zagledam veličanski samostan v Kremsmünstru. V tergu plačam voznika in se podam v samostan, da bi še ta dan imel priliko kaj ogledati in se učiti.

Nekje v bližnji vasi je bil prejšnji dan veliki sejm: kupci in prodajalci so se vračali iz sejma in domu grede pristopili v Jajdhavs. Kjer je pa kak sejm, ondi se gotovo ne pogreša Bovčan, ker imajo ti ljudje že od davni predpravico s suknom in drobnimi rečmi križem sveta barantati po avstrijsko ogerskih deželah. Komej to svojo misel v podobi vprašanja izrečem, zasveti se pri durih in v pivnico prikorači mož s kramico na plečeh. Kmalu ga spoznam za rojaka iz sosedne kronovine – iz doline med Mangertom, Kaninom in Trento. Mnogo bolj nego naši generalštabni častniki za terdnjave, terdnjavice, gore, reke in laze, vejo ti obertniki za vse sejme in terge po vseh deželah, ker se djansko učijo obertnjiski zemljepis. Ko se je bil vsedel k bližnji mizici, ga prašam po nemški: »Prijatelj, ali neste od tod in tod?« – »Da,« mi odgovori, »iz Terbiža sem.« – »No,« ga poprašam slovenski, »morebiti ste pa le kakih 56 ur za Terbižem doma, v Bovcu?« 

»So Vam znani ti kraji,« me vprašaje debelo pogleda in potem se nasmehne. »Po svetu rečemo, da smo iz Terbiža, ker je Terbiž po svetu bolj znan, nego Bovec.« Tako se še dalej pogovarjava slovenski. Bog ve, ali se je kedaj že čul slovenski pogovor v Jajdhavsu! Kaj je že v Stodru imenitnega, da hodijo turisti pogostoma tje, in da je še mene zvabilo preč od glavne ceste v te stranske doline?

Posebnega ni nič; ne gledaš tu lepih gradov ali hiš, niti rodovitnega polja, niti drugih prijetnosti, a videl boš tu veličansko, divjo krasoto raznolične narave. Slovencem ni treba hoditi tako daleč gledat apneniške orjake, skalovite pustine, tihe dolinice, slapove ali vodopade; njegova domovina mu jih ponuja dosti in še lepših. A kdor ne vidi in ne pozna več predmetov, ne more primerjati; zato sem pokukal v sloveči Stoder.

Imenitnosti ti že povem ljubi bralec! a popisal ti jih ne bom. Med nje spada visoki Priel. (7345'.) – Mangert, Triglav sta še mnogo viša, a Priel je Nadanižancem najviša gora, ker druge ne vidijo, in torej ne poznajo; po svoji legi je eden najzanimiviših velikanov avstrijskih severnih planin. Ko sem jaz gledal velikana, so se že černosive megle oklepale njegove glave in napovedale za noč dež ali sneg.

Druga imenitnost je imenovana »Strumboding« in je precej visok pad ali slap rečice »Štajer«, ktera v tem gorskem kotlu svoje vodovje nabira. Ko so se stekle, morajo najprej poskusiti visok skok iz prostorne struge v tesni kotel. Penijo se scer in jezijo, da je vriš slišati daleč in široko, a nič jim ne pomaga; celo uro morajo teči v tesni, temni, skalnati strugi in zraven še nasiti hlode, panje, derva, ki jih jim ljudje namečejo in potem spet polove na velikih grabljah. Ko sem potoval po poti, videl sem visoko nad strugo zelenkasto rečico, vso polno lesovja. V nekterih krajih se je tako zajezilo in zgostilo, da bi mogel po lesu hoditi, kakor po mostu.

Tretja imenitnost je gorska jama v malem Prielu po naliku Postojnske jame, toda ne tako lepa, niti tako slovita; zatorej me tudi ni mikalo, zaupati se podzemeljskim močem.

Odpočil sem se, za silo okrepčal, videl kar je bilo videti, večer se je tudi bližal, zdaj mi je bilo misliti na odhod. Tam, kjer gorska pot in nekoliko sežnjev globokeja Štajer stopite v ožino na mali ravnici se vstavim, da zadnjokrat pogledam veličansko gorovje, škerbine, snežne plazove, tiho dolino prijetni kraj, tam na malem brežičku stoji farna cerkev, še zadej bolj na drugem hribcu je druga gostilnica, ktera pri turistih bolj slovi; potem se obernem proti severu in čversto korakajo potrebujem 2 ½ uri do postaje v Štajerbruk-u. Zanimalo me je posebno plavenje lesa; blizo uro hoda daleč je bila struga vsa polna hlodov in panjev; pri jezu so bili že 3 veliki kupi lesa na suho spravljeni, blizo pa kopišče, kjer se je les, ki ni za stavbe, pokuhal v oglje. Zraven male kajže vidim bčelne panje, kakoršnih še nisem videl; malemu stolpiču so bili podobni in letalnico so imeli v sredi višine z malo deskico spredaj. Verhi so se poskrili v oblake, na dolinico se je vlegla noč; bilo je pri kraji danešnje gledanje in opazovanje, bil kmalu tudi konec danešnjemu potovonju. –

Od Štajerbruk-a do Kremsmünter-a. 12. oktobra.

Sinoči sem se še dolgo pogovarjal z gostilničarjem, ki je ob enem tudi poštar na Suši. V svojih mladih letih je bil voznik in je vozaril do Tersta in Verone; teh lepih časov ne pozabi. Še je vedel imenovati vse nekdanje vozniške postaje od Avstrijskega do Tersta in Verone; vozniške postaje pa niso bile razdeljene po poštnih postajah, marveč po dobrih, velikih gostilnicah, kjer so bili dobro shranjeni ljudje in živina. Še enkrat tako si mož želi, bi rad obiskal znane kraje po Tirolskem, – a človeče bi jih našel vse spremenjene. –

Železnici ni bil prijazen, – ker je bil prejšnje čase voznik in je zdaj še poštar. Rekel je in morebiti ima prav: Iz Tersta do Velsa se je plačalo voznine za cent blaga 4 gld. in toliko stane tudi po železnici.

Prepričal sem se, da je mož vseskoz poštena duša enak je bil tudi račun za prenočenje in vžitek.

Po trudnem potovanji sem dobro spal vkljub mrazotni izbi; – drugo jutro sem bil že ob 6 spet na cesti. A kako se je čez noč spremenilo! V globokem jarku, med visokimi verhovi je videti le malo neba in še to, kar je ga videti, je bilo zavesnjeno s težkimi oblaki, plazečimi se ob gorah. Tudi snega je verglo na bližnje verhe in mokromerzla sapa je pihala po jarku iz ravnin nasproti goram.

Čudne misli obhajajo človeka, kedar potuje v neugodnem vremenu v tujih neznanih krajih; ena takšna misel je bila na priliko ta: »Kaj imaš pa tukaj opraviti?« Ko se pa popolnoma zdani in megleni zastori nekoliko kviško vzdignejo, me jame mikati spet radoglednost in okolica. Cesta je bila tako poetična in mikavna: več od poldruge ure kraj rečice »Štajer«, ob njenem levem bregu. V globoki tesni strugi dere rečica naprej, – cesta se pa mora naslanjati in stiskati k goram, v enem kraji mora narediti velik ovink, da pride po obokanem mostu »Štajerling«. Le malo hiš je videti takraj in unkraj mosta, a vendar se je tu naselila štacuna in se je napravila poštna ekspedicija –, kako težko gre pa v naših krajih, da dobimo v velike vasi in obljudene doline poštno ekspedicijo.

Poštar mi je zagotovil, do Kluž je le uro hoda.

Ko sem to uro bil porabil, se ogledujem po Klužah, a nisem videl drugega, nego rečico, cesto in gore od vseh strani. »Kje so Kluže? kako daleč imam še tje?« vprašam cestarja, ki mi pride na proti. – »Do Kluž imate še dobro pol uro.« Spet sem sprevidel, kako razbčno cenijo ljudje daljavo poti in cest. Drugo mero imajo vozniki, drugo cestarji in spet drugo uro Kranjci, kranjska ura je po naše poldrugo uro; kranjsko uro je toraj mislil poštar, ko mi reče, da je do Kluž le uro hoda, hodil sem pa koroško pošteno poldrugo uro? – in dubiis libertas!

Kjer se jarek nekoliko izboči, da se potem spet še bolj stesni, zagledam na osamljeni skali grad, pol star, pol nov. Stare zidine, bolj prostorne, nego novi grad, so brez strehe, časovne nezgode so jim izglodale oči t. j. okna, še nekaj let in tudi zidovje se bo razrušilo. Na novem gradu pa vse čedno in lično, kakor na mladi nevesti. To je nekdanja terdnjavica in sedanji gradič v Klužah. Na drugem hribcu pod goro pa je farna cerkev z močnim zidom krog pokopališča. Župnik ima svoje stanovanje na severnem konci vasi in soteske in k duhovniji prizidano malo kapelico, kjer ob delavnikih mašuje. Tu sem mašoval tudi jaz in potem še nekaj časa odpočil dri prijaznem mladem redovniku iz cistercijenskega samostana v Schlierbach-u. Ko se ločiva, gre on med gore, kjer ima podružnico in podružno šolo v stranskem jarku; jaz se pa obernem ven proti ravninam.

Po krajši stranski stezi čez hribovo panogo odrežem velik kos ceste, ter pridem v poldrugi uri do dolge vasi – Micheldorf. Ob rečici Kremnici (Krems) se vlečejo sloveče fužine za kose več od dobre četert ure daleč; ob veliki cesti so pa čedne hiše, da bi bil ta kraj prej imenoval mesto, nego terg, – a na cestni tabli sem bral: Micheldorf, in temu napisu, ker je uradnišk sem že moral verovati. Tu se odpre svet, dolinica postane dolina, v krogu obdana od zelenih gor in temnih gozdov. Iz prijaznega hriba gleda farna cerkev doli na premožne, delavne farane; na sterminah izhodnih hribov šterlijo kviško razvaline in stolpi gradu – starega Perština.

Še pičlo uro dalej po ravni cesti v prostorni dolinici mahaje dospem v lepi terg »Kirchdorf«; ta pot se mi je res prav kratka zdela, gledati in premišljevati sem imel obilo. Po sterniščih so se pasli veliki tropi koštrunov in ovac za pitanje, vsa drobnica brez repov. Čemu to, nisem uganil. Polje je obdelano po zgornje avstrijsko, samo za belo žito, posebno za pšenico m tudi ječmen; je ga pa tudi veselje gledati, tako ravno je in tako mastna perst se odvalja pri oranji. Ob Kremniškem potoku so dolge verste čednih stanovanj in fužin, kakor debele kače, ktere se grejejo na solncu. Obertnija je pač dobra mati, kjer je keršansko in pametno razmerjena, ne pa vsa v terdih rokah samopašnega kapitala; ona svoje sine in hčere dobro redi in čedno oblači. To lahko vidiš ob Kremniškem potoku, ravno isto se vidi tudi drugod. A kjer je kapital spravil vse v svojo pest, ondi vidiš mnogo revnih bajtic, kakor tičnikov, mnogo sužnjev, belih in černih (kovačev, delalcev) in le eno veliko poslopje, to je fabrika. Njeni lastnik ali pa družba na delnice stoluje kje v glavnem mestu, dobiva svoje odstotke, vse druge skerbi prepušča upravništvu.

Skorej žal mi je bilo, da se mi prezgodaj prikaže rudeči stolp iz »Kirchdorfa«. Že pri vhodu me prepričajo napisi »Bierhalle« – »kopelje« –, da imajo teržani premoženje in skerb za znotranjo in unanjo telesno krepčanje.

Hočeš se voziti, idi k pošti, si mislim in precej, ko stopim na dolgo, prostorno teržišče, pustim svoje oči prosto letati po dolgi versti čednih hiš na severni in južni strani, kje bi zapazile znak cesarske pošte. Iskanje ni bilo dolgo brez vspeha; povprečno premerim teržisče in bil sem na pošti.

Ker je bilo poldne že blizo, vprašam najpred po južini in potem še le po vozniku. Oboje dobim. Pri sosedni mizi je južinala mala družbica, troje fantov in ena deklica, vsi so si bili pa tako podobni, da sem si moral misliti; ti so iz enega gnjezda. Ker pa niso jedli z uno družino, si mi je pozdevalo, da niso hišni in tako je tudi bilo. Bili so otroci premožnega fužinarja iz doline, ki tu v Kirchdorfu obiskujejo šole. – Nekaj mi ni dopadlo na dečkih. Priskakali so in sedli k jedi, in spet vstali od mize brez križa, brez molitve, da sem si moral misliti, ali so luteranci, ali pa otroci novovernega liberalca; med jedjo so odletavali in spet priletavali, kar ni bilo znamnje skerbne izreje.

K meni prisede učitelj iz okolice in mi pripoveda, kako je že vesel, da se je začela spet šola. Le dvakrat v letu, tako mi pravi, imam počitnice; kakih 14 dni o božiču in 3 tedne mesca septembra in ta čas se mi zdi najdaljši v letu. Imel je tudi dečka na realki v Kirchdorfu in tega je prišel obiskat. – Med tem so pa dohajali in odhajali drugi potniki, prišli po dostavniku iz Velsa, – agenti zaviti v debelih plaščih, ženske natovorene s škatljami in drugo robo. Kmalu oddirjam tudi jaz iz terga na lahkem vozičku s čilim, urnim konjičem.

Dobro mi je dela vožnja, nekaj, ker sem zjutraj že precej ceste premeril, nekaj tudi, ker je stranska cesta v Kremsmünster, ki se pod Kirchdorfom odcepi od glavne ceste, bila blatna. A rajši bi bil te kraje peš prehodil, tako prijetni in zanimivi so. Ob potu se vedno menjajo polja, loke, logi, travniki, sadniki, hribi in hribči, vmes pa raztresene kmetije. Proti jugo-zapadu se razteza dolg herbet, deloma pokrit s temnim gozdom, vmes spet polja in vasi in ure daleč se vidi z belim kositrom pokriti stolp cerkve na Magdalenski gori. Na desni, malo četert ure od ceste, vidiš obširna, v kvadratu stoječa poslopja cistercijenskega samostana v Schlierbachu na plečeh zložnega hribovja sred gozda sadnega drevja. V poldrugi uri se pripeljeva blizo Wartberga. Zraven cerkve veliko poslopje z dvema nadstropjema, – to je šolsko poslopje. Po tej vožnji sem razumel, zakaj se Nadanižancem toliko dopada domovina; kaj bi se jim ne dopadala? Lepa je, bogata je in dobro preživlja svoje prebivalce. –

Skoz gozdič jo voznik zavije v dolinico in tu zagledam veličanski samostan v Kremsmünstru. V tergu plačam voznika in se podam v samostan, da bi še ta dan imel priliko kaj ogledati in se učiti.

Kremsminster . »Benadictus amat montes, Bernardus valles,« te latinske prislovice se spominjam, ko vidim lego cistercienskega samostana v Schlierbachu in benediktinskega samostana v Kremsminstru. Nad levim bregom Kremnice se vzdiga raztegnjen hrib s širokimi stopicami; ob vodi je terg, nad tergom pa se vzdigajo veličanska poslopja slovečega samostana Kremsminsterskega. A to ni več samostan, kajti ne stoji sam ali osamljen, nego že samostanska poslopja so tako obširna in zraven tudi obljudena, da so že sama zadostna posebni srenji ali občini; spodej pa in pod pokroviteljstvom samostanskim se je naselil prijazen terg.

Ustanovitev samostana sega v starodavne čase nazaj – v leto 777. Grinter, sin vojvode bavarskega Tasila II. je bil na lovu v tukajšnih gozdih po nesreči prišel v smert. Goneč divjega merjasca se loči od družbe in zablode. Merjasca sicer s svojo sulico zabode, a sulica se prelomi in ranjeni, razjareni merjasec se zateče nazaj v svojega preganjalca, ga napade in tako hudo rani, da ga spremljevalci že mertvega dobe. Žalostni oče se zaobljubi nesrečnemu sinu v spomin zidati samostan; zidal ga je pa na mestu po jelenu mu zaznamovanem. Stoji torej že blizo enajst sto let in je že videl veselih in žalostnih časov.

Mikalo me je prebirati darilno pismo vojvode Tasila II.

Izpisal sem si iž njega te-le verstice:

»V. (podarim) 10 slavenskih družin, nad kterimi nadzorujeta Taljub in Sparuna, z vso kaznino, ktero plačujejo; – nadalje 30 slavenskih družin v Toduhi (zdaj Dietah) pri Glinku (Gleink), s tistim zemljiščem vred, kterega so zoper voljo kneževo za gozdom med Toduho in Sirniho (Sierning) jeli obdelovati.« 

»X. V Grunzvitn-u enega Slavena s kaznino, ktero dolži knezu.« 

Že ta listina nas očevidno prepričuje, da so bili Slaveni že v osmem stoletji naseljeni po nadanižkih pokrajinah in da so bili kmetovalci, ki so tudi zoper kneževo voljo celine obdelovali. Ob enem me je obhajala tuga, ko berem, da so že takrat s Slaveni (prej ko ne, so bili Sloveni,) tako samovoljno ravnali in jih prav kot sužnje darovali ali prodajali.

Gotovo sega še marsiktera naselbina nadanižka v slavonske čase in mnoga krajna imena bi se dala razjasniti le iz slavenskih korenin.

Sedanji samostan ali ustanova v Kremsminstru hrani mnogo dragocenosti v raznih strokih; učenjaki naj se ogledajo v bogati knjižnici, naravoslovcem bodo dopadale lepo vredjene zbirke rudnin, zelišč, živali; meteorologi najdejo tu izgledna opazovanja; astronomi se bodo veselili dragih naprav za opazovanja nebnih prikazni; ekonomi pa vidijo tu lepo živino in tudi razne stroje kmetijske.

Mene je mikalo pred vsem v cerkev. 206' visok portal v pokvekanem slogu minulega stoletja v jugo-izhodnem kotu prostornega dvorišča mi je kazal, kam naj se obernem. Portalu je primerna tudi cerkev, triladjina, s petimi pari stebrov, deržečimi obok, ki je okrašen z izdelki iz štuka in slikami »al fresco«. Ob stebrih so visele še zaradi goda cerkvenega posvečenja dragocene preproge z umetno vezanimi slikarijami iz svetopisemske zgodovine, predstavljajo dogodbe Jožefa egipčanskega. V stranskih ladjah so po štiri oltarji, v glavnem oltarji je slika Kristusovega preobraženja, slikana po Wolfu I. 1713; v stranski kapelici blizo zakristije je lepa slika Marijnega vnebovzetja od Kremser Šmid-a. Nad vhodom v cerkev so ogromne orgije, druge pa zraven velikega oltarja postavljene na odru med 2 velikema stebroma. Dvorišče je tako prostorno, da se marsiktero glavno mesto ne more ponašati z enakim teržiščem. Obdano je od vseh štirih strani s poslopji. Na izhodni strani je gimnazij in dvojno odgojelišče – civilno in vojaško, zadnje vzderžano na stroške vojaškega erarja iz ustanov za sine vojaških viših častnikov. Nad vhodom na severni strani je pisarna gimnazijalnega ravnatelja; – na zapadni strani pisarne logarskega upravitelja in sobe za goste. V teh so se pa mnogokrat naselili tudi nepovabljeni gostje, častniki sovražnih armad, kterim se je menda tu prav močno dopadlo; mnogokrat in dalej časa so se mudili v gostoljubnem samostanu tudi velitelji in častniki cesarskih kerdel.

Prelat z reduiki bivajo v južnem traktu, v kterem so tudi zbirke in knjižnica.

Pojdi, dragi bralec! z menoj na severno stran samostanskih poslopij; tam boš gledal bogato zbirko, da se ti bo serce smejalo, če imaš kaj gospodarske žile v sebi, ali pa se ti bodo sline cedile, če si prijatelj mastnemu mleku ali pa zlato-rumenemu, sirovemo maslu na koseču okusnega rženega kruha. Popeljem te v gospodarski oddelk. Strežaj me izroči ali da bolje rečem, me priporoči priletni, živi ženski, podveliteljici tega oddelka. Se ve, da je tu vse čedno, posode kakor orodje. V mlekarno je napeljana tekoča studenčnica v dva velika zaboja; v njih plavajo bakrene, znotraj pocinjene latvice z mlekom po molži, ktero se ima dalej ohraniti sladko. Zraven stojita dva stroja za mesti ali dve pinji na motovilo, iz kterih se izvalijo masleni hlebci po 10 funtov.

Potem pridemo v shrambe za zelenjave, krompir, repo, peso, k sekavnici za svinjsko pičo itd. in zadnjič v veliko dvorano. A nad tem imenom bi se mogla pohujšati kaka čutljiva duša, ker so po njenih nazorih dvorane le za odlično gospodo, kjer se po dolžnosti dvoruje gospam in gospicam. V uni, ktero sem jaz tako nazval se pa le dvoruje štirinogatim, rogatim in repatim, toda močno koristnim živalim, kravam, telicam in teletom. V hlev sva stopila, a tak hlev, da bi si nektera društva smela čestitati, če bi mogla, mutatis mutandis, v njem zborovati.

Hod po sredi dolgega hleva je tako širok, da bi ga imel lehko za ulice; po njem se lehko vozi s parom konj, torej tudi lehko hodi brez skerbi, da ne bi si onesnažil obutev. V dveh verstah je stalo 58 krav pinckavskega plemena z dvema čednikoma, na vsakem krilu eden; vsa živina opertena za roge k nizkim kamenitim jaslam, vsa čedna, ker ima obilno nastelje, vsa lepa in težka, le stareje krave vderte v herbtu zavoljo težkih telet. Kako je živina poznala svojo oskerbnico! zašlišati njen glas se vse glave nakrat k nji obernejo, prav, kot da bi bil stotnik svojim možakom veleval: »pogled na desno.« Jenice v tretjem letu so že veče, nego najlepše krave v marsikterem kraji in kravice, kakoršne vidiš mnogokrat goniti na naše živinske sejme, niso veče od tamošnjih enoletnih telet. Tako lepo vredjena kmetija in tako gospodarstvo se mi že dopada; koliko dobička pa donaša, nisem se prederznil poprašati. Mogoče je tudi le tam, kjer se ne razkosava in deli premoženje vsakih 20–30 let in kjer se gleda na to, da se za upravitelja postavlja najvestnejši in v tem stroku najizvednejši.

Velika dekla mi pokaže tudi svinjak; tudi tu se ti ni bati ogerdenja. V dolgem, hladnem, obokanem hodu stoje po versti zapori za ščetinarje ali samcate ali po dvoje vkup zaperte. Ti zapori zgorej niso pokriti, zatorej so hladni in zračni, ob enem tudi snažni, ker jim nastelje ne primanjka. Kazale so se mi svinje raznih plemen, domačega, angleškega, na pol angležkega in sufolskega plemena.

Memogrede pogledam še v ribnjak, kjer imajo vpeljano umetno ribjorejo. V ločenih zagrajah so plavale ščuke, posterve, mrene, linje in zlatovščice; videlo se je, da se jim vkljub pomanjkanju prostosti dobro godi, ker so vsaki den kermljene s kuhanim ječmenom. Da so tudi kaj okusne, prepričal sem se drugi den.

Rad bi se bil še ogledal po okolici, a ostudni veter je napihal merzlo meglo; ta in mrak me ženeta v veliko sobo, ktera se mi odkaže v stanovanje. Povabljen od priljudnega prelata sem večerjal in drugi den tudi južinal z redovniki v veliki obednici, že dolgo ne v tako odlični družbi. Redovnikov šteje ustanovitev v Kremsminstru okoli 100, kteri pa ne žive vsi v samostanu; nekteri so razpostavljeni po farah, samostanu pridruženih, nekteri ko oskerbniki ali upravitelji na samostanskih posestvih. V samostanu so le učitelji na ondotni c. kr. gimnaziji, in ti, ki oskerbujejo dušno pastirstvo velike fare, potem kleriki in novinci, vseh skup okoli 40. Truden hoje in gledanja kmalo poiščem ležišče, da se v morfejevem naročji okrepim za juteršnji posel.

Ko drugo jutro skoz okno pokukam, zagledam proti zapadu ostrorobato piramido, – mejnika Štajarskega – Dachstein-a, vert pod oknom in polja so bila vsa bela slane. Ves potert hodi vertnar med gredicami, kajti take slane ni se bil nadjal.

13. oktobra.

Po zajterku se mi ponudi prelatov osobni sluga, razkazati mi znanstvene in umetniške zbirke, starine in imenitnosti v kloštru.

V prednji sobi do prelatovega letnega stanovanja stojite dve omari, stari 300 let, z umetno vloženimi zercali, dalje z astronomično uro z živinskim krogom, izdelana 1588; kazala je mesece, dni, ure, minute in sekunde.

V drugi sobi je več starinskih omarčkov z raznimi vloženimi deli; tu vidiš omaro z vloženimi plošicami iz razvalinskega marmeljna, tako imenovan, ker je na njem sama narava narisala slike razdertih ali razrušenih zidin ali gradov; drugi čedni omarček je iz leta 1601, a take starosti bi mu po vidu ne prisodil; na tretjem najdeš vložene zverinske in živalske podobe iz leta 1591; na četertem zapaziš stare slikarije v pozlačenem dnu.

Velika soba ima vse štiri strani polne slikarij, deloma v umetno rezljanih okvirih n. pr.: Rugendove bojne slike; tu vidiš napade in odbijanja in zdi se ti, da čuješ bojni hrup, germljanje topov, ropotanje težkih vozov, žvenkljanje orožja, vpitje bojavnetih, stokanje ranjenih vojakov in padlih konjev. Prisiljen si pričati umetniku, da je znal živo slikati; tako si jaz boj predmišljam, ker po sreči še nisem videl kervave bitve.

Sandrart je naslikal zimo v podobi starca, pri peči se grejočega. Murillova 2 fanta tako slastno ližeta dinjina kosca, da bi ju jima kar iz rok izpulil in sam jedel, če bi bil zavidljiv in sladoželjen.

Glej krepke, žive podobe Kranahove v bičevanji Kristusovem; rekel boš precej, to so podobe kake Švabske derhali, ne pa iztočni obrazi, a dopadle ti bodo vendar.

Redovnik o. Ildefons Šnepf je s peresom narisal dve sliki po Rubensu: Herodijino obed in Betlehemski detomor; kolika sterpljivost in umetnost s peresom naslikati toliko podobo in jim vdihniti življenje, občutke! V prelatovi spalnici je Lukeža Kranaha: Križanje Kristusovo iz leta 1532, madona po Rafaelu; dve drugi manji sliki na les od Albrehta Dürrerja. V bližnji izbi stoji miza s pakrožno ploščo, v ktero so vloženi raznobojni metulji. Umetnik, ki se je pečal z mozaiko v lesu, je obožal, ker ni dobil kupcev za svoja dela; po smerti njegovej se pa drago prodajajo in kupujejo. Tako izdelani kosi so le poldrugo linijo debeli in se njih krasota še le vidi, kedar so prilepljeni na debelejo podlago, likani in oglajeni.

Ko redka prikazen se kaže snegobela divja koza, streljena že leta 1733 v Scharnstein-u.

Na stenah velikanske poletne obednice so slike 15 vladarjev Habsburške rodovine v naravini velikosti, začenši z Rudolfom I. do Karola VI. Sluga mi je vedel povedati prebrisan odgovor nekega rajnega opata. Omenjeni cesar Karol VI. je obiskal Kremsminster in tedanji prelat ga pelje v dvorano. Znano je, da Karol VI. ni imel moških dedičev. Ko cesar zapazi, da so ž njegovo podobo dopolnjeni vsi prostori na stenah, popraša v šali prelata: »Kaj bi počeli, ko bi dobil še dediča?« Nemudoma opat odgovori: »Veličanstvo! precej bi dal zidati novo dvorano.« 

Obednica meri 14 sežnjev v dolgosti, 5 sežnjev je visoka, 10 široka in se rabi ob posebnih svečanostih.

Slikarije na stropu so 160 let že stare in dela Monakovskega slikarja Stegerja.

V drugem nadstropji ste knjižnica in mali muzej, pričet l. 1600. Ko si prišel verh stopnjic, te začudeno gledajo iz vežinih sten slike starih Habsburčanov in ginljiva slika Tasila II., žalovajočega po mertvem sinu Gintherju. Kar ti pa muzej kaže, se ve, da se tu ne da vse natanko popisati, le memogrede hočem kaj omeniti.

Tu vidiš šopek sv. Hieronima iz školjk, mozaično delo iz ahata, urino kazalno ploščo, zloženo iz 6 slonokostenih kosov, rezljarije slonokostene, izdelane od fanta v nekem gorskem kraji, molek iz koral itd. V kotiču te zanima nenavaden stolček na treh nogah, toda vsesti se ne moreš na-nj, ostrozobčati medeni lok ti resno povdarja: »Noli me tangere.« In ravno ta napotek te sili, da čitaš pisanje v sedalu, – in tu zveš zgodovino stolčekovo in živali, ktera je dala snov temu orodju. Cesar Ferdinand I. dobi podarjenega slona, kteremu pa že 1. 1524 ni kaj dopadlo na Dunaji, da je raji poginil, nego živel v Dunajski svobodi. Da bi vsaj po smerti čemu koristil, podari cesar veliko kost desne sprednje noge v Kremsminster, kjer jo tudi ne vejo drugam porabiti, nego v trinožni stol. Boje se, da bi ne poskušal kdo se vsesti na stolec in ga zrušiti, zatorej se je sedalo zavarovalo z medeno bodečo ograjico.

Dalje občuduješ 8 slik (v emajlu), posteklini iz življenja sv. Agapita in Kandide, ginljivo voščeno podobo umirajočega Benedikta, 8 slik iz Marijinega življenja, drobno verižico izdelano po nekem častniku v Sibirskem pregnanstvu, molek iz jantarja, očenaši so slonokoščeni, v križu je orodje Kristusovega terpljenja; dalje mal oltarček, v kterem je 31 podob slonokoščenih in 8 slik v posteklini, kupljene v Vilshofnu na Bavarskem od nekega župnika.

Kam bi zašel, če bi hotel naštevati vse druge drobnosti, igrače, včasih izdelane z mnogim trudom, nenavadno umetnostjo in sterpljivostjo. Omenim le kelih, ki hrani v sebi 99 kupic; popotno skrinjico nekega Turčina iz rožinega lesa; umetno izdelane suhe cvetlice, kakor povoščene; potem egipčanske malike; razne kupice deloma sreberne, deloma iz druge robe; kozorogov rog za strelni prah, okerpan berač izrezljan, kineške posode, benečansko steklenino itd.

V veliki sobi je zbirka novejih slik, izmed kterih se odlikujejo Kranjica in Benečanka, potem kmečka izba v zgornji Avstriji, kovačnica, kralj Vaclav jetnik, križanje in snemanje s križa po Kremser Šmidu, slike iz nizozemske šole, nizozemsko ljudsko življenje itd.

Posebna izba je odločena bakrorezom nemške, francoske in angleške šole, spet druga je odmenjena starogotiškim oltarjem s slikarijami na lesu.

Z gledanjem sem bil že toliko časa zapravil, da mi za knjižnico ni ostalo drugega, nego prehoditi 3 prostorne sobane vse polne omar in zabojev, knjig in spisov raznih časov in jezikov.

Res tu mora človek stermeti, kedar vidi, koliko zna s časoma nabrati marljivost in ljubezen za vede in umetnije. Kakšna osoda pa čaka vse te dragocenosti, če se posreči liberaluhom pregnati redovnike iz svojih mirnih stanovanj! Kakšna osoda? Ravno ista, ktera je zadela knjižnice samostanov uničenih na povelje cesarja Jožefa II. Dragocenosti, bukve, umetalne reči so zginile, kakor kafra, ker so bile skrite, pokradene, ugonobljene, – in kaj je ostalo deržavi? Dolg in huda vest.

Po južini sem imel ogledati še druge, ne manj zanimive zbirke in slovečo zvezdarno. Čuvaj je imel celo jutro opraviti na gimnaziji kot pomagalec pri fizikalnih poskušnjah, po južini je imel časa in mi je vljudno kazal vse; le škoda, da se tu nisem mogel muditi še več ur ali več dni. Tu bi se imel učiti, lahko rečem, da celo življenje. Na iztočnem krilu samostanskih poslopij sredi verta se vzdiga visok stolp s šesterimi ali osmerimi nadstropji. V spodnjih nadstropjih so razne zbirke, v gornjih pa zvezdama.

Kakor je svoje dni Noe barkine prostore razdelil, spodnji razdelek odločil laznini, živini in zverinam, srednji ohranil sebi in rodovini, v zgornje nadstropje pa spustil perutnino, enako ali vsaj podobno razdelitev najdeš v Kremsminsterski zvezdami. V prostorih tik tal so se ustanovila sesalcev mnogoverstna plemena, večja na tleh, manjša v omarah za steklom. V najlepšem redu in miru tu bivajo, kosmatin ne terga več in lisjak ne krade, oči imajo, a ne vidijo, ker jih je že davno popustila živalska duša. Pri vstopu bi se lahko vstrašil orjaškega medveda, ki je postavljen na stražo, a bolje je, da ga tukaj spoznaš, nego da se v gozdu ž njim seznaniš. Kmalo za njim je ščetinast divji merjasec; oba sta streljena v zgornji Avstriji: zadnji pri Frauenbergu. Še bobri so se kedaj nahajali v nadanižkih rekah; priča temu je uni glodavec, ki so ga vstrelili v zgornji Avstriji in ga tukaj hranijo. – Močno zastopano je pasje pleme od domačega psa do volka, lisice in hijene, mali psiček, pestovan in na mehki blazinici počivajoč, kakor podolgasti k skoku napravljen hert.

Po omarah je kunje pleme: podlasice, dihurji, vidra, domača kuna, in mačjega plemena manje živali; še celo mladi vrečar kenguru je sem zašel.

Mertvega tigra so kupili za 200 gld., – draga koža! Meri v životu brez repa 5'.

Risa, divjega mačka in pantra so zavoljo prostora postavili zraven lovskega psa, jazbeca zraven jazbičarja.

Tudi živalskih spačkov so nekoliko nabrali: spaček jeleno-serna, ovca z več od 4 nog itd.

V steklenih posodah so hranjene nektere manjše kače, večim in mesnatim so se kože slekle in namesti mesa z drugo robo natlačile; kakor od velikanske kače in od klopotače.

Še ribe poglejmo! največ najdeš tu sladkovodnih.

Od kita imajo hranjenih nekaj kosti; ena čeljustna kost ali us ima 15'.

V pervem nadstropji so v skrinjah s steklenimi pokrovi razverstene rudnine, dalje žaželjki, hrošči, metulji, kožokrilci, mrežokrilci, ravnokrilci, polokrilci, pajkovci itd. V drugih sobah pa perotnina deloma na tleh, deloma v omarah razpostavljena: ujede, pevke, plezovci, kuretnina, kakor golobi, divji petelin, rušovec, jerebica, in domačih ptic mnogi odrodki, plavarice, n. pr. pelikan, labod.

Mikavno je mnogoverstno drago orodje za električne, galvanične, magnetične, optične, astronomične poskušnje, vse tako lično, bliščeče, vse v najlepšem redu, da se vidi, tu mora gospodariti razumna in za prirodopisne vede vsa vneta glavica, in ta je sedanji prelat dr. Avguštin Resselhuber, ki si je še po volitvi v prelata prideržal nadzorstvo zvezdarne.

Iz sten vseh sob te gledajo okroglolični fantiči in mladenči, se ve da le v slikah, v noši minulega stoletja. Čuvaj zvezdarnin mi pove, da so slike mladenčev visoke avstro-ogerske aristokracije, ki so se izrejevali in šolali na tamošnjem odgojelišči.

Zanimalo me je močno meteorologično opazovanje na termografu, termometru, barometru. Termograf je tako napravljen, da sam risa na podloženem lističu stan in spremen termometra, t. j . gorkomera. Dasiravno so stopnice zložne in lepe, me je vendar lazenje iz nadstropja v nadstropje že vtrudilo, da sem čuvaja že jel popraševati, kedaj prideva v zvezdarno. V dveh nadstropjih so nabrane in po stenah razbešene slikarije; in še le potem prisopihava v prostorno izbo, prav za bivanje napravljeno. Prek strehe zapazim špranjo, na špranjo pa nastavljen daljnogled; ta špranja je v meridijanu in z daljnogledom se opazovajo nebna tla, prehajajoča skoz meridijan. Tik te izbe, malo višej je druga prostorna soba z obočno streho, 40 stotov težko, ktera ima enako vprečno špranjo. Ta streha se da premikati in špranja oberniti na kterokoli stran neba, da se lahko opazujejo še druge nebne prikazni. Veljala je sama ta naprava 8000 gld. Iz mostovža verh zvezdarne sem vžil mikaven razgled. Rad bi se bil še dalje tu mudil, a voz me je že čakal, in hočeš ali nočeš, moral sem se posloviti iz kraja gostoljubnega in prijetnega, kjer bi se imel in mogel še toliko učiti.

Na vertu so pobirali ostalo sadje iz drevja, na keglišču so se razveseljevali rodovniški novinci s kegljanjem; jaz se pa napotim na daljno potovanje.

V dveh urah me pripelje kočijaž do Velsa; mudilo se mi je, kajti še tisti večer sem hotel dospeti v Linc; a voznik ni mogel svojega konjiča pretirati, cesta je bila blatna, in na desnem obrežji Travinem klančna. Dirjava skozi mesto in na postajo, a hlapon me ni čakal; pred nosom mi je bil odžvižgal. Rad bi se bil spet v mesto vernil; zdelo se mi je prav prijazno in še dosti veliko, in nisem od njega videl kaj druzega nego hiše in veliki terg, če pa v mesto greš, boš moral se spet verniti in nepotrebnih stroškov boš imel, tako premišljevaje sklenem se vdati osodi. Kmalo sem bil vesel, da sem se k temu odločil, vratar mi pove, da se v pol uri odpelje proti Lincu berzovlak, s kterim lahko popravim kar sem zamudil. Med tem si pa ogledam nebo, okolico in postajino gostilno, kjer se je točilo okusno, tečno pivo.

Osupnil me je še nenadni dohod berzovlaka, na kterega se nemudoma spravim in ž njim odletim k obalom Donavinim. Prav po ptičje smo leteli čez mizoravno planjavo Velsko, v kupeji me ni motil nikdo, gospa z javešenim obrazom je bila nema, tergovski popotnik je molčal, kmet je bil tih, jaz pa tudi nisem čerhnil niti besedice, ker sem imel gledati preobilno.

Na celi planjavi nisem zapazil niti enega koruznega stebliča in le malo krompirja; vsa polja so odločena le belemu žitu, pšenici, reži, ječmenu in pa detelji. Našim rojakom, vajenim povsod sirk saditi in polento zobati, bi se utegnilo takošno polje dolgočasno zdeti; Nadanižan je pa vajen pšeničnih krapov, zato najraje pšenico seje.

Še je bil lep dan, ko priderdrajo nas dostavniki iz kolodvora v lepo Donavino mesto Linc; še sem imel toliko časa pred mrakom spolniti svojih želj in pogledati novo stolno cerkev, ktera se ondi stavlja. Tje je bila tudi moja perva pot. Dogotovljena je še-le kapelica matere božje, a tako je lična in ljuba, da že sama v človeku pobožne čutljeje zbuja. Vsa je iz rezanega kamna, v oknih slikarije v steklu, oboknice in okvirji v oknih spet iz rezanega kamna, zgorej v podobi triperesne deteljice izpeljani. Zunaj kapelice na zidališču stoje deloma k leže iz rumeno-sivega peščenika stebri, njim primerna znožja granitna, glavice okrašene z izdolbenimi listi spet iz peščenika. Po prostoru in pripravi soditi vtegne svoje dni stati tu veličanska hiša božja, dostojna mestu in celi škofiji; a mnogo vode bode še poteklo po Donavi, predenj bo gotova. Bog daj škofu še mnogo let in darežljivih dobrotnikov, da bi se moglo izpeljati začeto delo. – Za vzdiganje, premestenje in vmestenje več centov težkih kamnenih hlodov se rabijo žerjavi t. j. stavbini stroji, kakor na priliko pri izbarkovanji in vbarkovanji. – Mestni očetje zidajo nov gimnazij, kakor vse nove stavbe, večidel iz opeke. Mesto sem si že ogledal pred 11 leti in takrat me je okolica, ne mesto, očarala. Priplaval sem takrat po Donavi iz Regensburga in bil je krasen poletni večer. Po doplavu parobroda se napotim precej na hrib za mestom in nad Donavo se vzdigajoči Freienberg imenovan. Globoko pod hribom, v stesnjeni strugi je valila Donava svoje valove, solnce se je pomikalo k zatonu za Šumavske temne gozde in zadnji žarki so se prelij ali v raznih barvah nad hribi Milske kresije; proti jugu dolgi, sivi pas štajerskih mejnikov z Traunsteinom; na iztočnem nebu so plavale sivo-modre meglice in široka proga Donavina se je mogla slediti daleč, daleč doli med hribi in po ravninah podanižkih. Serce mi je plavalo v radosti pri tem zanimivem pogledu. Blizo je bilo odgojelišče pod vodstvom oo. jezuitov. Dečki in dijaki so igrali na prostornem ver tu; nadzoroval jih je le redovnik. A videl sem, da tako nadzorovanje ni jim nikakor nadležno; ves čas je bil jih tropič krog njega, prav kakor otroci krog očeta, drugi so pa skakali in se razveseljevali. In ti očetje so se liberaluhom tako strašno zamerili, da jim ne pustijo niti dobre dlakice!

Tik Linca, unkraj Donave, sem takrat zagledal lepo cerkev na visokem hribu. To mi je bilo že dosti, da sklenem drugi dan k nji pomeriti. Ce je že iz Freienberga toliko krasen razgled, koliko lepši mora biti iz Pestlinške gore in nisem se goljfal.

Pri tej priložnosti sem se vdeležil priproste veselice Linških mestjanov, sem ogledal dva ali tri stolpe nadvojvode Maksimilijana, nad vse zanimiv pa mi je bil razgled iz ravnice pri romarski cerkvi na Pestlinški gori. Nekaj novega za-me je imel še zdanji Linc, novi most, ki se stavlja čez Donavo. Že se je zmračilo, ko ga grem ogledovat, a videl sem vendar, kar sem hotel videti. Stal bo na orjaških pakrožnih stebrih iz rezanega kamna, nekteri so že dodelani; vsa pomostnina bo iz litega železa. Taki tvarini že ne bo mogel lahko škodovati srež, led ali butanje plavov; mogočni stebri bodo jim nastavljali svoje granitne kvadre in te bodo jim že kos. Pri tej priliki premerim še stari most, kteri veže Linc z nasprotnim tergom Urfahr, ki ima pa že sam velikost poštenega mestiča s 4000 stanovniki. 366-krat sem moral pošteno prekoračiti, predenj ga premerim in ker svoje postavne korake po dolgoletni skušnji dobro poznam, sem lahko zračunil, koliko sežnjev meri most = 146 °. Ravno toliko bo meril tudi novi most, ker se zida tik starega, in je torej reka obema enako široka.

Ko sem bil tako srečen, stakniti kolodvor Budejevičke železnične drage, na kteri so namesti para še štirinogati konji gonilna moč, poiščem gostilnico, v kteri sem se za to noč ustanovil. Kmalo sem sedel v prijazni družbici pri dobrem pivu.

14. oktobra.

Zjutraj sem moral že zgodaj po koncu in spet čez most na Budejevički kolodvor. Vlak se je imel odpraviti že ob petih, a odpravil seje šele pol šestih. Mikalo me je zelo zvedeti, kako se vozi s konji na železnih šinah; tu sem zvedel toliko, da me takošna vožnja nič več ne mika.

Da bi vlaka ne zamudil, koračim jo že ob ½ 5 čez most in proti kolodvoru, a na kolodvoru je bilo še vse temno. Na skrajnem koncu kolodvornega poslopja berli slaba lučica, kakor od leščerbe. Tje se obernem in stopim v pisarno obratno, kjer si je denarničar še le spanje mel iz oči. Po rešenji biljeta hočem v čakalnico, a ta je bila pod milim nebom. Počasi prikobacajo možiceljni in se sučejo prav okretno na kolodvoru in krog dveh večih vozov, stoječih na šinah. No! vprašam enega teh možakov, čegar dostojnost nisem poznal, »je to ves vlak?« »Da,« mi odgovori, »druga leta o tem času že nismo več prevažali ljudi, ampak le samo blago, ker se blagu ne mudi toliko priti na določeno mesto.« Šencaj, to bo vesela vožnja! si mislim. Dvakrat pomerim na voz in dvakrat me prisili merzla sapa, ga spet zapustiti in po gibanji na kolodvoru si toge ude zopet ogreti. Med tem prihaja še nekaj drugih potnikov; brez izjemka so bili vsi Čehovi, kakor tudi obratno osebstvo, zatorej sem tudi na tej čerti slišal toliko češkega govora, da sem se že celo v Čehah mislil. Vozovi imajo po 3 oddelke, srednji je največi in ima prostora za 6 v sili za 8 oseb; sprednji in zadnji sta si enaka in se more, če se ne motim, voz na obeh krajih zapreči. Zadnji oddelek na vozu, ki je bil odmenjen nam potnikom, je prevzela družina s peterimi osebami, stariši s tremi otročiči; v srednjo se stlači 7 oseb in ti so že pred odlazom tožili, da jih zaradi gnječe vse boli. Zbali so se studne juterne sape, zato so se gnjetli vkup in nekteri še s puhanjem tesni zaboj, kupej imenovan, kurili, da je neki ženski že sape primanjkovalo in so morali od duške odpahniti.

Oziroma teh okoliščin izvolim se vsesti v prednji oddelek, kterega sem imel deliti edino le s kočijažem. Noge si oba zavarujeva s kosmato, debelo odejo, da nama mraz ni preveč do živega segal.

Voza sta naprežena, pred vsakega po 2 konja, a ne vštric, ampak eden za drugim mora tekati, kakor v šali zatrobi kondukter in vlak se pomika naprej. V zdanji lokomotivni dobi se nam vožnja po železnici s konji šaljiva in smešna pozdeva, kakor vsaka zastarela reč, svoje dni pa je pomenjala močen napredek. Treba je omeniti, da je ta čerta najstareja našega cesarstva in izdelana že med leti 1815–1832; merila je od Budejevic do Linca 18 milj, v letih 1834–1836 se je dedelal še 9 milj dolgi kos od Linca do Gmundna. Od Linca do Gmundna je že davno napravljena lokomotivna železnica; od Budejevic do Linca je pa še v delu, do Zatlesbaha že dodelana ter obratu izročena.

Iz popisa gre lahko soditi, da vožnja na železnici s konji ni noben dir; prav lepi čas imaš, ogledati si do dobrega kraje bližnje in daljne ob železnici. Zavoljo manjih stroškov so napeljali to železnico po gozdih in pustih bregovih, da ni bilo treba dragih zemljišč odkupovati. Torej ne prehitro se pomikuje naš vlak v pogostih krivuljah v klanec in ko smo priropotali že uro daleč, se čerta tako zavije, da imamo celo Linško okolico pred seboj. Mogočna Donava je hlapila svoj jutranji hlap, vsi dimniki mestni so kadili kakor velika tobakarska družba, nad mestom pa se je vzdigalo poslopje na Frajinbergu – in zadej bolj Pestlinska gora z romarsko cerkvijo. Bil je to zadnji zanimiv pogled. Čerta se je kmalo zavila v gozd s temnim smrečjem in tu nas čaka dolga versta z blagom naloženih vozov. Radovednost me je mikala, kako se bomo ogibali, kajti do sem je bila napeljana le ena koleja, a uganjka se je rešila prav naravno. V gozdu je prostora obilo in tu ste napravljene dve koleji kacih 40–50 sežnjev. Tu je čakališče obema vlakoma, kteri pred tje dospe, čaka nasprotnega vlaka na ogibalni koleji in kedar ta prisopiha s konji, se mora vstaviti na vštricni ogibalni koleji toliko časa, da prejšnji vlak, če je daljši, iz glavne čerte pride na ogibalno in iz te zopet na glavno čerto. Nevarnosti ni nobene za potnike, prej bi utegnila biti za vprežene konje. Šine kolejne niso popolnoma železne, železne šinice, na kterih tečejo kola, so pribite na lesene, podolgoma ložene hlode, in čuvaj jih mora pred vožnjo z grafitom mazati, da kola bolj gladko derče. Ko dospemo verh klancev, se izpreže en konj in odda v postajni hlev; ker je poznej čerta nagnjena, zadostuje en konj.

Družba, tako mi je vedel pripovedovati kočijaž, ima 300 konjev, hlapci in kočijaži so plačani na mesec in vsak ima voziti le svoj kos ceste, dalej ne pride nikdar. Kedar pride na svojo postajo, izpreže konje, in čaka nasprotnega vlaka, da ga zapelje spet na svojem kosu nazaj.

Kraji, po kterih smo se vozili, niso bili niti prijetni, niti rodovitni. V Galnajcerkvi je postaja za zajterk; zmraženim in teščim je prav dobro dčla topla kava in požirek koralke po verhu.

Na drugi postaji v Lestu postojimo spet 10 minut. Od perve do druge postaje se je vozilo večidel po gozdih ali rebrih; od daleč se nam je kazalo mestice Freistadt. Na drugi postaji dobimo terdega Čeha za soseda, ki je prevzel voditev voza ali vlakiča v malem. Pri Someravi vidimo stavljenje nove železnice; kolodvor dodelan in cel roj delalcev, ki so kopali, nakladali, vozili, nadzorovali, burke uganjali in kar je še drugega pri enakih delih navadnega.

Na 3. postaji v Črešnjici (Kerschbaum) se odpočijemo, kajti vozili smo se že celih 6 ur. Gostilničar Kutzberger je poskerbel pošteno južino s černo kavo in pivom vred za 1 gld. 6 krajc. Pri mizi sem še le spoznal svoje potne tovariše, ki so bili dosihmal v srednjem oddelku mojim ocena prikriti. Mož v petdesetih letih z obokanim nosom, s težko zlato verižico nad trebuhom, roke s perstani okovane, se kmalo razodene kot potomca Semitovega.

Precej se izpove, da je obertnik iz Furth-a in da potuje po opravkih v Čehe. Svoj obert je moral že boljše zastopiti, nego zemljopisje; o avstrijskih deželah je bil popolnoma neveden in govoriti je vendar hotel. Terst mu je po imenu najbolj znano mesto, ker morebiti nekaj blaga od tod prejema.

Od Črešnjice do železnične postaje v Zattlesdorfu je svet prav reven, zemlja roda, malo sadja, tudi gozdno drevje pritlično, toliko več se pridela lanu, kterega sem videl mnogo in prav lepega, razprostertega po pašnikih, ali pa že postavljenega v kapelice. Videlo se je, da so se tu že poprijeli merzlovodnega gojenja, ker sem zapazil več takih jam napravljenih za godenje. Od Črešnjice do Zattlesdorfa imel sem prav prijetno vožnjo. Ker se je zadnji oddelek spraznil, mi svetuje vozov sprevodnik, naj se vsedem v ta oddelek, češ, tam bom za vetrom in bom imel priliko prav mirno si ogledovati okolico in svet; za ta nasvet sem mu bil prav hvaležen.

V Zattlesdorfu čakamo ¾ ure na odhod vlaka, v Čehah se reče odjezd, a jezdili nismo, nego prav pohlevno se vozili. V čakalnici in kupeji se je zbrala prava mešanica ljudi, Čehov, Nemcev in utrakvistov, kakor se to sploh primerja na raznojezičnih mejah. Čehinje kakor Slovenke ljubijo pisano svetlo obleko, pisane rute, predpasnike itd.; Nemke pa temno obleko in imajo glavo ovito s svilnato černo ruto.

Ta večer sem bil že srečen; prišel sem že v drugo veselo družbico. Vse sobe Šohajeve gostilne so bile polne odličnih gostov; kar je imelo mesto odličnega, bilo je ta večer v Šohajevi gostilni. Zastopani so bili tu vsi stanovi v dobrodejni slogi, kar se drugod že prav redko nahaja; bili so ondi uradniki raznih plemen, duhovni, učitelji in pošteni mestjani. Krog mize v najzadnji izbi se je vsedel sekstet goslarjev, v sprednjih sobah so se vmestili godboljubni poslušalci, pred seboj imajoči verčke dobrega domačega piva iz mestne delničarske pivarne; češko pivo, češka godba, češki pogovori, da cela veselica je bila narodna – češka. Le tobakarskega dima so toliko napuhali, da sem težko sopel; le to je bilo nerodno.

Nikar rad sem zapustil ove narodne družbe, ko prideta poznej maminka in svak rajnega Franceta Fr. ... in me povabita, naj bi v njihovem domu prenočil, pa zarad njih sem ostal v Sobeslavi; kaj mi je bilo storiti, nego ubogati. Uboga mamka, kako so jih poterla leta in žalost! Še jih vidim stati pri grobu preljubega, zarano umerlega sina; še so mi v ušesih njih tužne besede, ktere so spregovorili pred svojim odhodom iz Koroškega: »Mislila sem, da bo sin meni oči zatisnil in da bom jaz tukaj pokopana, a zdaj sem morala jaz ljubemu sinu oči zatisniti in njega pokopati.« 

Ko mene ugledajo, jih solze polijejo, spomnili so se rajnega Františka in srečnih, toda kratkih let, ki so jih pri njem preživeli.

V sobi, ki mi je bila odločena v prenočenje; najdem mnogo meni znanih reči, videl sem jih dostikrat pri rajnem Fr. ...; tu so bile njegove knjige, nad omaro njegova ura, na steni cela zbirka pip in v sredi ona, ki mu je bila najbolj priljubljena, na mizi njegov album in v njem znani mi obrazi. Tudi na stenah so viseli še nektere znane slike in drugi spominki; da vse me je živo spominjalo rajnega in bilo mi je, kakor da bi bil stopil v znano izbo v Naborjetu. –

Vsega bi se v Čehah pred navadil, nego postelje. Za odejo imajo povsod pernice – zimo in leto in teh se bojim kot ognja. Od ene strani pečejo, na drugi strani moraš zmerzovati; če noge pokriješ – za roke nimaš odeje in če hočeš život odeti so ti noge gole. V takem položaji bila mi je noč strašno dolga, ker pod pernico za-me ni spanja; k temu ste še nekaj pripomogle dve drugi malenkosti: izba je bila kurjena s premogom in tobakovim dimom tako napolnjena, da so bile omamljene vse moje čutnice. Da-si truden sem vendar težko čakal belega dne.

Fr. ...ov svak je suknar in vnet Čeh; pokazati mi je hotel drugo jutro njegovo predilnico na mašine, a nisem se mogel toliko časa muditi. – Tiste dni je na Češkem ravno najhujše vrelo vse, kar je imelo narodnega čutja, kajti šlo je za osodo fundamentalnih člankov. Povsod se je o njih pogovarjalo in nemogoče se je zdelo verlim narodnjakom, da bi bile odbite njih tirjatve; še sanjalo se jim ni, da bi mogli dobiti tak odgovor, kakoršen je jim došel.

Tudi Sobeslav ima svoje prostorno teržišče, na treh straneh obdano od čednih hiš, na izhodni strani pa stoji lepa gotiška farna cerkev; obžalujem, da nisem imel priložnosti ogledati jo, po popisu Sobjeslavanov mora biti tudi znotraj kaj lepa. Z velikimi čerkami vidim na eni hiši napisano: »Založna.« Kaj so založne ali založnice, je »Slovenski narod« in drugi časopisi svojim bralcem čestokrat razlagal, svojim čitalcem le toliko omenim, da so založne posojilnice ali posojilne družbe, pa kterih je vsakemu, kdor ima kaj denarja v pesti, lepa prilika dana, ga lahko naložiti na obresti in drugemu, ki ga potrebuje, brez velikih stroškov ga na posodo dobiti. Vsako mesto, skorej da vsak terg na češkem ima svojo založno in v tem so nas Čehi že daleč prekosili, da so jeli delati z združenimi močmi.

Vsako mesto, in tudi tergi in še celo veče vasi imajo svojo čitalnico, besedo ali čtenarske spolke, – svojo pivarno na delnice, v ktero oddajajo delničarji svoje žito, iz ktere dobivajo pivo po znižani ceni, čisti dobiček pa se razdeli delničarjem po primeri vložene svote. Gospodarji si napravljajo tudi sladkornice na delnice, ktere menda posebno dobro kažejo in bogate obresti donašajo.

Gospodar, ki pristopi delničarski družbi, plača nekaj gotovine za zidanje sladkornice in napravljanje strojev, potem se zaveže vsako leto določeno mero sladkorne pese sladkornici oddajati. Pesa se mu plačuje po določeni ceni, zraven se pa še vdeležuje čistega dobička po primeri oddane pese. Tu bi se mogli učiti Slovenci! koliko koristi in premore združena moč; le po tem potu bi se mogli znebiti odvisnosti tujcev in tujčeve posilnosti. Dokler bote pa gledali le vsak na svojo mavho in bote delali le vsak po svojej termi, bote čedalje več zašli pod tujčevo peto. Vi bote molzli, drugi posnemali in medli, drugi maslo prodajali, vi pa posneto mleko k suhim žgancem jedli. Res žalost me je obhajala, ko sem videl na češkem vse se združevati in zraven se spominjal mnogih slovenskih krajev, kjer se še toliko ne morejo porazumeti, da bi na vsaki planini le enega sirarja imeli za sirenje. Dela ga vsak po svoje in tako da ista živina in ista planina razno blago, razne vrednosti. Koliko dobička bi verglo lesovje, ktero marsikteri gospodar prav po neumnosti v svojo škodo prodaja in s tem poškoduje samega sebe, svojo kmetijo, da celo svojo sosesko!

16. oktobra.

Na plani pred kolodvorom Sobieslavnim postojim nekaj časa, da si še enkrat prav dobro pogledam mestice pred meno ležeče. Od polja in sadnikov je obdano krog in krog in dve rečici se izlijate tu v Lužnico, na zapadni strani tekoča. Mesto šteje v 360 hišah kakih 3.500 prebivalcev, ki se pečajo s kmetijo in izdelovanjem suknja. Čakalnica na kolodvoru je bila prepolnjena, jutro merzlo, slane vse debelo na polji, ljudi pa se je mnogo nabralo, ki so vsi tiščali v tople izbe. V Taboru se je obhajal velik sejm, menda suknarski, ker je bilo suknarjev največ med potniki, torej sem imel družbe obilno. Tudi na bližnji postaji v Planu jih nekaj prisede. V Taboru pa se spraznijo vagoni do celega; ostal mi je v vagonu edin tovarš, s kterim pa govoriti nisem mogel. Rad bi bil tudi jaz zapustil vlak in šel s suknarji v Tabor na terg, tako me je mikalo videti staro Taboritsko mesto; a plačal sem bil že do Benešova in meni nič tebi nič voznino pustiti vendar nisem hotel. Dopadla se mi je lega tega mesta na vzvišenem hribu nad Lužnico, in mestna farna cerkev, ktera je visoko molela nad druge mestne hiše, rad bi bil tudi videl češki sejm in tergovanje; vse moje želje prekriža zvonček kolodvorjev, na kterem se je dalo že znamenje za odjezd.

Za Taborom smo se vozili po malo prijetnih krajih. Postaja Sudomerzice je med hribi, pokritimi z borovimi gozdi; tudi pri postaji Stupšić so videti roda zemljišča, živina medla, černa ali cikasta, enake velikosti, kakor na Gorenskem. V okolici postaje Herzmanic Sedlec je obcestje posajeno z rebikovjem in nekim verbjim plemenom kar se da jeseni prav prijetno gledati.

Pri Beztahovu spet rodi hribi menjajoči se s kotelskimi dolinicami; kmečke hišice so majhne in s slamo pokrite, gosi se sprehajajo tropoma po pašnikih in sterniščih. Za Voticami razdert grad in posušen ribnik; kmalo smo bili v Bistrici in 8 minut pozneje v Benešovu.

Tu se vstavi »lukamatija«, kdor hoče dalje do Prage, si po volji izbere dostavnik ali pa poštni voz Odločim se za zadnjega, ker se je v Benešovu toliko časa mudil, da sem mogel mestice ogledati in za silo se okrepiti z dobrim pivom. Kondukterju je pa še le v Dnespeku prišla žeja in lakota, zatorej smo se tudi tam morali pomuditi.

Za Dnespekom se začnejo prijazneje okolice, rodovitneja polja, visi hribi, čednejše in veče vasi. Zlasti je bilo mikavno se voziti po križkem polji. Unstran Veltave proti jugo-zapadu se vidijo dolgo raztegnjene Berdy in daleč, daleč v sinji daljavi druge gore, proti severu se kaže Malastran zlate Prage. Zdaj je postajala vožnja še le zanimiva. Kondukter, rojen Benečan, mi je pripovedal svoj življenjepis, zdehal po starih časih, ko je kondukterjem še pšenica cvetela in hudoval se nad slabo plačo in skopostjo potnikov, iz kterih zdaj ni več spraviti cvenka. Pred so imeli kondukterji svoje lastne hiše v mestih in so živeli kot plemenitaži, a zdaj se komaj nasitijo. V Pragi, tako je rekel, je nas še 54 kondukterjev.

V Jesenicah, zadnji postaji pred Prago, je bila v gostilni na pošti godba in ples; ves mladi svet je tu bil zbran. Tu so se sukali hoši in holky po godbenih taktih tako resno, kot da bi šlo za bogvedi kako stavo. Bil je pondeljek po cerkvenem žegnu. Dopadlo se mi je, da se je mladi svet tako zmerno in mirno vedel, da ni bilo slišati onega divjega hrupa in hruša, ki se nahaja pri vaških veselicah v naših krajeh, kjer ne more biti veselice brez poboja in tepenja. Morebiti je pa to sad mestne olike, ki se že tudi na kmete v mestnih okolicah razširuje? Pri nas je pa ravno naopak, – bližej mesta, veča surovost. Neka radost me je obšla, ko sem iz križkega polja pervikrat zagledal zlato Prago in njene mnogoštevilne stolpe; rad bi bil, ko bi smel, postiljonu velel, stoj! da se nagledam krasnega razgleda. V nižini ob Veltavi so se širila poslopja za poslopji, hiše za hišami; tam na levo na visokem hribu veličansk grad, to je Hradčin! med Hradčinom in obširnim mestom široka svetla proga, to je ponosna Veltava, ki že sto in sto let vali svoje valove pod ozidjem starodavne Prage. Kakor jaz so gledali Prago pred menoj tudi drugi prišleci, a vsi niso prihajali s tako mirnimi nameni, kakor jaz. Prihajali so in jo oblegali boja- in plenaželni sovražniki in so jo stiskali, mnogokrat njeni lastni sinovi, še večkrat ošabni tujci. Švedi l. 1648., Bavarci, Francozi, Saksi l. 1741., Prusijani l. 1744. in 1866., v Husitskih vojskah 1414–1434 je morala prestati hude, hude stiske.

Takega hudega naklepa nisem imel, ko se v poštnem vozu bližam južnim vratom mestnega ozidja; moj namen je bil popolnoma prijateljsk, obiskati glavno mesto krepkega, verlega naroda, ogledati starodavne, častitljive spominke, spoznati ondotno gibanje znanstveno in gmotno in zraven se kaj učiti, za-se in svoj narod. Vedel sem pač, da se v nekterih dneh ne more dosti naučiti, tudi ne vse videti, naj bi bil na nogah od svita do mraka, tako daleč pa tudi niso segale moje želje; bolje nekaj, kot nič.

Praga. Ljubi bralec! ni mi namen, popisati zlato Prago na drobno in tenko, premalo časa sem se ondi mudil – in suh popis bi Ti malo koristil. Povzel bom in Ti predočil le najzanimiviši znamenitosti, kterih je toliko v tem zgodovinskem mestu.

Blizo pošte se ustanovim v gostilni, po kondukterji mi priporočani. Komaj stresnem cestni prah raz sebe in svojo obleko vredim, se že napotim proti mestnemu središču. Kje da je, nisem še vedel; kamor se je valila najgostejša truma, tje se tudi jaz obernem in predenj se nadjam, stojim na velikem rinku (teržišči). Veliki rink je nepravilen pravokoten prostor, ki ima na zapadni strani mestno hišo, na izhodni strani pa se vzdigata stolpa Tynske cerkve. Tu so se veršile v starodavnih časih sijajne slovesnosti, viteški boji, čestitanja, tu so bili sojeni in obglavljeni po nesrečni bitvi Belogorski l. 1621 vodniki češke luteranske stranke; tu je l. 1633 vojskovodja Wallenstein k smerti obsodil in godbo dal izveršiti na 11 častnikih zarad bojaznosti v bitvi pri Licni.

Sredi teržišča stoji na visokem kamnitem stebru podoba Matere božje, ktero je dal postaviti cesar Ferdinand III. v spomin brezvspešne oblege mesta po Švedih 1650. Vsak večer sem videl pobožne ljudi moliti in prepevati na stopnicah pred podobo.

Na stolpu mestne hiše, ki je skorej edini ostanek iz prejšnjih časov se občuduje umetna stara ura iz l. 1490. Kedar ura bije, prikažejo se 12 aposteljni eden za drugim v linici nad uro, zasučejo se proti ljudem, spet obernejo in zginejo; na zadnje se prikaže smert s smertno koso. Kedarkoli greš memo stolpa, najdeš ondi stati ljudi in čakati, da bodo se prikazali aposteljni in smert.

Tynska cerkev je proti teržišču vsa zazidana s prodajalnicami, zato ima vhode iz stranskih ulic. Ko jo obiščem še pervi večer, sklenila se je ravno neka pobožnost in duhovni so bili ravno odšli od oltarja. Ljudstvo pa je še ostalo v cerkvi in je pevalo češki neko staro cerkveno pesem, ktera je tako častitljivo donela po ogromnih prostorih, da me je močno ganila in nisem pred odšel, dokler ni bila končana in so se poslovili tudi drugi ljudje. Kako sem si želel, naj bi se tudi pri nas vpeljalo ljudsko petje, kakor je bilo nekdaj in je še zdaj povsod na Češkem, ker je tako ganljivo in k pobožnosti budi. Zlasti pri božji službi ob nedeljah in praznikih bi bilo občno petje najprimerniše; vsej imajo Slovenci sploh tudi dobra gerla za peti!

V tej cerkvi je pridigal za časa cesarja Karola IV. Janez Milic, pozneje za časa Jurja Podjebradskega Janez Rokicana, in prenapeti Gol Čahera, ki je s svojimi pridigami vnemal tlečo žerjavico k burno-pogubilnemu plamenu. V tej cerkvi se nahajajo grobni spominek slavnega zvezdoznanca Tiho de Brahe-ta, u. l. 1601; v kapeli Matere božje vidiš marmoljnate podobe slavjanskih apostolov Cirila in Metoda. To cerkev sem, ker mi je bila blizo in mi je dopadla večkrat obiskal. Kaj lično delo je severni stranski portal, ki je v pozno gotiški obliki iz rezanega marmeljna izpeljan. Na nadvratnih policah so čepeli golobje, zadej za kapiteli so imeli svoja gnezda, kakor v Benedkah na velikem tergu sv. Marka. Na vratnem čelu v timpanu, je videti kaj umetno v kamen vrezano Kristusovo terpljenje tako živo, da skoraj nisem se mogel ga nagledati.

Še pervi večer poiščem sloveči Karlov most čez Veltavo, ki veže staro mesto s Hradčinom in je serčna ali glavna žila Praškemu življenju. Na tem mostu je cel ljubi den tako živo gibanje, kakor pred bčelnjakom, kedar ima roj izleteti, vselej je poln vozov, ljudi, voznikov, jezdecev, tovornikov. Že dostikrat sem slišal o njem pripovedovati, in rad priterdim, pripovedke niso me nalegale. Pričet l. 1358. za Karla IV. se je dodelal še le 1503 za Vladislava II., 33 čevljev širok in 1572 čevljev dolg, na 16 oblokih iz rezanega kamna, okinčan z mnogimi starejimi in novejšimi podobami svetnikov. Blizo sredi mosta kaže bronast križec v mostnem naslonu tisto mesto, kjer so sv. Janeza Nepomučena l. 1383. po ukazu kralja Vacslava v Veltavo porinuli. Pozlačeno bridko martro je ukazal cesar Ferdinand III. postaviti iz globe ki jo je moral plačati Jud zavoljo preklinovanja sv. križa.

Že davno se je bila vlegla noč na mesto in plinove svetilnice so bile že nekaj časa prižgane, ko zapustim Karlov most, lep spominek nekdanje slave Praške in slavnih čeških kraljev in mirno tekoča Veltava je odsevala nebrojne lučice ob bregovih razstavljenih svetilnic.

Nazaj grede k svojemu stanovanju nisem bil tako srečen nego na svojem pervem izletu. Zanašaje se, da, ker sem pot do mesta staknil, bom tudi pot nazaj našel, nisem več bil tako opazen in zato se mi primeri, da sem po zakrivljenih ulicah dervil proti jugo-izhodu, namesti da sem se obernil proti severo-izhodu. V starih mestih se to prav lahko primeri človeku, ker pri zidanji poslopij niso pazili niti na red, niti na matematično natančnost glede uličnih potez. K sreči moje Ulysejevo blodenje ni imelo hudega nasledka; blodil sem po starem mestu in se nisem zavedel, predenj nisem zopet stal na velikem rynku. Ta mi je bil pervi večer »stella polaris,« po kterem sem zasukal kermilo, da sem srečno prijadral v pristanišče k »belemu jagnjetu« na Borzicu. Ker mi je bil pervi večer že dosti dolg, nisem nikakor pogrešal zgubljenega časa, še celo veselilo me je, da sem nehote prehodil velik kos starega mesta: veči strah bi že bil imel, ko bi bil zablodil na levo v Židovsko mesto.

17. oktobra.

Zgodovinsko najimenitniši del Prage je »Mala stran« in Hradčin. Jesenska megla je pokrivala mesto in Veltavo, ko začnem svoja potovanja po mestu in spet jo koračim h Karlovemu mostu. Namenil sem se vse pogledati, kar bom staknil zanimivega. Pred mostom na desnem bregu stoji križanska cerkev, zidana po risu in v slogu Št. Peterske bazilike v Rimu, čedno in bogato olepšana s 3 oltarji. – Na malem prostoru pred mostom je spominek cesarja Karla IV. postavljen l. 1848 po vseučelišču v spomin 500 letnega obstanka. – Drugi častitljiv spominek je mostni stolp, zidan 1451 z rezanimi podobami cesarjev Karla IV., Vacslava, Žige in slavjanskih apostolov Cirila in Metoda. Na drugem koncu mostnem je enak še visi stolp. –

Zopet je bil most poln prehajalcev, tovornikov, vozov in vozičkov, a ljudje so bili vsi drugi, nego včeraj. Proti večeru se je tu sprehajala odlična gospoda in elegantne kočije z nakrežljanimi strežaji spredej in zadej so se v počasnem stopu prevaževale, a zjutraj je bila gospoda še vsa pod pernicami ali pa še ni bila dosti čedno umita, in drugi razred ljudski se po mostu sprehaja in prevaža. Bili so kmetje, kmetice, posli, dekle, kuharice, ki so v mesto nosili kuhinske potrebe, zelenjave, mleko: iz-mesta ven so pa vozili, kar se je nabralo po ulicah nesnage in drugih mestu nepotrebnih reči; podobe na mostnih naslonih so gledale prehajalce tako resno, kakor včeraj in od nekdaj.

Na rynku v Malistrani je spominek iz novih časov, postavljen slavnemu vojskovodji in rojenemu Čehu – Radeckiju. Na granitnem znožji stoje 9 avstrijanskih vojakov, raznih kerdel, ki na svojih ramah derže škit in na njem stoječega slavnega vojskovodja s praporom v roki. Tu vidiš huzarja, ulana, mornarja, lovca, prostovoljca, pešca, topničarja, serežana, vsi v naravski velikosti in vliti iz obilnega plena Lahonom l. 1848. odvzetega, namreč iz dobitih laških topov. V znožje so vdolbene znamenite zmage: Kustoca 25. julija 1848; Noyara 23. marca 1849; St. Lucija 6. maja, Vičenca 10. junija 1848.

Blizo sem imel slovečo cerkev sv. Mikulaša na Štefanovem teržišči, ktera se prišteva največim cerkvam Praškim. Započeta l. 1673 po oo. jezuitih bila je še le 100 let poznej dodelana, ima 240' visoko kuplo, okrašeno s slikarijami al fresco od Valkota iz leta 1784. V glavnem oltarji je bronasta statva sv. Mikulaša bogato pozlačena. V stebrih, na kterih sloni kupla, so 4 cerkveni očetje: Bazilij, Krizostom, Ciril Aleksandrinec, Gregor veliki, nad njimi slike čveterih kardinalnih čednosti. Tudi oltarji v stranskih kapelah imajo kaj ganljive podobe, zlasti lepo delo je smert sv. Frančiška Ksaverijana od Valkota. Pod cerkvo je imela plemeniška rodbina Kolovratov svojo rako, in tudi Lobkovci so njeni dobrotni darovatelji.

Ker že govorim o cerkvah , naj omenim še drugo cerkev, nekoliko nižej od une stoječo: Avguštinsko cerkev, visoki aristokraciji po zimi najbolj priljubljeno, in zidana po grofu Valdsteinskem. V velikem oltarji je od slavnega slikarja Rembrandta »umor sv. Tomaža«, zgoraj sv. Avguštin, na obokih so freske iz življenja sv. Tomaža. En stranski oltar s tabernakeljnom je ves iz srebra in dobro pozlačen, darovan od kneza Oettingen-a. Škoda, da ima cerkev preveč oltarjev, celo 19; brez pogrešanja bi se dal nekteri preseliti v kako drugo mestno ali kmečko farno cerkev.

Najel sem si cicerona, ki bi me vodil in razkazal druge znamenitosti Malestranske in na Hradčinu; mož je pa bil ves praktičen in vedoč, da bova dolgo hodila, glad in žejo terpela, stavi predlog, naj se prej okrepčava pri bližnjem »hostincu« z dobrim Pelzenskim pivom in prigrizkom. Predlog je bil odobren in nemudoma izveršen; človek ne živi le od gledanja, ampak tudi od kruha, klobasic in piva.

Po dobrem okrepčanji me pelje v palačo vojvode Friedlandskega, nekdanjega slavnega vojskovodje v tridesetletni vojski – grofa Wallensteinskega. Tu se kaže njegova kopelnica, stanovanje njegove telesne straže, obednica, njegov tigrast konj, ki ga je jezdil in je bil pod njem ustreljen v bitvi pri Licni, in na vertu tičnik iz umetno napravljenega kapnika, slika njegova in dveh soprug, kapela v ktero je hodil k sveti maši in še preproga s stoličem, na kterem je klečal, v kapelnem oltarji pa usmertenje sv. Vacslava, dalje velika sobana za sprejetje imenitnih gostov, strop s slikami, stene z umetnim marmeljnom. Palača je bila dolgo časa rabljena za vojaško kasarno in je po tej rabi mnogo terpela; v novejših časih se je vernik rodbini.

Iz Hradčina se uživa rajsk razgled po obširni Pragi in še daleč na okrog po okolici. Kakor jambore iz ladij v morskem pristanišču, tako vidiš moleti mnogoštevilne stolpe iz zlate Prage. Cicerone ve povedati, da ima Praga 62 katoliških cerkev, 1 rusko cerkev in 3 nekatoličanske tempeljne. Na levo od veličanskih stolpov Tynske cerkve se razprostira Židovsko mesto, nesnažno kakor njegovi prebivalci sploh, po kterih je dobilo ime; na desno od Tynske cerkve je staro mesto in dalej proti jugoizhodu se ga derži novo mesto. Na levem bregu Veltavinem proti jugu naraščuje Smihov, ki že šteje 14.000 prebivalcev, pod Hradšinom pa Mala stran. Na severoizhodnem koncu mesta se vzdiga novo delalsko mesto, Karlyn z 28.000 prebivalci; na jugo-izhodnem koncu nad Veltavo pa Višehrad, najbolj osamljen in najmanj obljuden. Vštric Hradšina po stermem hribu se spenjajo obširne, zobate zidine, gladnega zida, tako nazvan, ker se je zidal ob veliki lakoti, da so imeli ljudje zaslužka in živeža. Eno uro oddaljena je bela gora, vsakemu Čehu dobro znana. Pet mostov je čez Veltavo napeljanih, da vežejo oba brega in služijo obratu in železnicam.

Na Hradšinu so najbolj znamenita poslopja: Stolna cerkev sv. Vita in cesarski grad. Stopiva najpred v slednji. Kazala se mi je a) velika dvorana iz časov kralja Vladislava, dodelana leta 1502, kjer so nekdaj turnirali na konjeh, zdaj se v nji godi poklanjanje deželnih stanov o priliki slovesnega venčanja vladarjev. L. 1541 je po ognji mnogo terpela in zidovje se je moralo zapeti z debelimi železnimi zaponi. b) Deželna dvorana, rabljena do leta 1848, tesna in majhna, v nji pa slike Marije Terezije, Franca I., Jožefa II., Leopolda II., Franca II., bandera iz francoskih vojsk, zemljovid iz l. 1720.

Zanimala me je svetovalnica, v kteri se je vnela iskra, ki je z groznim plamenom žarela 30 let in z nepopisljivimi stiskami tlačila ljudi in dežele, mislim tisto zbornico, iz ktere so protestintje skozi okna vergli cesarska svetovalca Martineca in Slavato in tajnika Fabricija. Zleteli so še precej visoko, menda 80', a padli so na mehko, na kup gnoja, ki je bil pod okni. Marmeljnat obelisk hrani spomin tega zgodovinskega izleta, v svetovalnici je pa še vse ohranjeno v istem redu, kakor je bilo ob času dogodka. Sredi izbe dolga, široka, malo pobarvana miza iz mehkega lesa, krog mize prosti stoli naslonjači, kakoršni se nahajajo v najrevniših kmečkih hišah; tak stol je bil za kardinala, za kneza Lobkovica in druge plemenite zbornike. Tik svetovalnice je pisarnica tajnika Fabricija, nizka in priprosta, kakor vsa oprava. Idi pa v sedanje zbornice, kakšen razloček je tu! Zborniki ležijo, bi lahko rekel v žametnih mehkih naslonjačah, in zbornice kako potratno so okrašene! Tako se spreminjajo časi! Pač so me obhajala še marsiktere druge misli, ko sem stal pri onem osodepolnem oknu, a vendar vseh misli ni treba zaupati papirju. Veselim se vendar, da je sedaj ni svet mnogo, mnogo krotkejši postal, ker se neljubi zborniki ne mečejo več skozi okna, ampak s sikanjem in »oho«-klici se naznanja nevolja in znotranja borba. Nekaj pripomore h krotkosti tudi pomanjkanje orožja, da razun jezikovega meča ni dovoljeno jemati v zbornico drugega orožja, sicer bi bili ustavoverci že davno razmesarili federalistične sozbornike.

Za vpoloženje pisem je služila štirjaška linica v pisarničnih durih; tedajšnji vstajniki pa niso se deržali pravilne vloge, svoje krogle so pošiljali tajniku naravnost skozi zapahnjene duri, in še denešnji den se jim vidijo sledi. Tajnikova pisarnica v sedanjih olikanih dneh še jetnikom ne bi zadostovala, kajti tla ima iz opeke, prenizka je in premalo zračna, bolj tičniku podobna nego izbi ali pisarnici. V zbornici so na stenah slike 15. Habsburčanov, tudi oblega mesta po Švedih je naslikana.

Lična in okusna je dvorska kapelica, na povelje cesarice Marije Terezije izdelana, s tremi oltarji in tolikimi slikami izverstnega slikarja Valkota. Od tod me sluga pelje v dve orjaški dvorani, perva se zove nemška, druga pa španjska. Zidal ji je cesar Rudolf II., leta 1866 ste se prenovili, ker ste bili že zastarele.

Za cesarskim gradom je na treh straneh od poslopij obdana slavna stolna cerkev sv. Vita; zidajo in popravljajo na njej že stoletja in še ni dodelana. Vsi prostori krog doma so polni obdelanih in pripravljenih klad. Če stojiš zunaj cerkve in gledaš lične obloke, stebre in stebriče, stolpe in stolpiče vse iz belega rezanega kamna in vse tako lehke, zde se ti, da bi stal pred smrekovim gozdom in da bi videl migati in se gibati tanke gibčne verhove, – in vendar je vse tako čversto in močno, da kljubuje viharjem in časovim nezgodam že sto in sto let. Zidanje se je pričelo l. 1344 za cesarja Janeza Luksemburčana in se je končalo 1. 1385, toda ne po izvirnem risu; ta je bil mnogo, mnogo obširnejši. Stolp je bil po doveršenji 506' visok, po požaru l. 1541 meri le 314' višine. Pred cerkvijo je kapelica sv. Vojteha, zidana na osem voglov. Znotraj hrani cerkev mnogo dragocenih spominkov. Najimenitnejša je kapela sv. Vacslava, okrašena z dragimi kamni češkimi: malahiti, krisoprasi, ametisti in slikarijami al fresko, že 500 let starimi. V nji se kaže grob sv. Vacslava, umorjenega od lastnega brata Boleslava I. 1. 931 v Stari Boleslavi, kljuka, za ktero se je prijemal nesrečni kralj, njegova statva, vlita 1. 1420 v Norimberku, čelada in železnomrežna srajca; dalje vidiš obrazec stolnega stolpa v načertu, mnogo svetniških ostankov. V nji se hranijo tudi dragocenosti, ki se rabijo pri venčanji čeških kraljev: krona, žezlo, Vacslavov meč, kraljevsko jabelko. – Zgodovinsko znamenita je kapela tudi zarad tega, ker je v nji bil za češkega kralja izvoljen Ferdinand I. 1. 1526, in je potem prišla češka krona na glavo Habsburških vladarjev.

Druga znamenitost v cerkvi je grob sv. Janeza Nepomucena in na njem klečeča podoba svetnika in okrog podobe molčečosti, ponižnosti, ljubezni, pobožnosti in pokorščine, vse iz litega srebra, 30 centov težke, 200.000 gl. vredne. V enem oltarji so podobe patronov čeških – sv. Vita, Cirila, Vojteha in Vacslava tudi iz srebra. Dalje nahajaš v cerkvi še več drugih kapelic, grobnih spominkov slavnih zgodovinskih oseb, izverstnih del v marmeljnu, slikarij in kar si bodi drugega. A čemu bi ti jih našteval, ker ni mogoče jih tako živo popisati, da bi jih imel pred očmi.

Priznati moram, da mi je bila ta dan sreča prav mila. Da se odpočijem in telesno okrepčam, podam se v gostilno tik cesarskega grada. Ker je bilo poldne že davno odzvonilo, je bila gostilna že prazna, le nekteri so se z južino tako zakasnili, kakor jaz. Ondi najdem gradskega slugo ali nadzornika strežajev, ki me je vodil po gradskih dvoranah in po razgovoru zvem, da je rojen Kranjec. Zraven sedečega mladega vradnika zanimiva, da se znajdeva tu dva Slovenca in precej se mi ponudi, da mi hoče popoldne, kolikor mu čas pripusti, razkazati gradske verte in druge odlične znamenitosti na Hradšinu.

Sprehajališča v cesarskem vertu so bila že zanemarjena, cvetlične grede že prazne, le tu in tam se je zoperstavljala pozna cvetlica jesenskemu mrazu, tudi razno drevje se je jelo goliti in pod nogami je šumelo suho listje, ki je pokrivalo hode in vertno plan, ko koračiva jaz in omenjeni uradnik proti Belvederju, krasnemu vertnemu gradiču na najskrajnem koncu gradskega verta. Precej globoka grapa, posajena z raznoverstnim drevjem, loči obširni vert od raztegnjenih gradskih poslopij, – tu je jelenski zverinjak – mi začne razlagati spremljevalec, navdušen Čeh. Ta okrogli starikasti stolp kraj gradu je Daliborka, zloglasna ječa plemenitega Dalibora. O njem je postala prislovica: »Nouze naučila Dalibora houzti.« (Sila naučila Dalibora gosti.) Dalibor je dobil gosle in on ki se ni nikdar učil gosti, se je naučil v svoji revi gosti tako milo, da je vse očaral. Kaže mi še drugi stolp štirivoglat, imenovan Lidomorna, ker so ondi ljudi morili z gladom. Med tem pomenkovanjem dospeva do vertnega gradiča in k prekrasnemu razgledu na Belvederji. Pogled na mesto, Veltavo in krasno okolico je kmalo spodrinil žalostne slike in spominke minulosti.

Čuvaj vertnega gradiča je bil blizo in nama odpre gradič in razkaže vse njegove prostore. V spodnji dvorani so videti na stenah zgodovinske slike umetnikov iz najnovejšega časa: Kerst Borzivoja od Lhote – Umor Vacslava od Svobode – Prenešenje ostankov sv. Vojteha od Frankvald-a – Venčanje pervega kralja Vratislava od Svobode – Vladislav se odpove vladarstvu – V vedenje vitežkih vaj na Českem po Vacslavu I. 1238 – Otokar zmaga in pokristjani Saoneze – Karol IV. ustanovi pražko vseučelišče – Bitva pri Lipanu 1436 in več drugih. – Vse te slike imajo razno vrednost, nektere bi celo slabe zaznamoval, vidi se, da so nekteri umetniki delali za kruh in navdušenosti ni sledu; zatorej so me tudi popolnoma merzlega pustile. Za vertni gradič so zadostne. – Na mostovžu pervega nadstropja se še le prav zaveš, zakaj se je na tem končnem cipu gradskega verta visoko nad Veltavo zidal ta gradič; ime in pomen besede »Belvedere« ti vse pove, tudi to, da je zidan zavoljo prekrasnega razgleda.

Zunaj verta na nasipih, ki so se spremenili v sprehajališča, se nama kaže prozaična sedajnost, vojaški novinci in deželni brambovci so se vežbali v orožji in kleli madžarsko, češko, nemško, da je človeka vse vprek preletavalo.

Ko me zapusti spremljevalec, blodim sam samcat po Hradšinskih ulicah, stopim v Lavretansko kapelico, ktera je blizo kapucinskega samostana – njej vštric ogromna kosama prej palača grofa Černin-a.

Zapustivši Hradšin se vernem čez most; popoldne se je že bližalo večeru. Izvolim si pot ob levem bregu, in tako pridem do spominka cesarja Franca na brežnem teržišču. V 74' visokem obelisku je brčnasta podoba cesarja Franca I. na konji v češki venčalni opravi. 16 podob krog in krog obeliska pomenijo 16 kresij, v ktere je bilo razdeljeno Češko, na stebrih so alegorijske podobe vednosti, umetalnosti, mira obertnosti, kmetijstva, rudarstva, kupčije in obilnosti. Ogledam še novo češko gledališče, ki se zida ob bregu Veltavinem iz rezanega lahkega kamna – tufa in bo enkrat dodelano kinč mestu in deželi. A Veltava bo poprej, še precej vode memo zvalila, preden se bodo dopolnile Čehom želje. Tik novega gledališča je začasno češko gledališče – divadlo. Za tisti večer so listki naznanjevali »opero« v 5 dejanjih »V svatojankih proudih«, če se ne motim. To je že bilo preveč vabljivo; precej sklenem zvečer obiskati češko gledališče. Koliko neprijetnosti človek rad prenaša, da vstreza svoji radovednosti. Gledališče ni prostorno, a prostori so bili natlačeni in vsled tega huda soparica. Poterpljivo, toda ne hladnokervno zarad vročine jo prenašam, da sem mogel do konca videti pervo češko »predstaveni'«. Dekoracija je bila sijajna, balet kakor povsod, iz dejanja sem pa toliko povzel: Plemenita dekle se zaljubi v prostaka, plemenitaš jo dobi. Prostak po nji žaluje in konča svojo žalost in življenje v svatovjanskih proudih t. j . v dereči reki. Valovi njegovo truplo h kraji splavijo, ondi ga vgleda grofinja. Spominja se lomljene obljube, gre in skoči v reko. –

18. oktobra.

Jutro je bilo odmenjeno obiskanju in ogledanju novega mesta. Čez dolgi in široki konjski ali Vacslavov terg pridem po stranski ulici na Karlovo teržišče, po drevoredih in vertnih nasadbah v prijetno sprehajališče spremenjeno. V tem mestnem delu so dobrodelne mestne in deželne ustanove, bolnišnice itd. Na izhodni strani poleg cerkve sv. Ignacija je ogromna vojaška bolnišnica, na zapadni strani detinska bolnišnica Franc-Jožefova, proti jugu gluhomutni zavod, – še dalje proti izhodu občna bolnišnica. V severo-izhodnem kotu je kazenska sodnija, prejšnja mestna svetovalnica, iz ktere je razdraženo ljudstvo 19. julija 1419 verglo mestne očete skozi okna ua ulice in dalo povod Husitskim vojskam.

Prav po naključbi staknem v ulici na jugozapadni strani omenjenega terga cerkev »na Slovanih«. Zakaj se tako imenuje?

Do kralja Vratislava so imeli menihi v Sazavi pravico in dolžnost božjo službo obhajati v slovanskem jeziku; notranji nemiri so bili krivi, da so se razpodili slavjanski redniki in s tem je bil konec slavjanski božji službi na Češkem. Karol IV. velik prijatelj Slovanom, želi zopet vpeljati slavjansko božjo službo in dobi dovoljenje od papeža Klemena IV. 9. maja 1346, da se smejo slavjanski menihi s privoljenjem Pražkega nadškofa na Češkem naseliti in božjo službo po poterjenem slavjanskem obredu obhajati, toda le na edinem kraju. Vsled dovolitve ustanovi Karol IV. s pismom od 21. nov. 1347 pri farni cerkvi sv. Kosma in Damijana v novem mestu Pražkem samostan za slavjanske rednike iz reda sv. Benedikta z naročilom, naj se božja služba opravlja po slavjanskem redu in psalmi prepevajo v slavjanskem jeziku – z dodatkom: v čast in spomin sv. Hieronima. Takrat je bila misel, da je sv. Hieronim sv. pismo v slavjanski jezik prestavil. Dobili so pa slavjanske menihe iz Dalmacije, Hervaškega in Bosne, a kmalo so Husitske vojske pokončale mlado ustanovo in slavjanska božja služba je nehala popolnoma.

Le spomin se je ohranil, da se še denešnji den samostan Emavski in celo ulica kliče »na Slovaneh«, in mestni del pod samostanom se imenuje »pod Slovani«. Ime »Emavs« je dobil samostan, ker se je blagoslovil velikonočni pondeljek, ko se bere evangelje od Jezusovega pota v Emavs. Samostan stoji na robu skale, njemu je dozidana cerkev, ktera je znotraj precej zanemarjena. Nekoliko banderic, pridobitih v tridesetletni vojski 1. 1634 v bitvi pri Nerdlingu – se hranijo v cerkvi nad oratoriju.

Podskal se imenuje močno obljudeni, toda eden najrevniših mestnih delov v nižini kraj Veltave. Tu so videti orjaške sklade derv za kurjavo, ki se po reki dovažajo in prodajajo mestjanom. Močno zakrivljene in po ovinkih napeljane ulice me pripravijo v tako zadrego, da sem moral nekterokrat pogledati na magnetično iglico in po nji zasukati svoje kermilo.

Po železnem mostu jo srečno spet prijadram na Malostran. Deželni zbor je imel važno sejo in ponujala se mi je prevažna priložnost videti in spoznati česke pervake, o kterih sem že toliko čital in slišal.

Dva gardista v lični opravi pred vratmi stražeča mi naznanita deželno zbornico, vstopni listek dobim pri dr. Šmejkal-u v pisarni tik vrat. Skrajni čas je bil, da sem se potrudil za mestice na galerijah, nekoliko minut pozneje bi moral ostati zunaj galerij, tako so bile že napolnjene. Takrat so se valovi političnega življenja v Pragi in po vsem Češkem visoko zaganjali in v zbornici je bila na dnevnem redu volitev deželnega odbora. Iz svojega sedišča sem pregledal vso dvorano in za soseda dobim mladega človeka, – znabiti žurnalista – ki je vse poslance po imenu in osebi poznal. Po pol ednajstih se je jela polniti tudi zbornica. Nazoči so bili kardinal knez Švarcenberg v čemi sutani z rudečo čepico na glavi; Hanke z dolgo sivo brado; grofi Černin, Henrik Klam Martinic; šolski svetovalec Vencig. Zaporedoma se prikažejo stari Palacky, dr. Rieger s temno brado, Sladkovsky, sivobradati dr. Prahensky, dr. Ed. Gregr, Pstross, Zeithammer, dr. Belsky, dr. Skrejšovsky, dr. Firšt, dr. Palacky mlajši, bar. Vilani, dr. Brauner, tolst, sivobrad možiček, stari grof Hanuš Kolovrat, sivoglav s černim paskom nad enim očesom, Jerabek, Urbanek, Bovsar, župan v Polički; nekteri duhovni, Klimeš, župan Hrudimski, dr. Kratohvile, Fiala, dr. Škarda, dr. Gabriel, prof. Tonner itd.

Predsedoval je zboru knez Lobkovic, vladna namestnika sta gf. Chotek in svetovalec Neubauer.

Predsednik pove češki in potem nemški, da je na dnevnem redu: predlog poslanca Zeleny-a, naj bi vlada v porazumljenji z deželnim zborom podala načert o napravi narodnih šol in volitev deželnega odbora.

Volitev deželnega odbora pri tolikem številu poslancev, – ustavovercev ni bilo v zbornici, – je bila mudna in dolgočasna. Volili so najpred veliki posestniki 2 odbornika; največ glasov dobita grofa Teodor Thun in Viljem Wolkenstein. Ker so poklicani po abcednem redu oddajali volilne lističe v volilno posodo na mizi sred zbornice stoječo, sem imel lepo priložnost opazovati in zapomniti si posamezne poslance; bile so to karakteristične, aristokratične podobe.

V kuriji mest sta dobila večino glasov dr. Volkelt in ustavoverni Anton Eichter; v kuriji kmečkih občin pa dr. Sladkovsky in O. Zeithammer; iz cele zbornice sta bila voljena dr. Belsky in dr. Jan. Palacky.

Ko je bila volitev končana, je bilo tudi poldne že davno minulo.

Pri južini v neki bližnji gostilnici se seznanim z župnikom Mihalovačkim pri Sadecu, ki mi je pravil, da je bil letos s hmeljnim pridelkom prav zadovoljen. Prodal ga je pivovarskemu velikašu Dreher-ju za 1100 gl., kar se mu še nikdar ni posrečilo. S tem pridobitkom bo poravnal svoje dolgove in si kupil topel plašč s kožuhovino za obhajilne vožnje po zimi; v hmelnem pridelku je skoraj največi del njegovih dohodkov.

Za popoldne si izvolim pogledati v najmanj mikavni del Prage, v židovsko mesto, kjer je doma nesnaga in še marsikaj drugega. Tu kupčuje vse in z vsem; prizemska stanovanja so v nekterih ulicah same štacune in štacunice, bolj podobne berlogom, v ktere se je navlačilo nekaj stare šare in pred njimi straže kakor cerberi, babure, vabeče in prežeče, da bi koga opeharile.

Križema prehajajo ta mestni del postojim nekoliko pred zastarelim poslopjem, na kterem zapazim nenavadno uro. Kmalo se mi pridruži mlad človek, kteremu je na pervi vid bilo poznati, da je iz Jakobovega pokoljenja, in mi začne razkladati, da je to poslopje Judovska svetovalnica, ktero so si smeli zidati v nagrado za hrabro pomoč v brambi mesta zoper Švedske naskoke l. 1648. Še ni govoril par minut, ponuja se mi drugi, peljati me v »staro-novo« sinagogo. Med tem se oglasi star možicelj, ki je nekoliko korakov preč pred černim poslopjem kakor za stražarja stal: »Tu je »staranova« sinagoga, le sem pridite.« Vhod res ni bil vabljiv in skorej da sem se bal, stopiti v ta berlog, a vedoželjnost tudi to premaga.

Ko je nizka vrata za meno zaperl, sem si mislil, zdaj bi te mogel klati in dreti in nihče ne bi mogel priteči na pomoč. Misli si bralec kuhinjo vso okajeno, ktera ni bila še nikdar pobeljena, takošna je »stara-nova« sinagoga v zgornjem delu. V spodnjem delu so saje nekoliko orušene, da je videti sivo zidovje; tega pa niso storili Židje v svoji snagoljubnosti, nego to je Veltavino delo, ki je l. 1842 in 1845 nakipnivši spomnila se tega nesnažnega berloga in s poplavljenjem ga očedila, kolikor je mogla doseči. Razlagalec ima službico v židovski srenji; pravil mi je, da bere in poje pri božji službi in da obrezuje fante itd. Sinagoga je bila že l. 592 zidana od Židovskih ubežnikov, ki so se v Pragi naselili; – pozneje je bila zasuta dolga leta; – spet odkopano sojo na bizantinski podlagi zidali v gotiškem slogu, zato njeno ime »staro-nova«. Okajena je od mnogih lučic, ktere gorijo pri božjih službah. Možje in ženske so v ločenih prostorih, spredaj je kamnena skrinja zaveze, v kteri se hranijo najstareja pisma, Mozesove bukve, pisane na pergamentu. V sinagogi hranijo veliko vojaško bandero, podarjeno od Ferdinanda III. l. 1640.

Kot da bi se mi kamen od serca odvalil, tako sem bil vesel, ko sem prišel iz nesnažnih kotov Židovskega mesta in stal zopet na velikem rinku.

19. oktobra.

Kdo je bral o starodavni Pragi in ni slišal o Višegradu. Na visoki skali nad reko Veltavo imela je kneginja Libuša svoje dvore in tu krog se je naselilo mesto, propevano in slavij eno v staročeških pesmih.

Priletela družna vlastovica,

Priletela od Otave krive,

Na okence sela je odperto,

V Ljubušini zlati dvor očetni,

Dvor očetni, v svetem Višegradu,

Žalovala in tožila milo.

Ko to sliši nju rojena sestra,

Sestra njuna, v Ljubušinem dvoru,

Sproži knežnjo, notri v Višegradu

Na razsodbo postaviti pravdo. –

(Kralj, rok.)

Kje so ti zlati Ljubušini dvori, kje ta slavni Višegrad? Rano jutro se napotim jih iskat in kaj najdem po dolgi hoji v oddaljenih ulicah? Od stare slave nič druzega, nego ime in namesti zlatih dvorov prozaične okope, razpadajoče zidine novošegne terdnjave, žalostne kasamate: od poezije niti duha. –

Kjer so stali nekdaj zlati dvori, so z motiko krompir kopali in kjer se je sprehajala kneginja, modra Ljubuša, sprehaja se vojak na straži, nevoljen, da mora stražiti prazna poslopja in prazne shrambe. Sic transit gloria mundi! In Višegradu je žalno; zatonila zvezda slave. V edeni cerkvi, ki je ostala še na Višegradu in popolnoma zadostuje ostalim prebivalcem in faranom, se vidi na steni podoba Višegrada pred l. 1420; takrat je imel Višegrad še 14 cerkev in je bil dostojno mesto in terdnjava. V tem osodepolnem letu 1. nov. ga je oblegla vojna cesarja Žige I. s husitskimi četami in divji zmagovalci razrušijo grad, mesto in cerkve. Ko se sprehajam na tem samotnem kraji iskaje starodavnih spominkov, me obhaja rahla nevolja nad pesniki in samem sebi; nad pesniki, da na svojih visokih izletih vidijo povsod in vse zlato in čarobno, kjer nam djanska istinost kaže golo vsakdanjost, – nad samim sebi, da se dam od pesnikov zapeljati. – Na pokopališči pred velikimi vrati najdem grobni spominek slavnega Slovana – Vacslava Hanke.

Močno poparjen po tem zgodovinskem izletu, a vendar nekako zadovoljen, da sem videl mesto nekdanjega slavnega Višegrada se vernem v mesto. V zadnjem, južno-izhodnem kotiču pod mestnim obzidjem zadenem na čedno cerkvico, ki se ravno ponavlja; cerkvi je prizidana hiša za bolehne, – nekdanji avgustinski samostan. Tu imajo bolehni pokoja zadosti, ker sem ne sega mestni hrup in šum.

Po sprehodu na Višegrad me je mikalo pogledati še dela obertne, materijalne sedanjosti, – krenem jo naravnost proti severu v Karlyn. Kak razloček! Na Višegradu vse tiho kakor na mertvišču, ženske so kopale krompir in bile so osupnjene videti tujca, ki se zaleti v te zapuščene kraje – in v Karlynu? – kakšno gibanje in miganje, kakšen hrup in truš! Vsak hiti po svojem potu in opravku naprej, drug se za drugega ne zmeni. Na levo in na desno visoka poslopja s še višimi dimniki, iz kterih se vali gost, čern dim. Iz bližnjega kolodvora vozijo surovino in kurjavo požrešnim tovornicam, iz fabrik pa vozijo izdelke na kolodvor, da grejo križem sveta, kjer jih potrebujejo. Tu so lijarnice, sladkorniee, predilnice, žganjarnice in vedi Bog, še kakšne tvornice. Karlyn je po svoji ugodni legi zunaj mestnega obzidja in blizo kolodvora v malih letih se razširilo v veliko delalsko mesto z 28.000–30.000 prebivalcev, kterim mora zadostovati edina cerkev sv. ap. Cirila in Metoda, začeta l. 1854, dodelana l. 1862. Visoko nad tem mestnim oddelkom je na 87 oblokih izpeljana železnica 3480' dolga, 54' visoka. Za Karlynoni je Žižkova gora, otaborjena po Žižki l. 1420. Po tem izletu bližalo se je poldne; na kolodvoru berem, da se kmalo po poldnevu odpravi vlak proti Bernu. Žele, kolikor bo mogoče, po dne se voziti, da bolje spoznam deželo in njene prijetnosti in neprijetnosti, sklenem še ta dan se posloviti od Prage. Do gostilnice, kjer sem bival, že ni bilo tako daleč, in od tod do kolodvora je bilo celo blizo. Eno uro poznej sedim v kolodvorni restavraciji pripravljajo se za daljno potovanje.

Od Prage do češke Trebove. Zračunil sem, da bo mi do mraka še mogoče do češke Trebove se voziti, zatorej rešim in plačam vozilni listič do tje, a poznej me greva, da sem se prenaglil. Videti s prelepo Pardubičko okolico bi bil se onde rad pomudil, a železnični vlak ne pripušča dolgega premišljevanja: aut, aut, t. j. pelji se, ali pa ostani, kjer si.

Bilo je lepo jesensko popoldne, ko puha z nami hlapon visoko nad Karlynom proti izhodu, še nekterokrat pogledam nazaj na prekrasno mesto, potem se zavije železnica med hribe in odtegne nam pogled na slavno Prago in njeno okolico. Perva vasica je ob velikem ribniku; tudi druga vas ima blizo ribnik, vas pa je na brežulku krog in krog obdana s sadnim drevjem, ktero je posajeno tudi po somejah.

Kakor v sanjeh sem preletel velike prostore s parno hitrostjo; če bi si ne bil jih zapisal v svoj dnevnik, ne bi verjel, da sem jih videl. V potnem dnevniku jih imam zapisane in na tem že ne gre več dvomiti, kajti v sanjeh ne pišemo dnevnika. Medlo je, kar ti morem podati ljubi čitatelj! o daljšem potovanji, toliko se pa vendar more povzeti, da nisem hodil slepe miši lovit, ampak da sem se vozil z odpertimi očmi.

Za pervo postajo v Behoviceh se vozimo po dobravi, zaraščeni z mladim hrastjem, borovjem, brezjem; gosto vresje, ki je pokrivalo tla, naznanjalo je rodo, nerodovitno zemljo.

Za drugo postajo v Auvalu se razprostira lepa ravnina. Kamor se ozreš, lepa, ravna polja, med poljem velike vasi, celi tropi hišnih golobov so se pasli po sterniščih in setvah, jasno nebo in sijoče solnčice izliva na okolico neko nepopisljivo milobo.

Tretja postaja je pred mestičkom: Nemški brod; »zahody« po naše stranišča, ravno pred vagonom stoječa, so ga nam skorej zakrila; zdaj pa skorej svojim očem ne morem verjeti, ko berem v zemljepisji, da ima mesto 4000 ljudi v 400 hišah. Ne vem, sem se li jaz zmotil ali zemljopisec? V minulih dneh so kopali tu srebro.

Ob železnici so pogostoma videti sladkornice, ktere se zalagajo za zimo. Gospodarji iz okolice dovažujejo pridelano peso, na polji se pripravljajo seženj široke, dva čevlja globoke grape, v ktere se sklada pesa, pokrije s slamo in s perstjo zagrebe. Tu stoji in čaka, da pride po versti med ostre nože in pod močne stiskalnice, kjer se ožema do zadnje kapljice.

Naprej je cukrarna za cukrarno, ker gotovo je zemljišče pesi ugodno. Tudi ogeršice je videti dosti v teh krajah. Kmalo smo memo Pečke in Velima pri Kolinu.

Za Kolinom se vije hribovje in verh hriba se daleč po dolini ozira spominek, ki naznanja, da je tu 18. jun.; l. 1757 spodletelo tudi zmagovalnemu Prusaku Frideriku II. proti avstrijanskemu vojskovodju Davnu. Za Kolinom se prikrade v voz neki orglar, ki je do druge postaje nas razveseljeval ali nadlegoval s svojo umetnostjo; predenj je odšel, pobiral je od nas milodarov in tu sem videl, da je bil ranjenec iz zadnje vojske. Za Kolinom se vozimo kraj rečice, ktera je mirno tekla po lokah med nizkimi bregovi in v vodnem zercali odsevala nebesno modrino. V daljavi so bili videti hribi, obširne vasi, borovi gozdi, gradi in pristave; po tem sem sodil, da mora kolinska okolica biti močno obljudena in gotovo tudi rodovitna, da more preživeti toliko stanovnikov.

V Kolinu se križate dve železnici, panoga avstrijske severo-zahodne z avstrijsko deržavno Dunajsko-Praško železnico. Ljudje še niso pospravili krompirja iz polja, križema so ga še kopali.

Pri Labskem Tynicu pridemo do Labe, a Laba je bila tako plitva in tako tiho je lezla naprej, da nisem razumel, kako se je moglo nesrečnega leta 1866, v nji jih toliko utopiti.

Postaja v Labskem Tynicu tiči v zatišji sred bol rovega gozdiča, mestice samo je na hribu, kakor Radoljica; meni se tudi na pervi vid ni zdelo veče, a vendar mora biti veče, ker šteje, če je zemljopiscu verjeti, 276 pohištev in 1900 prebivalcev ter ima predilnice za bombaž. Tik železnice je strojnička tovarna.

Blizo Kladruba proti severu se vidijo poslopja cesarske kobilarne; na levo široka ravnina z gozdmi obrobljena, na desno hribi.

V večernem solncu se že od daleč sveti grad na visokem holmu, to je grad Pardubicky in pod gradom mesto Pardubice, pred kterim se vlak pomudi blizo tri četert ure. Med tem se odpravi drug vlak proti Kraljevem Hradcu. Od Pardubic do Kraljevega Hradca bodo kake 4 milje. Pač sem gledal iz kolodvora proti tej, v avstrijski zgodovini osodepolni strani, a razun gor in hribov nisem ugledal ničesar. Bojni hrup se je vlegel in padli trohnijo v svojih grobeh.

Na vožnji od Pardubic do Dasie se je zmračilo, k sreči se pa kmalo pomoli izza gozdov polna luna, kaj bi si mogel še več želeti! V mesečni svitlobi se vozimo med hribi po dolinicah; kraji so bolj pusti in revni. V mesečni svitlobi vidim spominek slavnega pedagoga Amos Komenskeho v neki samoti, kjer se je moral skrivati, če se ne motim, dve leti in ga je vzderževal neki Iskra, lastnik grada Brandiškega. Če bi bil pesnik, ki zna v mesečni svitlobi najlepše prepevati, bi ti že vedel še od postaj v Moravanu, Uherskem, Visoki muti, Chocnu kaj povedati; ker se pa s pesništvom nisem nikdar ukvarjal, rajši o teh krajih molčim. Dasiravno je bila svetla jasna noč in so nam svetile z mescem še zvezdice, solnca nam vendar niso mogle nadomestiti, noč je noč, in da si je še tako svetla, vendar oko vse bolj v sanjah vidi, nego v resnici. Težko sem že čakal, da smo se pripeljali memo Brandisa nad Orlico in memo suknarskega mestica Vildenšverta do Češke Trebove, kjer je potekal moj vozilni listič.

Od Češke Trebove do Berna in Beča.

V gostilnici Deržilekovi, kakih 150 korakov od kolodvora, me je vse popolnoma zadovolilo: čedna izba in postelj, dobra postrežba in zvečer kratkočasna zabava. Kratkočasil je nazoče goste neki šaljivi mestjan s svojimi smešnimi, politično satiričnimi pesmi. Poznalo se mu je, da je videl lepših dni. Spomin na nje in grenko sedanjost je vtapljal ta večer v pivu, kterega je s svojima tovaršema serkal iz verča, ki je bil v meri podoben verčem pri ženitnini v Kani na Galilejskem. Mogotci Češko Trebovski in uradništvo bili so zbrani v posebni izbi in tudi med njimi se je vnel prepir za in zoper fundamentalne članke, dokler ni šaljivi pevec storil konec prepiru, ker vse je poslušalo ne toliko hripavega petja, nego komičnega zapopadka.

20. oktobra.

Jutro je bilo jasno, le merzla sapa je pihala od izhoda; vendar se napotim proti mestu. Mesto Češke Trebove je kakor druga češka mesta, v sredi ima veliko teržišče, krog teržišča pa hiše, nektere še z lopami. Cerkev je nova, ima lepo podobo Marije pomočnice in križev pot z velikimi podobami. Stikal sem na levo in na desno, da bi staknil kavarno in dobil zajterk, s kavarno pa se mesto, dasiravno ima po zemljopisji 2500 prebivalcev v 450 hišah, ne more ponašati. Torej moram po zajterk k Deržileku nazaj. Da je »hostinec« Deržilek naroden mož, pričale so mi slike čeških narodnjakov na stenah.

Do Berna se peljem po berzovlaku, da popravim, kar sem zamudil po včerajšnji počasni, vožnji z mešanim vlakom, a družba ni bila kratkočasna. Tolst, mlad gospod, ki je ves čas smerčal in še tolsteja priletna gospa, ktera je tudi spala ali mžela, sta z menoj delila kupe; poznalo se je jima, da sta se vozila že celo noč in da sta se morebiti pripeljala iz daljnih krajev. Ne moten po družbi sem mogel opazovati okoličje železnično, ki se je po urnem diru mahoma premenjalo.

Najpred se vozimo med nizkim gorovjem, kjer je bilo poleg smrečja že nekaj bukovja, potem po lepi ravnini s čednimi vasmi. Kakor dolg, širok trak se razteguje blizo uro daleč delalsko mesto Zvitava ob rečici Zvitavi že na Moravskem. Skozi tunel priderdramo v prijazno dolinico s potokom, v kterem je vse živo rac.

Razbešene rute zavijalke blizo velikega poslopja pri Brizavi nam naznanja, da je tu blizo predilnica ali tovarna za sukno in enako robo. Naprej do Letovic je železnica napeljana po lokah, zaraščenih z olšjem.

Od Boskovic do Blanskega lepi, prijetni kraji, mnogo sadja. Tu znajo tudi krave vpregati pred drevo in ž njimi orati; žvižganje hlapona je reve preplašilo, da bi bile rade bežale, ko bi mogle.

Postaja Blansko je med skalami v tesni dolinici, blizo pa fužine kneza Salma za železnične šine, kterih vidim velike sklade na postajnem kolodvoru. Za Blanskim so se morali hribi na 10 krajih preriti, da se je železnici napravila ravna, uglajena steza. Komej se je predirjal tunel, že vidiš zijati drugo černo žrelo, mašina zaberlizga, potem votlo puhlo bobnenje, kakor da bi v črevah nekaj bobnelo, in spet si na belem dnevu v prijaznem solncu. – Okolica Blanska se prišteva najprijetnišim v krasni, plodni Moraviji. –

Ko smo prerili skoz zadnji predor, vzdigali so se iz planjave že stolpi in hiše Bernske. Na hribcih, proti solncu nagnjenih, zagledaš perve vinske gorice z nizkim tersjem; na polji že vidiš nekterih njiv s turšico. Kjer se goroyje in hribovje polagoma spušča v široko, rodovitno planjavo ob znožji dveh hribov in med dvema rečicama: Švarcava in Zvitavi, vselilo se je Bernsko mesto, s svojim starejšim delom v bregu, novo mesto z mnogobrojnimi tovarnami pa v ravnini. Ako se pripelješ od severne strani in vidiš visoka poslopja z še višimi dimniki, bi bil lahko napeljan na misel, da so to same cerkve in sami stolpi, in Bernčanje, Bog ve, kako pobožni. A ti stolpi niso zvoniki, v ogromnih poslopjih se večidel moli in časti drug Bog, kterema pravimo malik bogastva. Mnogo dobrega imajo Bernske tovarne za sukna; one nas oblačijo, naša trupla odevajo in grejejo, da nam ni treba za takošna dela se brigati. Kakor Mohamedanci v Meko, potujejo premožneji tergovci vsako jesen, časih tudi spomladi v Berno na sejm; takrat jih je bilo po vseh vagonih vse polno in kdo so, si precej zvedel iz njih pogovorov. Tožili so eni, da so morali blago drago plačevati, mlajši so se hvalili, da so srečno nakupovali, kdo je resnico govoril? Morebiti niti stareji niti mlajši; z besedami se rado zakrivajo misli.

Sukna nisem imel kupovati, tudi drugih posebnih opravil nisem imel, za ogledanje mesta sem imel štiri ure na razpolaganje, kar je popolnoma zadostovalo. Pomerim jo proti pervemu hribu, ki je do verha obzidan in na svojem temenu nosi stolno cerkev. Po dolgem popopraševanji se mi posreči najti cerkovnika, da mi odpre cerkev. Znotraj je kaj čedna in visoka, ponovljena l. 1869, morebiti se pa zatorej viša vidi, ker ima edino ladjo. V ladji ima šest renoviranih oltarjev. V glavnem oltarji je velika slika: Slovo sv. Petra in Pavla. V zakristiji za korarje je krasna slika matere božje, černa, na zlatem dnu in oltarni omaric rajnega škofa grofa Šafgoče.

Na severo-zapadni strani tega hriba so sprehajališča z vertnimi nasadbami in na ravnici spominek, postavljen od mestnih očetov rajnemu cesarju Francu I. v zahvalo za dobljeni mir po francoskih vojskah. Vštric pervega hriba je, ločen po širokem obzidanem sedlu, drugi precej visi hrib, iz kterega gleda, kakor ogromni tičuik, prejšnja terdnjava in jetnišče za politične jetnike, zdaj pa kosama. Cel hrib, ki je stoletja služil vojskinim napravam, služi zdaj prijetnim zabavam; posajen je z različnim germovjem, v kterem, če hočejo, prepevajo slavčki in se derejo nočne rop ne tiče brez perutnic. O mraku bi ne htel se ondi prehajati. Iz razdertih nasipov in kasemat so kaj lepi razgledi po Bernski okolici.

Na severni strani blizo kolodvora je fabrika pri fabrika, na južni in zapadni strani se vzdigajo hribi – proti izhodu pa z očmi nepresegljiva planjava. – Dolgo sem stal pred staro gotiško cerkvijo sv. Jakoba, ktera se ravno popravlja. Krasnemu stolpu so l. 1842., prej ko ne, po ukazu vandalskega birokratizma, dali okroglo kapico iz belega kositra. Najlepše in najbolj ohranjeno delo so gotiška okna s starimi slikarijami v steklu.

Južno predmestje, staro Berno, je s severnim Karthaus vezano po železnici, po kteri se prevažajo široki in dolgi zaboji – vagoni vlečeni od konj. –

Ker je bil ravno takrat slovesen pogreb, sem slišal veliki zvon in videl pogreb spremljen od uniformiranih pogrebcev; za trugo pa dolgo rajdo kočij. Kmalo potem pride iz mesta drug pogreb, za kterim je šlo razun duhovna, ministranta, le malo parov ubogih ljudi. Še predenj so potekle štiri ure, prehodil sem mesto, sprehajališča, a še sem imel toliko časa, da si morem kupiti »Moravske Orlice« in ž njimi čas pregnati do odhoda Dunajskega vlaka. Dva ogromna vlaka odrineta skorej ob istem času iz Bernskega kolodvora proti Dunaju: pervi po deržavni, drugi po Ferdinandovi železnici čez Lundenburg. Zadnjega si izvolim in dobim obilo družbo tergovcev, tergovčank in drugih kupcev. Od vseh se more človek kaj učiti. K sreči da smo najprijetniše kraje prehajali še pred solnčnim zahodom, druga sreča ali vsaj prijetnost je bila, da sem imel za soseda verlega vinokupca Bernskega, kteremu se je serce smejalo, da smo njemu in njegovemu dobremu vinu v trebušni čutari zasluženo cest dajali in slastno ga serkali. Daleč po ravnini se ozira Bulavska gora, do ktere pridemo že v mraku. Od Lundenburg-a do severnega kolodvora Dunajskega se vozimo po noči; dasiravno je časih prikukal mesec izza oblakov, vendar od te vožnje toliko vem, kot blago, ki se vozi v zaboji na poštnem vozu. Bilo je četert ure čez osem, ko se odprejo mnogobrojni vozovi in gosta truma dervi proti izhodnim vratom. Četert ure pozneje sem bil oskerbljen s stanovanjem vkljub strašilu, da jih je težko dobiti zarad premnogih tujcev.

V Beču in iz Beča domu. Ljubi bralec! hočeš cesarsko mesto na drobno poznati, k letu boš imel lepo priliko ob času velike razstave; Besednik ti ga ne more popisati na tenko. Devet let je poteklo, odkar sem Dunaj pervokrat videl, in kar je bilo znamenitega v njem ter v okolici pogledal. Tokrat nisem bil namenjen dolgo se ondi muditi, obiskati sem hotel le one kraje, kamor nisem prišel pri pervem pohodu in pogledati nove stavbe, po kterih se je Beč spremenil in olepšal! Serce Dunajsko je še poznati, dasiravno je deloma ponovljeno, a oserčje je vse drugo postalo in bo serce skorej zadušilo.

21. oktobra.

Mesto je še v juterni megli, ko že stojim na Taborskem mostu in gledam valove tokrat ne mogočne Donave; opazovati sem htel zjutrajšnje gibanje v tem oddaljenem mestnem delu. Nisem videl kaj posebnega, le v grapi pri obcestji vidim človeka, zagernjenega v nekdaj vojaški plašč prav sladko spati; ni ga zdramilo ropotanje vozov, niti jutranja rosa, niti strah pred tati, – gotovo ni imel česa zgubiti. Pijanca pa hladna zemlja najbolj strezni. Nekteri pohodi, ki sem jih imel storiti, me zvodijo na južno-zapadno mestno stran. Počasi stopaje občudujem sijajne palače, ktere so izrastle v novejšem času, zlasti pa čarobno gledišče, za opere.

Po opravljenih pohodih po poldne me mika v stolp sv. Štefana, kjer se po naključbi snideva z znanim častnikom. Kako veseli človeka v tujem kraji najti znanca, s kterim se moreš pogovarjati! Izverstni razgled iz stolpa št. Štefanske cerkve popisati, to bi bilo vodo v morje nositi. Častnik me nagovori, naj obiščeva novo, še nedodelano cerkev, stavljena po obljubi v zahvalo za otatje svitlega cesarja. Velika černa bandera je naznanjala, da je zameri njeni stavitelj Kranner, 70 let star. Cerkev še potrebuje dve leti, pred-enj bo gotova; podobe, ki bodo daljšale zidne niše, so deloma že gotove, deloma se na njih še pridno krese. V delalnici za kamnoseke je videti cel zbor okamnelih svetnikov, škofov, cerkvenih učenikov.

Streha je na eni strani že krita s škrilami, podstrešje je iz litega železa. Kamen za podobe se dovaža iz Ogerskega, je lahko za obdelati in ne sperhni na zraku.

Med tem, ko ogledujeva cerkev, zadonijo nama na ušesa miložalostni glasovi in kmalo vidiva eden najsijajniših pogrebov. Nesli ali peljali so k pogrebu hčer silno bogatega fužinarja in fabrikanta železnih strojer Sigl-na. Njegovi delalci, bila jih je ogromna truma, gotovo 2500–3000, so stopali po štirje v versti pred mertvaško trugo in za trugo nekoačeča rajda elegantnih ekvipaž in vozov. In Sigi je priromal iz Nemškega kot prost delalec.

Častnik mi hoče pokazati še podzemske čudeže novega Beča in me pelje iz ulice po širokih stopnicah doli v veliko dvorano, več sežnjev globoko pod uličnim poveršjem; svetloba ji dohaja po steklenem oboku v dvoru velike palače. Prostora je za 100 mizic in gotovo tudi za 500–600 gostov. Zvečer se hočem nasmejati, častnik mi nasvetuje v Karlovo gledišče; pervi dve igri ste bili šaljivi, tretja je bila tendencijosna, zatorej odlazim pred koncem.

22. oktobra.

Cerkev sv. Štefana me spet vabi, da jo grem ogledavat; dobila je v nektera okna slikarije v steklu, – eno okno je iz leta 1864 kot spominek na bivšega velikega župana Zelinko, drugi iz l. 1868 v spomin Monike Zelinke.

Pozneje stopim v dvorno farno cerkev, kjer je bila ravno pridiga: poslušalcev pa ravno tako malo, kakor pred deveterimi leti. V cerkvi pri sv. Petru pridiga o. jezuit, in tu je bila zbrana odlična gospoda. Cerkvica Marije na stopnicah je bila natlačena, obhajala se je tu tridnevnica v čast očetu Alfonzu Liguorijanskemu in kardinal so peli veliko mašo, a še več je ljudi tje vabilo petje glediščinih pevk, kar je pa mene kmalo odgnalo.

Naveličan gledanja in pohajkovanja sklenem še ta dan Beču – ustavoverskemu taboru – oberniti herbet in jadrati tje, kamor se obernejo tiče jeseni, toda ne celo tako daleč. Ker je bila nedelja in še dosti prijeten jesensk dan, sem imel priložnost opazovati Dunajčane na svojih nedeljskih izletih. Podam se na kolodvor: v kolodvoru je pa bilo gomezljanje, kakor na velikem mravljišči, kedar ga razgerneš. Odpeljem se ob dveh. Že na pervih postajah je jel vlak oddajati svoje potnike, v Liesingu, v Mariabrunu, največ pa v Badnu; v Veslavi so bili vozovi že prazni. Do postaje v Mödlingu moram poslušati politično razpravo med Pressiancem in Vaterlandistom o fundamentalnih člankih; pervi je bil navdušen, razgovoren Prusijanec, drugi je mirno in tehtno ugovarjal po Vaterlandu. V vozu nista mogla razprave končati, Vaterlandist je šel mošt pokušat in kupovat, Pressijanec se je v nekem Tuskulu pripravljal za pravdoslovne izpite.

Pri Gumpoldskirhnu so tergali v nogradih kljub sv. nedelji. Okolica Veslavska je posejana s prelepimi gradiči: borzijanci in opravniki velikih bank in denarnih zadrug pač lahko zidajo sijajne palače; edin srečen migljej »fortunin« jim vsuje v krilo tisoče goldinarjev. Pri Leobersdorfu – prereže železnica velik park; pri Feliksdorfu so se ustanovile delalnice za topniške potrebe. Nogradi so za nami, peščena polja Neustadtska se začnejo. Od Neustadta do Št. Ilna borovi gozdiči na rodih peščenih zemljiščih, gorovju se približamo, na levi visoko v gori čeden, velik gozd. V Ternicu velike fužine; v Pottenbahu se vozovi spet napolnivajo – s kmečkim ljudstvom in delalci. V Glognicu smo že v sredi med gorami; pod železnico velike lijarnice in tovarne, zadnji vinogradič, kakor za poskušnjo, se kaže v solnčnem bregu. Vlak, kteri je vozil tudi mene, bil je naprežen le do Pajerbah-a – bila je zadnja zabavna vožnja te jeseni. V Pajerbahu moramo čakati celo uro berzovlaka; po hvali mi je prišla ta urica, dasiravno se mi je zdela dolga. Družbica dunajskih turistov v irhastih, kratkih hlačah, zelenih nogovicah, z dobro podkovanimi črevlji na vozle, z nagimi koleni, lodnatimi suknami in petelinovim perjem za klobuki je tu čakala vlaka, ki jih bo nazaj tiral v glavno mesto. Hoja po gorah jih je zgladovala in jim gerla posušila, želodci so tirjali tvarine za prebavljenje. Čez Semering bi se pač rajši bil vozil o belem dnevu; toliko bolj romantična je pa bila vožnja v mesečini. V globočini vidimo že migljati lučice iz Šotvina, med Klamom in Breitensteinom je tunel za tunelom. Lahonsk delalec odličneje verste se je za vožnjo preskerbel s pušico sardin. Verh Semeringa se trudi jo z nožem spraviti sak sebe in priti do ribic; sterme gledam, kako slastno je požiral ribico za ribico, kakor da bi bil vidrine narave, nekoliko komadičev prepusti svoji družici in ko je bila pušica prazna, jo zadega skozi okno. Dober tek! si mislim, to je le za laški želodec.

Od Mirccušlaga do Bruka imam za družnika uradnika zemljemerca, rojenega Korošca – ki dobro pozna Ogersko, Erdeljsko in je vedel mnogo zanimivega povedati iz svojih uradniških potov zlasti iz Erdeljskega. On se je peljal do Gradca, meni je bilo to noč ostati v Bruku v gostilnici, kjer sem že enkrat prenočil – tik kolodvora.

Drugo jutro moram biti že zgodaj na kolodvoru. Rad sem vstal, ker je bila zadnja, dasiravno dolga vožnja. Ker sem v Št. Mihelu veliko klobaso zavozljal, ne vem od daljnega potovanja nič zanimivega povedati. Z radostjo sem pozdravil domače gore, doline, reke in jezera, spominjaje se prislovice: »Povsod dobro, doma najbolje.«