Potepuh in nočna lučka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potepuh in nočna lučka
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1976). Potepuh in nočna lučka. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po prašni cesti jo je mahal potepuh. Roke je tiščal v žepe oguljenih hlač, na kuštravih laseh mu je tičala obledela čepica, oči pa so se mu iskrile od dobre volje, saj je bil sam na svetu in svoboden kot kos, ki je skakljal v bližnjem grmu in skupaj z njim žvižgal in pel. Tako je naš potepuh lahko po mili volji brcal kamenje po cesti, saj ni bilo nikogar, ki bi mu lahko rekel, naj ne uničuje čevljev; lahko je hodil brez dežnika po najhujšem nalivu, ne da bi ga kdo nadlegoval s sitnimi pripombami o prehladu; klatil je nezrelo sadje z obcestnih dreves in se igral s potepuškimi psi, umival se je pa takrat, kadar se je njemu zdelo. In če je koga srečal, je lahko rekel »dober dan« – ali pa tudi ne.

Sonce je veselo sijalo in potepuhu je bilo kaj malo mar, kje bo prenočil. Pot ga je pripeljala mimo polja, kamor so ljudje iz mesta odlagali smeti in predmete, ki jih niso več potrebovali. Ustavil se je in z zanimanjem ogledoval odvržene stvari.

»Smešno, kaj vse ljudje mečejo stran,« je rekel. »Sicer pa, kaj me briga. Imajo že vsega preveč.«

Pobral je star časopis in se zagledal vanj.

»Sama politika pa poročila o nesrečah. Tega že ne bom bral.«

Tedaj mu je pogled obstal na majhni nočni lučki.

»Tole si vzamem s seboj,« je rekel, pobral svetilko in spihal z nje prah. »Res da je vsa obtolčena, ampak še zdaj se vidi, kako lepo oranžno je bila pobarvana.«

Vtaknil je lučko pod pazduho in šel naprej. Začelo se je mračiti, ko je prišel do mosta.

»Tule bom prenočil,« je sklenil in se spustil po travnatem nabrežju. Pod mostom je bil majhen nadzidek, ravno tolikšen, da se je lahko potepuh udobno zleknil po njem. Iz žepov je privlekel dve jabolki in kos suhega kruha, povečerjal je in se zagledal v valove reke, ki je temnela in se poigravala z iskrami zahajajočega sonca.

Nočno lučko je postavil zraven sebe na tla, sklenil roke v zatilju in zazehal. Na nebu so zasijale prve zvezde, zapihal je hladen veter in potepina je rahlo zmrazilo.

Naenkrat je obok mostu oblila močna, topla svetloba. Potepuh se je začudeno ozrl in videl, da svetloba prihaja iz njegove lučke. »Ta je pa dobra,« je rekel. A takoj mu je odgovoril tenek glasek:

»Brez pripomb, prosim.«

»Kakšna lučka pa si?« se je čudil potepuh. »Še nikoli nisem ...«

»Tiho,« je rekla lučka. »Povedala ti bom pravljico za lahko noč.«

Potepuh si je nekoliko opomogel od začudenja. Udobno se je zleknil in strmel v lučko, ki ga je prijetno grela.

»Čakaj malo,« je rekla, »najprej moram malo priviti luč, drugače bi lahko še koga premotila radovednost. So stvari, ki jih je najbolje obdržati zase, saj veš.«

Potepuh je to prav dobro vedel.

Lučka je pritajila svetlobo, tako da je zdaj njeno glavico obdajal samo kolobar mehke rumene svetlobe. »Pa pravljica?« je vprašal potepuh.

»Čakaj no! Ne vem še, katero bi ti povedala. Ali naj ti povem tisto o domišljavem regratu ali o treh vevericah?«

»Vseeno mi je.«

»Vseeno ti ne sme biti,« je strogo rekla lučka. »Povedala ti bom pravljico o nesramnem dimniku. Le poslušaj.

Nekoč je bila hiša. No, saj je še. Na hiši je bila streha in na strehi dimnik.«

»Kako nenavadno,« je pripomnil potepuh.

»Brez pripomb,« je nejevoljno rekla lučka, »poslušaj in molči. Torej, dimniku je postalo dolgčas tam gori na strehi ... je tebi kdaj dolgčas?«

Potepuh je molčal in se smehljal.

»Zakaj ne odgovoriš, če te poštena svetilka kaj vpraša?« je jezno rekla lučka.

»Če si mi pa ukazala, naj molčim!«

»Uh, ljudje ste čudni,« je vzdihnila lučka. »Torej, dimnik se je odločil, da bo šel po svetu in nagajal ljudem. Hodil je po ulicah in vsakomur, ki ga je srečal, je puhnil v obraz dim in saje, takole: Puh! Najbolj ga je veselilo, če je srečal koga, ki se je ravnokar umil. Puh! je naredil in takoj je bil oni ves črn v obraz in sajast od nog do glave. Prima, ne?«

»Prima,« je prikimal potepuh.

»Potem je videl ob cesti pravkar pobeljeno hišico. Puh! In hišica je postala črna. Skozi okno je pogledala jezna gospodinja z belo ruto na glavi, v roki je držala snežnobelo krpo. Puh! Puh! Pa je bila gospodinja vsa črna. Prima, ne? Potem se je zakadil proti svežemu perilu, ki se je sušilo na vrvi in veselo plahutalo v vetru. Puh! je zatulil dimnik. Vse je počrnelo. Lahko si misliš, kako so bili ljudje ogorčeni! Poklicali so miličnike. Miličniki so pridrveli na motorjih in v modrih avtomobilih in vpili: ›Državljan, takoj sem! Pokažite osebno izkaznico!‹ Dimnik pa je močno zajel sapo in puhnil vanje cel oblak dima in saj, tako da se ni nič videlo; potem je pobegnil. Dolgo je tako nekaznovan hodil po svetu in delal puh! sem in puh! tja, za seboj pa puščal jezo, ogorčenje in slabo voljo. Prej bela mesta so počrnela, ulice so bile sajaste in umazane, cvetoča drevesa so žalostno otresala saje z umazanih cvetov ... Dimnik pa je bil od dne do dne predrznejši. Samo ponoči mu je bilo dolgčas, ker je bilo v temi že tako vse črno. Ko pa se je zdanilo, je takoj stekel naprej in iskal vse, kar je bilo belega na svetu. Pogledal je skozi okno bolnišnice ...«

»Nehaj,« je rekel potepuh. »Ne maram te pravljice.«

»Tako? Ne maraš je? Prav, kakor hočeš. Samo to ti povem, da zdaj šele pride najzanimivejše, namreč to, kako je dimnik prišel v Afriko med črnce in kako je ... no, pa če nočeš poslušati, tudi prav.«

»No, pa povej do konca,« je rekel potepuh. Toda lučka je jezno molčala in njena svetloba je začenjala ugašati.

»Daj no, lučka, ne jezi se. Povej mi do konca!«

»Ne,« je naposled rekla lučka. »Te pravljice že ne boš slišal do konca. Zanalašč ti je ne povem. Povedala ti bom drugo. Poslušaj. Nekoč, nekje, kdove kdaj in kdove kje je živel psiček, ki je imel eno tačko preveč. Namesto petih tačk jih je imel štiri ...« »Kako?« se je začudil potepuh.

»Ah, zmotila sem se. Namesto petih tačk jih je imel šest.«

»Ampak psi imajo ponavadi samo štiri tace.«

»Ha, ponavadi! Ta tvoj ›ponavadi‹ ni zame noben dokaz, da boš vedel. No, psiček je bil zelo nesrečen, ker mu je bila ena tačka zmeraj napoti. Kadar se je na primer ustavil ob drevesu, sploh ni vedel, katero tačko naj dvigne. Drugi psi so ga sočutno gledali in mu govorili ›ubožec‹ in to je našega psička tako jezilo, da se je nekega dne odločil in šel v živalsko bolnišnico. Tam pa so bili vsi nori in so se krasno zabavali. Ko so zagledali psička, so začeli vpiti:

›Glej, kakšen nenavaden psiček! Samo šest tačk ima. Hej, ti, ali si izgubil sedmo tačko?‹

Psiček je začuden gledal okoli sebe in videl, da imajo vsi psi po sedem tačk ... No, in potem – čakaj, kaj je že bilo potem ... Ah, pozabila sem. Sicer pa ta pravljica sploh ni zanimiva.«

»Meni se je zdela zanimiva,« je pripomnil potepuh.

»Že mogoče, da se ti je zdela, ampak v resnici ni. Povedala ti bom rajši drugo. Ta je pa zares zanimiva, boš videl. Hej, nikar ne zaspi!«

»Zaspan sem,« je zazehal potepuh.

›Kako moreš biti zaspan, ko ti pripovedujem pravljice za lahko noč? Le čakaj, zdaj ti za kazen povem tako grozno pravljico, da sploh ne boš mogel spati. Nekoč je živela pošast. Da boš vedel. Grozna pošast. Živela je na samotnem otoku in prežala na ladje, ki so plule mimo. Včasih se je kakšna potopila in preživeli so priplavali na otok, kjer je živela strašna pošast. Pošast se je delala zelo prijazno in se je smehljala, veš, zraven pa se je oblizovala. Migala je brodolomcem s prstom, takole, in govorila: ›Pridi sem, ti tamle, nekaj zelo zanimivega ti bom povedala na uho.‹

›Povej kar naglas,‹ so ji odgovarjali. Ona pa se je še bolj smehljala in govorila:

›Tak pridi no, povedala ti bom na uho, kaj.‹ In potem je tisti, ki je bil najbolj radoveden, prišel k njej. Pošast se je vzpela do njegovega ušesa in – hrst! mu je odgriznila uho.«

»Grozno!« je streslo potepuha.

»Grozno, res. Kajti to, veš, je bila take vrste pošast, ki se je hranila samo z ušesi. Strašno rada je jedla ušesa. Nekaterim so potem zrasla nova ušesa, drugim pa ne, in vsi so pošasti zelo zamerili. Kmalu se je spet potopila neka ladja in spet so brodolomci priplavali na otok. Kako so se začudili, da živijo na otoku ljudje brez uhljev! Saj je pošast tudi tistim, ki so jim ušesa na novo zrasla, brž odgriznila oba uhlja. Skratka, vsi so bili brez ušes. Pošast pa je čakala na nove žrtve, migala jim je s prstom, takole, in jih sladko vabila k sebi:

›Pridi no, da ti povem na uho nekaj zelo zanimivega!‹ In tako je tudi njim požrla ušesa. In tako, vidiš, so bili na tistem otoku vsi brez ušes, drugače pa se jim ni godilo slabo. Jedli so banane in kokosove orehe in pili bistro vodo in sadne sokove. Nekoč pa dolgo ni hotelo biti nobene ladje mimo, kaj šele, da bi se katera potopila – in pošast je bila lačna in žalostna. Sedela je pod palmo in vzdihovala. Prebivalci otoka so se bili navadili nanjo in niso bili več užaljeni zaradi uhljev; spekli so ji celo torto, da bi jo malo razveselili, in torta je bila okrašena s samimi piškoti v obliki uhljev. Toda pošast je le otožno zmajala z glavo, ker ni mogla jesti prav ničesar drugega razen pravih ušes.

Nekega dne pa je na otok priplaval velikan z ogromnimi ušesi. Pošast ga je čakala na bregu in sline so se ji cedile. Bila je že tako mršava, da se je komaj držala na nogah. Velikan je priplaval in stopil na breg.

»Pridi malo sem,‹ je prijazno rekla pošast, »pridi že, da ti povem nekaj na uho!‹

Velikan pa je rekel: »Ne, ne grem.‹

Pošast je milo zajokala in prosila:

»Pridi no! Pridi, da ti povem nekaj na uho!‹

»Me ne zanima,‹ je rekel velikan. Obrnil ji je hrbet in odšel raziskovat otok. Pošast se je jokaje opotekala za njim in prosila, si ruvala lase in se valjala po tleh, toda velikan je sploh ni hotel poslušati. Pritekli so otočani in začeli nagovarjati velikana, naj si vendar pusti povedati nekaj na uho ... Toda velikan je bil trmast in ni hotel popustiti.

Tukaj je nočna lučka premolknila in se globoko zamislila. Potem je rekla:

»Pošast je pogledovala velikanova ogromna ušesa in cedila sline ... Nekoč je živela v gradu sredi hrastovega gozda prelepa princeska. Imela je zlate lase in petdeset tisoč kitajskih kokošk.«

»Čakaj no,« je vzkliknil potepuh, »saj to je že nova pravljica!«

»Seveda. Sem mogoče rekla, da ni?«

»Pa saj še prejšnje nisi povedala do konca!«

»Katere prejšnje?«

»No, tiste vendar, o pošasti, ki je jedla ušesa – in o velikanu, ki je ni hotel poslušati!«

»Tako? Ne spominjam se,« je rekla lučka. »Ne verjamem, da sem pripovedovala kaj tako strašnega in neokusnega. Sicer pa – kdo pripoveduje pravljice za lahko noč – ti ali jaz? Zato poslušaj! Živela je princeska, ki je imela petdeset tisoč kitajskih kokošk in samo enega kitajskega petelinčka. Vse kokoške so bile bele kot sneg in so imele puhaste pernate hlačke in nesle so čisto majcena okrogla jajčka, ki jih je imela princeska tako rada za zajtrk. Toda razumeti moraš, da je en petelinček premalo za petdeset tisoč kokošk, in zato so začele kokoške zehati in se dolgočasiti.

›Kaj vam je, kokoške, zakaj ste tako potrte?‹ jih je spraševala princeska. ›Ste morebiti lačne?‹

›Ah, neee,‹ so odgovarjale kokoške.

›Se mogoče bojite lisice?‹

›Ah, neee.‹

›Kaj pa je potem narobe z vami?‹

›Ah, niiič,‹ so odgovarjale kokoške in zehale. Princeska je užaloščena legla v svileno posteljo in dolgo ni mogla zaspati, tako jo je skrbelo, kaj je s kokoškami. Toda glej, drugo jutro, ko je vstala in šla na vrt, jo je pozdravilo petdeset tisoč črnih kitajskih kokošk in v vsakem od petdeset tisoč gnezdec je ležalo po eno črno jajčece.«

»Kako to,« je segel lučki v besedo potepuh, »rekla si vendar, da so bile kokoške bele!«

Lučka je važno zakašljala in ga zviška zavrnila:

»Tako se godi tistim, ki ne znajo poslušati. Ponoči je bil vendar prišel mimo pobegli dimnik, puhnil je v kokoške – puh! in kokoške so počrnele, ne? Kaj pa je tukaj čudnega?«

»A, tako,« je dejal potepuh, »že razumem. No, pripoveduj.«

»Ne, ne bom,« je ujedljivo rekla lučka. »Ta pravljica je trapasta. Ne morem trpeti pravljic o bedastih princeskah z zlatimi lasmi, ki nimajo drugega dela, ko da po ves dan srebajo jajca kitajskih kokošk. Povedala ti bom pravljico o plešočih škarjah. V predalu, kjer so bile spravljene škarje, so bili tudi sukanci, šivanke, krpice blaga, koščki elastike, razni trakovi, gumbi in zaponke pa še krojaška kreda in kolesce za krojenje. Tam je bilo tudi marsikaj drugega, namreč nalivno pero, rokavica brez para, pasja ovratnica, zavitek posušenega kvasa in pingpong žogica, ampak pustimo to, ker ne spada v predal, ki je namenjen samo in izključno šivalnim potrebščinam. Vse to je bilo tako pomešano, zavozlano in zapleteno med seboj, da so škarje postale živčne in so začele kričati:

›Moji živci! Moji živci! Tega ne zdržim več, tu ni nobenega reda, to je strašno!‹

Nekega jutra, ko se je predal odprl in je neka roka, pomazana s čokolado, ravno hotela stlačiti vanj še šop ključev, so škarje kot blisk planile ven, stekle po parketu, poskočile na okensko polico in se vrgle skozi odprto okno na vrt.

›Hej, kakšen način pa je to?‹ je zavpila rumena narcisa, ki se je bila tako prestrašila, da je drgetala po vsem steblu.

Škarje so se izkopale iz zemlje in v zadregi pogledale okoli sebe. Videle so same ogorčene obraze. Grm spominčic je jokal od prestanega strahu, hijacinta pa je jezno tiščala k sebi grozd sinjih cvetov.

›Nič kaj rad ne vidim škarij,‹ je nazadnje spregovoril tulipan. ›In sploh, kako si upate takole treščiti med nas? Pritožil se bom.‹

›Poslušajte, prosim,‹ so rekle škarje, ›tega nikakor nismo storile nalašč ali s slabim namenom. Pobegnile smo iz predala s šivalnimi potrebščinami, ker tam nismo mogle več zdržati. Pomislite, tam je bila žogica za pingpong, ki je kar naprej poskakovala! Pa posušeno nalivno pero! Pa vse mogoče reči, ki sploh ne spadajo v spodoben predal. Popustili so nam živci, razumete, to se zgodi celo v najboljših družinah – pa smo pobegnile. Pomirite se, saj bomo takoj odšle.‹

Potonika je stegnila kuštravo glavo iz grma in vprašala:

›Tak niste vrtne, ampak šivalne škarje? No, potem je stvar drugačna.‹

›Tudi šivalne nismo več,‹ so ponosno rekle škarje in se zavrtele na konici ene noge, ›zdaj smo namreč plešoče škarje.‹

In so zaplesale tako lepo, da so se rožam orosili cvetovi od ganjenosti. Škarje pa so elegantno poskakovale, drobno stopicale in se vrtele tako hitro, da bi si bila mačeha skoraj izpahnila cvet, ko jim je hotela slediti s pogledom.

Škarje so poskočile na vrtno ograjo in odplesale po njej, v lahnem skoku so pristale na strehi avtomobila, ki je stal pred vrtnimi vrati – in avtomobil je zahrumel ›brrm, brrm beemve, brrm brrm beemve‹ pa odpeljal škarje naravnost v gledališče, kjer se je ravnokar začela baletna predstava.

Škarje so jo na slepo srečo ubrale po stopnicah, smuknile v prvo ložo, iz nje pa hop! na oder, kjer je prva balerina ravno vzdigovala nogo neznansko visoko in neznansko lepo krilila z rokami. Šk! so rekle škarje in plesalki v trenutku odrezale baletno krilce. Plesalka je ostala na odru v samih hlačkah in je od ogorčenja padla v nezavest, da so jo morali odnesti z odra. Škarje so se priklonile pred občinstvom in potem zaplesale same – ah, kako zaplesale! Bilo je čudovito! Toda baletni zbor še malo ni bil zadovoljen, saj so škarje plesale čisto po svoje. Priplesale so mimo zbora in siknile:

›Šk, šk! Kaj pa ni prav? Če ima kdo kaj pripomniti, naj kar! V hipu mu odrežemo jezik!‹

Baletni zbor je preplašen zbežal z odra. Škarje so same odplesale svoj ples. Ko pa se je spustila zavesa in jih zakrila, so postale še bolj objestne. Šk, šk! so se prestrigle skozi žametno zaveso in se začele na vse načine priklanjati. Vendar je bilo predstave konec in nič ni pomagalo, škarje so morale spet ven, na ulico. Medtem je začelo deževati. ›Joj,‹ so zavpile škarje, ›rja nas bo načela!‹

Kot veš, je rja zelo škodljiva reč, posebno za kovinske predmete,« je trezno pripomnila nočna lučka.

»Seveda vem,« je rekel potepuh. »Ampak to zdajle ni zanimivo.«

»Kako ni zanimivo? Kako moreš reči kaj takega? Seveda, tebi je vseeno, tebi rja nič ne more. Ampak pomisli na uboge škarje!« »No, saj. Ampak povej, kako je bilo potem.«

»Kaj potem?«

»No, kaj se je zgodilo s škarjami?«

»S katerimi škarjami?«

»Lučka, ne imej me za norca!«

Toda lučka je molčala in njen sij je začel bledeti. In tedaj je potepuh opazil, da se je zdanilo in da je vzšlo sonce.

Pretegnil se je in se začudeno zagledal v obdrgnjeno, zaprašeno nočno lučko, ki je tiho stala zraven njega na mrzlih tleh.

»Naprej grem,« je sklenil, »lep dan se bo naredil. Adijo, lučka!«

Pobožal je lučko še enkrat po glavi in žvižgaje odšel.

Nočna lučka pa je še zdaj pod mostom. Še veliko veselih potepuhov bo prenočevalo tam.