Posmrtnice VIII
Spet tu na trde zemlje tleh,
Kjer kdaj glasíl se jok in smeh
In bujno cvel je ― greh!
Pač zadnja sva, ― vse zbrano
Pred tabo in pred mano . . .
Le stisniva se v skrajni kot,
Zavedajoč se svojih zmot
In sejm ta zriva odondod!
Tu v kotu delavci in kmetje
In siromaki in poetje;
A tamkaj, glej, škrlatniki
In zlati so ovratniki
In téžke mošnje z zlátniki.
Kakó se tí šopirijo,
Kakó oblastno širijo
Ko davne dni kedaj, ―
Menéč, da to bo vekomaj.
A ― znova tromba, čuj, bučí,
Na levi bliska se, grmí,
Na desni solnce se blesti . . .
In viš, li viš ?
Dol z nêba k nam se niža križ,
In ž njim dol plava ― Mož-Trpin,
Poln nekdaj bridkih bolečin;
A križ sedaj je zlat,
Dol nese Mu ga zbor krilát,
Da križ ta priča,
Kdo vgrezne zdaj se, kdo vzveliča.
Ves poln je Jozafatov dol,
Sred njega zlat, visok prestòl
In On prestòl zasede
In meče krog poglede . . .
Oj, tam bridkóst,
A tu radóst!
A On sedí, zre krog povsodi
In . . . . . . . . . . sodi!
Kakó sedaj trepečejo,
Kakó z zobmí šklepečejo
Pred stolom tam škrlatniki
In zlati ti ovratniki
In mošnje téžke z zlatniki!
»Pod črn oblak vi vsi,
Kjer bliska se, grmí«
Nekteri teh pa vendar zbrani
Med nami so na jasni strani,
Od žarkov solnčnih obsijani:
Tem čast služila in denar
Sta za človeštvo le v korist,
A v kvar? ― Nikdar!
Zató jih sem poslal je Krist . . .
Nad nami, njimi solnce seva,
Nikdar pač takega več dneva!
A delavci in kmetje
In borni mi poetje
Le bolj še stiskamo se v kote,
Bojé se Kristove togote
In kazni in sramote
Za davne zmote . . .
In znova tromba zabučí:
»Nikogar li več tukaj ní?
Naprej vi, delavci, trpini,
Vi kmetje tudi,
Ki trde zemlje grudi
Izsiljevali kruh ste v trudi.
Dovolj trpeli ste v nižini,
Tam plača v rajski bo višini!« . . .
Midva pa skrivava se v kot,
Poznalca svojih zmot. ―
»Kaj skrivaš se, tí pevče-bore,
Kdo meni skriti pač se more?
Okó te moje v temi vidi,
In tí in tí gor idi!«