Posmrtnice II

Oj hvala tebi, Vila, hvala,

Ki sem celó si me spremljala . . .

Aj, jasne, krasne te višave

Kraj moje li so očetnjave?

Tu rajska pač so vrata,

Glej, krog in krog so zlata! . . .

Odlôžil težko breme sem,

Povesil trudno teme sem

In pevska moja Vila

Na svet se znova je spustila:

Saj Vil pač treba je ljudém,

Ko žarkov solnčnih je očém; ―

A Božja tu so vrata

Skovana vsa iz zlata!

Potrkati li nánja smem?

Ubogi smrtnik jaz ne vem.

Na vratih zlat pa vidim ključ

In skozi rajska seva luč, ―

Potrkati li smem?

Ne vem, ne vem, ne vem; ―

Povsod potrebni pa prosjak

Na vrata vsa potrka vsak,

Če se odprè in če se ne,

Na duri druge trkat gré.