Posmrtnice IX

Končan je dan grozán, strašán,

Oj sodnji dan!

Rad bil bi jaz mu vtekel,

Vedoč, da imam kaj kreposti,

A tudi kaj slabosti;

A Krist je rekel:

»Ti bodeš nebeščan!« . . .

Strah ves li je končan?

Ah, ni! še duh se moj bojí!

To niso li le pevske sanje?

Če sanje, — kdo veruje vanje?

Še strah me trese, še sem plah,

Čuteč na sebi zemski prah —

Ah, težke sanje!

Pač prah tu je! — a kaplje tri

Njegove vidim tu krvi,

Krvi te svetorešne,

Ta pege pač izpere grešne!

S to nado naglo plavam gor

Na večnojasni tist obzòr;

Res, daljna je višava,

Nakràt pa vzplava

Mi duh s telesom

K razjasnjenim nebesom —

Na pragu njih stojí ključár,

Li mene čaka mar?

On rádostnega čela

Pokliče angela Mihela:

»Tu zadnja zemska duša

V nebesa priti skuša.

Pri delu zdaj pomagaj mi,

Le tenko, vestno vagaj mi; —

Sicer ni treba vage,

Kdo naše naj prestopi prage:

Saj tisoče že let

Vesoljni vagaš svet,

Poznaš, pred tabo kdo je tist,

Poznaš srce mu in obist;

No, vendar vagaj,

Pri delu mi pomagaj!

Ta bil ni pač prav brez slabosti,

A menda več ima kreposti,

In zdi se mi še précej čist,

S krvjó ga pač opral je Krist!

Razsodi pa naj tvoja vaga,

Če za Boga je, ali vraga!«

Na vagi sem!

Ne vem, na kterem pragi sem.

Na gornjem, ali spodnjem,

Ves trepečoč

V nekdanjost in pa v večnost zroč . . .

Trepečem še po dnevu sodnjem,

Po pravoreku še Gospodnjem.

Levico angel v levo dene,

Desnico v skledko desno vklene, —

(Ah, v levi je precéj napak,

Bojim se: desno vrže v zrak)

In vaga me na grame,

Strašán trenotek záme!

Ključár pa tam se je smejál

In Mihaelu je dejal:

»Le glej, da vaga se ne zlomi,

Po njej, veš, težko bó mi.«

In — pok! slabosti lahke v zrak,

Kreposti pa na zemlje tlak —

In zdróbljena je vaga!

Prek rajskega zdaj urno praga!

In sveti Peter je vesel,

Potrt zrè v vago svet Mihel . . .