Posmrtnice IV

"Ti nisi še za nas:

Tam doli si zapravljal čas!

Le prej še v vice,

Saj znane te so ti temnice!"

""Ne! dosti doli vical sem!"

Ključarju koj zaklical sem,

In ko sem to izrekel,

Spred raja sem odtekel

Nad večno tist goreči pekel.

""Odprite.

Tja noter me vzemite!""

In satan črn ves okajèn

Pridvigne glavo ven . . .

"Ne! tí za nas si prepobožen,

In ljud, ki zdaj mi je podložen,

Ti ves mi spreobrnil boš,

Oj ti za nas presveti mož!

Kje moje bo potem kraljestvo,

Podzemeljsko nebestvo?"

In ― lop!

Zaprè peklenski mi zaklop . . .

A kam sedaj?

Na svet ne vrnem se nazaj, ―

Spet pred nebeška vrata,

Ki sevajo vsa zlata.

""Ključar! tu mesta mi ne daš,

Kaj stranskih sôb li še imaš,

Kjer bivali so kdaj očaki,

Ti starodavni poštenjaki,

Kjer deca zdaj nekrščena

Je trumoma razvrščena?

Tam petje Serafinov

In godbo Kerubinov

Iz dalje daljne vsaj

Poslušam naj!

Iz dalje zrem naj solnčni soj,

Oj bodi vsmiljen tí z menoj!

Pač kótič kak še kje imáš,

Da lahko meni ga oddaš?!""

"Imam!

In naglo ti ga dam . . .

Tam notri velik biva mož,

Ti hitro zapoznàl ga boš;

A takega še tisoč let

Ne da vam spet slovenski svet!"