Posojilo in vračilo

Nekoč je visoko na planini drvaril drvar, lesoval in oglaril, pozimi pa s sanmi sankal drva k vodni riži. Na planino pa je prišel nekoč sam kralj in naletel na drvarja. Nekaj časa ga je opazoval pri njegovem delu, nato pa ga je vprašal: »Koliko zaslužiš?« »Šest zeksarjev!« mu odgovori drvar. To se je kralju zdelo malo, zato nadaljuje: »Pa lahko živiš z njimi?« »O, pač! Lahko, ker moram! Lepo si jih razdelim takole: dva vraču jem, dva posojujem, dva pa imam za svojih dva in trideset!« Kralju se je to zdelo zelo čudno. Sprašuje in sprašuje, toda drvar mu odgovarja zmerom enako. Zato kralj premišljuje, kako bi vendarle zvedel od drvarja, na kakšen način lahko tako imenitno gospodari. Sklene poslati svoje ministre k njemu na planino, drvarju pa reče: »Ker znaš dobro računati in še bolje gospodariti, tako da lahko od šestih zeksarjev dva posojuješ, dva vračuješ, a z dvema rediš še svojih dva in trideset, ti bom poslal na planino v rejo tri koštrune. Dobro jih ostrizi!«

»Bom, častivredni gospod!« reče drvar in nadaljuje z beljenjem plohov. Kralj se vrne v prestolno mesto in takoj pošlje svojega prvega ministra na planino k drvarju. »Koliko zaslužiš?« ga vpraša minister. Drvar mu pove tako, kot je povedal kralju. Ker pa mu je kralj dejal, da mu bo poslal koštrune, ki naj jih dobro ostriže, je zahteval od ministra za svoj odgovor veliko denarja. Minister mu ga res da.

Odide prvi in pride drugi minister skušat drvarja, kako more s tako majhnim zaslužkom živeti pa še vračati in posojati. Toda drvar mu odgovori enako kot prvemu in ostriže tega »koštruna« še za večjo vsoto denarja. Resnice mu pa le ni povedal.

Odide drugI minister pa pride še tretji skušat drvarja. Kako more vendar vračevati, posojati in še pre¬življati svojih dva in trideset? Tudi temu ministru odgovori z istimi besedami in tudi tega »koštruna« ostriže še za večjo vsoto. Skrivnosti mu pa le ne razodene!

Tedaj se kralj razjezi na svoje ministre in pošlje na visoko planino po drvarja. Drvar se obleče v boljšo obleko, si natakne na noge najboljše javorove cokle in odide na dvor. Pred kraljem se popraska za ušesi in odkašlja:

»Kaj zapovedo, častivredni gospod?« »Sedaj mi pa končno le povej, kako preživljaš svojih dva in trideset pa še vraču ješ in posojuješ!« Drvar se zasmeje in kralju razloži: »Vidite, gospod! Res zaslužim samo šest zeksarjev. Od tega dva posojujem — porabim za otroke, ki mi bodo na stara leta vračali; dva vračam svoji stari materi, ki me je tako skrbno vzredila; no, in dva imam pa za svojih dva in trideset — zob!«

Tedaj kralj pohvali drvarja in ga povrhu še obdari!