Pot za razpotjem

Pot za razpotjem Ivo Šorli

Roman.

Izdano:	Clevelandska Amerika 9/67–85; 1916
Viri:	dLib 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vrata iz zakristije so se odprla počasi in široko ter ostala tako, dokler se ni prikazala hip pozneje na pragu velikanska postava župnika Ivana Orla v dolgem, črnem talarju in z baretom na glavi.

Cerkovnik se je priklonil še enkrat, in župnik je odkorakal visoko zravnan in resen proti svojemu domu.

Pot je šla v ravni črti po sredi vse vasi, da se je videlo že od tu do župnišča, belečega se daleč tam na koncu.

Župnik je gledal naravnost predse. Vse je bilo tiho in mirno. Pred eno izmed zadnjih hiš je stalo še vedno dvoje starih ženic, ki sta bili pri njegovi masi, a sta izginili zdaj, ko sta ga ugledali, naglo vsaka v svoja vrata. Tudi nekaj otročajev se je umeknilo v hiše. Tuintam je stopil kdo na cesto, in če je bilo še dovolj daleč, se je obrnil v čudni zadregi zopet nazaj; če pa že ni mogel več, se je zganil in potegnil klobuk plaho in spoštljivo z glave.

In župnik je odzdravil kratko in resno ter šel dalje. Ko je bil pa že mimo, so prihajali zopet na prag in gledali za njim, kako je stopal tako visok in mogočen proti župnišču, in kako so odmevali njegovi koraki tako svečano med hišami.

Deset let je že hodil ob tej uri dan na dan tod mimo, in izredno enako so gledali ljudje za njim, in nekaj velikega, svetega je ostajalo za njegovimi koraki in legalo mehko in težko na njih duše ...

Oni dan je rekel nekdo v polni gostilniški sobi o njem, ki se ne zasmeje nikdar na glas. In vsi so ga pogledali in se spomnili šele zdaj, da se njih župnik res nikdar ne zasmeje. In v vseh srcih se je zgneto nekaj plašnega in spoštljivega. In stari Zalar je rekel, da je zdaj še Bog bolj daleč, odkar je prišel župnik Orel k njim ...

Sicer pa niso govorili radi o njem. Izpočetka pač so ga ogledovali in ugibali, a potem niso vedeli niti sami, kako jim je zamrla vsaka beseda, in da so ga pogledali od strani in kakor bi ga prosili, naj rajši neha, če je hotel kdo govoriti o njem ... Tako čudno daleč jim je bil ...

Celo njegovi predniki so jim postajali bolj in bolj daleč, in že rajni župnik je stal tam nekje za njegovim hrbtom in bledel in ginil bolj in bolj, kakor senca, kakor spomin ...

Samo še kaj prav kratkega in premišljenega se je izgovorilo včasih. Na vernih duš dan, ko so se vračali ljudje tako tiho iz cerkve od večernega mrtvaškega opravila, je rekel Podmejan, da je bilo nocoj, kakor da so bili celo mrliči v cerkvi. Ta beseda je šla potem tiho in neslišno dalje, in zvečer so je bile polne vse hiše čez široko planjavo; in če je šel človek po svoji poti čez njo, se mu je zdelo, da hodi še vedno po grobiščih, tako čudno plaho so brlele lučke iz vseh oken ...

In pozneje je prišla še ena taka beseda od nekod; da je župnik morda svetnik in da je človeku prav tako, kakor bi šel k obhajilu, če gre v župnišče. In odtlej so občutili vsi isto; in tesno, o obenem sladko praznično jim je bilo pri srcu, ko so odprli velike, vezne duri. Nad njimi je zazvenel zvonček, in njegov tanki glasek je strepetal tja po temnem hodniku, kakor bi hitel klicat ...

Župnik je dospel do svoje hiše in vstopil za svojo materjo, ki ga je že pričakovala z zajtrkom. Použil je molče skodelico kave in en sam košček kruha ter si potem prižgal smodko.

»Bog ve, ali pride gospod kaplan že danes ali šele jutri?« se je oglasila mati in pogledala po cesti na južno stran.

»Tega res ne vem; menda jutri dopoldne; kosilo mu itak pripravi sestra,« je odgovoril župnik.

Starka je popravljala dalje časa okrog loncev, potem pa je zmajala z glavo.

»Naj bo kakor hoče, a veselim se ga vendarle. Preveč težkih poti si imel sam; in zdaj, ko boš imel pomoč, boš gotovo bolj zdrav.«

»Kar se tiče tega, tudi nobene ne rečem,« je skomizgnil on resno.

»No, kaj hočeš, mlad je še —«

»Tudi tega se ne bojim,« je vzkliknil nekoliko razdražen. »Sicer pa ni bilo nič hudega. Škof mi je rekel, da je bil v semenišču naravnost vzornega vedenja in da se je bal v Zatočju samo raditega zanj, ker bi ga bila utegnila družba pokvariti. Meni da ga zaupa kot nekak poseben zaklad.«

Nasmehnil se je komaj vidno in zabobnal s prsti po mizi.

Mati ga je pogledala in srečno so se ji zasvetile pol slepe oči.

»Da, seveda, komu ga je hotel pa dati, če je tako!« je vzkliknila. »Srečen, da pride v I tako varstvo!«

Župnik se je nasmehnil iznova, potem pa je zamrmral bolj sam zase:

»Jaz ga nisem prosil. A če ni skritega nič drugega pod tem, je itak vse prav.«

Gledal je za hip resno predse in zamahnil nato po zraku, vstal naglo ter odšel v sobo na drugi strani veže.

II.

Okrog pete ure popoldne se je pripeljal kaplan Jurij Ribnik v Šentjanž.

Napotil se je naravnost na obsežni vrt hotela »Pri angelu« ter si naročil čašo piva. In sedel je tam delj časa; a slednjič mu je postalo pusto samemu. Premišljal je, kam bi se odpravil. K strijcu ni maral nikakor, dokler ni bil gotov, da je že iz urada. Vedel je, da bi i ga sprejela tudi njegova žena prav tako presrčno, a spominjal se je dobro, kako čudno mučno mu je bilo že takrat kot dijaku v njeni družbi, ako sta bila sama. Seveda je bil takrat še napol otrok, toda nazadnje ne bi vedela morda še danes, o čem naj se menita dolgi dve uri. Takih dam ne zanima, kar zanima njega; in potem je vendar vsa tista ljubeznivost samo prisiljena.

Odločil se je zatorej, porabiti ta čas v to, da se predstavi dekanu in mu ne bo treba raditega še enkrat v trg.

Napotil se je tja in potrkal.

Mož kakih šestdesetih let, sivih las, a še vedno posebno prijetnega in vedrega lica se je obrnil od zgornjega konca mize, kjer je sedel z mladim duhovnikom pred debelo računsko knjigo.

»Dovolite, gospod dekan!« je rekel Ribnik, ko je bil pozdravil. »Jaz sem novi kaplan na Poljanah, in sem se vam prišel poklonit, gospod dekan.«

Dekan mu je prišel naglo naproti in mu z obema rokama stisnil desnico.

»Dobro došli, dobro došli!« je hitel odkritosrčno in ga peljal k stolu. »Vi ste torrej gospod Ribnik! Prav, prav!«

»Zdravo, Pasar!« je vzkliknil Ribnik in iztegnil še onemu svojo roko.

»Kaj se gospoda že poznata? Pa, seveda! Saj sta morala biti na gimnaziji skupaj in v semenišču. Kaka tri leta razlike, kaj ne?« je hitel dekan.

»Samo dve,« je odgovoril Pasar in položil knjigo na stran. »O Ribnik je bil vedno vzornik svojim kolegom!« In potapljal ga je dobrohotno po ramenu.

»Čul sem že, čul sem že!« je prikimal dekan in primaknil še en stol k mizi. »Toliko bolj dobro došli! Sedite no, prosim, da trčimo enkrat na vaše zdravje. Vi ste bili v Zatočju, kaj ne? Eh, seveda, velika razlika Zatočje in Poljane. Pa je že bolje tako za mlade gospode, da gredo prej nekoliko v puščavo in se tam pripravijo za poznejše življenje. Vaš oče je bil sodni uradnik, kaj ne, gospod Ribnik?«

»Ne, gospod dekan; samo sluga.«

»O, to je pa veliko, da je spravil sina tako daleč. To so res vrli stariši ... Toda kaj sem hotel vprašati: Ali ste bili že na Poljanah?«

To vprašanje je bilo postavljeno v docela drugačnem tonu, in videlo se je, da so bile vse prejšnje besede le formalen uvod temu, kar ga je zanimalo najbolj.

»Ne še, gospod dekan. Saj sem se pripeljal pravkar, pred pol ure.«

»Tako, tako ... Mislil sem, da iste bili že gori. Škoda! Prav radoveden bi bil, kako vas je sprejel gospod župnik. Upam namreč, da vam ne bo treba čutiti njegove nejevolje; zakaj vi ste seveda docela nedolžni in ne morete nič za to, da so vas poslali gor.«

»Kaj je gospod župnik proti kaplanu?« je vprašal Ribnik presenečen ... »Mislil sem, ko je fara tako obširna in raztresena, da je sami ...«

Dekan je pogledal v zadregi predse in hotel bas nekaj reči, ko je posegel Pasar vmes:

»To je treba umreti … To je treba umeti in poznati gospoda župnika Orla,« je ponovil Pasar še bolj počasi, in videlo se mu je, da oprezno išče pravih besed. »Gospod župnik si je ustvaril namreč v teh desetih letih, odkar je na Poljanah, svoj lastni svet tam gori in si ga ogradil prav s trnjem okrog in okrog. In rajši ba obdeluje sam, nego bi hotel tvegati, kako mu kdo naseje ljuljke v njegove brazde, kakor se je izrazil sam. To je pravi Črnogorec!«

»Nekateri mu tudi pravijo tako.« Dekan se je veselo za smejal.

»Toda jaz mu vendar ne bom sejal ljuljke! Bog varuj!« se je zavzel Ribnik ves zbegan in gledal zdaj enega, zdaj drugega.

»Počasi, počasi, da se razumemo!« je miril dekan. »Gospod župnik Orel je sila moder mož, to boste že spoznali ...«

»Da, to so mi že pravili. Nekdo mi je celo rekel, da takih sploh ni veliko ..« je pripomnil Ribnik, a že prestrašeno obstal. Dekanovo čelo se je mahoma stemnilo. Pasar pa je kar scepetal. »Vedno iste fraze! Tega mu tudi nihče ne, jemlje – –«, je rekel trdo. »Toda dandanašnji ne zadostuje, da je duhovnik samo še tako globok mislec in modrijan. Treba nam je praktičnih mož in umnih voditeljev v težkem boju, ki ga bijemo. Nihče ne mere ničesar očitati župnika Orlu!« je pristavil mirneje. »Vzoren, naravnost svet mož je, in vsi globoko spoštujemo njegovo učenost, modrost in čisto življenje. Tudi njegova čreda je taka, kakršne je vreden tak pastir. Toda — danes je tako, kako bo pa jutri? Kaj bo, če pride volk med ta jagnjeta? Kaj bo, če pride sovražnik ponoči in naseje ljuljke? Te ljuljke, ki se je bojimo mi, in ne one, kar umeje Orel pod to besedo?! Že lani smo trepetali, ko je bil imenovan za učitelja po smrti blagega Tomiča zagrizeni naš nasprotnik Krsnik tja gor. Že res, da je sedaj še mir — baje so Krsnika prisilili, seveda iz same prekanjenosti, njegovi lastni pristaši, da miruje — toda kaj potem, če spoznajo hinavci nekega lepega dne, da je prišel njih čas in vržejo krinko z obraza? In kdo nam je porok, da Krsnik ne pripravlja že svojega zlobnega dela? Ti imaš bistre oči, prijatelj; tvoja naloga je, da opazuješ in čuješ! ... Ali si umel? Častna je tvoja naloga in laskava; glej, da se izkažeš vrednega velike ga zaupanja, ki ga imajo tvoji i predstojniki do tebe. Seveda i pa je tvoja misija strogo zaupna; tega mi ni treba šele poudarjati.«

»Ali prenočite danes tukaj?« se je oglasil naenkrat dekan, ki j je gledal ves čas, ko je govoril Pasal, skozi okno in risal malomarno s prsti na steklu.

»Da, gospod dekan! Pri gospodu sodniku. Gospod sodnik je moj stric, kakor najbrže že veste.«

Ribnik je bil tako presenečen, da je izgovoril te besede, ne da bi jih bil slišal niti sam, zakaj strmel je le v to, kar je zvedel. A Pasarjev začudeni vzklik je obrnil njegovo pozornost naenkrat zopet nazaj.

»Kaj? Sodnik je tvoj stric? Ne, tega pa res nisem vedel. Pa kako to?« je vprašal.

»Brat mojega očeta je. Moj stari oče je umrl, ko je bil stric na Dunaju, moj oče pa je moral zato izstopiti že iz normalke. Ali ne veš, da sem hodil že kot dijak čez počitnice v šentjanž? Res, gospoda dekana takrat še ni bilo.«

»Ne, šele tri leta sem tu,« je prikimal dekan.

»A tako, tako,« je ponovil Pasar zbeganega obraza. »No, to nič ne de. Veš, da si duhovnik, in veš tudi, kakega mišljenja je tvoj stric,« je dostavil skoraj preteče.

»Ali je moj stric talko – –? Da je bolj prostega prepričanje sem vedel, toda – – –«

»Tvoj strip je duševni vodja naših nasprotnikov, tablico nosi naš klavrni župan Žebrič. To naj ti zadostuje!«

In potem je obrnil dekan zopet, kakor po sili, pogovor na vsakdanje stvari in spremil Ribnika slednjič najljubezniveje do vrat.

»Oprostite, da se poslovim že tukaj od vas, a z gospodom kaplanom morava še danes končati neke račune,« mu je rekel in mu še enkrat stisnil roko ter se vrnil v hišo.

Ribnik se je oddahnil in si obrisal pot s čela. Vsa duša mu je bila razburkana, in sto misli se je drevilo po njegovi glavi, vse enako nejasne in enake moči. Samo nekaj čudnega se je vzpenjalo za hipe čez vse drugo in dajalo temu valovenju gotovo smer: nekaj kakor ponos radi zaupanja njegovih predstojnikom in poleg tega še čut moči proti Orlu, s katerim ga je doslej skoraj prav vsak še samo strašil in mu ga slikal kot trdega, mračnega, brezobzirnega fanatika. To je bilo zdaj gotovo: pred tem možem mu ni bilo treba več trepetati, in odvisno bo edino od njega, ali skloni svojo glavo pred njim ali ne; in če stori to, bo imel zavest, da se je vdal edino le avtoriteti njegove osebe; in če hodil po njegovih potih, bo to vesela, prosta hoja!

»Tako bom torej popolnoma ost!« si je mislil, »In zdaj je čas, da dvignem glavo in se ozrem daleč in trdno okrog sebe. In potem storim, kar spoznam za pravo, in odločevalo bo edino moje srce.« 

Sklenil je, da hoče biti tudi proti stricu za prvo še docela previden, da si ne zapre pač nikjer in z ničemur svoje proste ceste.

Veselo je zamahnil s palico in stekel po stopnjcah v prvo nadstropje velike lepe hiše, v kateri je stanoval sodnik.

III.

Odprla mu je gospa ter ga sprejela posebno presrčno in neprisiljeno.

»Ali strica še ni doma?« je vprašal čez nekaj časa in se ozrl nekoliko v zadregi okrog sebe.

»Ne vem, kje se je zamudil, vsekako mora biti takoj tu. No, dotlej boste morali pa vendar biti zadovoljni tudi z menoj, saj ste pač tudi moj nečak? In potem se moram že pohvaliti, ko vidim, da se držite proti meni; niti pojma namreč nimate, koliko je moja zasluga, da sta se spravila s stricem že tako kmalu. Saj ne veste, kako je bil hud. In jaz pravzaprav tudi! Tak fant, pa gre kar meni nič, tebi nič v semenišče!« 

Stala je pred njim, vitka, visoka in čudovito lepa v snežnobeli, s krasnega oprsja navzdol sveči domači obleki, s temi svojimi koketnimi očmi in s porednim nasmehom na ustnicah.

»Enkrat mi že poveste svoj roman, kajne? Zakaj vsaj svoj roman morate imeti; nekaj se moralo zgoditi z vami takrat!« mu je zapretila s prstom.

»Zakaj ?« je skomizgnil malomarno. »Prijelo me je tako, pa jem se premislil.« 

»Ah, pojdite no! Kaj se res spominjate več, kako je bilo? Moj mož vam je preskrbel že štipendij, vas priporočil na vseh koncih in krajih in še sam obljubil podporo — kar pride ono pismo, da ste se premislili. Tu se skriva nekaj drugega! Toda ne mislite, da govorim resno in, da hočem biti indiskretna; samo podražiti sem vas morala malo, ker ste postali zdaj tako visoki.« 

Nasmehnila se je zopet in zopet požugala.

»Jaz visok?« se je branil in se zardel. »Jaz …«

»No, no, saj zopet nisem mislila tako hudo,« je vzkliknila dobrohotno. »Vaša teta sem, pač in vas smem zato malo pokarati. Ali se spominjate, kako sem vas takrat, med sedmo in osmo šolo menda, ko sta prevrnila z rajno Lado vse cvetice s terase? Ali veste še kako je prosila potem za vas, ko je revica komaj jecala od joka?«

Naenkrat si je skrila z obema rokama obraz in bridko zaihtela.

Vstal je vznemirjen in presenečen ter stopil k njej. To je bil skoraj pozabil v dolgih petih letih; zdaj se je spomnil zopet, kako je skoraj zblaznel takrat po otrokovi smrti.

Iskal je besed, da bi jo tolažil, a ves trud je bil zaman. Samo gledal jo je in stal nemo poleg nje.

Naenkrat se je sama zopet zravnala in si obrisala oči.

»Človek se ne zmisliti na to,« je vzdihnila. »A ko sem vas za gledala po toliko letih, sem se spomnila vsega zopet tako živo, kakor da je bilo včeraj. In vi ste imeli otroka tako radi. Že zato sem želela, da postanemo zopet prijatelji. In zdaj pridete večkrat k nam, kaj ne?«

»Da, teta, kadar bom le mogel prihitim malo v vas. In upam, da postaneva tudi s stricem zopet dobra prijatelja, čeprav sem duhovnik,« je pristavil počasi in se nasmehnil.

»O, zato se ni šlo. On ne bi branil nikomur,« je vzkliknila živahno.

»No, zakaj se je pa tako jezil takrat?«

»Samo zato, ker je bil že vse pripravil in ker je rekel, da vas pozna in da ste storili ta korak le v kaki jezici ali trmici.«

Postalo mu je mučno, ker se mu je zdelo, kakor da morda celo slutijo nekaj; zato se je oddahnil, ko je zaslišal stričev glas v prednji sobi.

Sodnik je vstopil in se glasno zasmejal, ko je zagledal ne čaka pred seboj.

»To so torej napravili iz tebe? Sicer pa se ti podaja res izborno. daj se vidi šele, prav od blizu, da si rojen za ta stan,« se je šalil in ga ogledoval od vseh strani.

»Pojdi, greva na vrt, da te pokažem fantoma. To bosta gledala, če se te še spominjata!«

Prijel ga je pod pazduho in ga odpeljal na vrt, kjer sta jima pritekla dva zdrava, krepka dečka z veselim vriščem naproti.

Pri večerji pa je postal sodnik naenkrat precej kratkobeseden, ko je omenil Ribnik, da je bil pri dekanu, in kmalu potem se je dvignil in povabil nečaka na čašo piva v gostilno. »Ne morem zaspati, ako ne grem prej še malo iz hiše,« je rekel. »A nocoj sem truden In bi šel rad kmalu.«

V gostilni sta sedla k svoji mizi, in dolgo časa je gledal sodnik molče predse ter počasi pušil svojo smotko.

»Ti fant,« je rekel slednjič. »Zaželel sem si, da bi bila nekaj časa sama med seboj, in si cer že nocoj, ker se mi zdi najbolje, ako prideva čim preje na čisto drug z drugim.«

Umolknil je zopet, in Ribnik ga je gledal pričakujoč, kaj bo.

»Želim, da sva nocoj še samo stric, in nečak ... Ali me umeješ? … Želim, pravim, da sva si nocoj še samo sorodnika, oziroma pred vsem ti meni mlajši brat,« je nadaljeval zopet po kratkem odmoru. »Nečem biti sentimentalen, a pravim ti, da sem te imel vedno rad, kakor mlajšega brata rad, zakaj za pravega strica sem morda še premalo star.« Nasmehnil se je in si pogladil lepo polno rjavo brado. »Zato si me razžalil takrat tudi res hudo, ko si me imel za norca ...«

»Toda, stric! Imel sem gotovo svoje vzroke ...«

»To je že mogoče. A potem bi bil moral pokazati več zaupanja do mene. Če si prišel stokrat prej k meni, bi bil prišel lahko tudi takrat in se razgovoril z menoj, nikakor pa, si mi pisal polo praznili, nebnih fraz. Ali misliš, da nisem čutil, kako si skoval tisto izjavo?«

»Bilo je tako, da nisem mogel povedati popolne resnice,« je odgovoril Ribnik počasi.

»Pisati nisi mogel resnice, to umejem, a povedal bi jo bil lahko. Toda pustiva to! Morda je bolje tako; to že veš ti. In če si zadovoljen ti, je celo bolje tako.«

»Hm, zadovoljen sem že« — je rekel on in pogledal vstran.

»Tedaj ponavljam: blagor ti. Zato pa bi želel tem bolj, da ostaneš srečen tudi odslej. Toda bojim se zate, ko vem, kaj namerjajo s teboj ...«

Ribnik je privzdignil glavo in se ozrl presenečeno, skoraj plašno vanj.

»Čakaj ... Povem ti vse … Pred vsem, kar se tiče moje osebe. Morda ti bodo povili drugače, a izjavljam ti, da nisem politik, ker nisem za ta posel. Ne domišljujem si pa tudi prav ničesar na to in priznavam tem več to kot odločno negativo svojih zmožnosti. In zato resnično cenim politično delo pri drugih, samo da izvira poštenega, četudi omejenega. Toda poštenosti je treba, pravim, in izključujem pred zavedno zlobno voljo. Drugače pa dajem vsakemu pravico, da brani in da tudi napada, ko je bil napaden. V toliko stojim torej med strankami; da so pa moje simpatije tam, kjer se brani obenem moja prostost v mišljenju, delu in nedelu je pač le naravno. Toliko se mi je zdelo potrebno omeniti o sebi, da ne boš mislil, kakor da me vodijo stranski nameni, ako te bom vprašal sedaj nekaj, kar diši nekoliko po politiki. Ti si poslan sem, ali pravzaprav na Poljane proti svojemu župniku. Ali veš to?«

On se je zganil. »Kako veste to?« je vzkliknil.

»Sklepam. Nedavno sem se razgovarjal in debatiral s tukajšnjim kaplanom Pasarjem. In pri tem sem izrazil svoje globoko spoštovanje do župnika Orla. In tedaj je mrož vzkipel: »Zakaj ga spoštujete vi, si lahko mislim. Toda mi bomo skrbeli za to, da tudi ta gospod malo oživi.« Mesec dni pozneje sem zvedel, da prideš ti na Poljane. Drugo pa sem ,si lahko mislil, posebno ko vem, kakšno moč ima ta mladi človek in kako trepeta pred njim vse, z dekanom na čelu. Ne vem pa, kako da so izbrali baš tebe za ta posel. A to bi rad vedel!« je pristavil s povzdignjenim glasom. »Ne bi se vtikal v tvoje stvari, toda preden vzdigneš roko proti takemu možu, kakršen je Orel, bi te hotel vendar opozoriti na to, kdo je on, da veš, kam si udaril, in da sem gotov tudi jaz, bodi odkrit. Kar se bo zdaj govorilo, ostane med nama in pokopano za ves ostali svet brez izjeme, razen zame in zate. Predvsem torej: Ali veš, zakaj so te poslali na Poljane?«

»Ribnik je pogledal predse na mizo in molčal. Čutil je, da mora odgovoriti takoj, a tega ni vedel, ali bi se izognil temu vprašanju in hlinil nevednost, ali pa bi odprl stricu na stežaj svoje srce in dobil v njem modrega in izkušenega svetovalca v teh težkih dneh, ki pridejo sedaj. Zakaj to je občutil jasno, do pridejo sedaj ure viharjev in bojev in da se odloči morda v pol leta vsa njegova bodočnost.

»Hvala za odgovor!« se je oglasil sodnik naenkrat. »Torej veš, čemu si prišel? Zdi se mi pa, da si zvedel to šele zdaj popoldne pri dekanu ?« 

»Da!« je odgovoril Ribnik tiho in zopet povesil oči.

»To sem si mislil,« je prikimal sodnik zadovoljno. »In kaj misliš storiti?«

Ribnik je vzdignil glavo In pogledal stricu naravnost v oči.

»Tega v tem hipu še res ne vem!« je rekel mirno. »Toliko novih vtiskov se je navalilo v tem enem samem popoldnevi name, na mladega in res še neizkušenega človeka, da mi kar možgani vro,«

Podprl si je glavo z obema rokama in strmel molče predse.

»Umejem popolnoma,« je prikimal sodnik prijazno. »Preveč je naenkrat, in begamo te le vsi. Bolje je, da ti ogledaš sedaj sam vse podrobno in potem slušaj svoje pošteno srce; in ne dvomim, da ukreneš pravo.«

»Pa kaj je Orel drugače res tako mračen in strog?« je vprašal Ribnik oprezno.

»Kdo pravi to? ...«

»Vsi. Namreč vsi mu priznavajo, da je nekaj posebnega, nenavadnega, a vsi so tudi edini v tem, da je zelo osoren in visok.«

»Eh, saj ni res! Z ljudmi, ki so mu zoprni in se mu ne zde vredni, vsekakor ne izgublja veliko besed. Ne, poklonov res ne dela, zato se ga pa tudi vsi tako boje,« se je zasmejal sodnik.

»Torej je pravi prijatelj res samo z vami?« je rekel Ribnik po kratkem molku počasi.

»Menda že. Pa ne misli, da se včasih tudi pošteno ne spreva. Moja žena se potem vselej že veseli, da se ne posedava več, če se sprimeva pri nas.« Sodnik se je zopet zasmejal.

»A? Z gospo se ne ujemata?«

»No, da; ženske pač ne umejejo takih mož. In potem Orel res veliko zahteva od človeka!«

»In prav tega se bojim po vsem tem, kaj slišim. Taki možje so že pozabili, da so bili sami nekdaj mladi, in potem pričakujejo od človeka, da je s šestindvajsetimi leti prav tak, kakršni so s svojimi petdesetimi …«

»Eh, vraga, kaj bi neki pričakoval!« je vzkipel sodnik. »Ali bo zahteval, da se zapri v svojo sobo in se posti in moli, Kaj misliš, da ne ljubi živIjenja? Morda bolj nego mi vsi, ker ne nudi nikomur toliko neskaljene sreče. Kaj hoče zahtevati od tebe? Več gotovo ne, nego tvoj Bog! In tvoj Bog zahteva od tebe, svojega služabnika, edino, kar zahteva gospodar od svojega vrtnarja: pred vsem namreč, da sam ne trga in ne tepta njegovih cvetlic. In kaj je lepšega, nego imeti vrt in se ga veseliti in ga gledati? Ali nebi bil norec, kdor bi sproti potrgal vse, kar vzcvete, ustrelil vsakega slav ca, ki zažvrgoli iz gaja, in hotel sklatiti vsako zvezdo, ki zažari z neba? Toda dovolj za nocoj!« je odrezal in vstal, »če boš grešil zdaj, boš grešil proti svetemu Duhu. Stori pa, kakor veš in znaš.«

Stopala sta molče proti do mu in se poslovila samo s kratkim: »Lahko noč!«

* * *

Drugi dan se je Ribnik poslovil takoj po zajutrku. Gospa mu je zabičila še enkrat, naj se kmalu zopet oglasi, ter ga pogledala pri tem tako, da se je dvignila nekje v njem čudna plaha misel in strepetala nad njegovo dušo in zopet izginila kakor ptica daleč tam na obzorji, da človek ne ve, ali je kaj videl, ali se mu je samo zdelo tako ...

Stric pa mu je obljubil, da ga poseti čim prej. »Nikamor ne hodim tako rad, kakor na Poljane,« je rekel pri zajutrku. »Vrag vedi, zakaj to, a če začnete mešati tudi tam gori, se mi zdi, da bi prišel, zavil vse skupaj v veliko rjuho in odnesel še tisoč metrov dalje hrib.«

Krepko je stopal Ribnik navzgor in v eni uri je bil na vrhu In pred njim se je odprla poljanska dolina.

Močno je velo že s planin sem, in po prelivajočem se žitu, so se spajali in zopet razdirali zobčasti grebeni. Čudovita tišina je kraljevala vseokrog. Pač so se zibala drevesa počasi in svečano tja in sem, a noben list ni strepetal posebej, in noben vršiček ni zašumel zase, kakor da so že vse veje svinčene od težke misli na zimo in smrt.

»Še dva, tri mesece, ko nas zagrebe sneg,« je vzdihnil Ribnik. »In potem do srede aprila, do maja tako ...«

Užalostil se je in se trpko nasmehnil, ko se je spomnil stričevih besed.

»Kaj morem jaz za to, da sem še mlad in bi bil rad še včasih vesel? Ko bom imel toliko let, bom tudi jaz pripravljen, vzeti slovo.«

Storilo se mu je tako hudo, da so mu solze zalile oči.

»In zdaj me bodo preganjali in suvali in postavljali tja in sem, vsak po svoje; in nihče ne pomisli na mojo mladost, in vsi so pozabili, kaj je srce, še vse polno pomladanskega kipenja in hrepenenja.«

Povesil je glavo in gledal mračno proti vasi.

»Toda kaj me brigajo vsi skupaj!« je zamrmral naenkrat in se spustil mirno navzdol. »Jaz storim svojo dolžnost, in potem naj modrujejo kakor hočejo, pred menoj ali za menoj.« 

IV.

Tisto jutro je bilo, ko je hodil župnik Orel gor in dol po svoji sobi; pri tem pa so mu uhajale oči neprestano vun na cesto in po njej gor do bližnjega, položnega brda, kjer je dospela cesta iz doline na vrh.

Zdelo se mu je vendar pelo vrjetno, da pride kaplan že zdaj in sicer pred vročino, in to ga je razburjalo, da ni mogel delati.

Troje ljudi je šlo ta čas čez prelaz, a vsi ti od te strani v dolino. Za vsakega je vedel, kam gre in po kaj gre. Prvi je šel v Šentjanž k sodniji, drugi po usnje, tretji pa cole v mesto h glavarstvu. Od one strani ni bilo nikogar. Malokdo je prihajal gor, zakaj pot je bila strma in dolga in tukaj ničesar, kar veseli ljudi.

Župnik je naenkrat obstal in potem urno stopil k oknu.

Na brdu se je prikazal mlad duhovnik, visoke, vitke rasti in nenavadno elegantno napravljen. Obraza še ni bilo mogoče spoznati. Samo to je videl župnik, da se je oni ustavil, se počasi odkril, vrgel potem svoje dolge lase nazaj ter si brisal pot s čela.

»Gizdalin! Kakor so mi rekli!"« .... je prikimal župnik, vzel daljnogled v roko ter ga nameril gor. Oni je stal nepremično na svojem prostoru in motril svet pred seboj.

Tudi obraz je moral biti lep. Poteze so bile videti odločne, krepke, in polt močno zatemnela.

Župnik bi bil rad videl celo, kak vtisk je napravil nanj ta svet, in popravljal je dolgo na svojem daljnogledu.

Tedaj se je oni zganil in se spustil naglo navzdol.

Župnik je odložil daljnogled in čakal.

Kmalu se je prikazal kaplan zopet iza zelenja. Zdaj ga videl natanko.

»Takle zadovoljen lahkoživec!« si je pritrdil iznova, in njegova mržnja proti temu neznanemu, vsiljenemu človeku se je se povečala.

Temnega obraza je zrl za njim, dokler ni izginil za ogalom, ter sedel potem počasi in zravnan na svoj stol in čakal.

Pozvonilo je in takoj nato potrkalo na njegova vrata.

»Naprej!« je zaklical s svojim globokim, krepkim glasom.

»Klanjam se vam, gospod župnik,« je vzkliknil Ribnik, ko je odprl, in se globoko priklonil.

»Na veke bodi hvaljen!« je odgovoril župnik s trdim, težkim poudarkom in ne da bi trenil z očesom.

Oni je strepetal in se zardel. A takoj se je otresel zadrege in nadaljeval:

»Dovolite, da se vam predstavim kot novi kaplan, gospod župnik!«

»Izvolite, gospod kaplan!« mu je rekel prijazne je in mu ponudil stol. »Zajtrkovali ste seveda že, preden ste odšli gor? Ali ste prenočili nocoj v Šentjanžu?«

»Da, gospod župnik, pri svojem stricu, gospodu sodniku.«

»Kaj?« je vprašal župnik presenečen, »sodnik je vaš stric? To me pa veseli! Tome pa res veseli!«

Kaplan se je priklonil z zadovoljni mi nasmehom.

»No, če imate takega strica, upam, da bova tudi midva izhajala kot dobra prijatelja,« je pristavil župnik s povsem izpremenjenim toplim, presrčnim glasom.

»Nekoliko potrpljenja z mojo mladostjo in neizkušenostjo bo pač treba, gospod župnik, a dobre volje mi ne bo manjkalo!« seje priklonil Ribnik vnovič, in tudi njegov glas je bil ves iskren, in gorka simpatija do tega resnega moža je naenkrat zapalala v njegovem srcu.

»Kar se tiče tega« — župnik je rekel te besede počasi in s posebnim poudarkom — »bodite brez skrbi. Samo dobre volje je treba, a dobre volje je mnogo v našem stanu. Težak je boj, in težka je zmaga. Sicer pa zdaj še ne smeva začeti modrovati ... Vas bo predvsem gotov zanimal vaš novi dom, ker sem videl, da ste prišli naravnost k meni. In spodobi se seveda, da vas uvedem vanj. Če dovolite vas torej spremim in vam razkažem kaplanijo.«

»Ta hiša,« je rekel župnik, ko sta že zunaj, in pokazal peto hišo v vrsti na levi strani, majhno, a čedno, belo stavbo.

Ribnik je zadovoljno pokimal ter odhitel potem k sestri, ki je stopila v tem hipu na prag.

V kaplaniji je bilo že vse urejeno. Šli so skozi vse sobe, in kaplanu je prihajalo laže in laže pri srcu.

Dotlej še ni imel svojega doma in zato je občutil sladko zadovoljnost, da je bilo vse tako svetlo, vedro in novo okrog njega in opremljeno vse tako, kakor si je bil izbral sam.

Tudi župnik je bil z vsem zelo zadovoljen, samo v spodnji sobi na cesto se je ustavil in izmajal z glavo. »Tega pa sestra ni uredila prav,« je rekel, »Kaj, tukaj hočete imeti svojo delavnico? Vzemite si rajši sobo zadaj na polje: in bolj udobno si jo napravite. To je prvo, da ima človek veselo sobico in vso zložnost; potem je stokrat bolj navezan na dom. Kaj hočete pred cesto? Tam pa vam pricvele naravnost pred mizo, in še pozimi je sneg na polju nekaj drugega nego nego na cesti. Človeku se kar duša očisti. Tako, tako napravite, pa se že privadite počasi. No, saj vidite, da se da živeti tudi tu gori. Moja knjižnica vam je recimo tudi na uporabo, in našli boste marsikaj, kar vas bo zanimalo. Včasih pridete k imeni, včasih se pomenite kaj z učiteljem, ki je zelo vrl mož. In v kmetu samem najdete še največ. Tu imamo namreč še pristno blago.«

»Da, to sem si mislil že sam, da bi se dalo napraviti tu marsikaj ..... Ako bi na primer ustanovili tukaj pevski zbor ali – –«

Župniku se je naenkrat stemnil obraz za nekaj časa je molčal. Potem pa je rekel počasi in s poudarkom:

»Doslej je pela vsa cerkev; in to je tudi najlepše. Toda, ako vas veseli, bi lahko izbrali nekaj fantov in deklet ... Za slovesne maše o praznikih bi bilo celo dobro ... Gre se namreč samo zato, da ne stopi človek z ljudmi v le preozke zveze,« je pristavil naenkrat hitro in bolj prijazno. »Moj prednik je bil človek, ki je vzel ljudstvu skoraj vso vero v duhovnika, in jaz sem rabil leta in leta, da sem izopet sezidal, kar je bil on podrl. Ni treba sicer, da je duhovnik ljudstvu čarovnik in višje »bitje, toda oddaljen mu mora biti in človek, ki ima drugo pot. No, vi boste že znali zadeti pravo, bi rekel,« se je nasmehnil resnobno in s hitrim pogledom premeril kaplana, kakor bi ga hotel pretehtati se enkrat in še bolj pazljivo.

»Seveda ... to se umeje samo po sebi, da človek z ljudstvom ne sme postati preintimen,« je prikimal kaplan vendar nekoliko zbegan spričo prvotne župnikove nejevolje. »Drugače Izgubi ves upljiv pri njem, in je zaman vsak poizkus, da bi ga poučil in izobrazil. In tu je menda še toliko hvaležnega polja in bi se dalo se toliko doseči.«

Umolknil je naglo in začutil, da župniku, ki je stal ob oknu in si nervozno gladil čelo, zopet nekaj ni povolji ... In naenkrat je umel, da neče slišati župnik o vsem tem najbrže sploh ničesar.

Tedaj se je Orel naglo obrnil proti njemu in ga pogledal izpod čela.

Kaplan je pričakoval razburjenih besed, toda on ga je vprašal s popolnoma mirnim glasom:

»In kaj hočete doseči? Recimo, kaj hočete doseči tu gori na Poljanah, kjer živi še trden kmet, ki se tu rodi ih tu umre in ki mu ni treba nikdar po svetu za kruhom? S kako novostjo hočete osrečiti to zadovoljno, varčno, marljivo, nravno in pobožno ljudstvo, česa mu hočete še prinesti, ko ne zahteva ničesar več, nego kar že ima? In ali ste se že spomnili kdaj, da bi si bili frazo o izobrazbi, napredku in kar je temu podobnega, ogledali res natanko in jo preiskali do dna?«

Stal je naslonjen ob izd in gledal skoraj jezno v kaplana, kakor da pričakuje odgovora.

»Seveda ... človek mora biti zelo oprezen,« je rekel Ribnik tiho in negotovo, da bi se oprostil teh trdih pogledov.

»Oprezen — in kako oprezen! Kakor s strupom, ki je obenem zdravilo, in z zdravilom, ki je obenem strup. In po čeme kriči bolan organizem in kar zato tudi prenese, tega ne prenese morebiti zdrav organizem. In ker je tu še vse zdravo, krepko, pristno in naravno, zato je blaznost, naravnost zločin, usiljevati temu ljudstvu nekaj, česar, hvala Bogu še ne pozna in še bolj hvala Rogu, česar nikakor ne potrebuje.«

Ustavil se je, stopil počasi k stolu, sedel in se naslonil nazaj.

»Treba je, da se pomeniva tudi o tem,« je rekel mirno in čudno vdano, kakor da je sicer že sila sit, govoriti o tem, a vendar čuti, da je potrebno.

»Morda me boste imeli tudi vi za silnega nazadnjaka in mračnjaka, za človeka, ki je zaostal neverjetno daleč za svojim vekom, naravnost za blazneža, ki grabi mogočno in zmagonosno dalje in dalje hiteče kolo časa — zato me namreč tudi imajo vsi verni in nejeverni kristjani, menda z edino izjemo vašega strica — ali to me ne more oplašiti, ker vem, da molijo verni in nejeverni kristjani enako strastno vsak svoje bogove, ne da bi mnogo razmišljali o njih božanstvu. Glavni bog nejever-vernih kristjanov pa je — omika, napredek, prosveta, izobrazba, ali kakor se že glase vsa ta imena za eno in isto. Da me pa ne boste umeli krivo; jaz ne čutim proti temu bogu one mračne mržnje, kakršno čuti marsikdo, ki ga imenuje po trikrat na dan, ki se mu pokori pa samo zato, ker je bog, in ker je zato velik in mogočen in ker se ga boji, oziroma se boji njegovih vernikov; ne, jaz se ne hlinim kakor oni. Jaz resnično ljubim tega boga in se mu klanjam radovoljno, saj se imam zahvaliti baš njemu za sladko vsebino one čase, ki sem jo prejel od svojega stvarnika — toda jaz pišem vendarle tega boga z malo začetnico in se mu ne strašim gledati v obraz, in nisem se pomišljal niti za hip, ko me je prijelo, da bi ga vrgel na tehtnico svojega razuma ter si zabeležil njegovo težo. In zato se zdaj tudi ne plašim — obteževati mu prost prihod tu gor v svoje malo kraljestvo; ali bolje: dovoliti mu ga samo z gotovimi pogoji. Kakor stražnik na meji ga sprejmem ter si :ga ogledam, kaj nosi pod pazduho s seboj, ter ga do dobra izprašam, s kakim namenom in po kaj je prišel. In če pravi, da je prišel govorit in poučevat, pravim, da govorim že jaz vsako nedeljo eno uro dopoldne, pol ure popoldne v cerkvi in še po dve uri na teden v šoli; gospod učitelj pa da poučuje celo štiri ure vsak dan; če pravi, da je prišel agitirat za volitve, mu pravim, da njegovega nasprotnika še ni bilo tu in da mu že izporočim, ko se oglasi tudi on; če pravi, da je prinesel knjig, mu jih vzamem iz rok in do dobra prelistam in potem šele dovolim pot dalje ali pa mu jo prepovem; če bi zagledal politične liste pori njegovo pazduho, bi mu pokazal pa kratkomalo cesto nazaj.«

»Toda tega vendar ne boste mogli preprečiti!« je vzkliknil kaplan nehote in ves presenečen. »Prej ali slej ...«

»Vem,« je pritrdil župnik mirnodušno. »Vem, da morda še jaz doživim dan, ko bodo moje moči preslabe in me podero valovi iz velikega sveta kakor trhel jez in odplavijo z granice. In takrat bom dovolj pameten in ne bom čakal, da se bodo trgale deske posamično s tega jeza, temuč pustim rajši, da ga odnese naenkrat in celega. Ali do onega dne se bom ustavljal z vsemi močmi.«

»Oh, saj me monda res ne morete umeti in me boste obsojali. Toda oglejte se prej dodobra okrog sebe in poučite se, kako živi ljudstvo tu gori, srečno, mirno, skoraj brez sovraštva in jeze, v uprav patriarhalno dobrodušni ljubezni. In če se dvigne kje malo dima iz razgretih src, zadostuje moja beseda, in sveti Florijan poškropi iz svoje golide čeznje, pa je zopet mir ...

Res, včasih, ko ima človek bolj šibke trenutke, se bojim, da morda ne ravnam prav in da bodo morali plačevati ti dobri ljudje ta moj dolg proti njim,« je nadaljeval po kratkem molku. »A ne vem, kako je to; srce mi vendar ne da, da bi ravnal drugače. Imel sem nekdaj slučaj, da je prišla mlada ženska k imeni ter se bridko pritoževala, kako ji je njen zaročenec brezbrižno razkril, da se je zaljubil v drugo. In tolažil sem jo, kakor sem mogel, ter jo opozoril pred vsem, da je vendar lepše, ko ji je takoj povedal vse, ne pa da bi jo sleparil še mesece in mesece ter jo šele potem pahnil od sebe. In nikdar ne bom pozabil, kako strastno je kriknila tedaj: »Bolje bi bilo, da me je sleparil! Vsaj doslej bi bila še živela; vsaka srečna ura bi mi bila darovana; tako pa sem ubita že danes in ukradena za ves čas, ko bi me bil lahko še sleparil. Tako nekako čutim tudi jaz in zato se tako bojim tiste ure, ko iztegne kultura tudi čez ono brdo tam gori svojo roko ter posveti s svojo plamenico sem čez in požge morda tudi nekaj slabega tu za goro, a gotovo tudi veliko dobrega.«

Umolknil je in zamišljen gledal skozi okno. Šele čez dolgo je vzdihnil globoko in težko in rekel počasi:

»In tako se mi zdi, da je na svetu: da je v malih stvareh bolje poslušati razum, v velikih pa srce …«

Vzdignil se je trudno s sedeža in se na kratko poslovil. In sklonjene glave je stopal proti domu, kakor da ga je obšla zopet taka šibka ura, o katerih je govoril prej, ura težke razdvojenosti in bolestne negotovosti ...

V.

Tako je začel živeti Ribnik svoje novo življenje na Poljanah ..... Enakomerno je tekla ura za uro, in vsako je oznanilo kladivo trdo in jasno iz stolpa dol.

Dela ni bilo zidaj, ko so bili ljudje pri delu in niso imeli časa ne zbolevati, ne umirati, čez teden skoraj nič, in Ribnik je presedel cele ure ob oknu, gledal vun in čital in sanjaril. Včasih je stopil na polje in govoril z ljudmi, včasih je šel k župniku, ki je bil vsakikrat, kadar je prišel, očetovski prijazen z njim, a je bilo vendar, kakor da je vselej še bolj zadovoljen, ko je zopet odšel, kakor da je še najrajši sam. Največkrat pa je stopil k učitelju, kjer se je udomačil kmalu tako, da se je čutil že prva dva tedna popolnoma srečnega na Poljanah.

Potem pa se je začela širiti čez njegovo dušo počasi čudna plehkota in praznota in hrepenenje po nečem, kar bi streslo to težko tišino okrog njega. Samo voz, če bi pridrdral mimo njegovega okna, pa bi bilo še nekaj ... Ali ostalo je vse mirno, in samo ura iz zvonika je oznanjala, da teče čas tudi tu gori dalje in dalje in da padajo dnevi počasi in težko drug za drugim v brezdanjo večnost ...

In privadil se je že, da je prav čakal na te enakomerne udarce s stolpa ... »Eden, dva, tri, štiri, pet,« je štel počasi in poslušal potem še dolgo s svoje dušo v zrak … Če bi sedel tako na istem mestu in se ne bi nič premaknil, bi udarilo šest, potem sedem, osem devet ... In to pomeni, da ne bo nikdar več edenindvajsetega septembra tega leta šesta, sedma, osma, deveta ura zvečer ... In ta mrtvi dan je padel nepreklicano v minulost, prav tako, kakor bi bil doživel on, Julij Ribnik, v njem, kaj prav izrednega, velikega in lepega, šteje mu prav tako, kakor bi bil nekaj pomenil v njegovem življenju ... Toda tako brezobzirno, ošabno pojde mimo njega, kakor bodi on samo zato tu gori na Poljanah, da ga pač odzivi ... To je res ginljivo, njegovi predstojniki so ga izpostavili tu gori kakor kako žrtev pred groznega moloha, ki se plazi počasi s svojim opolzkim okroglim telesom čez vrt njegovega življenja in požira pri tem lenozadovoljno njegova sočna pomladna leta ... dve, tri, štiri, kolikor časa se bo pač ljubilo tem modrim gospodom, da ga pozabijo tu gori ...

Njegove misli so se naenkrat ustavile vse presenečene. »Aha! Tako je torej: Dokler si ne prislužim doline življenja, naj se kisam v pustinji. Iztradati me hočejo, vsega izžejati, da ne dobim prej niti kapljice rose, dokler ...«

Bil je sicer negotov, ali so res namerjali tako, a vsekakor bi bili računali zelo premeteno, če so računali na njegovo še žejno mladost ...

Spomnil se je župnika in se nasmehnil. »Jaz čakam! ... Če se pa ne prime tvoja svetost kmalu še mene, spustim ti tvoje sovražnike na tvoj vrt, da spuste potem oni mene dol ...«

Začutil je nekaj prekanjenega v srcu, prvikrat v svojem življenju, in razveselil se je tega novega občutka, ker je zaslutil, da župnik niti ne pozna tega orožja.

A že koj nato ga je obšlo globoko sramovanje in usmiljenje ... »Morda nisem vreden tvoje ljubezni, blaga duša ... Morda te čaka bridko razočaranje o meni ...«

Vstal je počasi in odšel na stran sobe, odkoder se videl še kos gorovja nad vasjo. Zasanjal se je vanj in zasledoval z očesom belo, ozko stezico, ki, se je vzpenjala strmo po njem navzgor.

»Glejte!« mu je rekel neki Orel, ko sta gledala skupaj z vrta tja gor na vrh. »Ta stezica je prav simbol našega, duhovniškega življenja. Često, jo gledam, in postala mi je tako ljuba znanka, da mi kar kliče, naj vztrajam, če me obide včasih slabost ...« 

Od onega dne je imela ta stezica tudi zanj nekaj posebno milega, nekaj živega, in kakor da je vsa do vrha popisana z globoko, tolažbe polno govorico ... In izdaj mu je zopet zakipela duša v iskrenosti, in globok vzdih se mu je izvil iz prsi ... In jasno je priplaval župnikov resnobni obraz predenj.

Ribnik je ves strepetal.

»Če bi zahteval, da napravim vsak dan fizično to pot na vrh, bi vzel vsak dan palico v roko in odšel veselo tja gor ... A tako ne vem, kaj naj storim, zato gnijem počasi v svoji sobi, in duša mi prihaja vsak bolj lena in mlačna... Vzemi bič v roko in poženi me gor zakaj mi daješ le svoje mrtve knjige in me puščaš sedeti njih!?...«

Vrnil se je k mizi in naslonil glavo v obe roki, kakor bi hotel zbrati in stisniti vse svoje misli med svoje prste in iztisniti iz njih tisto eno samo tako preprosto, a vendar veliko misel, ki jo je bil ustvaril oni dan župnik pred njim.

In izvila se je počasi iz megel pred njim ter mu gledala čudovito jasno v obraz; a preveč globoke in tajinstvene in njene oči, in zato jih ni mogel umeti …

»Ne vprašati — odgovoriti mi moraš! Vprašujem te obupno in strastno jaz!« je vzdrhtel.

»Oh, to je prebedasto!« je vzkliknil naenkrat in jezno udaril po mizi … »Če ne vidim kmalu zopet kakega človeka, zblaznim, in prikazovali se mi bodo res ob belem dnevi bledi strahovi. Navsezadnje – kdo pa živi tako? In ali sem storil na tem svetu res že kaj tako hudega, da bi se trapil s takimi mislimi? Namen mojega življenja je že povedan v mojem poklicu, in z njim je dan obenem njegov pomen. Vse drugo je blaznost!«

Odpravil se je naglo k župniku in mu naznanim v kratkih besedah, da mora jutri k stricu, pa da bo do večera zopet doma.

»Ali imate kak opravek?« se je obrnil župnik s precej mračnim obrazom na pol k njemu.

»Stric me je povabil.«

»Stric ali dobra teta?« je vprašal župnik s posebnim poudarkom.

»Oba,« je odgovoril kaplan začuden.

»No, da; saj nenazadnje je čisto prav, da greste včasih malo med ljudi!« je prikimal župnik in se obrnil šele zdaj popolnoma od svoje knjige k njemu. Naenkrat mu je bil postal obraz veder in prijazen, in s smehljajem je opazoval Ribnika, ki je stal zmeden pred njim.

»Zdaj mi pa povejte že enkrat, preden greste zabavljat tja dol, kako ste zadovoljni tu gori! Pa prav odkritosrčno!«

Naslonil se je široko na svoj pult in čakal.

»Popolnoma zadovoljen, gospod župnik,« je rekel Ribnik tiho in se je rahlo zardel.

»Res? No, vtisk vsaj ste napravili name tak, da ste resen dečko, ki opravi vse lahko tudi sam s seboj. A kakor rečeno, včasih le poglejte zopet malo med ljudi, zakaj izpočetka res ni lahko. Ne, ni lahko … Spominjam se še dobro, kako je bilo, ko sem bil v vaših letih,« je pristavil zamišljen. »Toda samo, da je volja trdna, pa že gre, že gre...«

»Hm, nazadnje smo vedeli že prej, vsaj kolikor toliko, kaj nas čaka,« je skomizgnil Ribnik. »Zdaj je treba pač križ na rame in korakati.«

»Kaj križ! Nič križa!« je vzkliknil župnik čudno razdražen. »To je krivo navodilo! Ali me umejete? Križ nas ovira, zakaj imeti moramo proste roke in meč v njih. Veste li, kako je to? Vaša volja mora držati meč v rokah in se boriti proti slabostim, ki so vedno korak više nad vami. In tako greste v hrib, težavno in v potu obraz, in niti enkrat se ne smete umekniti nazaj! ... A blagor vam, ko ste dospeli na vrh, sumili svojega sovražnika v prepad in na oni strani zasadili svojo zastavo na najvišji kraj. Zakaj s tem šele je zadobilo naše življenje vsebino in pomen, zakaj brez te zmage bi bilo največje izmed vseh nesmiselnosti. Ali umejete to? Ali ste spoznali to že sami? Zakaj če ste spoznali to, ste spoznali vse!« je rekel svečano. »In še to vam rečem: Imel sem tudi jaz svoj čas, ko sem taval še spodaj po nižavah, in potem uro, ko sem prišel pod hrib in ga spoznal. In v tisti uri sem vedel, da bi bilo bolje, ako ne bi me bilo, če grem okrog nje ga in ne po njem navzgor. Toda dolgo sem stal še tam in preklinjal svojo usodo in topost onih ljudi, ki so me gnali do ozkih semeniških vrat, ne da bi vedeli, da drži pot odtod – pod ta hrib, v to težko uro, ko se je treba ločiti od sveta. Zakaj ne pred semeniškimi vrati — tu bije ura slovesa od življenja! In življenje je lepo, mladi prijatelj, in laze se in gnusno nehvaležno ga opravlja, kdor ga blati. In ker je življenje lepo in vse, kar ni življenje, smrt, Je slovo težko in strašno... In najstrašnejše je, da spoznaš šele tu pod hribom, da si že umrl, takrat umrl pred semeniškimi vrati in da si bil poslan že mrlič za vrtnarja na vrt življenja. In zato je strašno, ker ne plakaš po tej uri, ampak plakaš nazaj ... plakaš zdaj na svojem že davno poraslem grobu …«

»Toda, ko si poškropil in blagoslovil svoj grob s svojimi solzami in poslal življenju zadnji pozdrav daleč tja čez mesece in leta, potem si obrišeš solze in spoznaš še to: da je še drugo življenje, življenje veliko in mogočno naslonjeno s svojim spodnjim robom na življenje drugih ljudi z vsem tem vrvenjem in šumenjem, bolečinami in veseljem, z žalostjo in srečo, ter položeno na hrib, ki je tvoja pot. In to je zdaj tvoje življenje: vun iz življenja, po sredi življenja, in vendar ves čas izvun življenja, sam čisto sam s svojim posebnim izjemnim življenjem. In to je potem ta zavest, ki te dviga sama vi še in više in te drži, da ne padeš v napuh in predrznost. Zakaj, ne blagoslovi, te tvoje nad človeške pravice, poklicati Boga iz nebes in vezati samo nebo s tvojimi vezmi, tega ne zmorejo, in baš to te lahko vrže v napuh in predrznost. Samo ta zavest te more držati: Puščavnik si, ki te je vrglo, da sam nisi vedel, kako in kdaj, na samoten otok, in veš, da ni več poti nazaj; a ti Robinzon Kruzoe ne skloniš glave in si ustvariš, nov svet tam zunaj ...«

»Glejte, tako umejem jaz naše življenje in trdim, da ima samo tako svoj namen in svojo vsebino. Polnite ga, kakor hočete z zabavami, s posvetnim delovanjem, s politiko, s čemur hočete, vedno vam bo ostalo prazno, ali pa napolnjeno z robidovjem in osatjem, in dosegli boste le toliko, kolikor dosežejo tudi povprečni posvetnjaki: ker jih je strah tišine, kriče in ropotajo s pokrovkami, in tako molči njihova duša, in če zakriči in zastoka, je ni slišati in zato ma ogluši. Toda posvetnjaki naj si pomagajo tako, zakaj otroci so tega sveta in življenja; in če segajo po njem, segajo po svojem; mi pa ne smemo, ker bi bili kakor tatovi in razbojniki in kakor prešetsniki, ki imajo svoje žene, a iztegajo roke po drugih. Za nas ni ne opravičenja ne usmiljenja, ne pred Bogom, ne pred ljudmi! In prav je tako! Svet in vesoljstvo sta dosledna in ubrana, kakor je stvarnik dosleden; in ker je tudi v življenju dih tega sveta in dih stvarnikov, je to življenje v svoji celoti dosledno in ubrano; in zato je naravno, da se dvigajo njega valovi dvojno visoko proti nam, ako smo nedosledni. In še enkrat pravim: prav je tako, in ne more biti drugače!«

Župnik je umolknil in gledal skozi okno. Potem pa se je obrnil in pogledal kaplana, ki je sedel čudno bled pred njim in strmel tudi nekam daleč vun.

»Nisem vam namenil tega dolgega sermona že danes,« se je nasmehnil. »Hotel sem vam namreč pustiti čas, da iščete sami sebi svojo pot, in zato tudi ves ta čas nisem govoril z vami nikdar o teh stvareh. Toda prišlo je naenkrat name; in morda je prav, da poznate že sedaj moje nazore. Vrjemite mi, da želim vašo srečo, in ker je po mojem mnenju mogoča le ena sreča za — duhovnika, sem vam želel pokazati pot do nje, da ne boste tavali morda po nepotrebnem in trpeč, preden jo najdete sami. če vam je namreč do tega; zakaj večina jih je, ki hodijo pot sveta in življenja; in še nekaj, ki hodijo za Kristusom, namreč po poti, ki jim jo je Kristus tako lepo ugladil in pobral že sam vse trnje z nje v svoje krvaveče noge. Toda naša pot ne bodi za Kristusom, ampak poleg Kristusa, Kristus ob levi strani, in držeč Kristusa pod pazduho da ne pade v naših dušah še sedemdesetkrat sedemkrat pod križem...«

»Zato pravim, če vam je do tega,« je nadaljeval zopet po kratkem molku. »In tudi: ako ste poklicani. Zakaj tako je namreč, da so zaznamenovan; vsi ljudje, morda že izza rojstva, vsekako pa odtlej, ko se zavedo, da so nekateri otroci tega sveta — in teh je veliko — in drugi otroci onega sveta in teh malo. Zato sem vas hotel prositi: Poslušajte, da ne pojde glas mimo, ko pride po vas...«

Kaplan je ves zadrhtel. Čutil je, da veje iz teh težko in globoko izgovorjenih besed nekaj novega vanj, česar še ni bil slišal in tudi še ne umel. In zbegan je vstal, sam ni vedel zakaj, in sklonil je glavo, kakor v svetem, čudovitem kraju.

»Nečem vas več zadrževati,« mu je rekel župnik naenkrat in mu iztegnil roko. »Pridite zopet, in moje srce vam bo odprto. Navdaja me prijetno upanje, da se bova uimela, ker ob vas govorim lahko in se mi |e danes tako nenadoma odprla duša... In to je dobro znamenje, in zdi se mi, da je to zato, ker je tudi vaša mlada duša odprta.«

Kaplanu je zaigralo srce nežno in globoko, in oko se mu je orosilo ... In sklonil se je in hotel poljubiti župniku nogo. Toda on mu jo je umaknil in ga prijel pod pazduho ter ga spremil iz sobe.

VI.

Vroč, svetel, še ves poletni dan je moral biti v dolini, a tu gori čez Poljane je pihala ves čas lahka, hladna sapica.

Ribnik je stal že tam gori na brdu, kjer se je spuščala cesta na ono stran v dolino in odkoder se je odpiral krasen pogled na obe strani.

Ustavil se je in pomislit... Že odtod je čutil vso neznosno težo solnca,, ki leži nad dolino tam spodaj in tlači vse življenje v razbeljeno zemljo. Široka polja so bila kakor požgana, in sredi njih se je vlekla reka ter se bleščala motno in slepo kakor toliko raztopljenega svinca.

Premislil se je in se obrnil proti koščeku mehke trate, ležeče v senci pod košato bukvijo stran od poti in deloma skrite za visokim grmičevjem.

Odšel je tja in sedel, če se ga lotil zaspanec, se mu prepusti in pojde šele potem navzdol.

Podprl si je glavo z levico in šel počasi z očmi od hiše do hiše in tja po kolovozu, ki je držal v drugo gorsko vas.

Tako samotnega kraja ni bil videl še nikjer na svetu. Ne samo vse skupaj, še vsaka hiša posebej je bila kakor odtrgana od vsega sveta. Samo one ob cesti, od župnišča do cerkve so bile v eni vrsti. In takoj za cerkvijo se je dvigalo že zopet mogočno gorvje do neba, da je bila samo vas in njive na ravnem.

A te njive so bile res lepe, posebno na tej strani kolovoza; samo zlato, valoveče morje.

»Tu sem me je torej poklical Bog, da se ustavim na svoji poti, jo premerim nazaj in najprej in se obrnem potem v hrib. In tega čudovitega moža tam doli mi je poslal, da mi pomaga.«

Ozrl se je počasi na župnišče in spel zopet s svojim pogledom po strmem hribu za cerkvijo navzgor; in zazdelo se mu je zopet, da je ta hrib res simbol onega hriba, o katerem mu je govoril župnik, in kakor da ga je postavil Bog tja res v opomin, naj krene zdaj to teško pot iz doline življenja navzgor po njem ...

Milo se mu je storilo, in hladna groza je dehnila čez njegovo dušo. Ne, da ne bi bil pripravljen in odločen, nastopiti to pot, a to je čutil, da ne bo imel morda še zadostno moči, da je še prezgodaj... Jedva in oddaleč je zaslutil globo resnico župnikovega nauka še je zagledal hrib seboj iz daljine. In zato bi ga morali pustiti, da bi se izgubila počasi groza pred strašno resnobo njegovih veličastno golih reber iz njegove duše in da bi se same umirile naenkrat z vso silo zgrabljene strune njegovega srca... Toda že je čutil na svojem ramenu neizprosno roko tega moža in slutil, da se je že vdal sili njegovih mogočnih oči, ki ga bodo bičale odslej, ko so se mu razodeli ukazi iz njih, dalje in dalje v hrib, ne da bi mu pustile, naj se oddahne in odpočije.

»A ko komaj še slutim, kaj hoče od mene!« je ponovil. »In zato bodo moji koraki samo mehanični, in moja pot samo navidezna, in iz kapelj mojega čela ne podene niti ena cvetlica pod mojimi nogami, za mojo dušo …«

Ves je drhtel, in težko so se mu dvigale prsi. In vse misli so se mu zbegale po glavi, in zaman se je trudil, da bi jih zopot zbral in postavil v določeni vrsti pred strmo pot svojega bodočega življenja.

»Danes še ne!« je zamrmral naenkrat. »Jutri se hočem uglobiti v vse to. Danes pa naj bo moj zadnji dan v dolini življenja. In nič se nečem jokati, ne naprej, ne nazaj — veselo se hočem posloviti in z glasnim smehom razbiti kupo življenja ob neusmiljene stene svoje nove steze.«

Skočil je na noge in odhitel na cesto ter se spustil skoraj v teku nizdol.

Pot je šla ves čas pod košatimi vejami, in tudi na tej strani je pahljala zdaj z njimi že hladna sapa.

Držal je klobuk v rokah in pel polglasno predse. Čutil je, da so ostale vse njegove težke resne misli tam gori za brdom in da ga je sprejelo na tej strani vse nekaj novega, brezskrbnega in vedrega. S čim mu je bil napolnil ta čudni mož tam zadaj v hipu vso dušo! Samega sebe ni mogel več umeti.

Menda učinkuje že ta resnobni, zapuščeni svet na sebi tako čudno. In potem še velikanska postava tega človeka, njegov krasni, mračni obraz njegove težke in trde oči...

Zdrznil se je zopet in začutil iznova njegovo čudno moč sem čez goro.

»Če ne bi vedel, da je duhovnik in ne bi videl njegove obleke, bi mislil človek, da je bil pri kakem gorskem duhu..... Ali pri kakem davnem čarovniku... Morda me je omamila samo romantika njegove osebe …«

Zamislil se je zopet v tisto uro nazaj, v vsako njegovo kretnjo, v vsako njegovo besedo, in zopet je stala pred njim njegova mogočna postava in so počivale na njem njegove oči...

»To je grozno!« je vzkliknil polglasno. »Ali se ga res ne morem več rešiti? In vendar je vse to pretirano, kar je govoril, nemogoče, celo krivo! Zakaj ne bi bil duhovnik vesel, zakaj , ne bi ljubil življenja?! Dovolj je, da se izogiblje blatnim potom — ves vrt mu je drugače odprt... Ne, mi nismo in ne smemo biti puščavniki, mi smo vrtnarji, vrtnarji v najlepšem vrtu in od Boga samega po njegovi volji postavljeni vanj. Ta človek tam gori pa je mračnjak in nič drugega! Gotovo nenavadno nadarjen in ves zagreben v svoje misli, a prav zato je izgubil zvezo z življenjem.

Seveda, prvi hip me je kar zmlel, ker nisem bil pripravljen na kaj takega... Toda zdaj gledam zopet s svojimi očmi in pokazati mu hočem čim prej, da sem se tudi jaz že česa učil in tudi sam že kaj mislil...«

Vsa vedra je bila zopet njegova duša, in ponosno zravnan je odhitel proti trgu.

VII.

Ura je odbila pravkar tri, ko je dospel Ribnik v trg. Dasi je vedel, da je stric to uro z doma, je pohitel danes vendarle naravnost na njegov dom.

Gospa je še počivala, in hotel je že oditi, ko je začul njen glas iz sobe, naj počaka malo v salonu, toliko, da se odpravi. Slišati je morala, ko je pozvonil.

Prišla je kmalu, še vsa rdeča od spanja, in spustila nekoliko zavese, kakor da se še ne more privaditi solnčni svetlobi.

»Tako je lepše in se laže govori,« se je nasmehnila, in Iztegnila zadovoljno svoje vitke, prožnje ude. Potem ga je prisilila, da je premenil svoj prostor na divan in sedla še sama k njemu.

»In zdaj mi povejte, zakaj vas ni bilo toliko časa, vi človek božji! Kako živite tam gori?«

»Sploh ne živim!« je odgovoril Ribnik čemerno.

»Ta je lepa! Saj še moje kokoške žive!« se je zasmejala poredno.

»A tako! V tem zmislu živim seveda tudi jaz. Diham, jem in pijem; jem pa same piške, ker drugega tam gori ni. Kakor oni, ki je tekal vedno v salonski suknji okrog, ker ni, imel druge obleke.«

»Oj, oj, kako je postal naš kaplanček strupen!« se je norčevala. »Za samotarja pa menda res nimate talenta. Kaj šele bo z vami, če pojde to tako daIje?«

»Res sam ne vem…«

»Zato pa ne bodite tako brezumni, da bi poslušali te stare skisance, in pridite vsaj vsak teden po dvakrat dol k nam,« je vzkliknila živahno.

»De, če bi bili videli župnikov obraz, ko sem mu povedal, da grem...«

»Kaj se menite za to! Ali vas res župnikov obraz, če je recimo še tako sladak, odškoduje ... na primer ... na primer za — mojega?« je zategnila poredno in napravila čudovito naiven obraz.

Zasmejal se je veselo.

»Tega bi vsekakor ne mogel trditi!« je rekel in se potem ves zardel.

»No vidite! Če bi se upala tekmovati pa celo jaz, stara ženica, z vašim župnikom, kaj šele …«

Umolknila je naenkrat, kakor da se je ustrašila tega, kar je hotela povedati. Toda čez hip je stresla z glavo, sedla še bliže k njemu ter mu pogledala naravnost v obraz.

»Veste kaj, Julij?« je rekla zaupljivo. »Bodiva si vsaj midva iskrena, in ne delajte se vsaj proti meni, kakor da ste že umrli. Preveč solnca vam sije iz oči; in kjer zagleda življenje take oči, vedite, da sili strastno skozi nje v srce. Oh, saj zajde solnce itak samo prezgodaj za gore, včasih že mnogo pred poldnem, čemu se še zagrinjate pred njim? ...« 

»Mi smo ugasili solnce tega življenja prostovoljno že pred semeniškimi vrati in obrnili svoje oči na notranjo stran, iskat drugega solnca ...« je rekel resno. Njene zadnje besede so razžalile njegov ponos, in za malo se mu je zdelo, da je govorila že prvi dan v tem lahkem, posvetnjaškem tonu z njim, ko ji vendar ni dal nobenega povoda, da bi dvomila o njegovi resnobi. Nazadnje je bila res žena njegovega strica, toda on ni še pozabil, kako je bila mrzla z njim, ko je hodil še kot dijak k njim na počitnice; kako, da se peča zdaj toliko z njim, ko je postal duhovnik i in si niti ne želi bogve kake initimnosti? Sklenil ji je pokazati odločno, da so še duhovniki na svetu, ki zahtevajo svojih dolžnosti in svetosti svojega stanu.

Toda če je mislil, da doseže to že s to svojo opazko, se je moral uveriti takoj, da je dosegel baš nasprotno.

V prvem hipu so postale njene krasne sive, črnoobrobIjene oči še večje in vse presenečene, toda že trenutek pozneje se je zabliskalo prešerno iz njih in razposajen smeh je stresal vse to kačje vitko telo...

»O joj! O, tragika! Kakor glas iz groba,« je vzklikala in se smejala in smejala.

Zavrelo je po njem, in že je hotel planiti pokonci, toda njen smeh je bil tako presrčen in tako otroški, in čisto nič ni bilo žaljivega v njem, da je premagan obsedel in da so se zazdele naenkrat njegove besede še njemu vse preveč strašno resne.

Zasmejal se je in čutil samo , še malo osramočenosti.

Tedaj pa je skočila k njemu in zagrebla svoje dolge, tanke prste v njegove lase ter ga zibala semintja.

»Še enkrat povejte to! Pa s prav takim glasom. O Bog, o Bog!«

In zopet jo je zlomil smeh, da je padla na divan.

A na enkrat se ji je obraz stemnil, in pogledala ga je s pogledom, polnim skrbi in obžalovanja.

»Oprostite, oprostite! Prav pozabila sem. Saj vam nisem podrla vaše astronomične opazovalnice v glavi?«

Zdaj je bil docela nazorožen, in njegov smeh res veder in vesel.

»No, tako mi ugajate? Proč s tem temnim obrazom, ki vam ne prija prav čisto nič. Saj vas neče nihče zavajati v bogve kake grehe, toda to vam smem kot iskrena prijateljica pa že svetovati: uživajte lepo življenje, da vam ne bo pozneje žal. Potem pa začnite v božjem imenu še vi filozofirati, kakor vaš župnik in ... no, in vaš stric. Kaj ne, da vam je oni večer ves čas samo filozofiral?« se je nasmehnila.

»Da, govorila sva o tem in onem,« se je izognil Ribnik oprezno.

»O, poznam to!« je vzkliknila. »Samo pridiganje jih je. Tega vam ti Pavli ne povedo, kako veselo so živeli kot Savli. Sevedo potem lahko .... Sploh me razkači tako samozadovoljno modrovanje do skrajnosti, ko ti gospodje ne pripovedujejo obenem, kako so prišli do svoje sedanje svetosti!« je vzkliknila strastno. »Ali vam je na primer Orel povedal, kako je bilo, ko je študiral pravo na Dunaju?«

»Orel je študiral pravo?« je s vprašal Ribnik presenečen.

»Kaj res ne veste ničesar?«

»Ničesar. To mi je res novo!«

»No, čakajte, povem vam pa jaz,« je rekla zmagovalno. »Torej Orel je bil sin precej premožnih staršev in ko je dovršil gimnazijo, je bil oče baje celo bolj zadovoljen, da bo imel doktorja iz hiše, nego da bi šel v semenišče. Dajal mu je tudi zadostno podporo, in vrhutega je bil Orel domači učitelj pri z neki grofovski družini na Češkem. Njegova mati mi je pravila sama to in pristavila ponosno, da je bil njen sin takrat sila lep človek in da so ga imeli na gradu kakor za svojega.

Tega dobra ženica pa menda ni zvedela nikdar, kako za svojega ga je imela gospa grofica ... Potem se je baje zaljubila še guvernantka vanj in razkrila iz ljubosumnosti nekega dne ono razmerje grofu. Orel je moral zbežati na Dunaj, in guvernantka je prišla takoj za njim. No, sprejel jo je za dobro in se potem baje zaljubil blazno vanjo. Kar naenkrat pa jo je zasačil z nekim bogatinom, in nato se je odpeljal naravnost v domače semenišče. A komaj je bil kot kaplan zopet zunaj, je začel uganjati baje tako, da so ga prestavljali vsako leto po dvakrat v drug kraj. To mi je še lani pravila neka tukajšnja dama, da so šli Poljanci takrat prosit škofa za drugega župnika, ko je bil imenovan Orel gor, češ, da se boje, da ne bo nobena ženska varna pred njim. Toda škof jih je potolažil, in Orel je zaslovel res že po enem letu daleč naokrog kot svetnik. Seveda po takem življenju mu morda ni bilo niti tako težko več ...«

Govorila je hitro in vidno vesela. V Ribniku se je dvignilo nekaj proti njej, in ko je končala s temi dvoumnimi besedami in dvoumnim nasmehom, je začutil rahel stud. Toda pokazati ji tega ni smel in nasmehnil se je še on.

»Kdo bi si bil mislil, da je bil naš puščavnik nekdaj tak Don Juan,« je rekel mirno.

»Saj mu ne rečem prav ničesar, a to pa tudi ne velja, da bi komandiral zdaj druge, ko sam ni bil nič boljši. Oh, kaj!« je zamahnila z roko predse in vzplamtela. »Oni so prej, mi pa prej nismo, in zato nas veseli tudi še to in ono. O, če bi bila še, mlada!«

Skrčila je obe roki v pesti in ju stresla, oči pa so se ji zaiskrile kakor mački.

»Vi da niste več mladi?« je vzkliknil Ribnik nehote in z naivnim čudenjem v svojem glasu.

»Mlada ...! hm, ne vem..... tak občutek imam včasih, da nisem več… Veste, na kakem plesu se včasih kar ustrašim, da sedim in čakam plesalcev, ko je dovolj lepih, mladih deklet, in prihajajo gospodje pome morda le iz vljudnosti..«

»Sicer ne umejem veliko o tem, a zdi se mi, če se vam hoče...«

Umolknil je, ker ni vedel več kaj bi rekel. In ker je vstal, ko je omenila ples in ga spomnila onega življenja na njih, v njegovem srcu zopet rahel stud pred nečim nečistim, pohotnim, kar je dehnilo že od nekdaj ob sami tej besedi vselej vanj ...

Pogledala mu je naravnost v oči.

»Nič se mi ne hoče!« je vzkliknila strastno in se zgenila. »Studi se mi vse to, in vsi ti bedasti puhloglavci, ki se vrte okrog človeka in ga omažejo, če se ga le dotaknejo… A kaj se hoče... živeti je treba... In če ni boljšega.. .O, če bi pravim, da se mi ne skisajte, imel človek res finih, nežnih, čistih duš okrog sebe!... Zato zakaj v vaši družbi mi je dobro!« je pristavila naenkrat zopet burno. »Ugajali ste mi takoj, ker imam že dovolj izkušnje in slutim na prvi pogled, koga imam pred seboj. Ne mislite, da sem kaka Putifarka« — pri tem se je zardela do las — »meni se hoče samo po taki še mladi, vedri, dobri duši. Veste kaj pravi nekje Gorkij: »Ljudje, ki so živeli dolgo časa veselo življenje, ne najdejo v življenju ničesar veselega več. Zato pravim, da prihajajte vsaj po dvakrat na teden dol k nam, da se pomenimo kaj in ...«

»Dvakrat na teden? To je preveč,« je zmajal otožno z glavo. Zakaj te njene besede so mu objele srce s čudovito milobo, in naenkrat je videl v tej lepi ženski pred seboj nekaj čisto drugega neko prej. Če bi ga bila klicala na kolenih v življenje, ne bil bi se niti premaknil in lahko bi bil šel odtod; kakor hitro pa ga je povabila proč od življenja, samo k svojemu razočaranemu, naveličanemu srcu, ga je omamil ta glas, da se mu je zazdela strašno težka ta njegova pot nazaj gor na hrib in pusto in prazno vse, kar je za njim.

»Kaj se res toliko bojite tega župnika?« je vzkipela nestrpno. »Ali pa morda le ne marate?«

In nabrala je ustnice v trmast izraz kakor razvajen otrok.

»O, jaz bi že hotel,« je rekel preprosto in iskreno. »Toda to sem premislil, da se zamerim ne samo župniku, ampak tudi vsem drugimi, ki so nad menoj, ako bi bil le prevečkrat tukaj. In potem me ne reši nihče iz tega groznega kraja. Jaz pa hočem čim prej zopet proč!« — Odločno je udaril z nogo ob tla.

Povesila je glavo dolgo časa in nekaj premišljala. Naenkrat se je zravnala in se nasmehnila.

»Da, tako! Zdaj jo imam! Prepustite to meni in pridite — danes je sreda — pridite zopet v soboto!#

»V soboto se moram pripravljati za pridigo,« je rekel počasi.

»Pripravite se v petek!« je vzkliknila zapovedujoče.

»A kaj pravite, da že imate? Kaj ste…?...«

»To pustite meni, pravim. Vi skrbite samo za to, da boste ob tej uri v soboto zopet tu. In potem ob isti uri zopet v sredo, v soboto in tako dalje. Toda še eno mi obljubite: da se ne boste ozirali na nikogar vet, ne na župnika, ne na Pasarja, ne na škofa in da mi boste slepo zaupali. In stricu recite, da vam je neznosno gori in da boste hodili zdaj po dvakrat na teden dol.« Tako je hitela, ne da bi čakala njegove obljube.

»Pa zakaj se s stricem vikata, oziroma zakaj vikate vi njega?« je pristavila naenkrat.

»Moj Bog. Stric je toliko starejši!« je vzkliknil Ribnik presenečen.

»To je neumno! No, pa saj je vseeno. In zdaj pojdite ponj!« je ukazala kratko.

Spremila ga je do vrat, a tam se je naenkrat ustavila in se ozrla vanj ter šla s svojimi očmi počasi čez njegovo postavo, čez njegove ustnice, čez nos, čez oči, čez čelo in se zagrebla za hip v njegove lase ter se vrnila zopet k očem. In on je občutil natančno vse to kakor mehko božanje in v njenih očeh je videl jasno, da mu pravi, kako je ta njegova postava vitka kakor jelka, njegove ustnice sladke in sveže, njegove oči tople in globoke, njegovo Čelo visoko in mogočno ter njegovi lasje valoviti in gosti... Zadrhtel je in prijel njeno roko, ki je že čakala njegove. In za hip ste se sklenili te dve roki, toda prsti So se ustrašili naenkrat drug drugega in vsega kar je zagorelo skozi nje, ter so se izpustili.

»Da se torej vidiva!« je rekla mirno. »In ne hodite mi prej kam drugam. Saj pojdete itak po večerji.«

»Jaz že ne, ker bom moral potem kmalu oditi.«

Pokirnala je še enkrat mirno in prijazno ter zaprla vrata za seboj.

On pa je hitel proti sodišču. In rahlo se mu je stisnilo srce. ko je zagledal na pol poti strica že prihajati.

VIII.

»Danes ste pa precej zgodnji, stric,« je vzkliknil, ko sta se pozdravila,.

»Kaj pa ti tukaj? Ali res ne misliš postati svetnik? Jaz sem že upal, ker bi bila velika čast za naše ime!« se je zasmejal on dobrodušno.

»Ne vem, ali bo kaj,« je skomizgnil Ribnik nekoliko zmeden. »Jaz za svojo osebo, bi si zaslužil nebesa laže tukaj ...« 

»Ali si bil že kaj pri nas?« je vprašal sodnik in se naredil, kakor da ni slišal teh besed.

»Da; toda, ko vas ni bilo toliko časa, sem si rekel, da vam grem malo naproti.«

»Ej, kaj misliš, fant, da imam jaz toliko časa za pohajanje, kakor ti? Človek je res že ves trd od sedenja! Ne vem, ali bi šel zdaj malo na izprehod ali potem!« se je ustavil zamišljeno.

»Gospa je rekla, da morava priti naravnost domov in da sem jaz odgovoren za to,« se je nasmehnil Ribnik. »Čuj, ta je pa dobra! Še pod kuratelo pridem slednjič, jaz, ki imam oblast druge spravljati pod njo. No, pa pojdiva, da si nazadnje še ti ne nakoplješ nemilosti. Moja žena vas črnosuknjarje itak ne mara posebno.«

Ribnika je zabolelo pri srcu, in vsa ta izredna stričeva dobra volja mu je dela tako hudo, ker je imel ves čas občutek, da bi njegov smeh takoj zamrl, če bi vedel – – –

Gospa jima je prišla že naproti in presrčno se je oklenila soprogove roke. In on jo je a pogladil ljubeznivo po licu ter odšel z nečakom na vrt.

»No, kako je tam gori? Kaj pravi župnik?« se je obrnil do a njega. »Vedno pri knjigah, kaj ne?«

»O ne; vidim ga velikokrat hoditi cele ure po vrtu; toda seveda, tudi takrat je vedno sam.«

»Vrag vedi, kaj premišljuje. Morda celo svoje romane iz mladih let,« je opomnil sodnik zamišljen in bolj sam zase. »Gospa mi je pripovedovala e prej, da je mož doživel izredno veliko.«

»Pravijo,« je skomizgnil sodnik kratko, kakor bi mu ne bilo prav, da je govorila že njegova žena o tem. »Sicer pa je to pokopano, in ni bilo nazadnje nič hudega. Drugi padajo še stokrat niže in vedno niže in se nikdar ne poberejo s tal. Ne, kdor je tako visoko, kakor je danes on, se mu res ni treba sramovati, da je bil nekoč niže!« je pristavil skoraj jezno.

»Da, name vsaj je napravil čudovit vtisk, kakor še malokdo prej!« je prikimal Ribnik. »Priznati moram, da me je kar omamil, ko sem bil prej pri njem preden sem odšel dol.«

»A? Kaj te je vzel že v šolo?« se je zasmejal sodnik. »Zdelo se mi je takoj, da te potiplje kmalu. Ej, je že dobro, da vam pove pameten človek, kako se živi, vam mladičem, ki mislite, da veste že sami vse. No, in kaj praviš ti na to? Jaz namreč že poznam njegovo teorijo.«

»Hm ... prav to je ... Teorično bi se mu pravzaprav ne moglo ugovarjati,« je skomizgnil kaplan.

»Samo teorično?« je zategnil sodnik nekoliko zlobno ... »On pa je dokazal tudi v praksi, da ima pravico zahtevati, kar zahteva.«

»Že vrjamem. Toda velike moči mi je treba, in ne vem, ali bi je imel dovolj,« je zmajal Ribnik z glavo.

»Čakaj! Praviš, da mu pritrjuješ vsaj v teoriji. Če si torej spoznal globoko resnico njegovega nauka, saj potem si že zdaj tam, kamor je dospel on, kakor mi je pravil, po skoraj desetletnem tavanju, polnem gnusa ob brezmiselnosti svojega življenja in polnem nezmožne praznote, ki bi ga bila kmalu prignala do obupa. Odtlej pa, ko je zavil v strmi hrib — to je njegov terminus, kaj ne? — je njegova duša do roba napolnjena z brezkončnim zadoščenjem in nadzemsko srečo. Glej — in zdaj ti je dal kar sam od sebe in ne da je zahteval najmanjšega od tebe, zlat do svoje sreče in ti prihranil morda deset, dvajset let iskanja. Fant, samo zavidam te, da nisem na tvojem mestu! In če ne zgrabiš z obema rokama, tedaj si zapomni, si zgrešil za vselej svoje življenje!« Zadnje besede je vzkliknil sodnik skoraj strastno.

»A, če sem ga že zgrešil, za vselej zgrešil?« je vzdrhtel Ribnik in se ozrl temno vstran.

Iz globin njegove duše se je vzdignilo naenkrat nekaj grenkega, strašno žalostnega na vrh, in zakipelo z vso silo, da ni nič več branil, ko je začutil, da mu vre na dan.

»Če si ga že zgrešil?« je rekel sodnik ves presenečen. »Zgrešil? Kaka beseda je to za tako mladega človeka? Če si ga zgrešil do tu — to je mogoče — vedi, da še ni zgrešeno. Toda, to je res: ko si imel prej sto poti, imaš zdaj le še eno, in ta je edino ona, ki ti je pokazal tvoj župnik. Seveda, če je ne maraš, smeš reči že danes, namesto šele čez dvajset, trideset let, da si zgrešil življenje.«

»Vi, stric, bi torej šli to pot, če bi bili na mojem mestu?« je vprašal Ribnik oprezno.

»Navdušen, pravim še enkrat! Oh, ti si še premlad, premlad, da bi umel to ... Saj sem rekel; morda sploh še prezgodaj govorimo s teboj te težke, resne besede, kakor je življenje resno, ki ga še ne poznaš in ne moreš poznati, resno, kakor je še bolj — zgrešeno življenje resno.«

Sodnik je govoril z drhtečim, zamolklim glasom in potem umolknil. A vzdignil je zopet glavo in nadaljeval počasi:

»Ne moreš umeti, kako mi je bilo, ko sem se vračal sam od Orla v dolino oni večer, ko sem mu bil smel pogledati prvikrat v dušo. Veličastna harmonija te duše in tega življenja me je pretresla tako, da sem se naslonil tam gori na staro deblo ob poti in se bal vrniti tu dol v svet, v svoje življenje. Z vso strastjo ljubim življenje, a nikdar mu nisem vedel posebnega pomena. In ker je vse vpraševanje zaman, in ker je odgovor na vsako teh vprašanj dvoje novih vprašanj, sem se slednjič naveličal vpraševati ter se poročil. In dobro je bilo. Nikdar ne bom pozabil tedna, ko me je moja žena pustila prvikrat samega. Odšla je na poset k staršem, in jaz sem ostal v mestu sam. Opoldne sem se vrnil iz urada, pokosil in šel v svojo sobo ter sedel v naslanjač. In tedaj sem se ustrašil tega, kar se je odprlo naenkrat pred mojimi očmi. Odprla se je brezkončna planjava, in jaz sem strmel vanjo. In tedaj je prišumelo od vseh strani nekaj breztelesnega, groznega proti meni in je drevilo naravnost proti meni. In jaz sem bil pritrjen na svoj stol, in nobene ovire ni bilo med menoj in pošastmi. Zdaj namreč sem šele zapazil, kaj se godi z menoj; vsi tisti rožnati plotje, ki jih je bilo spletlo življenje te mesece okrog in okrog mene, so se bili razmeknili tja nekam za obzorje, in prosta je bila pot do mene ...

»Planil sem pokonci in ubežal med ljudi, med take pač, kakršne sem našel. In saj veš, kaki ljudje.....«

»Toda za to se tu ne gre,« se je popravil in naglo nadaljeval. »Oni teden sem torej spoznal, kako dobro je bilo, da sem ubežal življenju za oni plot in si tam ustvaril svoje življenje. Potem so prišli otroci celo smrt, prišle skrbi, žalosti, dobro in slabo. In življenje je imelo svoj namen. Seveda sem se včasih nasmehnil in se moral ironizirati samega sebe, da sva si v tem docela enaka z mojim sosedom Jernejčkovim Petrom, ki hodi cepit drva k meni; zakaj tudi on spravlja otroke na svet, jih redi in pokopava, kakor pač pride. Toda kaj se hoče? Ali sem jaz kaj več nego Jernejčkov Peter? Ali takrat, ko sem se vračal od Orla in slonel na starem deblu, tam gori, sem spoznal, da bi moral biti vendar nekaj več. In spoznal sem vso nižino, da ne rečeni nizkost svojega življenja in stremljenja. Da bi bilo vsaj v človekovi moči, postaviti ljudi v svet, ki so več nego jaz in kojih življenje bi zaplapolalo z mojega temena proti nebu! Toda kdo mi je porok, da bodo moji otroci kljub vsej skrbni vzgoji in tisočerim žrtvam kaj več, nego so odtiski mojih nog na poti za menoj, in samo brezpomembne priče, da je živel nekdaj neki Josip Ribnik, brezpomembni sodnik v Šentjanžu?«

»To sem občutil tisto uro. A potem sem nadaljevat zopet svojo pot. In nazadnje: to je zdaj moje življenje in namen mojega življenja: vzgojiti po svojih najboljših močeh svojo deco in skrbeti za svojo družino ter ji biti opora in zgled. Več ne more nihče zahtevati od mene. Pri tebi pa je to drugače prijatelj! Ti nimaš vsega tega, in zato – –«

»Tudi jaz imam svoj namen in pomen, in moj poklic je skrbeti za dušno in, če morem, tudi za telesno blagost svoje črede. Ali to ni dovolj?« mu je posegel kaplan nekoliko bojevito v besedo.

»Da, če ti je to dovolj, tedaj je dovolj,« se je nasmehnil sodnik. »Če ti je dovolj biti drevo ob cesti, ki sme vsakdo utrgati z njega njegov sad, in če ne zahtevaš ničesar zase, in je tvoje veselje tuje veselje, tedaj je to dovolj. Toda, dečko, koliko časa misliš da bo, ko izmolze in izsrka drevesu tako pustošenje ves mozeg in boš samo še lub okrog votline? In koliko časa misliš, da se more tako votlo drevo ustavljati viharjem? Če ne bo do prekipevanja polno sokov iti njegov cvet in sad to, kar je vrisk prekipevajoči duši, ga bo zlomilo v prvi noči. Is pomisli še, da je tvoje življenje na samem stoječe drevo!...«

V tem hipu je prinesla dekla večerjo, in takoj nato je prišla k mizi tudi gospa z otroki.

Sedli so k mizi in večerjali. Sodnik je ostal ves čas molčeč, in govorila sta skoraj samo gospa in Ribnik.

A naenkrat je prišlo, da se je zasukal pogovor zopet na Orla.

»Veš, Jožko, Julijan niti ni slutil, kake romane ima ta Orel že za seboj,« se je obrnila sodnica k soprogu.

"In živel bi bil tudi, če bi tega ne bil zvedel nikdar,« je odgovoril on trdo. »Hotel sem ti govoriti namreč že sam o tem,« se je obrnil k Ribniku, »in laskam ti, da bi bil napravil iz njegovih dogodkov res nekaj, kar bi bilo podobno romanu. Tako pa si čul nekaj anekdot brez smisla in zveze, dočim bi bil jaz osvetil vse skupaj z usmiljenjem mislečega in čutečega moža.«

S tabo se seveda ne more meriti nihče na tem svetu; a kar je, to je, je zmajala sodnica z rameni in se zasmejala s strupenim nasmehom.

Odgovoril ni ničesar in izustil nobene besede več. Takoj po večerji pa je vstal.

»Če greš kmalu, te spremim,« se je obrnil k nečaku. »Lep večer je nocoj, in meni je treba še malo izprehoda.«

Ribnik je bil prisiljen, da se je poslovil v vsej hitrici.

Vzel je naglo klobuk in palico v roko ter stopil pred sodnico. Samo en kratek, zapovedujoč in obenem čudno vabeč pogled, in stisnila mu je roko prav tako kratko zapovedujoče in vabeče. Rekla pa je samo: »da se vidimo!« in sedla zopet k mizi.

IX.

Do konca trga sta korakala molče drug ob drugem. Tam pa se je začela dvigati polagoma pot navkreber, in sodnik se je malo ustavil.

»Tako, tako je torej s teboj?« je rekel počasi in kakor da samo nadaljuje pogovor pred večerjo. »Prihajaš torej slednjič vendar polagoma do, prepričanja, da pravzaprav nisi zadel pravega? Izpustil si celo težko besedo o zgrešenem življenju ... izustil jo nehote in nevede in zato z vsemi znaki iskrenosti ...«

Obrnil se je naenkrat ter pogledal onega ostro in globoko.

Ribnik je molčal. Srce se mu je stisnilo v čudni grozi.

»Pa povej mi vendar za vraga, kaj te je prijelo takrat? Vse je imel že na krožniku, pa gre in stori to nevrjetno bedastočo!«

»Zakaj bi bilo prav taka bedastoča?« je vzkliknil Ribnik uporno. »Koliko jih je, ki so srečni, stokrat bolj srečni nego posvetni ljudje.«

»Glej ga! Ali nisem tega bas prej sam trdil? Ali nisem rekel, da si ne domišljujem prav nič na vso to črvivo srečo, ki jo dosežemo v najboljšem slučaju mi? Rečem ti, da sem jaz celo manj, stokrat manj posveten nego ti dečko in večina tvojih kolegov. Toda — že jaz ne bi bil za ta stan ... In ker sem te poznal že takrat in te najdem danes prav istega, če ne celo bolj posvetnega nego tedaj — kaj misliš, da boš slepil nas stare lisjake? — zato pravim, sem se ustrašil, ko sem prejel takrat od tebe ono smešno tragično pismo. In zato imam skoraj pravico, da te vprašam še enkrat: kaj te je prijelo takrat? To se pravi: Ne silim vate, zanimalo bi me vendarle. najti psihološki ključ do uganke tvojega takratnega koraka,« se je popravil prijazneje kakor bi se bal, da se on zakrkne pred njim.

Dospela sta do lepe gostilne s prostornim vrtom, odkoder je bil krasen pogled čez ves trg in ravnino pred njim.

»Ali te je kaj strah?« je vprašal sodnik naenkrat.

»Strah? Zakaj?«

»Tedaj je prav. Meni se namreč ne da hoditi dalje. Sediva na vrt, izpijeva liter vina in potem greš o mesečini domov.«

Vstopila sta in sedla.

Sodnik je vrtel nekaj časa kozarec med prsti, potem se je naslonil nazaj in vtaknil obe roki v žep.

Slutil sem namreč takoj takrat, da se je moralo zgoditi s teboj nekaj nenavadnega, in sem tudi pozvedo val, kaj je bilo. Nečem biti indiskreten, ti pravim še enkrat, in če ti je neljubo govoriti o tem, lahko takoj nehava, ne da bi bil kaj razžaljen.«

Molčal je zopet nekaj časa in rekel potem počasi:

»Baje so bili takrat neki letovičarji ali pravzaprav neke letovičarke pri vas.«

»Da,« je prikimal kaplan in se zdrznil.

Stric ga je pogledal.

»Ako nisi že prebolel – –«

»Oh, kdaj že!« je vzkliknil Ribnik prezirljivo. »In ker vidim, da pripisujete tudi vi moj vstop v semenišče edino le nesrečni ljubezni, in ker mi je zdaj jasno, da je sodil tudi oni, ki je informiral vas, le po videzu, čutim, da sem dolžen svoji časti pokazati vam prave, resnične vzroke. Ne maram stati pred ljudmi, in še najmanj pred vami kot slabič, ki se je zavdal edino le svojemu srcu in šel v samostan, kakor kaka punca, ko jo zapusti fant.

Res, da sem imel takrat šele dvajset let, a povem vam, stric, da bi se še danes ne upal oproščati sam pred seboj s svojo mladostjo, ako ne bi bil imel je zgodilo z menoj brez moje globljega vzroka, da sem zbežal iz sveta.«

Ribnik je postal naenkrat ves živahen in govoril je te besede gladko in trdno.

Sodnik je dvignil veselo presenečen oči vanj in mu prikimal.

»Tako mi ugajaš, dečko!« je vzkliknil nehote.

Ribnik je zadovoljen zatrl nasmeh, ki mu je zaigral kraj ustnic, ter nadaljeval zopet z resnim obrazom.

»Stvar je bila taka. In naj pripovedujem po vrsti, kakor se je zgodilo, ker dobite tako naravnost prvi odtisk te zame tako usodne epizode. Govoril namreč nisem še z nikomer na svetu o tem in rajši sem celo trpel, da so me pomilovali kot žrtev prve silne ljubezni, dasi se je dvigal ves moj ponos proti temu. Imel sem pač občutek, da bi me nihče ne umel prav tudi če bi mu razkladal, kako je bilo …«

Stric mu je nalil kozarec in mu ga molče potisnil bliže. Ribnik je pokimal v zahvalo, izpil do polovice in nadaljeval naenkrat bolj počasi, kakor da se bori še z uvodom v svojo povest.

»Če gledam danes nazaj, ko sem že nekoliko zmožen misliti, tedaj spoznavam, da sem postal že zelo zgodaj otrok tega sveta, kakor bi rekel naš župnik. In če primerjam danes tedanje svoje včustovanje čustovanju svojih tovarišev, seveda, kolikor se je dalo spoznati iz zunanjih znakov, moram reči, da ni občutil pač nihče izmed njih že takrat tako strastnega in jasnega hrepenenja po sladkostih tega sveta, kakor jaz. In morda je značilno za način mojega hrepenenja tudi to: ako smo šli s tovariši mimo ženskih, so motrili in ocenjevali oni njih forme, postave, stase, jaz pa sem iskal njih oči … Izkratka: hotel sem uživati nekoč veliko in strastno, a nežno in fino. Edini pomoček za uživanje pa mi je bila ženska; toda manj, da bi užival potom nje, nego da bi užival ob njej.

»Zadnja štiri leta na gimnaziji sem bil, kakor veste, v zavodu, ker sem bil zato tudi o počitnicah pod strogim nadzorstvom domačeha župnika, je bilo dobro preskrbljeno, da ni mogel niti en zubelj iz mene na dan. Zato sem bil p po dovršeni maturi, kakor če vzameš slednjč železo iz tlečega pepela. Vsaj gospodična Gina mi je zatrjevala takrat, da peče celo moja senca …«

»Aha, Gina je bila ena izmed tistih,« je prikimal sodnik pred se, pol šaljivo, pol resno.

»Da, Gina je bila starejša, Lavra mlajša, mati pa Flora.«

Ribnik se je nasmehnil ironično in puhnil dim svoje smotke v zrak.

»Prišel sem torej odtod domov, in takrat sta bili Gina in mama že tri tedne pri nas. Bilo je menda proti koncu avgusta. Seznanili sta se bili že z župnikom in učiteljem; pri njem sem se upal spoznati tudi jaz z njima, zato sem zahajal vsak dan tja.

»Toda bilo ju ni ves teden več. In jaz sem gorel … To ni samo fraza, ako je fraza to, kar nastane šele v tem hipu, ko pripovedujemo o čem – to besedo sem našel že takrat kot nekako formulo za va čustva tistih dni.

»Bilo je silno vroče; solnce je bilo pritisnilo še enkrat z vso brutalnostjo, ponoči pa se je zdelo človeku res, da je v kaki ogromni peči, kjer je ravno pogasil ogenj. Moja kri je vrela, in moji udje so se zvijali.

»Da me umejete; nisem bil pokvarjen dečko, in vse to se je zgodilo z menoj brez moje krivde. Niti tega se nisem zavedal jasno, da podžigajo mojo kri bolj satanski pogledi iz Glininih črnih oči nego vročina sama.

»Vsak dan sva se videla vsaj po desekrat in vselej sva se srečala s pogledi. In tudi njena mama se je ozrla vselej vame; toda nje sem se bal, ker se mi je zdelo, da je spoznala mojo ljubezen do hčere.

»Bal sem se pravzaprav obeh, ker sem si mislil, da me gleda tudi Gina le iz nekake radovednosti, kak je pravzaprav tak-le neroden kmetiški študent. Vselej je namreč res zaigral potem prezirljiv nasmeh okrog njenih ošabnih, krasnih ustnic.

Toda jaz sem taval venderle kakor izgubljen in čakal, kje so vidim.

»Nekega dne sedim za grmom ob poti čez naš travnik, ko zagledam prihajati naenkrat po tej poti njo in še neko druga mlado damo. Njuni rožnati in beli obleki sta se svetili čudovito v večernem solncu, in oba obrazka sta bila, kakor da gresta dva angela mimo …

»Strepetal sem in se skril še globlje med nizke veje.

»Čez hip sta prišli mimo. In govorili sta baš o … meni! Bilo je nekaj tako lepega, kar je rekla Gina, da nisem občutil ne prej ne pozneje nikdar take sladkosti v svojem srcu. Samo preveč plašen da sem in da me bo treba ujeti kakor malega jančka.

Čakal sem še, da ste šli mimo in planil potem na noge. Mislil sem da me zaduši…

»Toda vse to je preobširno!« je vzkliknil Ribnik naenkrat. »Dal sem se zavesti samo, ker imajo zame ti prvi spomini na te ženske nekaj neizrečno milega, kakor, če se spomni človek pozimi belega spomladanskega cveta in slane na njem …«

»Mene zanima, le pripoveduj!« je rekel sodnik in se nasmehnil.

Kaplan je zmajal z rameni in nadaljeval hitreje.

»Izkratka, še isto uro sem se seznanil z njima. Vedel sem, kod se morata vrniti in šel sem njima naproti. Zdaj sem vedel, kakor je med nami, in srce mi je bilo samo še pred trenutkom, ko bom prvič govoril z njima. Vleklo me je naprej k obema enako … Zdi se mi, da je nepokvarjenemu mladeniču v tistih letih dovolj, da sme biti v družbi mladih, lepih žensk in da se sme z njimi pogovarjati; če zahteva že takrat kaj več, in četudi le v svojem srcu, že ni več nepokvarjen in tudi ni zmožen več ene izmed najslajših, najčistejših sreč na svetu.«

Sodnik je prikimal živahno in udaril dvakrat s kazalcem po mizi.

»Tako je bilo z menoj takrat … Počakal se ju torej, in ko sem ju zagledal od daleč, sem jima šel počasi naproti ter se delal kakor da sem ves vglobljen v svojo knjigo, in kakor da jih ne vidim. Šele tik pred njima sem pogledal predse in se jima odkril. Hotel sem že reči nekaj, kar sem bil pripravil za ta slučaj, ko se je ustavila Gina naenkrat tik pred menoj in me vprašala, katera pot je bližja v vas. Ponudil sem se jima, da jih spremim, predstavil se ter zvedel, da je mlajša Ginina sestra in da je bila doslej s papanom v kopeli. Gina mi je očitala, da se držim tako, da sta želeli z materjo ves čas, kdaj se seznanimo … Jaz pa sem se opravičeval, da se nisem upal.

»Moral sem iti z njima, da sta me predstavili še mami, in ostal sem pri njih do enajste ure. Dogovorili smo se prej še za daljši izlet naslednji dan.

»Bil sem ves ponosen in srečen. In zato sem bil z svojo pokojno blago materjo oni večer tako sirov, da me je še danes sram, ko me je začela svariti pred temi ženskami. Seveda, mati je upala še vedno, da se morda vendar odločim za semenišče, zato se je tako bala zame; jaz pa sem se zavedal, da sem se bil odločil za univerzo še preden sem imel le najmanje opraviti s kako žensko, in zato me je užalilo, da mi podtika tako malenkostne motive pri tem mojem prostem koraku.

»No, drugi dan sem seveda venderle odšel s Tržačankami na izlet.

»Izprva smo hodili vsi trije skupaj, a jaz sem silil že bolj ob stran mlajše gospodične. Ali zato, ker se ji je zdelo škoda izgubljati časa; vsekakor je poskrbela Gina, da sem se vračal domov z njo in da sva zaostala precej daleč za onima dvema. In tedaj mi je povedala kar sama, da me ljubi in se vsesala v moje ustnice kakor vampir ...«

Ribnik je umolknil in sklenil glavo niže nad mize. Čez nekaj časa pa je nadaljeval z drhtečim glasom:

»Sram me je pravzaprav, ko pripovedujem o tem, zakaj danes sem duhovnik in hudo mi je, da nisem prišel tak pred oltar, kakršen bi bil moral biti. Toda … saj ostane vse to tu med nama … In priznati boste morali, da nisem bil velik kriv … Kateri mladi človek bi se bil pa branil takim trem vragovim odposlankam …

»Teden pozneje je bila namreč tudi Lavra že moja … Gina me je sicer omamila s svojimi črnimi divjimi očmi in s svojo peklensko strastjo, toda kmalu se je ustrašilo moje srce in se začelo nagibati k Lavri, ki me je vabila s svojimi svilnatimi, mehkimi, nedolžnimi očmi … Kakor gladka, ljubka mačica je bila … In prav za hrbtom svoje sestre me je božala. Oh, ona kakor vroča, sladka, črna kava, ta sam rumen, svetel med! …

»To pa moram reči še danes: nekaj več srca je imela vendar ta zlatolasi, kodrasti angelček, in nekaj tiste mesečine, ki je sijala iz njenih sivomodrih oči, je bilo v resnici razlite čez njeno pokvarjeno dušico.

»Tako je postal naiven gorski študentek čez noč rafiniran Don Juan, ki ima hkrati pod isto streho kar dve ljubici.

»In kmalu še tretjo. Najbrž je stara ukrenila tako, da sta dobili obe golobici povabilo od očeta, naj prideta še za teden dni k njemu v neko drugo kopališče … Ako bi bila šla samo Gina, bi bil vriskal, toda od svoje male mačice se nisem mogel odtrgati več. Presleparila sva vse skupaj in jemala do jutra slovo.

»Potikal sem se potem okoli do treh popoldne kakor brezumen, nato pa me je gnalo srce k mami svojih dveh ljubic. Vsaj govorila bova o njiju, ali pravzaprav o Lavri, in laže mi bo ..

»Tudi ta ženska je bila še krasna; ljudje po vasi so govorili celo, da je še vedn lepša od svojih hčera; jaz pa moram reči, da se ji nisem upal upreti …

»Torej pozneje mi je povedala, da deklet ne bo več, ker se ne izplača hoditi za dva, tri dni sem, ko se vrne drugi teden tudi že sama v mesto. Gospodični, da naročate pozdrave zame. Nič drugega …

»Zdaj mi je bilo vseeno. Samo še enkrat sem šel k njej, toliko, da sem se poslovil in potem sem se ji izogibal, kjer sem jo videl. Odšla je še prej, nego je namerjala.

»In zdaj sem šele zapazil, da sem izgubil pri domačih ljudeh vse spoštovanje in da je govorila vsa vas o nezaslišanih naših škandalih. In jaz sem mislil ves čas, da nihče niti ne sluti ničesar … Župnikova dekla mi je povedala trikrat po vrsti, da gospoda ni doma, ko sem prišel k njemu. In umel sem … Svojo mater sem slišal po noči često na glas jokati cele ure in hirala je pred mojimi očmi od dne do dne.

»Postalo mi je neznosno doma, in nekega dne sem se zmislil nenadoma ter se odpeljal v daljni Trst. Kmalu sem imel njih naslov in lazil sem tri dni tam okrog. Videl sem že prve dni prihajati gospo iz hiše, dvakrat samo, enkrat z Gino. Toda čakal sem edino le Lavre. In tudi njo sem zagledal drugi dan, a spremljal jo je eleganten, mlad gospod.

»Kaj sem pretrpel, mi ni treba praviti.

»Šele tretji dan proti večeru se je vrnila sama od nekod. Čudno se mi je zdelo, da je nisem bil videl iti z doma. Hotela je stopiti baš v hišo, ko sem stal naenkrat pred njo.

»Prebledela je strašno in se opotekla nazaj. Potem pa mi je pomignila in me odpeljala naglo v neko temno luknjo na dvorišču, drvarnico ali kali. In tam sem bil kmalu na jasnem, s kom se imel opraviti.

»Izprva se je delala silno žalostno. Zvedela da je, kako sem jo varal istočasno s sestro, in zato naj bo proklet. Toda nekdo pravi nekje, da je greh podpogoj inteligentnosti; jaz sem dovolj grešil s takimi ljudmi, da bi bilo res žalostno, ako ne bi bil postal vsaj toliko inteligenten, da sem bil zmožen spoznati vrednost takega patosa. Zabrusil sem ji torej v obraz, da sta vedeli že tam gori obe druga za drugo in si najbrže drug dan pripovedovali druga drugi dogodke tako lepo po vrsti razporedenih noči. Prepričan sicer nisem bil o tem, toda hotel sem jo poizkusiti.

»No, njej se ni dalo hliniti več, in rekla mi je mirno, da bi moral biti potem, če sem že prišel do tega spoznanja, vsaj toliko pameten, da bi bil vzel stvar kot nedolžno zabavo čez počitnice; kaj naj pa človek namreč sicer počne v takem kraju? …

»Planil bi bil na njo in jo zadavil, a bil sem preveč presenečen. In to moje stanje je porabila, da se je obrnila proti izhodu.

»Samo to vas prosim, da ne uganjate neumnih škandalov tu po mestu. Jaz sem zaročena in – –«

»Vem to, in poznam tudi vašega zaročenca,« sem siknil. »In še danes ga poiščem in mu povem, kakega angela dobi.«

»To ga najbrže ne bo razburjalo preveč,« se je zasmejala cinično. »Toda to vam rečem,« je pristavila trdo, in oči, te mile, dobre oči so ji zagorele kakor satanu, »to vam rečem: če se zgodi škandal, mi ni moje življene za nič več in vaše seveda še manj. Zdaj pa poizkusite, če se upate!«

»In izginila je naglo po stopnicah.«

Ribnik se je zopet ustavil in dihal je teško in trudno.

»Da sem bil zdaj ozdravljen, je pač samo po sebi umevno,« je nadaljeval čez nekaj časa. »Od te ljubezni namreč ozdravil na srcu, zboleti sem moral po vsem tem na duši. Preveč naenkrat se je bilo odprlo pred menoj brezdno življenja, in preveč nepričakovano je bruhnil smrad iz njega vame …

»Zdaj, ko sem videl že več tega božjega življenja, vem, da sem stopil le slučajno baš pred tako-le brezdno, iz katerega je izbrunilo prav takrat, in prepričan sem, da bi tako propalih bitij ne našel izlepa več; toda takrat vsega tega še nisem vedel, in prevzelo me je preveč, da si ne bi bil želel proč od takega življenja, ki mi res ni obetalo nebes, nego pokazalo na prvi pogled peklo samo.

»Ne, nesrečna ljubezen torej, ker ta je ugasnila že takrat, dva meseca prej – ta gnus do življenja me je gnal tja, kjer sem upal, da mu utečem …«

»In danes prihajaš že do prepričanja, da mu nisi ušel, kaj ne?« se je nasmehnil sodnik trpko.

»Ne, nisem mu ušel, ker ni mogoče uiti nečemu, česar del smo sami,« je odgovoril on za mišljeno.

»Vidiš, in če bi bil prišel k meni, in mi povedal takrat vse to, bi ti bil jaz povedal to, kar si izrekel zdaj ti na koncu. In morda bi ti bilo laže doživeti svoj delež življenja.«

Sodnik se je dvignil počasi in snel palico s stebra poleg sebe: »Vsekakor pa: hvala ti za tvojo povest,« je rekel, kakor da se je spomnil šele zdaj zopet. »Bila je zame zelo zanimiva; dvakrat zanimiva, ker se je zgodilo nekoč nekaj podobnega meni samemu. In zdaj sem videl zopet enkrat, kako lahko učinkuje isto na različne ljudi različno. Jaz pa prav radi nekaj takega nisem hotel postati duhovnik. Pa prav nalašč ne!« se je zasmejal. »In Orla mi pozdravi!« se je obrnil naglo navzdol. »In pridi zopet kaj, ker nazadnje prav pameten lahko postaneš – navsezadnje. Včasih se človeku zazdi namreč vse skupaj neumno in brez vsakega zmisla. Lahko noč!«

Sodnik je stopal naglo navzdol, in Ribnik je gledal nekaj časa za njim.

Potem pa se je počasi obrnil navzgor, in boljinbolj daleč pod njim je ostala ravan, topeča se v mesečini …

X.

Tri teden pozneje je stopal župnik Orel zopet od maše skozi vas proti domu; resnobno in počasi in slovesno kakor vselej.

Solnce je bilo pozlatilo pravkar vso dolino in grelo počasi precej rezko sapico, ki je brila s severa.

Župnik se je ozrl po solncu, in prijazna misel na lepi dan, ki bo danes, mu je napolnila srce.

Tedaj je naenkrat obstal. Na vratih nekega hleva je bil nabit zelen plakat, ki je vabil ljudi na velik shod prihodnjo nedeljo popoldne.

Prečital ga je in se začuden ozrl. Potem je hitro odprl vrata in ugledal gospodarja pri živini.

»Kdo je nabil to zunaj?« je vprašal strogo.

»Ne vem. Jaz nisem videl nikogar,« je zajecljal mož prestrašen.

»Prav!« je prikimal župnik in odšel h gostilničarju, ki je bil obenem župan. Tudi ta je zdgetal pod župnikovim osornim vprašanjem. Župan Žebrič s Šentjanža, da hoče priti v nedeljo gor in se pomeniti o nečem, zato pa da želi kolikor mogoče veliko ljudi skupaj. Kaj bo, tega tudi on ne ve …

Župnik je zopet prikimal in hotel že oditi, ko se je spomnil: »Župan Žebrič nima tu ničesar govoriti!«

Potem je potrkal pri kaplanu.

Ribnik se je ozrl začuden v župnikov mračni obraz in se že zbal, da je on kaj zakrivil.

»Ali ste videli one plakate po vasi?« je vprašal kratko.

»Ne; kake plakate?«

Župnik mu je povedal in potem prisavil:

»Zdaj grem tako v Šentjanž do poroke, kaj naj to pomeni. Radoveden sem, saj poreče in ali kaj ve vaš stric. Niti misliti si ne morem, da bi se bilo zgodilo to z njegovo vednostjo in z njegovim privoljenjem. Toda prej so ga vendar poslušali! Meni se zdi, da se je moralo izpremeniti spodaj kaj. To pa rečem: če hočejo imeti boj, jaz sem mož, ki mirno pobere rokavico. Toda, če je le mogoče, poizkusim preprečiti in pomiriti. Pribite zvečer k meni, da vam bom poročal.«

Pol ure pozneje je stopal Orelnenavadno naglo proti brdu.

Ko je dospel na vrh, se je ustavil in se mogočno vzravnal.

»Zdaj boste videli, kaj je Črnogorec!« je zamrmral srdito. »Dovolj časa sem stal tu in odbijal vse napade. Če mi uderete sedaj vendarle čez mejo, se uverite, da si je treba priboriti tudi tu vsako ped zemlje posebej!«

Spustil se je urno navzdol in v dobri pol uri in je bil že spodaj.

Napotil se je naravnost k sodniku v urad in potrkal.

Veselo presenečen mu je pritekel prijatelj naproti in mu stisnil roko.

»Kaj pa ti tukaj, ko te ni bilo že celo večnost?« je vzkliknil.

»Takoj ti povem!« je odgovoril župnik resno. »Najprej pa mi povej ti, ali si kaj v zvezi z onimi plakati na Poljanah? Kaj ne, da ne? Vem da ne!«

»Kako plakati?« je zategnil sodnik presenečen.

»Župnik Žebrič vabi Poljanča ne na velik volilni shod za nedeljo popoldne. Saj sem rekel, da ti še slutil ne boš ničesar. Toda to mi zdaj povej, kaj je prijelo Đebriča, da prireja shode?«

Sodnik je stal strme pred njim, potem pa se je veselo zasmejal.

»Glej ga, glej ga! Ta je pa dobra! Žebrič kandidira namreč za državnega poslanca in zdaj je pričel plaviti volivce v dolino kakor prej drva. Seveda je treba pričeti od zgoraj dol.«

»Toda kaj misli, da bom jaz to mirno gledal?« je vzkipel Orel in se niti nasmehnil ni. »Sicer pa – kako pride ta človek na idejo kandidirati za državnega poslanca?« 

»Pozvalo ga je osrednje vodstvo.«

»Kaj? Ali res nimate druzega človeka?«

»Rekli so prej meni, toda meni se ne da …«

»Pa bi se ti dalo! Proti tebi ne bi bilo skoraj nobenega boja, in če bi te izbrali, bi imeli vsaj moža na mestu. Tako se umikate taki, ki ste rojeni za te posle. To ni lepo od tebe.«

»Pustiva to,« je skomizgnil sodnik. »In pojdiva rajše na Žebriča. Radoveden sem res kaj poreče.«

Našla sta župana že na cesti in ga ustavila.

»Kaj pa ugajate, gospod župan?« ga je vprašal sodnik nasmehoma. »Ali ne veste, da so za vlade gospoda župnika Orla Poljane nevtralna tla za vse stranke?«

»Ako želite govoriti z menoj o stvareh naše stranke in ako se še prištevate tej stranki, blagovolite priti k meni brez sovražnikov te stranke,« ga je zavrnil Žebrič mogočno.

»Kaj pa je zdaj to?« se je zasmejal sodnik. »Saj vas niti ne poznam več, dragi Žebrič. Ne bodimo no tako krvoločni! Gospoda župnika poznamo vendar vsi, da je miroljuben mož, in prav zato se je doslej spoštovala njegova želja, naj ne zanašamo tega boja še med njegove farane.«

»To je bilo lahko doslej, odslej ne sme biti več! Mi rabimo zadnjega moža in moramo širiti prosveto v zadnjo gorsko vas. Čutim se sedaj dvojno odgovornega svoji stranki, ko sem stopil pred prve njene vrste.«

»Ali dragi moj, za to se imate zahvaliti edino le meni in malo zato že lahko vpštevate tudi moje želje!« je vzkipel sodnik.

»To vem že sam, komu se imam kaj zahvaliti! In vedo tudi drugi, na koga se imajo zanašati,« je pristavil pomenljivo in pogledal na vrh bližnjega hriba. »Jaz pa vem tudi še, kaj je moja dolžnost in se ne dam zgeniti s svoje poti niti za las. Tako na primer bo v nedeljo na Poljanah javni shod; in če ima gospod župnik Orel tudi kaj povedati, lahko pride in pove. In vi, gospod sodnik, tudi!«

In župan se je odkril in odšel ponosnih korakov proti svoji hiši.

»Teslo!« je rekel sodnik in se zasmejal. »Glej, kako se čuti!«

Župnik pa je samo pokimal in iztegnil sodniku roko.

»Ali ne prideš kosit k meni?«

»Ne hvala. Do poldne sem že doma. Zdaj me je res treba gori. Videl boš, da mi ne pravijo zaman Črnogorec.«

»A midva ostaneva vendarle prijatelja?« se je nasmehnil sodnik.

»Mislim, da o tem še govoriti ni treba.«

XI.

»In prav zdaj morate iti, ko veste kaj vas čaka?« je vprašal Orel temno.

»Prav zato grem!« je odgovoril Ribnik. »Zakaj tudi jaz utegnem storiti nekaj, da preprečimo to stvar, ako se jo da še preprečiti. Vrjemite mi, gospod župnik, da je tudi meni veliko do tega, ker sem spoznal v tem kratkem času že vso resnico vaših besed, ki ste mi jih govorili oni dan.«

»To me zelo veseli,« je rekel župnik zadovoljno. »Toda povejte mi, ako ni to kaka posebna vaša tajnost, kako hočete preprečiti nedeljski shod. Ali mislite, da ima stric kaj opraviti pri tem?«

»Stric ne, toda – –«

Kaplan se je zardel in umolknil.

»No, na druge pa vi, oprostite, medna nimate bogve koliko vpliva …«

»Jaz sumim nekaj, da je morda gospa…«

»Ona?« se je zavzel župnik. »Toda, kako korist bi imela od tega? In sploh kako…?«

Postal je pozoren in se naglo obrnil h kaplanu.

»Rekla mi je že zadnjič, da otrpnem tu gori, ako me včasih ne strese kaj…«

Ribnik je ostrmel sam o sebi. Nikdar ne bi bil mislil, da bo govoril z župnikom o tem, česar pravzaprav niti sam ni bil gotov… Čutil je samo, da je postal zdaj župnikov zaveznik in da ga mora opozoriti, odkod morda izvira nevarnost za njun uboj in mir. Občutil je obenem temen odpor proti tej ženski, ki ga hoče zvabiti v svojo oblast … In smatral se je slednjič zdaj do cela varnega pred njo in dovolj močnega, da ji pokaže jasno in brez obzirno, kako trdno stopajo njegove noge po poti, ki spe daleč proč od vsega plitvega veselja tega sveta. In predvsem je hotel pokazati tudi župniku, da mu sme mirni zaupati in se ne zanašati nanj kot na zvestega pobočnika v tem boju. In prišlo je kar samo po sebi, da je izustil one besede.

»Tako je?« je zategnil župnik. »To je rekla? In misli, da je bila za vas velika sreča, ako ne otrpnete? Vedno isto, vedno isto! Vedno ista skrb teh bornih duš, ki niti ne slutijo, kaj so visoke poti, za nas, ki jih hodimo. V vsej svoji mizernosti, ko čutijo pač dan na dan, če še tako nezavedno in nejasno, vso revščino svojega življenja, poizkušavajo vendar na vse mogoče načine, vsiliti onim, katere vidijo leteti visoko nad seboj, svoje kokošje peruti in svoje gosje noge. Pa, da bi bilo vsaj iz zavisti, toda niti tega ne! Zavidajo te pač za tvoje bogastvo, za tvojo lepoto, za tvoje zdravje, kvečemu še za družabne zmožnosti, za to, ker leži prav debelo na vrhu, ko se da tako lepo racati ti po tej trdni božji zemlji in stopati tako mehko po mehkem blatu. Zato je najbolje živeti proč, daleč proč od njih in jih prezirati; zakaj norec je kdor misli, da jih izpreobrne, kakor bi bil norec, kdor bi študiral problem, kako ustvariti orla iz gosi!«

Župnik je govoril bolj in bolj vzhičeno in hodil trdo po sobi.

»Toda, kaj pomaga bežati pred njimi, ko so vedno za teboj!« je kriknil po kratkem strastno. »Evo, so že tu; in zdaj se moraš pogajati in če je to zaman, celo tepsti z njimi!«

»A zašel sem,« se je popravil mirneje. »Mislite torej, da je to delo gospe sodnikove? In sicer samo zato, da strese vas? Ampak kako hočete spraviti v zvezo njo in Žebričev shod?« je pristavil naenkrat in zmajal z glavo.

»To je, česar si tudi jaz ne morem razložiti..... Sam ne vem pravzaprav, kako sem se spomnil onih njenih besed, takoj ko sem zagledal one plakate, in zato se mi zdi bolj in bolj, da je moj sum vendar neupravičen.«

»Mm, Bog ve!« je skomizgni župnik zamišljen. »Ženska je vrag. Lahko pa tudi, da se je župan sam zmislil tako. Toda vpraša vas — a to naj ostane do cela med nama in oprostite tudi, da govorim o tem: kak vzrok ima ta dama pravzaprav, da ji je toliko do tega, ali vi otrpnite tu gori, ali ne? Morda ji je celo toliko do tega, da bi se midva sprla in da bi mi vi grenili življenje, ker mene res ne more. Mogoče pa tudi, da ima druge namene.«

Kaplan je povesil oči in zmajal z glavo.

»Ne, gospod župnik, mislim, a ne. Prepričan sem, da hoče dobro, in zato – – –«

»Tem bolje!« ga ustavi župnik. »Tudi nisem hotel ničesar trditi, samo posvariti sem vas hotel za slučaj, da bi bilo treba. No, to boste vedeli že vi bolje ... Oglejte se tam spodaj dobro okrog sebe in vedite, da vam bom zelo hvaležen, ako kaj dosežete in preprečite nekaj, kar bi bilo po mojem mnenju za ta tihi kraj velika nesreča.«

Kaplan se je poslovil in naglo odšel.

Komaj pa je bil pred vrati, ga je že obšlo globoko obžalovanje, da je govoril z župnikom o sodnici.

»Tu se vidi, kako sem še mlad!« je siknil jezno predse »Kdaj se bom že odvadil, izblebetato vse, kar čutim?« 

In premišljal je zopet, kako je to čudno pri njem, da mu prav samo uide na dan, kar se porodi včasih tako globoko v njegovem. srcu, da se zaveda tega komaj sam. Samo, da zna človek, s katerim govoriti zbuditi v njem zaupanje, pa se prerije naenkrat iz njega, kar bi bil drugače gotovo pozabil že drugi dan. In prav o tem mu je bilo treba govoriti! Recimo, da se zdaj zopet vse poleže in da se mu zahoče zopet enkrat pogledati malo k stricu, pa bo župnik že sumil, da gre zaradi gospe ... Dobro vsaj, da zna mož molčati; toda s stricem sta velika prijatelja, in Bog ve ...«

Stresel je z glavo, da bi se iznebil te misli in pospešil ko rake, da je skoraj tekel po strmi poti navzdol.

Srce mu je nemirno utripalo, ko je stopal proti stričeve mu stanovanju, in čudno tesno mu je bilo v prsih. Ne da bi se bal več zase, toda mučno mu je bilo stopiti po tolikem časni zopet pred to žensko in najti pravi način, kako naj ji pokaže, da mu je zoprna vsa ta intimnost in ves ta lahki ton življenja tako site in obertem življenja tako lačne mondenke ...

Pomislil je že ali ne bi bilo bolje da bi počakal ko bo tudi stric doma; a potem bi ona lahko mislila še vedno da se je zgodilo to le slučajno ali pa celo, da se boji njene moči.

Potegnil je torej pogumno za zvonec in pozvonil.

Pritekla mu je naglo že na proti.

»Kar vidi se je kako čaka, kdaj kdo pride. Menda res ni ma drugega dela,« si je misli in se priklonil precej trdega obraza.

»Oho! Le noter!« je vzkliknila in se zardela. »Zdaj se pa malo pomeniva, kaj naj pome ni vse to. Kaj tako poslušate ukaze svoje stare tete? Oziroma: ali vas vesta čas res ni bilo nikdar dol?«

»Ne gospa!«

»Toda kaj počnete gori, za božjo voljo?«

»O, celo jako dobro mi je Niti slutil ne bi bil prej, da je samota tako lepa,« je rekel hladno.

»No, tu ga imate!« je vzkliknila poparjeno. »Pa je res že čisto podivjal!« se je poizkusi la nasmehniti.

»Podivjal bi menda veliko prej, ako bi se klatil okrog jo je zavrnil strogo, a obenem že začutil, da vendar nekoliko preosorno.

Zardela se je vnovič in še bolj ter povesila glavo.

»Tako torej? ... Že vidim, da moram govoriti z vami drugače ... Mislila sem, da imam pred seboj ljubega svojca, pred katerim ni treba pretehtati vsake besede, a zmotila sem se ...«

Tako bolesten je bil njen glas in s tako iskreno otožnostjo so se napolnile njene krasne oči!

Zganil se je in se presenečen ozrl vanjo, ne vedoč, ali bi ji vrjel, da res čuti, kakor se kaže, ali ne. Vsekakor pa je izprevidel, da se mora vsaj delati kakor da ji vrjame.

»Saj nisem mislil tako,« je zmajal z glavo. »Hotel sem reči samo, da je zame veliko boje, ako se vdam v svojo usodo in iščem sreče v samem sebi.«

»In blagor vam, če jo najdete!« je vzdihnila žalostno. »Potem ste našli nekaj, česar iščemo mi vse življenje zaman.«

»Kaj vi niste srečni?« je prašal, a tako samemu sebi nenadno in nehote, da mu je lilo takoj žal.

Molčala je nekaj časa, potem pa je iz pregovorila počasi in vedno v istem otožnem tonu:

»Kako me vprašate to? Ali tako, kakor vprašujejo znanci na cesti, in se jim odgovori da hvala Bogu dobro: ali morda kot strogi duhovnik, kakor ste začeli govoriti prej, ko ste prišli: ali pa vas zanima to kakor človeka, ki mu ne smem odgovoriti samo z dvoje praznih fraz, ker čutim, da mi je nekoliko dober?....«

Ribnik je vzdrhtel … Bila je tako nepopisn lepa v tej trudni resignaciji. In še niti en list ni pal s stoliste rože njenega življenja, in še vsi šume tiho in sladko, boreč se drug ob drugem v razkošnem hrepenenju in kipenju proti zlatem solncu..... In njegovo srce je vztrepetalo tiho in sladko in zadihalo tiho in sladko iz vseh svojih globin.

Čutil je, da je prišlo vse to nenadoma in brez vsakega vzroka in da se omamlja bolj in bolj ... Toda nič več se ni ustavljal in pustil je, da ga je vzelo nekaj bajnega v svoje roke in potegnilo navzdol...

»Torej sploh nečete, da vam odgovorim?«

Preplašeno je vzdignil glavo.

»Pač pa... tako, kakor ste rekli zadnje...«

Zdelo se mu je, da je videl huškniti zadovoljen nasmeh mimo njenih ustnic, toda gotov ni bil. Vendar pa ga je zbudilo to iz njegove omamice.

»Tedaj vam rečem... No kaj naj vam rečem? … Da sem nesrečna, tega ne smem trditi. Zdrave, pridne otroke imam dobrega moža... Ampak srečna?... Nedavno sem čitala pesem, k| je naredil velik vtisk na me, pesem o jesenskem vrtu... Vse polno je še bujnih georgin, vsega mogočega cvetja a naenkrat si zaželi človek, da bi zakipela iz vsega tega in visoko čez vse to pred tvojimi očmi velika, plameneča vroča roža...«

»In kaj je ta roža?« je vprašal. Njegov glas je postal prav tako sanjav in zastrt kakor njen.

»Kaj je ta roža? ... Kaj vem! Nekaj, kar ne bi bilo tako strašno vsakdanje lepo, kar ne bi bilo tako mirno, tako korektno, tako noznosno filistrozno!« je vzkipela naenkrat.

»Toda treba je, da je človek zadovoljen s tem, kar ima,« je opomnila potem s treznim glasom. »Drugi še toliko nimajo. Jezi me nekoliko samo to, da so na svetu ljudje, ki so popolnoma srečni. Na primer vi!«

Ribnik je pogledal v tla, ali najde na njenem obrazu vsaj sled ironije, toda videti je bilo, kakor da misli te besede docela resno.

»Uverjeni ste, da sem srečen?«

»Saj pravite sami. In sreča je nazadnje to, kar človek smatra za srečo.«

»In kaj smatrate vi na primer za srečo?«

»Oh, kaj mislite, da znam definirati? Sreča je to, da je tu notri v prsih česa polno, docela polno... Nekoč sem imela zelo inteligentno deklo, in vedno vesela je bila; vsa hiša je bila polna njenega petja in smeha. Kar umre njen stric in ji zapusti desettisoč kron. Mislila sem, da zblazni od sreče. Leto dni pozneje pa začne piti neumno živinče kis in pušiti skrivaj kakor Turek, in res se ji posreči, pridelati si krasno jetiko. Ko sem je vprašal, čemu je storila to, mi je odgovorila, da ji je postalo življenje naenkrat strašno prazno, kakor hitro se je naveličala denarja. Če ne bi bila podedovala, bi še danes pomivala moje lonce in prepevala in se smejala po moji kuhinji…«

Ribnik je zamišljen pokimal predse.

»Da, to je sreča, da je srce polno in da človek umeje napolniti praznoto,« je rekel počasi.

»In sicer s čimer koli!... Z izmišljenimi in domišIjenimi fantomi ali pa z resničnim, vročim življenjem!«

»Najbolje z obojim. Tako si zdaj mislim nekega kolega gimnazije. Duhovit človek, ki ga veseli vse, kar je lepega na svetu, ki je srečno poročen in...«

»A, a! Torej ta srečno poročen spada vendarle k popolni sreči?« se je nasmehnila in ga pogledala.

On je molčal in gledal v tla.

»Oh, veste kaj: če mlad mož ni abnormalen, mora hropenti po ljubezni, in nobena kuta ga ne reši tega; in ako mlada ženska ne hrepeni po moževih poljubih, ni — ženska! Vse drugo je slepilo samega sebe, ali pa topa resignacija. Živeti se pravi, vendar ljubiti in se pravi živeti. In zato smo tu, da živimo!«

Vstala je bila in stopila tik predenj. Vsa je drhtela, oči so ji gorele v nemirnem ognju, grudi so ji vstajale in padale in čudovito lepa rdečica ji je obsijala ves obraz.

»In kako... kako se živi?« je zajecljal in se nehote umaknil nekoliko nazaj.

»Tako!« je kriknila in zakopala svoje prste v njegove lase ter ga pritegnila strastno k sebi in vsesala svoje ustnice v njegove.

»In zdaj stori, kar hočeš z menoj!« je kriknila potem ter se zgrudila na divan.

Stal je tam nem in trd ter dihal težko in počasi.

Potem pa je šel po svoj klobuk in se vrnil k njej, ki je ihtela pred njim in skrivala svojo glavo med blazino in naslanjalo.

»Z Bogom!« je rekel tiho. »Iti moram!«

»Kam?« je zadrhtela prestrašeno in vstala.

»Kam? Borit se najprej s seboj, zakaj to je naš delež. In potem bom videl, ali zmagam ali omagam. In če zmagam, ne pridem več, če pa omagam, pridem in vam dam svojo glavo.«

»O, pridi, pridi!« je zahtevala. »Samo pridi, ničesar drugega ne prosim. Glejte, saj, če bi bila res slaba, kakor me morda sodite vi, bi si bila izbrala koga drugega; ali, da se je moje srce oklenilo čistega in nežnega človeka, naj bo znak, da ga išče samo moje srce. To mu obljubljam, da je bilo samo danes, da sem vzela jaz njemu nekaj: odslej bo jemal samo on, kar in kolikor bo hotel. Samo zato vas rotim da pridite včasih in me poglejte z usmiljenim očesom, ker sem tako, tako brezkončno nesrečna ...«

Vrgla se je zopet ihteč na divan in razprostrla daleč svoje roke čezenj.

On pa ji je resnobno položil svojo roko na te lepe razpletene lase in potem nemo odšel.

»K stricu moram, sicer se mu bo zdelo preveč čudno, če zve, da sem bil tu,« je odločil spodaj in se počasi napotil proti sodišču.

XII.

Sodnik je imel neko stranko v svoji sobi, in Ribnik ga je moral nekoliko počakati.

Hodil je z velikimi koraki po dolgem temnem hodniku, in kadar so se odprla kaka vrata, se je ozrl nekoliko plašno, ali so sodnikova. Zakaj ves je drhtel pred hipom, ko stopi pred strica ... Kadar je prišel mimo njegovih duri, se je ustavil za trenutek in poslušal. In vselej ga je zapekla vest in se je zgenilo v njegovem srcu globoko usmiljen z ubogim možem, ki gotovo niti ne sluti svoje nesreče.

In tedaj ga je obšla naenkrat silna radovednost, kako živita stric in njegova žena med seboj: ali je vsa ta ljubeznivost med njima samo navidezna, ali pa jo vsaj on ljubi še vedno in je uverjen tudi o njeni ljubezni.

Spomnil se je mučnega prebira med njima oni večer, ko je bil zadnjikrat tu. Toda to je prišlo morebiti le tako mimogrede in nima nikakega pomena … Ali pa je bilo morda več nego slučaj?...

Zdelo se mu je, da stric ne spada med one zakrknjene ljudi, ki ne izrdado ničesar, kar je skritega v njih srcu, in da bi morda z opreznimi vprašanji zvedel marsikaj, kar bi mu pomoglo k temu, da bi umel, kaj je privedlo to žensko do tega, da je storila, česar skoraj ni mogoče umeti ...

Če je videl kdaj moža, ki bi moral zadostovati še tako razvajeni ženi, je bil to pač njegov stric: globoko čuteč, izrecno nadarjen in izobražen, varčen in skrben , eleganten in lep. In poročila sta se tudi iz ljubezni ... Ali pa je morda res zakon talk, da zamre počasi vsaka ljubezen v njem?...

V tem hipu so se odprla vrata sodnikove sobe, in on sam se je prikazal na pragu.

Pozdravil je nečaka veselo in prijazno ter odhitel potem z njim po stopnicah.

»Po kaj si prišel pravzaprav?«

»Rad bi zvedel, kaj se godi tu spodaj in kaj pomeni, da pride Žebrič v nedeljo pridigovat k nam?«

»A! To vas je zdramilo torej? No, se boste že pomirili počasi. Na svetu je tako, da se je treba privaditi vsemu mogočemu. Orel je dovolj star da se ne bo dajal begati več. Sicer pa sem prepričan, da ne bo nič hudega. Orlu bo treba reči samo nekaj besed, pa bo zbrisan Žebričev govor. In kako je drugače gori? Dolgo te ni bilo, in to je dobro znatnenje!«

»Saj pravite, da se človek počasi privadi vsemu,« se je nasmehnil Ribnik.

»No, vidiš, to je pametno govorjenje! Česa ti je še treba na svetu!«

»Hm... včasih si mislim; če pride kdaj do tega, da se bomo smeli ženiti, in če nam puste naše male hišice, pa bi imeli že rtu svoja mala nebesa", se i je nasmehnil Ribnik in pogledal strica lokavo od strani.

»A a , kanalije! To vas torej še trapi! Toda, ali misliš to zares, da bi bilo potem za vas toliko bolje?« je pristavil in se naenkrat ves zresnil.

Bila sta že izvun trga, in njuni koraki so postali sami od sebe počasnejši, ko se je obrnila pot v hrib.

»Eh, o tem res niti govoriti ne morem, ker stvari ne poznam.. Sicer pa sem rekel to le za šalo. Ampak to je res, da vidi človek, kako pridejo gotovo leta, ko silijo ljudje drug za drugim v ta jarem. In mnogi celo drugič, tretjič... In potem...«

Sodnik se je ustavil. »In to ti daje včasih precej misliti, kaj ne?... Včasih se ti zazdi, da mora biti tako sladko, imeti lepo, ljubečo žensko in žive-iti tiho in zbrano sredi samih ljubih ljudij? No, in potem se ti stori inako, če gledaš daleč predse pustinjo svojih bodočih dni?... Nič se ti ni treba sramovati pred menoj, če je tako. In iker te poznam kot resnega fanta, ti povem potem tudi jaz svoje. Toda šaliti se mi seveda ne da s temi stvarmi.«

»Ne šalim se,« je rekel Ribnik tiho in zamišljeno; vsi živci pa so se mu napeli, da zve morda že sedaj nekaj tega, kar ga je tako zanimalo.

»Ko govori človek o takih stvareh, človek, ki je sam poročen, postane lahko nehote indiskreten, naj govori še tako široko in splošno, kakor je na primer volja govoriti sedaj meni. To moraš vpoštevati in zato obdržati vsako mojo besedo zase; na drugi strani pa te prosim, da ne vohaš za vsako opazko moje lastne usode, zakaj toliko sem že videl in spoznal tudi druge ljudi in njih razmere, da mi ni težko govoriti objektivno v tem zmislu. Upam, da ti koristim in s tem pokažem marsikaj temnega iz tega sveta, česar ti niti kot izpovednik ne boš videl nikdar in eklino iz tega vzroka se lotim tega predmeta. Nikakor pa nečem obračati proti tebi edino le senčnih strani in ti tajiti solnca, ki ga je v lepem zakonu veliko za njimi. Tako ti lahko povem pred vsem, da sem prepričan o temle: Človek, tudi mož, ki je umrl, ne da se je poročil, ni izživel vsega življenja. Nekaj te resnice je že v vsakdanji prislovici, ki pravi, da je treba na tem svetu vse. poizkusiti. Toda ne mislim samo tega, nego hočem temveč reči: Kdor se ni poročil, ne pozna, kaj se pravi to, da se mu pogreznejo noge do koleri v trdno, krčevito ga držečo zemljo in da se mu obenem razgrnejo krila čez vso brezmejno širino človeškega življenja. Ne pravim, da čutijo to vsi, jaz govorim le o onih, ki se mi zdi vredno, da govorim o njih. Tisti pa, ki sozmorim o njih. Tisti pa, ki so zmo občutijo in meni bi bilo žal, brezkončno žal, ako ne bi bil napravil te — faze v svojem življenju. In že to, da se je tok tvojega življenja nekoč naenkrat obrnil in se razlil široko predse ter da je postala vsaka kaplja težja in vsak val bolj resno šumeč, že to je veliko. Jaz sem občutil vse to že mnogo prej in stokrat sem si rekel: Tam zadaj, za onim ovinkom se prične tvoje pravo življenje.

»Ne bom ti omenjal samo po sebi umevnih stvari... So hipi v človeškem življenju, tako brezkončno sladki, da bi utesal mirno kar pol hleba in ga dal za tako — rozino…«

Nasmehnil se je in umolknil. Potem pa je skomizgnil:

»Nazadnje pa je kaj takega mogoče tudi izvun zakona in je v zakonu tudi le toliko časa, dokler ti je žena obenem Ijubica...

»Ne bom ti govoril o veselju, ki ga ima človek z otroci... Vse take radosti in skrbi so nazadnje vendarle vsakdanjosti in dasi napolnjujejo, slade in grene take vsakdanjosti naše vsakdanje življenje, se mi zdi, da so za najin visoki pogovor vendar prebanalne.«

Nasmejal se je zopet in počasi zmajal z glavo.

»To je včasih res čudno... Nevrjetno, kake smešnosti ti lahko pokvarijo ves dan. Saj se še spominjaš, kako grdo sem gledal zadnjič na vrtu, ko si bil ti tu... Fant, saj ne veš kaj je na primer to: ženska logika! Govoriš, in zrli se ti, da govoriš pametno in da lepo skladaš misel na misel, prizadevaš si biti miren in objektiven, pa ti prileti krpelj in ti zbije vse skupaj zopet na tla. Človek bi zblaznel! In deska med tvojimi in njenimi možganmi?... In vendar ti ne more nič za tok...«

Ribniku se je zdelo, kakor da se mu nekako opravičuje, ali pa da opravičuje njo, in postalo mu je mučno, sam ni vedel zakaj.

»Toda to so malenkosti!« je rekel... »In če ni hujšega...« 

»Eh; seveda so malenkosti. A vendar razbijejo baš te malenkosti toliko zakonov. No kakor rečemo človeku, ki je nekoliko filozofa, take malenkosti ne morejo motiti...«

Umolknil je zopet za nekaj časa ter se potem naenkrat jezno zasmejal.

»Toda vraga, kam sem zašel! Hotel sem te v bistvu vendar prepričati, da ti ni treba pogrešati zakona. Namesto tega pa govorim tako in devam vse težkoče v nič, kakor bi hotel poizkusiti, kako ovreči recimo Tolstega, Kreutzerjevo sonato. Vidiš, to je zato, ker se človek vendar privadi biti diskreten, in stara navada je železna srajca!«

Zasmejal se je vnovič tako čudno strupeno, da se je Ribnik od strani ozrl začuden nanj.

»In potem je tako, da jaz res nisem nasprotnik zakona,« je pristavil počasi in resno. »Govoril sem ti že zadnjič o tem: za nas vsakdanje ljudi ki živimo v svetu, zadobi življenje pomen res edino s tem, da si ustvarimo družino in ji posvetimo svoje moči. Vi pa morate dati svojemu življenju drugo vsebino; in kako si to mislim, sem ti razkladal tudi že zadnjič ter ti kazal tvojega župnika. Vsaka nadaljna beseda je torej povsem odveč.

»Zato lahko noč za nocoj. Zdaj moram iti, da se ne bodo čudili, kam sem izginil?«

Ponudil je nečaku roko in se naglo obrnil nazaj.

Ribnik je občutil čudno praznoto v sebi. Zvedel Iz tega pogovora pravzaprav ni ničesar in komaj, da je stric za nekoliko potrdil njegovo slutnjo, da ni popolnoma zadovoljen s svojo usodo. Toda vsaj nekaj mu je postalo jasno: da je to mož, ki mirno prenaša težave in čigar močni duh stoji celo ob lastnem življenju kot večinoma miren in trezen opazovalec.

In pri tem se mu je oglasilo vprašanje v srcu, kaj bi napravil ta mož, ako bi zvedel kdaj, kaj se je zgodilo danes med njegovo ženo in njim.

»Najbrže bi ostal vsaj na zunaj docela miren in bi se ločil samo v svoji hiši od nje,« si je odgovoril. »Morda sta pa že ločena tako...?«

»To moram pa vendar še zvedeti!« je zamrmral predse. »To moram vedeti, zakaj si meče ta ženska za menoj! Zdi se mi, da bi drugače ne imel nikdar več miru...«

XIII.

Dasi je ukazal župnik potrgati vse plakate, se je zbralo v nedeljo popoldne vendar veliko število ljudstva, ker je spoznal župan, da bo vendar bolje zanj, ako bo njegova gostilna s polna, in je skrbel zato, da se je raznesel glas o shodu.

Žebriča še ni bilo, pač pa je s prišel kaplan Pasar iz trga. Orlu se je stemnil obraz, ko ga je ugledal, in brezobzirno ga je vprašal, ko ga je prišel on pozdravljat:

»Kaj ste prišli na Žebriča? Seveda, gospodje tam spodaj ste mislili, da bi prestopile že jutri vse Poljane k protestantizmu, ako ne bi bilo vas gor?«

Pasar se je zardel, a se zravnal takoj na to ponosno pred njim.

»Žalit vsaj vas nisem prišel gospod župnik, in zato prosim, da tudi vi ne žalite mene. Mislil sem si, ako nas je več, zato sem prišel.«

»To je mogoče; jaz pa mis Jim, da sva dva proti enemu dovolj. Midva vsaj si zaupava toliko; če drugi nama ne, se utegnejo kmalu prepričati, da se motijo.«

Orel se je mrzlo obrnil od njega in zagledal prihajati tudi že Žebriča.

Shod se je pričel in dvignil se je prvi sklicatelj sam.

Govoril je izpočetka splošno o pomenu in vrednosti izobrazbe, potem pa se je naenkrat obrnil proti župniku in mu očital, kako vedoma tišči ljudstvo v neumnosti, da lahko ribari v kalni vodi.

Komaj je prenehal, že se je oglasil za besedo Pasar. Porabil je to Žebričevo očitanje ter opozarjal ljudi na to, kako kruto jih je žalil Žebrič, ker jim je očital neumnost.

V množici je zašumelo in preteči klici so se dvigali proti Žebriču. Razburjenje je še rastlo spričo njegovih ugovorov, |in že je bilo na tem, da bi bilo treba shod razpustiti, ko je vstal Orel:

»Pred vsem se moram potegniti za gospoda župana Žebriča,« je rekel mirno. »S tem, da mi je očital, kakor bi vas držal v neumnosti, je hotel zadeti samo mene. Za vas to, kar je izrekel, nazadnje ni prav nič žaljivo, zakaj kar se zdi gospodu Žebriču neumno, še ni treba, da je res neumno. Če pravi, da smo neumni zato, ker smo živeli doslej v lepem miru, v ljubezni in zadovoljnosti, pravimo mi da ne maramo modrosti, ki nam prinese zdražbe, sovraštvo zavisti in nezadovoljnost. Tudi na to se mi ne vidi potrebno odgovarjati, ko mi očita ta gospod, da izkoriščam vašo nevednost. Moje življenje tu gori leži razgrnjeno pred vami in komur sem storil krivico, da celo oni, ki mu nisem storil toliko dobrega, kolikor sem le mogel, naj vstane in me obdolži tu vpričo vsega zbora. Samo na eno je treba, da odgovorimo vsi skupaj gospodu županu iz Šentjanža: Ako pridemo volit, prav gotovo ne bomo volili njega, in zato naj bo rajši vesel, tako se odločimo, da ostanemo doma. S tem mislim, smo se pogovorili o vsem. Najbolje bo ako gremo vsak na svoj dom.« 

Pokril se je in se obrnil proti izhodu. In vse ljudstvo se je obrnilo za njim in odhitelo pod milo nebo, kakor je bilo vajeno toliko let hoditi za njim iz cerkve...

Samo Ribnik je še ostal na dvorišču ob svojem kolegu iz trga, ki je strmel še vedno presenečen za odhajajočo množico.

»Ali to je nevrjetno!« je slednjič vzkliknil Pasar. »Tako je postalo torej vse skupaj bedasta šala. Jaz pa sem hotel ljudi pozvati, naj pridejo pač gotovo na volitev. Rabimo zadnjega moža, ker boj bo ljut! Danes štirinajst dni skličem jaz nov shod!« je odločil strastno. »In ti mi moraš pomogati!« se je obrnil k Ribniku.

»Pojdiva k meni, da se pomeniva,« je rekel Ribnik zamišljen.

»Ne, hvala, danes res nimam ne časa, ne volje več; pridi rajši ti jutri ali pojutrišnjem dol in zglasi se takoj pri meni. Pogrebno je itak, da je tudi dekan zraven.

»Pridi torej gotovo in vedi, da te pričakujemo!« je pripomnil se enkrat zapovedujoče. In kakor niti ne bi dvomil, da se bo Ribnik pokoril, se je obrnil proti izhodu in hotel že oditi. Toda ustavil se je še enkrat in rekel počasi:

»Sploh je treba, da prideš večkrat dol in se pokažeš tudi tam. Dekan se zelo čudi, da si bil že samo enkrat pri njem... Vsaj enkrat na teden da te je pričakoval...«

Pasar je odšel, in Ribnik se je počasi odpravil domov.

Bil je tudi sam presenečen do skrajnosti, ker se je končal shod tako, in občutil je proti župniku mračno nejevoljo. Njegovo ravnanje se mu je zdelo vendarle preveč samozavestno. Danes je sicer še odpeljal svoje ljudi ter s tem ošabno pokazal vso svojo moč, toda tako je razžalil pred vsem Pasarja, ki mu je zdaj napovedal odločen boj, dočim bi bil drugače, ako bi bil pustil, da se je izvršilo vse naravno in samo od sebe, našel oni priliko pozvati ljudstvo na volitve. Orel pa bi bil storil lahko pozneje itak, kar bi bil hotel. Tako pa pride Pasar zopet in Bog ve, ali se župniku po sreči tudi tedaj kar zapovedati, naj gredo njegovi farani za njim ...

A prvo mu je bilo to, da se bo moral zdaj tudi on odločiti ali za župnika in se zameriti za vselej onim, ki imajo v rokah njegovo usodo, ali pa se spreti z župnikom, s katerim je vendar prisiljen živeti tu gori ... In strepetal je že zdaj, ko je videl stati tega neizprosnega, a trdega moža pred seboj in ga meriti z onimi trdimi neizprosnimi očmi ...

»On lahko; on je že župnik in ne misli nikdar nikamor več od tod, od koder ga ne more premekniti nihče na svetu… — meni pa ni tako!« ... je vzdihnil in skoraj bi mu bile privrele solze v oči.

»Nikakih obzirov nima z menoj; jaz jih tudi ne bom imel z njim!...«

Otroška upornost se ga je polastila in vrgel se je z jokavimi čustvi v svoj naslanjač.

»Dovolj sem že osamel in zapuščen na tem svetu in nikogar nimam, ki bi čutil z menoj; zdaj me bodo pa še preganjali, ali eden ali drugi...« Nervozno je scepetal z nogami po tleh..

Sedel je dolgo nepremično talko in strmel predse.... Somrak je bil napolnil že vse kote njegove sobice, in kar naenkrat se je dvignil iz mraka pred njim zopet oni bledi, sladki obraz, in so se uprle one udane, žalostne oči vanj...

Strepetal je vnovič in že je hotel vstati in zbežati kam vun kakor je zbežal vselej, kadar se mu je približala izkušnjava, toda zamahnil je zaničljivo predse in ostal.

»Saj nisem norec! Kaj pa sem imel doslej za to, da se trapin? Ona mi hoče vsaj dobro in bi me potolažila, če bi bil zdaj pri njej — vsi ti ljudje pa mislijo le nase in svoje smešne zmage...Kaj briga mene, ali zvolijo Petra ali Pavla!«

In pustil je mirno, da se je razlegla sladka moč onega obraza čez njegovo srce, in da so se potopile one bajne oči v globočino njegove nežno drhteče duše.

»Saj je vse tako čisto in lepo, kakor pride misel nanjo v moje prsi, kakor bi posijala mesečina čez tiho pokrajino — čemu bi se branil in se je bal.« 

In zopet je zaslišal njene besede, kakor da stoji pred njim. »Samo to vas rotim, da pridete še včasih in me poglejte z usmiljenim očesom, ker sem tako brezkončno nesrečna…« 

»Da, pridem!« je zamrmraI strastno. »Če so res tako močni, da hodijo lahko brez opore po svetu, da jih drži pokonci samo ta njih filozofija, s katero so natlačeni, naj bodo! Midva, revica, pa ne spadava med te srečne ljudi, in laže nama bo živeti, če nasloniva svoji srci drug k drugemu...« 

Zazdelo se mu je, da jo zdaj razume naenkrat. Stric je vendarle tako hladen človek, če ga pogleda natanko…… Hladen, miren in predvsem tako močan; in zato trd z vsemi, ki so šibki... Sam držeč trdo vajeti življenja v svojih rokah in sedeč mirno na svojem vzvišenem sedežu, gleda prezirljivo in brez usmiljenja na one navzdol, ki jih vlečejo razdivjani vranci čez plan in ki jim odleta okrvavljena glava od trdih tal ... K večjemu, da se je doteknilo usmiljenje enkrat, dvakrat njegovega, srca, in da je ustavil potem in rekel zapovedujoče: »Sedi k meni!« — a če se ni mogla dvigniti takoj, ni čakal; pognal je zopet in odšel svojo pot.

Ni čudo, da sta si prijatelja on in Orel... Same moči iščejo taki ljudje in če se najdejo, si stisnejo trdo svoje trde roko in si odpuščajo samo zaradi te moči drug drugemu vse drugo.

»Toda ali sem jaz slabotnež?« se je vprašal naenkrat začuden samega sebe in pomislil.

Šel je počasi preko vsega svojega življenja in iskal trenutkov, ki so zahtevali od njega, da je prijel za veslo svojega čolnička; in kjer se je mogel izkazati sama sebi njegova moč.

Toda malo je bilo takih trenutkov... Vse je bilo poteklo doslej tako gladko in samo od sebe, da ni našel skoraj ničesar kar bi mu bilo v odgovor na njegovo vprašanje te upe. Morda edino takrat, ko si je izbral poklic… Pravzaprav pa ga prej niti izbiral ni; že od nekdaj je bil namenjen za univerzo, in stric je poskrbel vse, da ni bilo s treba nikake borbe. Šele tedaj ko se mu je zagnusil svet, je bil toliko krepak, da se mu je odpovedal.

»Toda ali je to kazalo, da sem bil krepak?« je zadvomil. »Ali nisem bil samo strahopeten, ko me je lahko oplašilo že prvo grenko spoznanje? Ali ni bil ves ta pogum samo žalosten pogum samomorilca, ki je pa vendar večji, ker je dovolj srčen, da res pahne življenje od sebe, nikar da bi v pravem pomenu besede samo zbežal in se skril pred njim?...«

»Eh, kaj bi si lagal!« je siknil zaničljivo in vstal. »Uboga, klavrna senca sem, ki se igra veter ž njo in jo meče po poljani tja in sem ter jo razvlačuje in stvarja smešne karikature iz nje, dočim se hrast jedva zamaja in se samo zmagonosno zasmeje, zasumi!.. To je hrast in to je senca: in to so možje; kakor Orel in moj stric in to smo mi, kar nas mrgoli pod njih nogami... Kaj bi se človek sleparil, in bi si senca domišljala, da je deblo!... Toliko časa smo, dokler je solnce na nebu, če pridejo pa oblaki in noč, ugasne še ta naša psevdoeksistenca...«

»Toda to je vseeno,« je zamrmral trmasto. »Mi nismo krivi, da je tako. Če že nimamo moči, da bi rastli proti nebu; poizkusimo vsaj spretno plezati po tleh, iskati drug drugega s svojimi medlimi rokami in se spajati v zmeden objem... Morda zahrepeni celo kdo teh mogočnih kraljev k nam, ko jim bo teme že preveč oparjeno samega solnca...«

XIV.

In drugi dan se je odpravil ob navadni uri v Šentjanž.

Naznanil je župniku, ki ga je našem na vrtu, da mora iti radi nujnega opravka v dolino.

»Če imate nujen opravek, ga morate seveda tudi nujno opraviti,« je rekel Orel sarkastično in stopal dalje po stezici med gredami.

Ribnik je skomizgnil in odšel. Zapazil je z neko zadovoljnostjo, da mu je v resnici tudi že precej eno, ali mu župnik vrjame ali ne.

Hitel je čez brdo, in silno, od koraka do koraka naraščajoče hrepenenje ga je vleklo navzdol.

In zazdelo se mu je, da pomeni vse to, da je zaplapolala šele ta dan v njegovem srcu velika, silna ljubezen, a prav gotov tega še ni bil.

»Vse to bomo videli šele,« je zamrmral. »Zdaj sem še kakor človek, ki hoče v črni noči s sekiro v roki iz gostega robidovja in seka na desno in levo predse, le da bi prišel prej na piano, šele drugi dan bo vedel, odkod se je bil zmotal in kam dospel.«

Zažvižgal je polglasno in dirjal dalje, da bi čim prej zopet zagledal čudovite oči, ki so iskale v vseh teh težkih, črnih nočeh njegovega srca in zaplavale kljub vsem njegovim obupnim borbam vsak hip nad njim in ga vabile tako žalostno in tako sladko k sebi...

»Danes naj poizkusijo še enkrat svojo moč ob meni; in če me premagajo, se vržem kakor blazneš v globine... Zastonj je nazadnje ves boj, in vsakdo mora izpolniti svojo usodo, kadar mu je zapisana v g takih očeh...«

In tako se ji je vdal tisto uro potem, ko je sedela poleg njega v svoji dolgi, temnordeči halj s širokimi belimi čipkami tako lepa, kakor še ni bil videl človeškega bitja na svetu.

Kaj sta govorila, niti takrat že ni vedel več, ko je stopil še ves drhteč zopet na cesto pred njenim pragom. Samo tega se je zavedel določno in jasno, da ostane spomin na to popoldne za vse čase v njegovem srcu in da se bo še razcvital bolj in bolj v njem, kakor v gorko, mehko gredo vsajen grm rož, in da ne pozabi nikdar več, kako je padala vsaka njena beseda kakor na mehke in čudovite ubrane strune, se zazibala levila njih in splavala potem nekam tja dol, daleč dol v nepoznane globine...

Pozabila sta vse okrog sebe, in šele, ko je udarila ura v bližnjem zvoniku počasi in jasno šest, se je zdrznil in planil k naglo na noge ter vzkliknil prestrašen:

»Kaj je res že toliko? Tedaj je pa žal zadnji čas, da odidem! Pasar in dekan gresta drugače menda na izprehod ob tej uri. In stric bo tudi kmalu tu,« je pristavil počasi.

»Naj bo! Zaradi njega res ni treba...«

»Toda mogoče da bi se mu zdelo vendar čudno – –«

»Prav gotovo ne! Zaupa mi!« je rekla odločno.

Pogledal jo je začuden, potem pa se zardel.

»Res!« se je nasmehnila nekoliko v zadregi. »Izpočetka je bil pač precej siten, kar se tiče tega, a tekom let se je prepričal, da je vsak sum odveč... In zdaj... Sicer pa, — kaj sva storila slabega?« Mirno je pogledala predse. »Bila sva srečna, a niti senca greha ni padla na naju. Kdo nama more to braniti? Videti bi ga hotela!«

Udarila je z nogo ob tla in se zravnala.

»Res... In jaz vsaj nisem bil še nikdar tako, tako popolnoma srečen...« je vzdrhtel.

»Če je res pridite še!... To mi bo znak,« je rekla tiše. »Ne menite se za nikogar na svetu, saj sva govorila pravkar, da dobi človek z življenja le toliko, kolikor si utrga sam. In potem je tako: Stric bo rad videl najino prijateljstvo — bodite brez skrbi radi njega — a če bi rekel kdo drugi kaj, kaj nama je do tega ?... In vaši... vaše predstojniki vas pustijo tudi zmirom, samo ako bodo drugače zadovoljni z vami... Poglejte, kako veselo živi Pasar in raste vendar v največji milosti pred Bogom in ljudmi... Zato prihajajte vprihodnje rajši bolj zgodaj in poglejte vselej prej malo h gospodu dekanu in k njemu... A ne predolgo, ker vas bom čakala težko, če bom vedela, da ste tu. In potem vselej ena taka urica... Oh, samo ena sladka ura, pa bom živela ves teden iz nje!...« 

Prijel jo je mehko za roko, in pogledala sta se v oči ter se oba zardela.

»In tako pridna bova vselej, kakor danes, kaj ne?« je rekla mehko. »Tako, glejte, nama bo laže vleči vsakemu svoj voziček. Ali pravzaprav« — nasmehnila se je — »bova vprežena oba pred isti voziček... Saj odločuje vendar edino le srce... Samo, da bo močan drog vmes... Sicer pa zahtevajo ljudje samo, da se ta drog ne preskoči ali celo zlomi... Zdaj pa pojdite h gospodu dekanu in vrnite se kmalu, da boste večerjali z nami!« je pristavila hitro, ga rahlo prijela pod pazduho ter ga spremila iz sobe.

Spodaj se je premislil in sklenil, da gre najprej k Pasarju. Želel je, da stopita skupaj k dekanu, ker mu je bilo vse v do tega, da si poišče že danes v pogovoru z obema svojo pot za bodočnost. Zakaj preden se odloči tam gori v miru in po treznem premisleku, je hotel zaslišati še enkrat od teh ljudi tukaj v jasnih in trdili besedah, kaj zahtevajo od njega, ter obenem česa mu je pričakovati od njih, ako se jim vda, in česa, ako se jim ne vda.

Pri Pasarju je zvedel, da je odšel že na izprehod. Slabe volje se je obrnil in se napotil k dekanji. Zdaj šele je občutil, kako neprijetno mu je iti samemu k njemu, ker mu bo najbrže očital, zakaj ga ni bilo toliko časa, dočim bi bil vpričo Pasarja gotovo bolj obziren.

In res ga je sprejel dekan skoro strogo.

»Kakih petkrat ste bili že tu, a niti enkrat se vam ni zdelo vredno, da bi se bili odzvali mojemu povabilu. No, drugje je seveda lepše nego pri nas starih ljudeh.«

»Oprostite, gospod dekan, prišlo je vedno tako, da je bilo že prepozno,« se je opravičeval Ribnik v zadregi.

»Ob treh popoldne ni pri meni nikdar prepozno,« se je zasmejal on poredno. »Toda pustiva rajši to; hotel sem vas samo opozoriti, ker je to opazil že ves trg, in bi bilo res odveč, da brusijo ljudje jezike na naš račun.«

Ribnik je vzdrhtel. Že je presenečen obrnil svoj pogled dekanu naravnost v obraz, a kakor da mu je omahnil, je povesil oči in molčal.

»Nedeljski shod je torej Orel kar razgnal?« je obrnil dekan pogovor in se zasmejal. »Pasar je kar iz sebe. To seveda ne gre kar tako, in umejem ga popolnoma, ako hoče oprati svojo blamažo s tem, da skliče še enkrat ljudi.«

»Kaj misli Pasar, da se je blamiral?« je vzkliknil Ribnik.

»Seveda se je, ako je bilo tako, kakor pravi on. Mislil sen» vam že pisati, da se morate oglasiti tudi vi s kako besedo.«

»Na shodu?« je zategnil Ribnik in se zdrznil.

»Na shodu, da. In zakaj ne? Zdaj bi pa res rad vedel, koga se neki tako bojite?«

Dekan se je postavil preden in ga gledal.

»No, malo sitno je moje stališče pa vendar!« je odgovoril Ribnik nekoliko pogumneje. »Nazadnje je Orel moj direktni šef...«

»Eh, to so prazni izgovori!« je scepetal dekan. »Sicer pa ne izgubim nobene besede več. Storite, kar vam je ljubo!« je pristavil naenkrat brezbrižno in odšel po svoj klobuk k obešalniku.

»Ne, kar mi je ljubo, gospod dekan! Meni gotovo ni do tega, da ostanem večno v tej Sibiriji tam gori, in kar je v moji moči, rad storim, da se zopet rešim med ljudi, zakaj nazadnje se gre pri vsem samo za to!« je vzplamtel Ribnik naenkrat razdražen.

»Samo zato mislite, da se gre?« je vprašal dekan počasi in se premeteno ozrl vanj.

»Samo za to!«

»No, če ste to spoznali, se ravnajte po tem,« se je nasmehnil dekan z rahlim cinizmom. »A še enkrat vam rečem: Kakor je vam ljubo! Zdaj pa me oprostite, ker moram po opravilu.«

Šla sta skupaj pred hišo ter se ustavila; tedaj je pridržal dekan Ribnikovo roko v svoji in se naenkrat glasno zasmejal. Potem se je potolkel po čelu in se pasel s hudomušnim nasmehom na Ribnikovi zadregi. »Ne razburjajte se preveč, prijatelj,« se je zasmejal zopet in mu namežknil. »Vi, Pasar, a Orel, sodnik, vsi delate veliko preresne obraze. Jaz pa vam rečem še enkrat, in to naj bo vam znak, da vas imam zelo rad, ker ste pošten in odkrit dečko: Ne razburjajte se in ne jemljite stvari pretragično! Če me umejete,, je prav, če ne, vam ne morem pomagati. Z Bogom, gospod kaplan, in Orla pozdravite, dasi je jezen name.«

In vedno z istim svojim prekanjenim nasmehom se je obrnil in odkorakal ponosno zravnan na ono stran.

Ribnik je začuden pogledal za njim in se šele čez nekaj časa obrnil proti stričevi hiši, ne da bi mogel umeti, kak človek je pravzaprav ta dekan.

»Ti tukaj? Ob tej uri?« je vzkliknil sodnik, ko ga je ugledal. »Kje si bil?«

»Pri gospodu dekanu,« je odgovoril Ribnik kratko. »Dobil sem včeraj povabilo, naj se zglasim pri njem.«

»Aha, to je radi novega shoda,« se je zasmejal sodnik. »Kaj je res, da hoče poizkusiti zdaj še Pasar s srečo?«

»Eh, meni je eno!« je zazehal Ribnik. »Res sem že danes vsega sit.«

»No, tedaj si prišel mnogo prej do tega nego jaz. Razlika je samo ta, da bodo tebe silili, a mešati še dalje to godljo, meni pa so jo kratkomalo prepovedali.«

»Prepovedali? Kdo?« se je začudil Ribnik.

»No, naš župan. Predvčerajšnjem mi je pisal mogočno pismo, naj se držim zgolj svojih poslov. Če bi se mi dalo, bi ga že potipal, toda čemu naj se razburjam?«

»Jaz bi se tudi najrajši ne!« je vzdihnil Ribnik temno.

»Pa se ne! Nazadnje si pa vendar sam svoj gospod.«

»Eh, zame je že drugače...«

»Umejem...« je prikimal sodnik zamišljeno. Naenkrat pa je malomarno zamahnil po zraku in pristavil: »Sicer pa stori, kakor veš in znaš; jaz se ne vtikam v nobeno tako stvar več; najmanj pa v zasebne stvari. Samo toliko ti še rečem: Življenje je tako, da je včasih brezpogojno potrebno, napraviti kak kompromis z njim. Poznam samo enega človeka, ki jih ni delal nikdar, odkar je postal res on sam: tvoj župnik. Toda nazadnje je tudi on tak pravzaprav šele od tedaj, ko je nepremestljivi in neodstavljivi župnik. Gotovo se še spominjaš najinega prvega razgovora in kako ognjeno sem se postavil takrat za njegov sistem. Nocoj pa — saj veš, da govori največkrat ura iz človeka — in tudi zato, ker sem potem še večkrat premišljeval oni najin pogovor, ti priznavam, da nisem več tako gotov, ali velja teorija enega človeka lahko še za koga drugega, posebno če je tako iz kamena izklesana in tako trda, da se lahko razdrobi vse skupaj, ako odkrhneš najmanjši drobec. Star si dovolj in pameten dovolj, da si lahko ustvariš svoj lastni sistem, ki bo kri tvoje krvi — obžalovati bi te moral samo, ako si ne boš znal ustvariti nobenega, zakaj življenje brez sistema je res sen, in sicer večinoma težek sen. Toda nazadnje — tudi to je živIjenje. Vsak po svoje!«

Vstal je in poklical glasno otroke z drugega konca vrta, kakor bi hotel preprečiti vsako nadaljno besedo o teh stvareh.

Še preden je bila večerja končana, se je Ribnik dvignil ter se opravičil, da se mu mudi. Bal se je, da ne bi ga spremil stric tudi nocoj, ker mu je bilo tako čudno mučno v njegovi bližini. Vsaka teh njegovih mirnih besed ga je zaskelela v srce in kadar je začutil, da se obračajo njegove tople oči zopet vanj in iščejo njegovih, si jih je nehote pokril z roko in se delal, kakor da ga boli glava. Čudil se je samo njej, ki je sedela tam tako veselo in se smejala tako prosto, kakor da ni najmanjše krivde v njenem srcu.

Zabičila mu je še enkrat vpričo soproga, naj pride čini prej zopet, ker se ga je zdaj že tako privadila, da ji bo dolgčas po njem, ter se mu potem ponudila, da ga sprejme do ceste.

»Ne držite se tako kislo!« mu je šepnila, ko sta bila sama. »Nazadnje bi si res kdo mislil, da se je zgodilo bogvekaj.«

»In ali se ni res? Ves sem zmeden... Toda tam gori zberem zopet svoje misli in prihodnjič bom že bolj miren. Človek ni vajen... in vse je tako čudno…«

»Saj je tudi meni tako... In vi... Da, zdaj mi pa res povejte, ali ste ljubili že kdaj prej?« je dostavila hitro.

»Kaj vam stric ni pravil nikdar ničesar o meni?«

»Stric? O, to ga pe res poznate slabo, če mislite, da iz da le besedico, ako ste mu kaj zaupali! Značaj je moj mož res naravnost čudovit,« je vzkliknila prepričano in ponosno.

»Vem,« je pritrdil Ribnik zamišljen. »Povem pa o priliki sam, kaj se je zgodilo z menoj po maturi in zakaj sem postal duhovnik.«

»Res? O, tedaj vas kar pričakovati ne bom mogla. Saj pri dete kmalu? Kaj ne, da pridete kmalu!« je hitela vsa vzhičena.

»Če bom le mogel, že ta teden. In zdaj še enkrat srčna hvala za vse in da se srečno vidiva.«

In odšel je naglo v noč.

Bilo je precej temno, toda nad gričem na levi se je že dvignil mesec izza njega, zato se mu ni mudilo, in počasi je stopal v hrib, vtopljen globoko v svoje misli in ne meneč se za nič več okrog sebe.

»To je zdaj jasno, da sem propal!« je zamrmral skoraj glasno. »Propal, morda še ne popolnoma kot človek, a popolnoma kot duhovnik... Z današnjim dnem sem zavil torej okrog hriba, čeprav sem videl že jasno pot navzgor in plačilo na vrhu...«

»To je še dobro, da vedno konštatiram tako natančno, kje sem,« se je nasmehnil cinično. »Tako še nisem docela izgubljen, zakaj izgubiti se, se pravi, ne več vedeti, kje človek stoji… še vedno nekaj upanja torej, ako človek zadene, kam se gre na levo; kam na desno, kam navzgor in kam navzdol; ko se naveliča enega, si izbere lahko drugo... Nazadnje, tam zadaj kje za hribom me prime morda celo, da splezam na najvišjo čer... Za zdaj pa je tako, in prosim, častiti gospod Julij Ribnik, kaplan na Poljanah, da sprejmete to s primerno resignacijo na znanje ...

»Brrr, kako je pusto tu! Dajmo jo urezati bolj junaško!« je zamrmral zopet in se obrnil i kar po strmi bližnjici v hrib.

XV.

Ribnik je sedel ob svojem oknu in gledal na polja pred seboj. Ti zadnji dnevi so bili zopet zelo topli, in nebo vse jasno in čudovito modro, kakor da sta se zemlja in solnce stopili še v en iskren, dolg poljub; in celo še snoči, preden je odšel spat, ni bilo niti enega oblačka na nebu; ponoči pa je kar naenkrat zabučalo okrog ogalov, usula se je ljuta ploha in prala do jutra z rezkim šumom ob zid na cestno stran.

Dež je potem ponehal, ali izjasnilo se ni več. Pač pa so se valili vse dopoldne sivi, neokretni oblaki z ene strani na drugo in se nakopičili zdaj vsi na jugu, zdaj na severu, kakor da se bori nebo težko in trdovratno z njimi; a premagati jih ni moglo več, in ob tej uri je bilo že, kakor da se je utrujeno vdalo in se prepustilo žalosti bodočih dni.

»Jesen...«

Zavelo je mimo ogalov in vzelo nekaj suhih listov z drevesa pred oknom s seboj; na bližnji njivi pa se je dotaknilo orumenelo koruzno perje plaho drugo drugega in mrtvaško zašumelo.

V tem hipu je prišel učitelj kar po sredi travnikov sem in se ustavil ter pozdravil, ko je ugledal kaplana.

»Žalosten dan, kaj ne?« je rekel Ribnik. »Zdaj bo pa kmalu zima. Človek bi se razjokal, tako pusto se mu stori pri srcu, če se spomni kaj še pride.«

Učitelj je zmajal z glavo.

»Glejte, meni ni pa nikdar tako dobro pri srcu, kakor ta čas. Saj ni tako hudo, kakor se zdi vam, gospod kaplan. Zdaj pride na primer še nekaj lepih jesenskih tednov, ko so gozdi tako lepo pisani, potem pa pobeli sneg vse okrog; in morda niti niste še videli, kako lep je takle prav pristen gorski kraj ves v snegu in ivju. Posebno če z je še solnce!«

»Mogoče! Toda povejte mi, kaj počenjate za božjo voljo vse tiste neznosno dolge večere?« je vzkliknil Ribnik in gledal skoraj jezno v te vedro se sveteče oči tam pod seboj.

»Eh, moj Bog! Čitam kaj ali pa sem pri družinici. Moji trije paglavci že skrbe zato, da mi ni dolg čas!« se je zasmejal oni veselo.

»Da, vi... vi lahko govorite tako — vi, ki imate družino. A recite: jaz, kaj naj počnem jaz sam v svoji izbici, večer za večerom, štiri pet ur po vrsti sam?«

»No, glejte ga! Peč se lepo a zakuri, da bi se človek raztopil blaženosti, ko zapiska zunaj e okrog ogalov; potem se ukaže prinesti iz kleti pol litra dobrega vinca; potem se nažge dobra smotka; potem se vzame v roko lepa knjiga, — oh, pojdite no, prav mene je treba, da bi vas učil!...« se je zasmejal učitel zopet tako iz vsega srca, da se je zgenila Ribniku v srcu otožna zavist. »A če bi vam bilo res kdaj malo pusto, pridite pa k nam, da se kaj pomenimo; ali stopim jaz k vam, ako dovolite: ali pa greva tako-le oba malo h gospodu župniku, ki je tako-le po zimi zvečer vedno dobre volje. Eh, le molčite pa veseli bodite, da se vam ne godi res huje, nego se vam godi.«

In pozdravil je zopet pa izginil za ogalom.

»On bi res živel tako in srečen bi bil...« se je zamislit Ribnik za njim. »In zakaj ne jaz?...«

Naslonil je glavo na roko in se vtopil popolnoma v ta sen. Videl je ves ta svet okrog sebe v beli snežni odeji, ves bel, bel in iskreč se v solncu, kamor sega oko... In globok, blažen mir je razlit čez vse, in sam ne veš, kdaj ti postane še srce tako... tako blaženo mirno, čisto in ledeno hladno...

A v tem hipu se je dvignilo nekaj v njem kakor plameneč, strasten protest tej misli, in kakor bi šinil iz take mrtve, snežne poljane. In zamajalo, raztajalo in izgubilo se je vse drugo, in njegova duša je zastokala zopet ime te ženske, ki je bila prva misel njegove duše, in vse druge podložne njej kakor kraljici...

In prijelo ga je s tako silo, naj bi zbežal iz tega pustega dneva tu gori in odšel dol k njej, da je že držal klobuk v roki, ko se je zopet spomnil svojega sklepa, da ta teden nikakor ne sme več dol. Morda dekan ni mislil tako s svojo bi opazko, da govori že ves trg o njem in njegovih pogostih poteh v trg, a lahko tudi, da so se hudobni jeziki res že pričeli pečati z njima... In zato mu je je pošel vselej pogum, kadar je bil zopet na tem, da bi se udal divjemu hrepenenju svojega srca, včasih tako divjemu, da je zaječal in moral daleč vun kam na polja ali pa da je planil ponoči s postelje in hodil dolge ure po svoji sobi.

Vrgel je jezno klobuk na kup knjig in zopet sedel k oknu.

Završelo je v drevesnih vrhovih in okrog ogala, s ceste sem se je pridrevil oblaček belega I prahu in se zopet poizgubil po poljih.

Zagledal se je vnovič vun in zopet je občutil ves čar te tihe, otožne pokrajine.

»Da, kako bi bil jaz zdaj lahko srečen in zadovoljen, ako bi bilo moje srce mirno in brez želja, kakor je bilo one dni, ko sem jo bil že skoraj zopet pozabil!...«

O, če ne bi bilo teh nesrečnih ljudi, tega Žebrlča in Pasarja in vseh teh bojev, ne bi bil šel več dol in vse bi bilo dobro...« je zamrmral jezno.

V tem hipu je začul zunaj v veži znan glas.

»Kaj je res on ali ne?« je zamrmral presenečen in hoteč že pohiteti iz sobe. »Čudno, kakor bi ga bil poklical!...«

A potrkalo je, in v sobo je res stopil Pasar, veselo in šumno pozdravljajoč.

»Zahotelo se mi je malo plezati, in ker ti imam prinesti poleg tega novico, ki jo boš, kakor se meni zdi, izredno vesel, sem se odločil kar že danes, da te posetim,« je hitel in se utrujen vrgel na stol.

»Kaj pa je? Zaradi shoda kaj?«

»Nič shoda! Nič več bojev! Vse je pogrebeno. Iz mesta nam je prinesel bel golobček palmovo vejico!«

Ribnik je gledal bolj in bolj začuden vanj.

»Kompromis so sklenili za ta okraj. Obe stranki volite nekega vpokojenega profesorja Logarja.«

»Logarja? Popolnoma novo ime!« se je zavzel Ribnik.

»Prav zato. Taki so za kompromise najboljši. Naši so menda spoznali, da bi utegnili biti vendarle poraženi, ker je ves trg proti nam — in trg je velik in ima že sam skoraj polovico volivcev, to je treba vpoštevati, na kar sem tudi opozoril gospode v mestu, ko so mi pisali po informacije — nasprotniki pa seveda tudi niso gotovi svoje zmage, posebno ne, ko so uvideli, da v Žebriču niso izbrali bogve kako srečnega kandidata. In tako so se torej oboji gospodje voditelji združili za Logarja.«

»Vse prav,« je rekel Ribnik počasi in se nasmehnil. »Vse drugo bi še umel, toda tega ne morem, kako da imenuješ celo ti to novico veselo...«

»Ker sem res vesel. Dokler sem videl sovražnika, sem se moral boriti, ker je bila v teh razmerah glavna dolžnost in odgovornost na meni; zdaj pa ko smo vrgli vsi skupaj obenem orožje iz rok, ti povem odkrito, da niso nikomur ustregli tako, kakor so imeni... Veš kaj« — je rekel počasneje in se sklonil naprej — »človek je le enkrat mlad in ne bi se maral ugonobiti že sedaj... Tak boj jemlje počasi, a gotovo najboljše moči... Tako pa imaš nekaj časa tudi sam zase... Zato sem bil tudi jaz z vso dušo zraven, ko smo praznovali vsi skupaj brez razlike strank že snoči to vest iz mesta. In veš kje? Pri Žebriču! Mož je sicer očividno ves poparjen, da ne bo poslanec, toda nazadnje kaj hoče! Pa smo ga še malo potolažili s tem, da smo si izbrali njegov salon za svoj lokal.«

»Kak lokal? Čigav,« je vprašal Ribnik.

»Čakaj no, da povem. Nekoliko zasluge pri kompromisu imam seve tudi jaz,« se je nasmehnil prekanjeno. »Kaj hočeš — človek mora misliti tudi nase, kakor sem omenil pravkar... In kakor hitro sem zvedel, da odpade vsaka volivna borba pri nas, sem šel že pred tremi dnevi v čitalnico, kjer je bil zbran po občnem zboru ves cvet ter sem sprožil misel, da bi se zopet združili ter določili dva dneva na teden kot jourfixe za vso trško elito. Seveda je bilo vse pokonci, posebno dame, ko so zvedele drugi dan zato, in včeraj je imela gospa sodnica podpisano celo polo. V sredo pričnemo, in zato sem prišel vabit tudi tebe. Vsaj prvikrat ne sme izostati niti eden. Prihajam namreč v imenu vseh, da veš!«

»Glej, glej, kake novice! Seveda, ali bom mogel prihajati po dvakrat na teden, res ne vem. Župnik tega ne bo trpel, toda...«

»Oh, vedno ta župnik!« Pasar je nejevoljen zgrbančil obraz. »Reci, da bo tudi dekan zraven, župnik s Poda, kaplan s Travnika, jaz, sploh vsa bližnja duhovščina. Pa naj pride še on? Bogme, saj nismo strupeni, in on še vedno ni v pratiki.«

»Pojdi ga vabit ti, če imaš pogum!« se je zasmejal Ribnik.

»Ta je lepa! Zakaj pa ne? Samo, da greš tudi ti z menoj! Alo, na noge, kar pojdiva!« je vzkliknil Pasar in si smehljaje vihal rokave.

Ribnik je stal še vedno nekoliko časa neodločen na svojem prostoru, potem pa pokimal in vzel svoj klobuk.

»Na to sem pa res radoveden, kaj pride zdaj,« se je nasmehnil in odprl vrata.

Orel je bil na vrtu in se počasi izprehajal po njem.

Osupnil je, ko je ugledal Pasarja, in videlo s mu je, da mu je ta dvojno nepričakovani posel silno neljub.

Toda Pasarja to ni motilo in z mirnim nasmehom je pozdravil.

»Prišel sem namreč, da povabim tudi vas, gospod župnik, ako bi nas hoteli včasih posetiti pri naših večerih v trgu,« je nadaljeval.

»Kaki večeri?«

In zdaj je razložil Pasar tudi njemu, kaj se je zgodilo tam spodaj in kaj namerjajo.

Orel je poslušal izpočetka s široko odprtimi očmi, potem pa, ko je Pasar končal, mu je šel čudno pomilovalen in zaničljiv nasmeh čez obraz.

»Tako, tako. Torej kompromis ste sklenili?« je pokimal počasi predse. »Najprej s hudičem in zdaj še z Bogom, kaj ne?«

»Kako mislite to, gospod župnik?« je vprašal Pasar resnično začuden. »Saj ste bili vendar tako odločno proti vsakemu boju, in človek bi pričakoval, da boste vi še najbolj zadovoljni, ako se nam je posrečilo – – –«

»Eh, pojdite mi!« se je zasmejal Orel. »Kaj mislite res, da ne vidimo, kaj se skriva za temi palmovimi vejicami, kakor ste blagovolili pravkar imenovati svoj lepi kompromis!«

»Kaj?« je vprašal Pasar nedolžno in obenem že preteče.

»Ali hočete res, da vam po vem? Pa naj bo! Gospodje ste spoznali, kake posledice bi imelo v trgu za vas, celo ako zmagate; zato ste zgrabili z obema rokama za palmovo vejico. To spominja človeka onega takozvanega presrčnega razmerja med civilnim in vojaškim prebivalstvom po mestih. To vojaško prebivalstvo že ve, zakaj je tako zavzeto za ta presrčna razmerja...«

»Kaj hočete reči s tem?« je vzkipel Pasar. »Pomislite dobro gospod župnik, česa nas dolžite, mene in še druge gospode, ki so obljubili svojo udeležbo! Ali imate toliko poguma, da mi ponovite odkrito, kar ste rekli zdaj pokrito?«

»Ne bodite no tragični!« se je zasmejal Orel strupeno. »Pravega poguma je treba! Toda prizadevati si hočem, da bom govoril vsaj brez ironije,« je pristavil resno. »Oprostite pa seveda tudi, ako brez kompromisa. Glejte, prijatelj, ako bi bil uverjen, da ste sklenili ta mir iz res blagih, lepih, moških motivov, bi bil to lep dan mojega življenja; toda ta vaš mir ima svoje ganile korenike v lenobi, zložnosti, v zabaveželjnosti in posvetnosti. Zato širi neprijeten duh že oddaleč, in je klavrn, kakor so klavrni oni, ki so ga sklenili. Grd bi bil boj, morda še grši, nego je ta mir, toda vsaj tako neskončno klavrn ne bi bil.«

»Denimo tudi, da je tako,« je rekel Pasar ves bled, a vendar šiloma miren. »Tedaj pa si dovoljujem vendar malo vprašanje: Vi, gospod župnik, ki govorite tako modro in mogočno in gledate tako globoko s svojih višav dol na nas — kako pa morate odgovarjati vi pred svojo vestjo, da tičite noč in dan tu gori, širite okrog sebe glas o nekakem nadčloveku ter samo kritikujete, nikar da bi šli tja dol med svet in mu povedali z močnim glasom, kako naj se poboljša?«

Orel se je mirno smehljal in čakal Pasarja samo, kdaj konča.

»To bi radi vedeli, zakaj ne grem dol? I, moj Bog, zato ne, ker so me poslali tu gor, da učim tu. Toda reči hočete morda, naj bi šel sklicevat shode in govoril na njih? Nato vam moram odgovoriti, da sem načeloma proti temu, In to načelo, ki morda nazadnje niti pravo ni, a je vsaj moje — umejete: moje! — se glasi: da stori vsak človek, pa prav vsak svojo dolžnost v malem, v onem krogu, kamor je postavljen; in potem ne bo treba enega samega velikega odrešenika sveta, ker jih bo na tisoče majhnih. In moja vest, na katero ste potrkali karprav, vam odgovarja glede na to, da je mirna in prepričana, da je storil župnik Ivan Orel gori na Poljanah, kar je bilo v njegovih močeh.«

»Vsa čast, gospod župnik! po vsej deželi je le eno mnenje, da ga ni lepšega in bolj skrbno obdelanega vinograda Gospodovega, nego so Poljane. Toda, to boste priznali sami, da je vendar še večja in težavnejša umetnost, izpreobrniti in voditi razuzdane, brezbožne meščane in tržane nego vladati čredo dobrodušnih, nepokvarjenih kmetov. Dvomim, dvomim, da bi mogli vi, gospod župnik, celo vi, napraviti tudi v petdesetih letih iz šentjanževcev Poljančane.«

»Tega si pa res niti ne domišljam? Samo nekaj smem trditi; če bi bili v Šentjanžu vedno duhovniki v najlepšem in najsvetejšem pomenu te besede, bi dosegli nekaj, kar je vredno petdeset let najresnejšega truda in samozatajevanja: gospoda. Šentjanževci bi še grešili, a prisiljeni bi bili, pisati svoje grehe na svoj račun in ne na konto svojih dušnih pastirjev. In potem, prijatelj, bi pošel marsikomu pogum, da bi grešil!... In poleg tega: ali poznate vso skoraj mistično moč — zgleda? Rotite, silite in pehajte ljudi še toliko in še s tako ginljivimi besedami, naj gredo čez trhlo brv, ko hrumi hudournik pod njo, nikogar ne boste zgenih; pojdite pa sami prvi pogumno čez, in tri četrtine jih pojde za vami! To, glejte, je poglavitna stvar! Kak bi bil učitelj, kateri bi razlagal otrokom ure in ure, kako se piše črka a, nikar da stopi k tabli in jo zapiše sam?«

»Da, da, to je povedano nekako že v znanem pregovoru. Verba movement, exempla trahunt,« se je nasmehnil Pasar ironično.

»Hvala! Ta pregovor poznam tudi jaz. A vem tudi, da ljudje ne mislijo ničesar pri tem; zakaj drugače ne bi ga rabili oni, ki ne dajo dobrih zgledov, dasi ga poznajo.«

»Ali mislite s tem mene?«

»Eh, čemu bi mislil baš vas, ko je dovolj drugih,« se je zasmejal Orel in pogledal hladno Pasarja v razkačene oči.

»No, saj se umemo vendarle!« je vzkliknil Pasar še bolj bled. »Vam, gospod župnik, se zdi najbrže pohujšljivo celo to, da se drznemo v Šentjanžu prihajati tudi mi včasih med druge ljudi!«

»Gospod kaplan, to je pa zopet drugo, dajati slabe zglede, oziroma pohujševati, ali pa samo — ne dajati dobrih zgledov. Če vas pa že zanima moje mnenje o vaših namerjanih sestankih v salonu pri Žebriču v šumni, mešani družbi, vam rečem, da se meni zde prav ti sestanki, prav to kompromistvo še stokrat bolj klavrno nego vse prejšnje. Pravkar ste stali svojim nasprotnikom z ljutim orožjem nasproti — že res, to orožje je zopet v nožnicah in podali ste si roke — toda ves prepad, ki je zijal prej med vami in njimi, bi moral zijati med vami in njimi tudi še sedaj, in vi bi morali čutiti proti njim prav gotovo isto, kar ste čutili prej — ako ste res kaj -— čutili... Toda vsega tega naenkrat ni nič več, in široko žrelo onega prepada se je zaprlo zadovoljno mlaskaje, ko ste vrgli svoja načela vanje, kakor se zapre žrelo kakemu krokodilu, ko se mu vrže dober grižljaj...«

»Zdaj rečem pa jaz vam, gospod župnik, da ne bodite tragični! Tu se ne igre za žrtvovanje načel, gre se edino le za nekoliko nedolžne zabave, ki jo je tako-le vsakdanji človek, kakršni smo mi, včasih vendarle potreben.«

»Da, potem že,« se je nasmehnil Orel. »Ako vam je namreč to zabava, sedeti med ljudmi, ki so vam tako daleč po svojem čustvovanju in po svojih nazorih, govoriti z njimi o stvareh, ki so tako tuje vašemu srcu In vašemu duhu — izkratka, ako se ne čutite tujca sredi teh glasnih, veselih ljudi, potem že, potem že...«

»Jaz, za svojo osebo, ne,« je odgovoril Pasar trmasto in zaničljivo zmajal z rameni.

»Tedaj pa niste duhovnik, ampak navaden rokodelec, ki napravi za dve kroni malo, za deset kron veliko mašo in izbrblja za groš očenaš!« je vzkipel Orel strastno.

»Tako? in kaj mislite, dal mora biti vsak duhovnik čemeren mračnjak, kakor ste vi in živeti tako nemogoče življenje, kakršno živite vi? Sicer pa: Zakaj občujete tako intimno tudi z enim izmed takih le, posvetnih, najbrže celo brezverskih ljudi, in celo rajši s tem posvetnjakom, nego s svojimi stanovskimi sobrati?« In Pasar se je spačil naenkrat hudobno pred njim.

»Vi mislite gospoda sodnika?« je vprašal Orel zopet mirno. »In prav je., da ste omenili to, zakaj zdaj vam lahko povem z eno besedo, česar prej nisem mogel zagrabiti z desetimi: Kakor je videti, prištevate med posvetnjake vse one, ki niso duhovniki ali redovniki; tem nasproti pa stojimo vsi mi ki imamo črne talarje ali vrv okrog pasu. Vi sodite torej po obleki, ali kvečjemu — prosim, prosim, da ne boste protestirali, dopolnim že jaz! —- ali kvečjemu po tem, koliko vere kaže kdo na zunanje. Toda po vsem tem jih ne boste spoznali, vam pravim. Dvoje je temuč ljudi na svetu. Gospod Ribnik se bo morda še spominjal« — s tem se je obrnil zdaj k onemu — »da sva nekoč že govorila o tem in rabila takrat izraz: otroci tega in otroci onega sveta. So, ki so jim oči obrnjene v zunanji in taki, ki so jim zagledane in zasanjene gotovo da notranji svet; so, ki gledajo s svojim telesom, in taki, ki gledajo s svojo dušo; so, ki kaže svet njih sliko kakor ogledalo, in taki, ki se zrcali svet v njih duši; so, ki so jim morali celo Boga vpodobiti, da ga morejo moliti in ki so prišli na posodo po te molitve k drugim, in taki, ki ga imajo že v srcu in ga molijo v samoti in ga skrivajo in ki so šle molitve na posodo k njim…«

»No, pri gospodu sodniku so dobile pa menda bore malo,« se je zasmejal Pasar vmes. Orlu se je stemnil obraz, in pogledal je mračno v tla. Vendar pa mu je ostal glas še vedno ves miren, ko je rekel čez nekaj časa:

»Gospod sodnik je kakor rastlina, ki bi bila spadala morda , v drugo zemljo, v kateri bi se bila razvila v samotno, veliko in lepo drevo: toda Bogu vsemogočnemu se je izvidelo, da jo je pustil usodi vreči v sredo življenja. Zakaj Bog ni pedantičen vrtnar in ne izbira in zaznamlja rastlin s številkami in jih ne posaja in ne presaja po gredicah; po vsem svojem vrtu jih je križem nasejal, in čez nje šumi in njih vrhovih rjuje usoda kakor nevihta čez plan in trosi njih srca, njih želje in njih hrepenenje kakor prašek iz kelihov na vse štiri strani. In eno pade na kamen in se posuši, in drugo pade med robidovje in robidovje ga zaduši, in tretje pade na pest prsti in zraste palec visoko, in četrto pade v sončno grudo in vzklije do neba. Nad vsemi pa plava Njegova roka, in ko pride pobirat ne bo meril stebla, ampak sodil bo le začetek, žitje in konec... Zakaj tako je, da pade često ljulikino zrno na blagoslovljeno njivo, pšenično pa poleg nje na trdo pot; in ljulika vzklije, pšenico pa stro trde noge. Toda tudi pohojena pšenica je še vedno pšenica, in bolhotna ljulika še vedno ljulika, ker ne more postati nikdar, niti na najboljši zemlji pšenica. A tega mi ne moremo vselej ločiti. Zato ne sodimo, ker še ne vemo, ali smo plevel, ali plemenito žito; in celo ako vemo, da smo žito, še vedno ne vemo, ali smo poln ali prazen klas...

»Ali mislite hoditi tudi vi k tem večerom v trg, gospod kaplan?« se je obrnil naenkrat k Ribniku s prijaznim nasmehom.

Ribnik, ki je stal ves ta čas nemo ob strani in samo poslušal, se je ves zardel in zajecal nekaj neumljivega.

»Ali ne ženirajte se!« se je zasmejal Orel. »Ako vas veseli, srečna vam pot! Sploh vam povem vpričo gospoda Pasarja. Samo to zahtevam, da vršite svojo dolžnost kot kaplan tu gori, v vsem drugem ste popolnoma prosti. Če sem napravil izpočetka včasih temen obraz, je bilo to le raditega, ker sem vas hotel spraviti na ono pot tja gor« — pokazal je z nasmehom na stezico po hribu za vasjo — »toda, če vas ta pot ne veseli, Bog ne, daj, da bi vas vlačil s silo gor... iz doline namreč, kamor vas vabi gospod kaplan. Torej name nikakih obzirov, prosim!.. Ali oprostita, gospoda, da vama nisem ničesar ponudil! Kar tako zaklepetali smo se. Stopita v hladnico, prosim, takoj dobim kaj iz kleti!«

»Ne, hvala lepa, gospod župnik, res imam že dovolj,« se je priklonil Pasar ironično. »Pokrepčal sem se namreč že pri gospodu kolegu,« je pristavil nedolžno in iztegnil Orlu svojo roko.

»No, pa z Bogom!« je rekel Orel mirno in ju spremil do vrat.

Pasar je korakal visoko zravnan naprej, Ribnik pa je gledal mračno v tla.

»Le pogum, mladi prijatelj!« se je nasmehnil Orel in ga potrkal po ramenu. »Vas je začelo življenje šele tresti, in to seveda ni prijetno. Toda trdno sem uverjen, da so vaše korenike globoko v tleh, zato se bo počasi že naveličalo.«

Pokimal mu je še enkrat in se potem obrnil počasi nazaj.

»Neznosen osel!« je siknil Pasar, ko sta bila dovolj daleč.

Ribnik ga je pogledal temno od strani, a premagal se je in molčal.

»Kaj te večkrat mori s takimi modrostmi?« se je oglasil Pasar iznova.

»Oprosti, ali zame to ni moritev, kakor se blagovoliš izražati. Č e je zate, te obžalujem iz vsega srca.«

»Kaj?« se je zasmejal Pasar. »Ali govoriš resno?«

Ribnik se je naenkrat ustavil pred njim in ga pomeril mračno od nog do glave.

»Povej rajši ti meni, ali govoriš resno, ali pa zbijaš samo neslane šale. To upam vsaj, ker ne vrjamem, da si res tako zakrknjen, kakor se hočeš kazati. Veš kaj, prijatelj: Nazadnje živimo lahko kakor hočemo, toda vsaj toliko poštenja se sme zahtevati od nas, da priznamo, kake ničle smo v vsakem, prav vsakem oziru. Eh, postavljaj se, kakor hočeš, to pojdi pravit pa komu drugemu, da te ni zadela vsaka deseta teh Orlovih besed kakor strela, čeprav si molel svoj klavrni sarkazem proti njemu. Res, če bi še bil videl in slišal, bi bil rajši opust. Ampak, če si že res čutil prej potrebo, delati se vzvišenega nad njegove besede, tu je to res odveč, ko sva sama med seboj. Meni vsaj ne boš imponiral!«

»No, po tem tudi ne stremim bodi potolažen,« se je nasmehnil Pasar, a se vendar zaman trudil, da bi skril svojo zadrego. »Nikomur ne vsiljujem svojih nazorov, a se čutim seveda tudi že preveč dorastlega, bi mi pridigoval kdo drug. A da ne porečeš, da sem res tako trdovraten grešnik, ti priznam še enkrat, kar sem ti menda že nekoč pri dekana, da Orla resnično spoštujem in da tudi urnem, če mi pravi kdo, da čuti v njegovi bližini nehote neko tesnobo, ki mladega človečka lahko kar uduši. Toda to je: njegov recept vsaj za moj želodec ni. Vsak po svoje! Ti pa se tudi nikar preveč ne razburjaj, zakaj Bog ve, kako se še obrne vse,« je pristavil pomilovalno.

»Da, Bog ve, kako se še obrne vse,« je prikimal Ribnik pomenljivo.

»Pa pustiva to!« je vzkliknil Pasar nervozno. »Povej rajši, alt lahko računamo za sredo nate? Prideš li?«

»Pridem! Kaj pa hočem?« je skomizgnil Ribnik malomarno.

»Bravo fant! Tedaj, da se vidimo v sredo!«

Naglo mu je podal desnico in se obrnil proti domu.

XVI.

Naslednjo sredo se je vrnil Ribnik šele po avemariji od nekega bolnika. Hitro je povečerjal in naročil potem sestri, naj gre takoj izporočat gospodu župniku, da ga ni doma, ako bi ga prišli slučajno po noči klicat še enkrat.

Veselil se je in nestrpno pričakoval te ure vse te dni, zdaj mu pa vendar ni bilo lahko srce, in neprijeten občutek moralne propalosti mu je polnil vso dušo, ko je korakal tja gor proti brdu.

Toda noge so se mu postavIjale same druga pred drugo, in po hribu navzdol se je spustil skoraj v tek.

»Če smejo vsi, celo starejši, zakaj ne bi jaz?« je zamrmral trmasto, kakor bi odgovarjal je nekomu v samem sebi.

Sodnikovi so bili že odšli, in tako se je napotil sam k Žebriču.

Glasen pozdrav ga je sprejel od vseh strani, samo stricu se je za hip stemnil obraz, a potem mu je prišel tudi on naproti.

V tem hipu, za moževim hrbtom, mu je pokazala sodnica jedva opazljivo z očmi prostor poleg sebe na svoji levici.

Vzel si je stolico ter sedel tja in se ogledal po družbi. Spoznal je, da se je bila morala razviti zabava že do dobra in da jo je zmotil on le za hip, zakaj takoj, ko je bil z vsemi seznanjen, je zopet zašumela dvorana od glasne govorice in smeha.

Prišli so bili vsi, kakor je na povedal Pasar, vsi uradniki in tržani s svojimi soprogami in hčerami ter pet duhovnikov.

»Kako pa da gospoda dekana ni?« se je obrnila sodnica k Pasarju, ki ji je sedel nasproti.

»Hm, saj veste milostiva, kak je. Smehlja se k vsemu in si ogleduje vse bolj od daleč.«

»To je pa res!« je pritrdila smehoma. »Vedno isti nasmeh na cesti, pri krstih, pri porokah, in celo pri pogrebih se zdi človeku, da se mu bliska za naočniki nekaj vražjega. Meni je zelo simpatičen. Vse kaj drugega, nego oni pusti Orel tam gori!«

Sodnik, ki je bil v živem pogovoru z nadučiteljem, s katerimi sta sedela sama zase tam gori na koncu mize, je šel srdito s svojimi očmi mimo nje in se obrnil šele čez hip zopet k svojemu sosedu.

»To naše ubogo kaplanče je prišlo pravemu jastrebu v roke, če ne bi ga bila vzela jaz malo v zaščito, bi bil že čisto oskuben!« je pristavila zato tiše, samo za svojo nejbližjo okolico: Pasarja, adjunkta Markiča na njeni desnici, ki je bil prišel šele včeraj v trg, in za Ribnika samega, ki ga je pogledala pri teh besedah s porednim nasmehom.

Ribnik je bil zapazil že pri svojem vstopu v dvorano, kako dobro sta se zabavala sodnica in adjunkt in kako prav nič ni bilo treba še njega; in začutil je bil takoj mržnjo do tega elegantnega, lepega človeka.

In potem še ta pokroviteljski ton, s katerim je izgovorila ona te besede! Res, da le v šali toda zdelo se mu je, da je vendarle še veliko premalo intimen s to družbo, da bi ga kdo porabljal v njej za dovtipe v zabavo.

In ves ta smeh in vrišč okrog njega! Vsi ti sladki obrazki, ki so bili morda še pred eno uro doma čemerni in zlobni; in vse te ženske, nališpane in našminkane samo zato, da se kažejo. Vsa ta veselost ena sama laž, kakor da je prav res vedno tako pri njih in ne samo za te ure, ko so skupaj, in kakor da ne bodo vsi ti obrazi že črez tri ure zopet čemerni in zlobni! In kaj išče on sredi teh ljudi.

Obraz se mu je stemnil in odgovoril je čemerno in kratko, a vendar s prisiljenim nasmehom:

»Stvar ni popolnoma taka — oprostite, tetka! — zakaj, ako bi bil Orel jastreb, ne bi me bilo lahko oteti pred njim.«

»Glejte ga, glejte! — zdaj ga pa še zagovarja!« je vzkliknila, in za njenimi pol stisnjenimi dolgimi trepalnicami se je zabliskalo jezno in zlobno. »Saj , izpočetka vendar niste bili tako navdušeni zanj...« je pristavila ironično.

»Izpočetka ga tudi še poznal nisem. Danes se moram pa že obdolžiti, da mi imponira, kakor mi je še malokdo, in da se mi ustavlja razpravljati v javnem lokalu o tem, kak se morda zdi na površen pogled in kak je v resnici!« je odgovoril s trdim glasom, ki je pa vendar nekoliko trepetal od razburjenosti.

»No, no, saj govorite popolnoma prav, Julij! — mož je nazadnje vaš šef!« se je nasmehnila ter se potem naglo obrnila k Markiču:

»Za vas, gospod adjunkt, je pa dobro, da je Orel gori, ker poravna in razsodi prav po turško vse sam, in ni treba nikakih komisij ali tožb. Kraj je namreč tako brezkončno pust, da bi se smilila sama sebi, ne samo, ako bi vedela, da ima kdo mojo sliko tam gori, ampak celo, ako bi vedela, da si jo je napravil kdaj le v mislih.«

»To je pa seveda že vrhunec!« se je zasmejal Markič veselo. In potem ji je moral reči še nekaj galantnega, ker ga je udarila s pahljačo po roki in mu rekla porednež!

V Ribniku je bilo zakipelo in hotel je že ugovarjati, češ, da on ne govori tu o Orlu kot o svojem šefu, toda njene zadnje besede do adjunkta so ga zadele kakor udarec sredi čela.

Slišal je potem še, da je rekel Pasar nekaj, potem Markič in nato zopet ona, čul vsako posamično besedo in ves ta veseli, grdi smeh, a brigal se ni za nič več. Divji, žgoč srd mu je vrel po srcu, in kakor žolč gorjupi strup se je razlival čez vse.

Ta ženska torej, ki ga je sama iskala in lovila, se drzne izustiti kaj takega, odklanjati njegovo ljubezen, za katero je brezstidno beračila sama..... Ali jo je že res tako gotova! Ali misli, da je že njen sužen?

»Ali pa se ga je že naveličala? Morda je spoznala, da bo bolje umel potrebe njenega srca, ali pa da ima celo še bolj čisto dušo nego on, ta plitvi gizdalin na njeni desnici, s katerim se pogledujeta že prvi večer s pogledi, ki jih seveda nima neumni, neokretni kaplan?...

In nazadnje se morda celo gladki, zgovorni Pasar ne bo trudil zaman?... Hm, saj preži na vsak njen pogled kakor ščuka na drobec. S te strani ga še ni poznal. Glej, glej, saj more biti tudi kavalir!... Celo Markiču dela konkurenco, in milostiva se mu nasmehuje celo večkrat nego onemu...

Zbujal se je počasi iz svoje otrplosti in začel že zopet z zanimanjem opazovati te ljudi okrog sebe, ko ga je naenkrat popolnoma predramil stričev glas s konca mize dol.

»Ti, Julij, se pa menda nič posebno ne zabavaš tam spodaj?« je zaklical, in v njegovem glasil je bilo pol obžalovanja, pol ironije. »In ker se z gospodom nadučiteljem v nekem vprašanju nikakor ne moreva zediniti, sva prisiljena, da pokličeva tebe za razsodnika. Potem pa se zopet lahko vrneš. Saj dovoliš, ženka?«

»O, prosim!« se je priklonila s posebno mrzlo zlobno prijaznostjo proti Ribniku ter se obrnila zopet k svojima kavalirjema.

»Že vidim, da spadaš tudi ti bolj med resne možake,« mu je rekel sodnik prijazno, ko je sedel med njega in nadučitelja. »To je menda že v krvi nas Ribnikov. Klepetanje ni za nas kaj?«

»Ne Bog ve kako. Posebno, ko človek še ne pozna ljudi...«

»Toliko bolje zate! To te pa ne sme oplašiti za drugič! Kar pridi; bomo pa mi med seboj tule na tem ogalu. Prihodnjič prideta namreč gotovo še zdravnika in davkar; in upam, da spravimo še dekana sem. Veš kaj, celo Orla privlečemo!« se je zasmejal sodnik.

»Ne, tega pa ne vrjamem,« je dejal Ribnik. »Če bi bili sami že, toda…«

»Že res, že res. Vsaj teh Pasarjev ne bi prenesel. Sploh, le poglejte jih!« je rekel tiše in se sklonil k nadučitelju. »Eden dva, tri, štirje, pet... Ne vsem — ni jih lepo videti... Duhovnik je vendarle duhovnik...«

»Hm, včasih morajo prihajati pa vendarle tudi oni med ljudi,« je skomizgnil nadučitelj, kakor bi jih hotel opravičevati.

»Že. Saj ne rečem. Toda tudi dvakrat bi morali prinesti nekaj s seboj, nekaj takega, bi rekel, kar jim ostane celo, če bi se preoblekli, kakor spozna človek že po nekaterih besedah poročnika v civilu. Ne vem kako bi izrazil to... recimo nekaj častitljivega, resnega, neko neizbrisno znamenje. Saj ni treba, da bi bil vsak Orel — naš dekan je gotovo precej drugačen mož, a nikdar ne izgubi svojega dostojanstva... Seveda pa, da so taki, kakršne vidita tam spodaj, veliko bolj priljubljeni po naših družbah. Taki veste, ko vas naenkrat ustavi debeli gospod Peterlin na cesti: Uganite, kje sem bil? Pri kaplanu na Policah. In vino. In kak dečko! Veste, prav nič kakor drugi. Čisto liberalen far — vse se lahko govori z njim. In gospodu Peterlinu se zalijejo oči. Ti fant, verjemi mi, da je ni gnusnejše stvari na svetu, nego je tak liberalen far, in ni je za duhovnika klavrnejše slave, nego če ga hvalijo gospodje Peterlini in ... naše dame.«

Sodnik je govoril vedno strastneje in h koncu je uprl oči trdo v Ribnika, ki je za hip ves strepetal pod njimi, a spoznal takoj, da stric ni hotel zadeti s tem njega.

»Da, to pravite popolnoma prav, gospod sodnik,« je živahno prikimal nadučitelj. »Pa da bi bili vsaj liberalni. Jaz vsaj sem videl pri vseh takih isto: liberalni in popustljivi so samo proti samim sebi, proti vsem drugim ljudem so pa kakor kamen. Usmiljenje in pravo krščansko toleranco sem našel v dolgih letih svojega službovanja še vedno samo pri strogih, navidezno trdih in neizprosnih duhovnikih. Dovolita, gospoda, da vama povem samo en značilen slučaj.«

Nadučitel je pričel pripovedovati, in sodnik ga je poslušal z napeto pozornostjo. Ribniku pa so ušle oči nehote zopet tja doli, kjer je bil sedel prej. Vedno isto: živahno govorjene in smejanje, in niti enkrat se ni ozrla ona gor...

»Že prav! Zdaj ti pa pokažem tudi jaz, kdo sem,« se mu je zopet oglasilo divje v srcu.

»Seveda! O tem niti govora ni!« je zaslišal zopet stričev glas. »Le poglejte kraje kakršni so Poljane, Polica Črno brdo. Treba je napraviti samo enkrat to pot in nekoliko mislii! pri tem. Jaz vsaj sem imel občutek, da bi se moral odkriti, ko grem mimo cerkva, celo gori brez njih? šola je pač šola, a nazadnje je šola za mladino, in pozneje bi vse popolnoma podivjalo, ako ne bi bilo nedelj, ko se zlije vsa srenja iz vseh teh razstresenih koč na en kraj, kjer dobi pouka v morali in sliši zopet govor v dobrem jeziku, izkušajoč mu ohraniti to, kar je vcepila šola. To ti res priporočam, Julij, da z govori priprosto, umljivo, toda obenem vedno pravilno lepo.«

V tem trenutku je vstala z družina trgovca Sušnika.

»Saj je res že čas!« je vzkliknil sodnik in pogledal na uro. »Marta!« je poklical ženo in ji pomignil, naj se pripravi.

Nadučitelj se je poslovil pred gostilno, in tja dol proti domu it so korakali sodnik, gospa in p Ribnik sami.

»No, ali ste se gori pozneje bolje zabavali?« je vprašala ona po kratkem molku zbadljivo.

»Zakaj pa bi se pri nas ne bil zabaval?« je odgovoril sodnik namesto Ribnika z nekoliko razdraženim glasom.

»Saj ne pravim, da ne. Le vprašam.«

»Seveda ti ljudje ne morejo umeti, da se kdo zabava, ako se ne smeje in ne kriči« se je obrnil sodnik prezerljivo k nečaku. »Draga moja, zabava je zelo relativen pojem, in pri zabavi velja še posebno oni, vsak po svojem okusu!«

»Menda že. Samo, da se zdi nam drugim malo čudno, ako se drži kdo pri zabavi prav tako, kakor če bi delal oporoko.«

Sodnik ni odgovoril ničesar več in stopali so zopet molče dalje. Ribniku je bilo neizrečno mučno, in komaj je čakal, kdaj dospejo do stanovanja, da se poslovi.

Tam so se ustavili samo za hip, in Ribnik se je priklonil pred sodnico, da bi mu dala roko.

Tedaj pa je bilo, kakor da ji je postalo naenkrat žal, in pričela ga je vabit z gorkimi besedami; naj bi stopil še hip gor, da pripravi čaj za vse iti da odrine šele potem.

Toda zahvalil se je hladno in izmaknil hitro svojo roko iz njene, ki se jo je oklenila z vabečim pritiskom, ter odhitel po cesti proti Poljanom.

XVII.

Drugo jutro kmalu po maši, je vstopil pismonoša pri Ribniku in položil precej debelo pismo predenj.

Pisava neznana. Pečat iz s Šentjanža.

Odprl je hitro in čital:

»Julij!

Ura je 2 po polnoči. Z njim sem imela, ko ste odšli vi, strašen nastop, kakršnega še nikdar prej, in ušla sem v spalnico za — tujce.... Bila sem že v postelji, a spati ne morem. Dvignila sem se zopet in zdaj sedim tu... Kaj delam, še sama ne vem; samo to vem, da mi poči srce, ako si ne izpraznim nekaj te grozne bolesti iz njega.

Najprej vas prosim odpuščanja. Julij! Glejte, pokleknila sem in tako vas prosim, da mi odpustite...

Zdaj strmim in se vprašujem, kaj me je bilo prijelo, da sem bila taka...

Veste, če sedim sedaj tukaj in gledam ono veselo, razposajeno damo — vidim jo prav natanko v njeni bledomodri, svileni bluzi in belem klobuku — skoraj ne morem vrjeti, da sem bila res jaz tista pred tremi urami...

Zakaj ste bili vendar tako , tihi ves čas! Mene to razburja in potem postanem zlobna...

Ni tako namreč, kakor pravi moj gospod soprog... To velja morda za filozofe in srečne, mirne ljudi. Mi pa rabimo vrišča in smeha okrog sebe, da nas omami in da pozabimo…

In zato morda so tako strašni za nas oni, ki so mirni, tako veličastno zbrani in hladni.

Če jim človek pogleda le v oči... Tam notri sedi nekaj širokega in mogočnega in ima krono na glavi in žezlo v rokah.

Ti pa čutiš, kako se gonijo po tvoji duši strasti, sami rdeči sanskiloti, ki splezajo potem, še v parili spat v tvoje uboge možgane.

In morda bi še ne bilo tako, da ne sedi ono s krono in že zlom baš v očeh, ki jih moraš gledati vsak dan... In sanskiloti in anarhisti ne bi zaslužili več svojega imena, ako ne bi postali vedno iznova divji, kadar uzro kralje pred seboj...

Pa da bi kralji samo sedeli in vladali svoj svet! Da ne bi prihajali izterjavat svojih davkov tako kruto in z neizprosnostjo onega, ki ima pravico zase!

In ti čutiš, da imaš nekje nekaj lepega, dragocenega, nekaj kar je vredno veliko več nego to, kar zahteva on od tebe...

In zato jecaš obupno, toda on te ne razume; in ko ni našel, česar je iskal, te sune trdo od sebe…

A jaz sem ženska, in največja slast ženi je – dajati… In dokler ni dano, kriči v njej po jemalcu.

Oh, in ko sliši ženska, da je že zašumela pred njenimi vrati z mrtvaškim šumom padajočih listov njena obleka, da si že odrguje čevlje in da zdaj pa k zdaj vstopi jesen... tedaj si še enkrat obupno popravi lase in prisili obraz v tožni smehljaj poznopoletnega solnca, preden pade za gore... In tedaj pogleda še enkrat okrog sebe, da bi našla koga, ki bi jo skril na le svoje prsi in presleparil vsiljivko, da je prišla še prezgodaj... In za plačilo bi mu dala še zadnje cvetje svojega srca, tisto močno ognjeno cvetje, že bolj ujetih solnčnih žarkov, polno iskreč se grozd nego rdeča roža. To in pa vse tisto še nikdar potrgano, nedotaknjeno cvetje iz pomladi, ki je čakalo že toliko časa, ker ga ni videl on, in ki bi tako rado umrlo komu na prsih, preden ga pohodi smrt…

Zato se je vdalo moje srce vam... In zato vam je zaupalo, ker ni videlo žezla v vaših očeh, ampak samo sence druga čez drugo mimo vrvečih želj in splašenih sanj... In zato, ker je slutita, da tudi vaše srce ni geometrično razpredeljen vrt, ampak divja loža, prosta plan.

Morda pasem se zmotila?... Morda imate že naočnike na očeh, mizico postavljeno, instrumente naravnane in že merite?...

Potem mi storite samo še to ljubav, da raztržete in sežgete ta list, za kar vas rotim v vsakem slučaju, ker ne ve človek nikdar, kaj se lahko zgodi.

Kolikor vem, gre danes poštni sel čez Poljane v druge vasi v gorah in se vrne jutri popoldne zopet v Šentjanž. Moj list dobite že danes, in jutri imam lahko jaz vašega. Če ne bo ničesar, bom vedela, da mi niste še in mi ne boste odpustili… Ali še bolje: Pridite kar sami, da popravim, kar sem zagrešila proti vam. Rotim vas še enkrat: ne bojte se ničesar. Če želite, bom imela že naprej pripravljeno žrtev, da jo zakoljeni, ako bi se kaj zvedelo: Markiča. Pasarja — dovolj jih je, ki jim lahko samo namignem, da se kompromitirajo – seveda samo navidezno z menoj... In potem če bi bila prej res toliko nespretna, da bi bilo treba, popisnem tega pred ljudi, in padeva samo jaz in on, vi pa ste prosti...

Težko mi je bilo zapisati to, in vem, da je bilo odveč, toda človek se tako boji izgubiti, po čemer mre...«

Ribnik je prečital in položil, list počasi zraven sebe.

Nič drugega ni občutil v srcu nego čudenje, čudno votlo in široko čudenje.

»Tako torej?« je zamrmral večkrat predse.

In čez dolgo časa je zmajal z glavo.

»Ne zdaj je prepozno. Zdaj me ne zgane nič več...«

Vzel je list zopet v roko in čital zopet.

»Taka si torej?« je vzdihnil slednjič... »Hm, morda te je škoda, ker imaš vendar dušo. In morda je res, da ni znal ta resni mož vsega zbuditi in potrgati v njej...«

In zdaj mu je postalo njuno razmerje naenkrat tako jasno, kakor bi pogledal s hriba čez ravan. Vse, prav čisto vse se je videlo jasno in natančno, vsaka stezica in vsake stopinje sled...

Začutil je čudno sito zadoščenje, kakor da se je zleknilo vse to njegovo strastno zanimanje za ta problem v njem zdaj leno po tleh.

In zmečkal je list, ga vtaknil v peč ter zažgal.

»Oh, kako to dobro de! Prost prost!« se je oddahnil in srce se mu je razširilo, vsa duša se mu je razširila in razmeknila peruti v njem.

»Torej komaj prst globoko šele se je zajedla ta ljubezen!.. Oh, tako tiho bi bila morala biti ona zraven in čakati nepremično, ali se prime ali ne, in zalivati oprezno, preoprezno... Pa je šla in zgrabila že zdaj in stresla, kakor bi mislila, da pojde bogve koliko vročega, krvavečega mesa zraven, če poizkusi svojo moč...

Toda nič!... Komaj malo zaskelelo je..«

»Naj ji li odgovorim?« je zamrmral naenkrat. Toda zmajal je zopet z glavo.

»Kaj? In čemu? Naj si izbe re svoje Markiče, Pasarje, kogar hoče — jas-sem odpravil!«

»Toda, ali si tega tudi tako gotov?« se je vprašal. Ustavil se je sredi sobe in premišljat.

»Sem!« odločil trdno in mirno. In zdaj se obrnemo navzgor.«

»Hvala ti, o Bog!« se mu je izvilo iz prsi, in pokleknil je na klečalnik pod razpelom. In potopil se je globoko v molitev, in samo mistično razkošje mu je včasih narahlo streslo vse telo…

XVIII.

Šele čez dolgo časa je vstal in stopil k oknu.

Zunaj je bil krasen, vabeč jesenski dan, in ni se mu hotel ustavljati. Zavil je takoj pri svoji hiši v polje po ozki stezici, držeči nekoliko vstran od župnišča čez pot v Šentjanž na okrogel holmec nad vasjo.

Ljudje so spravljali. Na travniku tik pred njim je slonelo ob deblih pet, šest košev, do vrha napolnjenih z rdečimi in rumenimi jabolki, in v vejah vsakega drugega drevesa je visel kdo, zadaj nekje za še vedno gostim, a že vse pisanim listjem, in glasen, moški govor je šel tja in sem, čudno učinkujoč na človeka ob strani, ker je bilo vse skrito tam gori, a spodaj vse tako svečano in tiho...

Ribnik je sklonil glavo in šel mimo.

Iz dalje je prihajalo ubrano pokanje mlatičev. Zadaj nekje, na njivah je priganjal nekdo konje z glasnim, zateglim »hi!«

Konec poti so bili zopet ljudje. Pobirali so koruzo, in krhko rezko, čudno strogo šumenje je šlo daleč vun v njivo. Ob poti pa je stal gospodar, gledal nepremično tja, in obraz mu je bil, kakršne srečuje človek po vaseh ob sobotah, ko je odzvonilo delopust...

Ribniku je vstajalo v srcu počasi nekaj iz pozabljenih, davnih dni... Kakor bi si bil nekdaj pisal z naivno, nerodno otroško roko dnevnik in bi ga zdaj dobil zopet pred oči.

Mehka, sladka otožnost se mu je razširila čez srce, in njegove oči so se zasanjale ljubeče v solnčni pokoj okrog sebe.

Tedaj je zagledal Orla na njegovem vrtu. Tudi on je gledal baš ta hip sem, a ko je zapazil, da se je obrnil kaplan na to stran, je odšel počasi na drugi konec vrta.

Ribnika je zabolelo.

»Ne, čas je, da pade vse med nama!« je zamrmral odločno in se napotil naravnost čez travnik tja.

Orel se je dvignil v tem hipu od velikega grma georgin in se obrnil zopet sem. Ko je zagledal Ribnika, je za hip obstal, potem pa prišel počasi bliže in odprl vratca na polje.

»Kaj prinašate dobrega, gospod kaplan?« ga je sprejel prijazno, a Ribniku se je zdelo vendarle, da leži v njegovem; glasu nekaj vse drugače tujega nego nekdaj.

»Pozdrav od mojega strica. Sinoči sem bil spodaj,« je odgovoril Ribnik hitro, želeč, da se ne lovita niti minuto več okrog tega, kar si imata povedati.

»Hvala. Seveda izborna zabava, kaj?«

To vprašanje je bilo izgovorjeno malomarno in brez zanimanja, in Ribnik je čutil zdaj prav natanko, da ga je Orel izčrtal že popolnoma in za vselej iz svojega siva in da govori z njim pač, kakor se govori z ljudmi, s katerimi hočemo biti prijazni in se pomenujemo zato iz vljudnosti z njimi nekaj hipov celo o stvareh, ki nas prav nič brigajo, ki pa mislimo, da so še najbolj primerne njih duševnemu obzorju.

Ribnik je povesil oči v veliki zadregi in sam ni vedel, kako pričel, da bi pokazal župniku čim prej, kako se moti v njem.

In v teh mislih je vzkliknil skoraj nehote:

»Gospod župnik, delate mi vendar krivico, če mislite, da sem šel edino radi zabave. Oziroma šel sem pač radi zabave, a našel je nisem,« se je popravil naglo in se zopet rahlo zardel.

Orel ga je pogledal začudeno in se potem nasmehnil.

»To bi ne bilo nazadnje nič hudega, ako bi se bili zabavali. Toda že razumem: v mislih imate namreč naš zadnji pogovor, ko je bil Pasar tukaj in sem jaz tako ostro obsodil vse one, ki se zasmehujejo?«

Ribniku se je zdelo, da sili iz teh zadnjih župnikovih besedi nekaj posebno zbadljivega, kakor bi mislil oni res, da se je prišel zdaj samo opravičevat sem, in kakor da mu hoče , zato tudi takoj pokazati, da ga je izpregledal in da se mu zdi tem bolj klavrn, ker je poleg vsega drugega še strahopeten.

»Na ta pogovor sicer sedaj nisem mislil, gospod župnik!« je rekel Ribnik nekoliko zbegan, a vendar trdno. »Toda tudi, če bi bil! Trdil bi zdaj vsaj lahko, da danes res ne samo umejem, ampak tudi čutim vaše tedanje besede.«

»In kako ste prišli do tega?« je vprašal Orel nekoliko bolj pozorno.

»Hm, morda na pol le po slučaju... Sedel sem sinoči pač nekoliko vstran od drugih pri mizi, med stricem in nadučiteljem, in tako človek opazuje in vidi vse drugače...«

»Tedaj bi rekel skoraj, da še niste poklicani soditi,« je vzkliknil Orel naenkrat popolnoma resno. »Ne stati ob strani: — noter, v sredo med nje je treba, in šele ako vas je potem vrglo samo od sebe vun, naj vam bo znak, da pojdite proč od njih. Saj prej še ne veste, kako bi bilo notri... Spominjam se iz dijaških let, ko smo se zbirali po beznicah, da sem vselej, res skoraj vsak večer, postal nekoliko časa pred vrati, preden sem se odločil stopiti .med ta vrišč in v ta grozni vzduh; toda ko sem vstopil in začul glasne pozdrave kolegov, sem se le čudil, kako sem se mogel še pomišljati.«

»Ne, gospod župnik! Mene je že vrglo vun,« se je nasmehnil Ribnik. »Ne rečem, da ne bi šel še kdaj tja dol, a potem bi sedel kakor snoči s stricem in t nekaterimi drugimi resnimi možmi ob strani drugih; zakaj to sem spoznal, da oni ni več moj svet in da nimam ničesar več iskati tam...«

Orel mu je mimo pogledal v obraz in pustil dalje čase svoje oči na njem.

»Tako hitro že?... In tako sami od sebe!... To je dobro, mladi prijatelj, to je dobro... Bog daj, Bog daj, da bi ostalo tako in da vas ne bi klicalo nikdar več nazaj...«

»Ne! V svesti sem si, da sem zmagal. In da niti slišal ne bom takih klicev, sem se odločil, da vtaknem za enkrat svojo glavo globoko med knjige. Zato sem prišel namreč tudi... Prosil bi vas, gospod župniki da bi mi dovolili iti prihodnji teden na vseučilišče, da se vpišem v teologijo.«

»In potem boste študirali tu gori?«

»Da, gospod župnik. Zima je dolga in…«

»Glejte, glejte!« se je zasmejal Orel. »Ni napačna misel to! Kar pojdite, in Bog z vami! Toda vi, bodoči doktor svetega pisma, ste vendar še malo špekulanta!« mu je zapretil s finim nasmehom. »Hočete videti tudi rezultate svojega dela. No, nič hudega, nič hudega!« je vzkliknil dobrohotno, ko je videl, da je Ribniku njegova opazka mučna. »Saj je to vedar le lepo od vas. Hotel sem reči samo, da pridete tudi vi do tega, in morda baš s tem, da ga vzamete za zdaj bolj praktično, da boste ljubili delo zaradi njega samega. Tu veste, je nekako ista razlika, kakršno učimo med nepopolnim in popolnim kesom. In kakor je dober tudi nepopoln kes, je dobra tudi nepopolna ljubezen do dela. Toda to je: le če ste dosegli ono popolno ljubezen do dela, ste dosegli vse, kar more človek doseči v tej solzni dolini.«

»Upati hočem vsaj, da pride vse počasi, drugo za drugim, in prosil bom Boga pomoči,« je vzkliknil Ribnik in se počasi dvignil s klopi, na kateri sta sedela. »Oh, gospod župnik, saj ne veste, kako sem bil tudi Boga pozabil ves ta čas... In šele danes, danes prvič po dolgem, dolgem času, se mi je odprlo zopet srce, in našel sem v molitvi tisto sladko tolažbo, ki jo najde le oni je ne išče več nikjer drugje... O, morda nisem čutil še nikdar tako, kako je Kristus dober, usmiljen in sladak!«

Oči so mu zažarele, in obrnil jih je daleč vun na svetlo zahodno stran, kjer so že žareli oblaki in čakali, podobni ogromnim, škrlatastim plaščem solnca, ki je stopalo počasi in mogočno po nebu proti njim navzdol.

A tedaj je začutil naenkrat težko roko na svojemu ramenu in skoraj preplašeno se je ozrl Orlu v njegov v tem hipu še bolj bledi in resni obraz.

»Umejte me prav in ne stresite se zdaj od tega, kar vam porečem,« je dejal Orel počasi in kakor s silno težavo. »Umejte me prav, zakaj posvariti vas moram pred tem, kar ste omenili sedaj nazadnje, pred – – Kristusom.«

Ribnik je stopil prestrašen nazaj in se ozrl z izgubljenim pogledom v Orlovo strašno bledo lice.

»Umejte me prav, saj sem rekel!« je kriknil Orel nestrpno. »Ne govorim tu o drugi božji osebi in nisem heretik — svarim vas samo pred — simbolom, ker se bojim za vas. Postati hočete mož, čujete: mož! In zato ne iščite sladkih, usmiljenih, prizanesljivih bogov — tja gor se ozrite na goro! Ali ga vidite sedeti na vrhu? Ne nežen in bled in ne s skrbno zglajeno rjavo brado — kakor ogromen Snežnik je njegovo telo, in kakor silni slapovi šume prameni njegove mogočne brade navzdol... In oni vrh tam na levi in oni na desni, to so njegove pesti... In mirno in trdo gleda navzdol, on Bog-oče Jehova, on Bog junakov in mož in sam Mož. In zahteva, da prihajajo v ravni najkrajši poti, poti brez ovinkov in počivališč, gor k njemu vsi, ki hočejo, da jih posadi na svojo desnico...

»To sem vam hotel še povedati. Ali ste me umeli?«

»Sem!« je rekel Ribnik kratko in se zravnal.

»Tedaj naj vas blagoslovi On, ki ljubi vse, kateri ga iščejo in najdejo.«

In razšla sta se in korakala počasi vsak na svojo stran.

Konec.