Postava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Postava
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 8, 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ubogi Matevž ... Niti on sam se ne more več jasno spominjati, koliko je pretrpel in kaj je občutil tisti čas; samo toliko še ve, da je bilo tužno in grozno ...

– Kako tudi ne, saj se še mladeniču, ki je prost kakor ptica na veji, ob času grenkega slovesa prikrade nadležna solza v lepo oko, a kaj še le možu, ki zapušča sedem malih črvičev in vrhutega še bolno ženo, ter mora obleči modro suknjo in hajdi, kamor ti ukažejo.

– Da, sedem otrok je imel kmet Matevž, a radodarne rojenice so mu obetale še osmega. Huj, kdo bo odslej skrbel zanje, kdo gospodaril obširno domovanje, kdo obdeloval polje ...?

– Pa da bi bila vsaj žena zdrava, potem bi se vse še nekako ložje preneslo. Toda ženka postaja od časa do časa bledejša in zdravniki tako čudno skomizgavajo z ramami ...

Oj hudo, žalostno in pusto je bilo tisti čas, ko se je Matevž poslavljal od svoje družine, a vendar si ne more kaj, da bi se redno vsaki dan ne spominjal na one grenke trenutke ...

... »Matevž«, je tedaj vzdihovala žena, sedeča v postelji, »morda se ti posreči, da kmalu dobiš dopust, ali pa te še celo oprosté, saj morajo uvideti, da ne moremo, da sem bolna ... in otroci ...«

»Hudiča bodo uvideli, ha, ha. Brigajo jih moji otroci, tvoja bolezen in drugo! Ti ljudje nimajo srca. Preje bi se kamen omečil.« – »Ne kolni, ljubi Matevž, to ti ne pomaga nič. Za sedaj ti ne preostaja druzega, kakor da se udaš in greš!«

– »Udaš in greš,« je ponavljal mož kakor v sanjah, sklonil svojo trudno glavo v njeno naročje in pričel ihteti ...

– Tudi žena je postala solzna, čeravno si je reva prizadevala, vzdržati se trdno, da bi svojega nesrečnega moža vsaj nekoliko potolažila.

– Otroci videč svojega očeta jokajočega, zagnali so še oni glasen jok ...«

– Oče si je obrisal solze in se obrnil k otrokom. Vsakega posebej je dvignil kvišku ter ga toplo poljubil.

– To je malčke utolažilo.

– Očetovo srce je postajalo vedno bolj razdvojeno. Ves bled se je vnovič nagnil k ženi:

»Meta, jaz – jaz se bom ustrelil!«

»Matevž, za božjo voljo, ne govori vendar tako brezbožno! Ne smeš obupati, se bo že obrnilo na bolje. Jaz in otroci bomo vsaki dan molili in prosili boga, da se srečno vrneš in da jaz zadobim zopet ljubo zdravje. Tvoja mati se pa itak že jutri preseli k nam in ta nam bo v veliko oporo.«

– V tem je zadrdral voz pred hišo.

– Matevž se je ozrl skozi okno.

– »So že tukaj. Meta, jaz moram iti, glej, že čakajo. Z bogom Meta in na svidenje! Pa kmalu piši, ko ti pošljem svoj naslov!«

– Rahlo je položil svoje žuljave roke okrog njenega vratu ter jo poljubil na solzno, ovenelo lice.

– »Z bogom, Meta, z bogom!«

– »Otroci, moji otroci, Matevžek, Metka, Ančka, Tinček, Grogec, Micka – dajte mi rokco, no! ... Tako – vidite. Le pridni bodite in mamo ubogajte! Z bogom!«

– Vnovič se je razlegnil glasen jok po hiši ...

– Voznik je udaril po konjih ...

– Oj da, tisti čas je bilo strašno, žalostno in pusto ...

– Matevža so prvi čas k sreči nastanili v Ljubljani, odkoder je imel dve uri hoda do doma. To mu je bilo v veliko uteho. Res, da on sam ni smel domov, toda k njemu se je pogostokrat oglašal ta ali oni znanec. Najbolj vesel pa je bil Matevž svoje matere, ki je redno dvakrat na teden prihajala k ljubljenemu sinu ter privedla s seboj po enega, včasih tudi po dva otroka. Tako so si ostali vendar le precej v ozkem stiku, dasiravno so vsi že vnaprej trepetali pred onim trenutkom, ko bo moral Matevž oditi naprej – na bojno polje.

»Glej, Matevž,« mu je nekoč dejala mati, »kako krivično je sedaj vse na svetu. Kakor veš, sta bila ti in županov Martin oba en dan potrjena. A ti, gospodar in oče sedmih otrok, si moral v vojake, Martina pa, ki je sam, in ki je v nadlego in pohujšanje celi občini, so pa oprostili. Pravijo, da ga je deželni glavar, tisti Šusteršič ven izrezal. Kakor sem čula, je tudi naš župnik letal zanj v Ljubljano. No, seveda, Martin je Šusteršičev pristaš, in sicer tako vnet, da zaradi njega menda kar tri dekleta pripravljajo plenice.«

– »Da, mati, sedaj so le tisti srečni, ki so vseskozi hudobneži. Sicer nas pa vladajo itak sami hudobneži in barabe in oni že znajo čuvati svoje ljudi. Pa – kaj sem že hotel vprašati – aha ... Kaj pa Metino zdravje? Ali ie že kaj boljše?« – »Inu, tako je no. Sicer pravi, da se bolje počuti, a meni se zdi tako bleda. Bog daj, da bi se srečno izteklo, ko pride tisti čas.«

– »Bog daj, res,« je vzdihnil Matevž. »Kaj pa otroci, ali so pridni?« 

»No, otroci so pač otroci. Vedno gledajo skozi okno, kdaj prideš domov. Le škoda, da niso nekoliko večji, ker potem bi nam delo ne bi tako zastajalo.«

– Matevž se je spomnil svoje zemlje in zopet globoko vzdihnil. O kako lepo je bilo vse obdelano, ko je bil on doma ...!

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

– Minilo je dober mesec dni, odkar je bil Matevž v vojaški suknji, a njemu se je zdelo, da je med tem poteklo že celo leto. Ko bi ga še mati tako pridno ne obiskovala, bilo bi mu obupati.

Lepo in solnčno je bilo tisto jutro, ko se je Matevž otožno oziral skozi okno vojašnice. Mislil je na bližajočo se dobo kmetskega dela, mislil na svoje neobdelano polje in na drage, toli ljubljene svojce ...

Pričakoval je, da pride mati. Že predvčerajšnjem ali vsaj včeraj bi imela priti. Zakaj je ni ...? Pa se vendar ni zgodilo kaj hudega ...!

Zazvonilo je poldan, a matere ni bilo. Matevž je postajal ves iz sebe ...

Po kosilu je šel ven na dvorišče.

– Morda pa pridejo mati popoldne ... Kaj ko bi jim šel nekoliko naproti ...

Toda glej – ali prav vidi, ali ga motijo njegove oči – ali ne krevsa proti njemu, s palico v roki njegov sosed in krstni boter, osemdesetletni Tomaževec ...? Da, prav on je in naravnost k njemu stopica ...

»Kaj vidim? Boter, vi ste – ali ste res vi?«

»Bog daj, Matevž! Da, jaz sem. Ej, stare kosti niso za nikamor. Sicer sem se polu pota vozil, a vseeno sem utrujen, kakor bi se vračal prav s Triglava.«

»Toda, boter, povejte mi hitro, kaj se je zgodilo, da ste vi prišli? Kje so pa mati?«

Starec je zakašljal ...

»Hm, hm, mati ne morejo od doma. Saj še ne veš, Matevž, da si dobil sina. Pa prav čvrst deček je.«

»Res«, se je zavzel Matevž. »Kaj pa Meta? Kako je z njenim zdravjem?«

»Hm, – deček je zdrav, prav zdrav in –«.

»Kaj je z mojo ženo, pravim,« je hitel Matevž ves v eni sapi.

– Starec je vnovič zakašljal.

»Ljubi Matevž, bog nam pošilja včasih hude poskušnje, toda obupati ne smemo, ker –«.

»Boter, povejte mi naravnost, kaj se je zgodilo,« je skoro zavpil Matevž.

»Matevž, takoj ti povem, a bodi mož! Bog je Meto ljubil in jo je – hm – hm – poklical k – sebi.«

Globoko je zasopel starec in sočutno prijel Matevža za obe roki.

»Meta mrtva,« je votlo kriknil Matevž, ter se zgrudil pod bližnji kostanj na leseno klopico ...

»Tomaževec se je vsedel poleg njega, ga božal kakor otroka in ga tolažil, kakor je najlepše vedel in znal ...

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Po dolgem, dolgem moledovanju je Matevž vendar dobil za borih štiri in dvajset ur dopusta, z ostro pripomnjo, da ako ne bo ob določenem času točno zopet na svojem mestu, ga doleti ostra kazen.

– Matevž je naročil voz in odpeljala sta se s Tomaževcem domov.

Pot ju je peljala čez cvetoče travnike, čez plodne njive in skozi mali senčnati gozd. A kaj je pridnega gospodarja danes brigala vsa ta naravna krasota ...

... Čim bolj sta se bližala hiši, tem obupnejši je postajal Matevž.

Skozi okno je že videl goreče sveče. Zamižal je in vzdihnil ...

Voz je obstal na dvorišču ... Nasproti mu je prihitela mati, vsa solzna in prihuljena.

»Božja volja. Matevž, kaj hočemo.«

– Sin ni odgovoril ničesar.

– Tomaževec se je poslovil z obljubo, da se bo še povrnil in da bo že on ukrenil vse potrebno radi pogreba.

– Na mater oprt je stopil mladi vdovec v hišo, kjer je na mrtvaškem odru, med cvetjem dehtečih rož, ležala njegova Meta.

Padel je na stol, podprl si z desnico vročo glavo ter nekako topo in nepremično zrl v voščeno bledi, a mirno speči obraz rajnice ...

Mati je stopila tik njega in grenke solze so ji polzele po uvelih licih ter padala doli na sinovo ramo ...

Čez dolgo še le se Matevž vzdraml in se plaho ozre po hiši.

»Mati, kje so moji otroci?«

»Bodi brez skrbi zanje, Matevž. V dobrih rokah so. Sosed Mrkon jih je vzel k sebi in jih bo obdržal, dokler se ne izvrši pogreb. Je rekel, da je najbolje tako in jaz sem mu dovolila. Le novorojenčka sem obdržala. Tu v kamrici je, čakaj no, takoj ti ga prinesem.«

– Mati je stopila v kamrico in prinesla očetu novorojenčka.

– Matevž ga je vzel v naročje, dvignil ga kvišku ter se bridko nasmehnil:

»Črviček, zakaj te ni vzela mamica s seboj ...!«

»Ne smeš tako govoriti,« ga je narahlo pokarala mati ter mu odvzela dete. »Saj bog ve zanj. Matevž, sedaj pa pojdiva v kuhinjo, da boš najprej kaj jedel, potem pa lahko greš pogledat k otrokom.«

Sin je ubogal in šel za materjo ...

Zvečer istega dne so prišli tolažit nesrečnega Matevža mnogi njegovi znanci in sosedje ...

»Le miren bodi, prijatelj,« mu je s prepričevalnim glasom govoril sosed Mrkon, »oprostili te bodo, prav gotovo te bodo oprostili. Lepo te prosim, kaj naj začne osmero otročičev brez očeta in matere.«

»Res je, kaj naj počno otročiči sami,« je pritrjeval Mrkonu drugi sosed Mihovec. »Veš Matevž, takoj po pogrebu gremo kar s teboj vred prosit za te, pa grem stavit, da bomo uslišani.«

Sedaj še le se je spomnil Matevž, kako kratek je njegov dopust. Jutri popoldan mora biti že v vojašnici, a Metin pogreb se ima po določenih urah vršiti še le pojutranjem zjutraj.

»Moj bog,« je vzdihnil globoko, »niti k pogrebu ne bom mogel ...«

»Zakaj ne, zakaj,« so silili vsi naenkrat vanj.

»I zato, ker sem dobil samo štiriindvajset ur dopusta. Jutri popoludne, ko bo ura dve, moram biti že zopet v Ljubljani.«

Sosedje so se zavzeli.

»Veš kaj, Matevž,« je povzel moško Mrkon, »to se pa nikakor ne sme zgoditi, da bi šel ti preje od hiše, nego položimo tvojo ženo v grob. Naka, to se ne sme zgoditi, pravim, in se tudi ne spodobi.«

»Ali, ljubi Mrkon, ti ne veš, kako ostre postave imamo pri vojakih. Joj, kaj bodo storili z menoj, če ne pridem!« 

»Matevž, postave take ali take, jaz pa pravim, če so ljudje, ti morajo odpustiti, ko jim poveš, kakšna nesreča te je obiskala, koliko otrok da imaš in da si se Ie zato zakasnil, ker si se udeležil ženinega pogreba,« mu je govoril Mihovec.

»Že res, Mihovec, toda jaz ne upam.«

»Vraga vendar,« se je razhudil Mrkon, »če te končno tudi kaka dva dni zapro, nič ne de! Ko boš prestal, ti ne bo žal za to, toda če ne ostaneš doma do pogreba, ti bo pa za vedno žal, Ie pomni me!«

»Da, tako je, Matevž! Eno samo ženo imaš, le opogumi se,« so ga bodrili sosedje.

– Matevž je mislil in mislil, ugibal in ukrepal, a slednjič je sklenil tako, kakor so mu svetovali sosedje in kakor je želelo njegovo srce ...

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Na dan pogreba se je zbrala zgodaj zjutraj pred Matevževo hišo velika množica pogrebcev. Vse je milovalo mladega vdovca, vse je čustvovalo z njegovo nesrečo.

V hiši ob mrtvaškem odru je stal Matevž, podoben izklesanemu kipu. Po glavi so se mu podile misli in menjavale tako čudno, da skoro ni več vedel, ali je resnica vse to, kar se godi krog njega, ali je le strašen sen ...

Med tem je nastal zunaj vrišč:

»Žandarji, žandarji ...!«

... Dva orožnika sta stopila v hišo in vrata na znotraj zaklenila.

Matevž se je zganil.

»Kaj hočeta, gospoda?«

»Vas hočeva, nič drugega«, je osorno odgovoril eden orožnikov. »Že včeraj popoldne vam je potekel dopust, a vi ste še vedno tukaj. Takoj morate z nama.«

»Pa pojdem,« je rekel trpko Matevž.

»Po postavi vas morava ukleniti. Dajte roke!«

– Kakor jagnje je ugodil Matevž orožnikovemu povelju.

– Še le, ko je ubožec začutil težko železje na svojih rokah, se je zavedel istinitosti groznega položaja.

»Meta,« je zakričal bolestno, ter se vrgel k obrazu pokojnice ...

Solze uklenjenega moža so močile bledo lice mrtve žene ...

»Pojdimo,« je velel orožnik in ga potegnil proč. Drugi orožnik je odklenil vrata.

Ko sta orožnika z uklenjenim in solznim Matevžem stopila iz hiše, so ženske, ki so čakale na pogreb, zagnale glasen jok. Možaki so pa, s strašnimi kletvami na ustih začeli pobirati kamenje ...

V tem trenutku bi se bilo brezdvomno zgodilo nekaj strašnega, da ni stari Tomaževec uprav z mladeniško urnostjo skočil med razkačene može in jih začel miriti:

»Možje, bodite pametni in pustite žandarje. Ta dva morata storiti tako, kakor veleva postava. Pustite ju pravim, ker drugače vas lahko vse postrelita in za Matevža bo še slabše!«

To je pomagalo v toliko, da so možje drug za drugim izpuščali kamenje in pustili one tri mirno oditi.

In sedaj se je vnovič oglasil Tomaževec. Svečano in proroško so zvenele njegove besede:

»Sosedje, poznam vaša dobra srca in vem, da boste z menoj vred skrbeli za uboge sirotke, dokler se ne povrne Matevž! A za one zveri« – zdajci je starec visoko dvignil svojo koščeno pest – »bo že še prišel dan plačila! Možje, zapomnite si besede moje, besede osemdesetletnega starca: Država, ki tako zverinsko počenja s svojimi ljudmi, ne bo zmagala nikdar, ampak bo uničena, strta in poteptena, kakor gnusen črv na cesti!«

In da bi pomiril svoje sosede, je snel starec klobuk z glave ter začel glasno moliti rožnivenec za večni blagor pokojne Matevževe žene ...