Postiljon.
| ← Na grobu pesnika. | Postiljon. Prvenci Janez Bilc |
Na grobu nekega mladenča. → |
| |||||||||||||
Lepa b’la je noč spomladna,
In srebern oblačič je
Sem ter tje po nebu krožil,
Migale so zvezdice.
Spali travniki in logi,
Spalo mirno je že vse:
Nihče, sama lunica
Čula še na cesti je.
Veterci so le šumljali
Mirno skozi spavnico,
In pihljali preprijetno
Po pomladni izbi so.
Le potok se skrivno vil je,
Cvetja sanje dihale,
Rožice po tihih krajih
Duh prijeten širile.
Terši bil moj postilijon,
Pokal z bičem je okrog,
Da po hribih, dolih poje
Njega svitli, zviti rog.
In po travnikih cvetočih
Se razlega glas podkvá,
Štiri bijejo konjiči
Pik, pok, pik pok terde tla.
Gozd in travnike pozdravlja,
In naprej, naprej dervi;
Ko da sanjal bi, zapušča
Mesta, terge in vasi. —
V sred krasote pomladanske
B’lo pokopališče je;
Žalostno je tukaj bilo
Vsem popotnikom sercé.
In na hriba kraj zeleni
Vslonjeni zidovi so, —
V tihi žalosti razpeto
V sred je znamnjc križa blo.
Tiho postiljon jezdari
Ino v britki žalosti
Konje vstavi, in pogleda
Tje, kjer križ visok stoji.
„Tukaj konj in voz postati
Mora, — naj vas ne jezi —
Tam pred križem v hladni zemlji
Dragi brat, sodrug mi spi.
Škoda je, gospod, za njega!
Zvest prijatel mi je bil. —
Nihče tak lepó ni trobil,
Kot je rog njegov donel.
Tukaj moram trobit’ njemu,
Ki sladkó pod travo spi;
Tukaj njemu draga pesem
Vedno, vedno naj doni. —“
In prot grobju jo zatrobi,
Da okrog, okrog doni:
Drami milega si brata,
Ki tam v tihem grobu spi.
Čuj! kak roga glasno petje
Od hribovja mu doni,
Ko da postiljon spijoči
Njemu z groba se glasi.
Dalje dirjati po polji,
Po ravnini, je že čas.
Dalje dirja, al še dolgo
Misli čuti z groba glas.