Nepridipravljice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Nepridipravljice
Eva Škofič Maurer
Dovoljenje: Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kaj naredi klovnesa, če je žalostna[uredi]

Kadar je klovnesa Mika Maka žalostna, v resnici ni več Mika Maka, temveč je najprej samo Maka, potem Ma in nazadnje samo še mali m. Zvije se sama vase, cvili, joče in se trese. Ko najhujši naliv mine in je v kuhinji že poplava solza, odide mali m, ki je bil nekoč klovnesa Mika Maka, v sobo in počepne v kot. Tam se guga naprej in nazaj in si tiho mrmra: Mm, mm.
Zgodi se čarovnija: glas se v grlu spremeni v okroglo muckasto kepico in ta se zakotali v trebušček. Tam se zavrti z največjo hitrostjo, kakor tiste živobarvne gobe v avtopralni¬ci, in napade žalost. A žalost se ne da tako zlahka - prebrisa¬no se razdeli v več majhnih žalosti in se skrije v noge, roke, glavo, nos klovnese Mike Make. Nekaj žalosti pa muckasta kepica le izmije iz trebuščka, in ko ta nič več ne boli, klov¬nesa, ki je od vsega hudega še vedno samo mali m, nekajkrat poskoči po desni nogi in kepica se odkotali v lov za drugo žalostjo naravnost v podplat.
»Hihi, to žgečka!« se med solzami zasmeje že malo manj žalostna klovnesa. Potem se postavi na glavo, žgečkljiva kepica glasu se odkotali do las in ti se zvijejo od smeha. Kepica nagajivo požgečka v nosu, zato klovnesa kihne in mala žalost, ki se ji je motala po glavi, neznansko hitro odle¬ti naravnost v kuhinjo, čofne v jezerce solza in se utopi.
Zdaj je čas za preval, da se bo muckasta kepica lahko od¬kotrkljala v levo nogo, zgrabila za uho malo žalost, ki se skri¬va tam, ter jo pregnala.
Potem klovnesa, pravzaprav tisti mali m, ki je ostal od nje, vstane in naredi stojo na rokah; kepica toplega glasu pri¬leti v desno roko in opravi z malo žalostjo v njej. Hitro nare¬di še kolo, da kepica lahko zgrabi malo žalost tudi v levi roki. Klovnesa varno pristane na nič več žalostnih nogah in tedaj se še zadnji ostanek žalosti skrije v prsi in prestrašeno grozi. Mm, mm, mm, jo zbada kepica iz glasu. Potem jo enkrat, dvakrat, trikrat strese in tedaj se še najmanjša žalost razleti na tisoč koščkov. Koščki odplavajo po žilah in se stopijo kakor sladoled.
Mm, mm, se kepica znova spremeni v navaden glas in poboža klovneso po grlu. Mali m zraste v Ma in potem v Ma¬ka in že je spet tu dobrovoljna Mika-Maka.


Kje domujejo klovnski noski[uredi]

Prvi april! Prvi april! Prvi april!!! Dan norčkov in norčevanja. Največji praznik klovnov in klovnes! Dan, ko bi vsi morali v šole, na ulice in v službe z rdečim noskom. In zakaj tega ne storite? Ali ne veste, kje bi tak nosek dobili? Res, to ni lahko, kajti za tak čisto pravi rdeči klovnski nosek se je treba potruditi. Po umetnega greste lahko tudi v trgovino, ampak kakor te plišasti kuža ne posluša tako pozorno, kot pravi pes, tudi umetni nosek ne zmore izvabljati takšnih nasmehov, kakršne zna pravi.
Pravi noski pa so doma na najbolj zelenem otoku v Jadranskem morju. Kajti pravi noski obožujejo zeleno barvo. Ni lepšega kakor rdeč nosek na zelenem.
Na ta otok se moraš odpraviti čisto sam, s čolnom na vesla, da ne bi delal prevelikega hrupa, in če je le mogoče ponoči, saj takrat noski spijo. S sabo pa moraš vzeti lončnico - rožo, ki živi v lončku. A za nič na svetu to ne sme biti roža, ki cveti. Noski so namreč zelo ljubosumni. To mora biti kakšna zelena lepotica, lahko je recimo plezalka, ali ovijalka, ali pa smrečica. Bistveno je, da je čim bolj zelena.
Ko priveslaš do otoka, si izbereš drevo, na katerem spi največ noskov. Spodaj postaviš lončnico, sam pa se skriješ v grmovje in čakaš. Najboljše je, da si tudi ti oblečen v zeleno - tako se najlažje skriješ - pa tudi nosek te bo hitreje vzljubil, če boš odet v njegovo najljubšo barvo.
Zjutraj noske zbudijo prve ptice. Ker so zelo radovedni, hitro opazijo, da je pod njihovim drevesom nekaj novega. Bolj ko je nosek radoveden, boljše je. Sicer pa bo najrado¬vednejši nosek prvi prifrčal z drevesa na lončnico, da bi si jo pobliže ogledal. Ta je pravi zate. Ne čakaj na drugega. Ko boš videl, da nosek zavzeto skaklja po zeleni lončnici in si jo ogleduje, jo hitro zgrabi in skoči z njo v čoln. Tako bo nosek ostal s tabo.
Doma postavi lončnico na okensko polico, tja, kjer je največ sonca.
Lahko se zgodi, da bo rdeči nosek nekaj časa kuhal mu¬lo, ker si ga odnesel z njegovega otoka, a najbrž ne dolgo. Kaj kmalu bo začel zavzeto raziskovati vse, kar ga obdaja in bo na svoj otok čisto pozabil. Saj, kot sem že rekla, klovnski noski so zelo radovedni - vsaj tisti pravi.
Vendar nosek ni takoj toliko zrel, da bi si ga poveznil na nos. Ko vse razišče in se privadi na okolje, si ga lahko nade¬neš prvič, a največ za deset minut. Potem počni to nekaj dni zapored in čez kak teden si ga že lahko nadeneš za pol ure. Morda te bo sprva malce bodel, a sčasoma se bo prilagodil tvojemu nosu in tvoj nos njemu in kmalu ga ne boš več želel sneti.
Lepo bi bilo, ko bi vsak nosil svoj klovnski nosek čim pogosteje. Čez rdeči rob klovnskega noska so vse stvari vide¬ti manj nevarne in prijaznejše.


Kako se je rodil smeh[uredi]

Ko je bila Zemlja še zelo mlada, se je nanjo od nekod iz vesolja pri kradel strah. Takoj po pristanku je začel vanjo kopati. Kopal je dolgo, tako dolgo, dokler ni zlezel prav v njeno središče. Tam je bilo temno in toplo, ravno pravšnje bivališče zanj. Strahu je bilo udobno, nihče ga ni preganjal, pa je rasel in počasi raztezal svoje lovke. Zemlja ni niti sluti¬la, kaj se dogaja, nemoteno se je sukala sama okoli svoje osi in se sončila malo s te, malo z one strani.
Na drugem koncu vesolja pa se je vrtel Veseli planet.
Planet se je ves čas tresel od smeha. Kakor žogo ga je v . mehu premetavalo sem in tja po vesolju. Zaletaval se je v druge, resne planete in jih metal s krožnic. Povzročal je pravo zmedo. Veselemu planetu se je zdelo to prav zabavno, drugim planetom pa ne. Tako jezni so bili, da so ga začeli obmetavati z meteoriti. A meteoriti so Vesel i planet samo žgečkali, in sicer tako zelo, da ga je od silnega smeha raznes¬lo. Njegovi drobci še danes plavajo skozi vesolje in na njih potujejo smehci.
Minilo je veliko let in na Zemlji so se naselili ljudje. Ni¬koli se niso ne smejali, ne žgečkali in ne pripovedovali smeš¬nic. Planet Zemljo so obvladovale nevidne lovke strahu. Vladal je Strah. Ljudje so se bali vsega: strele, teme, ognja, živali, lakote, starosti, drug drugega, najbolj pa sprememb. Kajti če vlada strah, so spremembe nezaželene. Zato ni bilo nikogar, ki bi si izmišljeval pesmice ali pravljice in tudi nič novega niso izumili. Nosili so vedno enako obleko in živeli na moč dolgočasno. Z zoro so vstajali in z mrakom hodili spat. In nikoli niso nikamor potovali.
Tudi otroci so bili prestrašeni, a še vedno radovedni.
Šestletni Koni je ponoči, ko so že vsi spali, najraje zlezel na streho in štel utrinke. Neke noči pa je čez nebesni svod za¬plesalo nekaj nenavadnega. Bil je živobarven utrinek, ki ni letel naravnost, temveč malo sem, malo tja: na koščku Vese¬lega planeta so sedeli razposajeni smehci in se celo pri pri¬stajanju smejali. Koni je sledil utrinku s pogledom, da bi videl, kje bo pristal. Najraje bi se odpravil na pot in ga po¬iskal. Ampak to je bilo prenevarno, prestrašno.
Naslednje jutro ga je le premagala radovednost. Navse¬zgodaj se je izmuznil iz hiše in se odpravil iskat utrinek.
Našel ga je šele opoldne na gozdni jasi. Sredi vdolbine je ležal živobarven kamen. Koni se mu je približal, potem pa hitro stekel stran, saj so ga starši naučil i, da je vse neznano tudi strašno. Ampak tisti kamen ni zbujal prav nič strahu. Koni ga je previdno podrezal s palico. Kamen se ni premak¬nil. Koni je poskusil znova. Kamen je bil še vedno pri miru, prebudili pa so se nevidni smehci, ki so pripotovali na njem. Pomeli so si očke in pogledali, kdo jim nagaja. Uha, kako smešen je tale Koni. Od smejanja so kar popadali po kamnu. Potem so si poravnali krilca in odfrčali h Koniju, da bi si ga pobliže ogledali. Dva sta ga požgečkala po podplatih, trije zaščemeli v nosku in očeh, drugi pa so ga nežno pobožali po laseh.
Koni je kihnil, iz oči sta mu pritekli solzici, usta pa so se kar sama razlezla v nasmeh. Potem mu je začel poskako¬vati trebušček, stresla so se mu ramena in začel se je hahlja¬ti. Ker tega ni počel še nikoli, je bilo vse skupaj videti malce čudno, nekako takole: Eh-ha? Ha-hah? Ha-a? Ah! A-ha-ha¬ha! Ha ha ha ha ha ha!
Koni se je prvič v življenju smejal. Počutil se je zelo dobro in nekako srečno utrujen. Zleknil se je na hrbet v travo in opazoval oblake. Tistile tamle je videti kot krokodil, še malo, pa bo pojedel belo vrano, se je nasmehnil. Nato pa se je spomnil: Oblakov se moram vendar bati, iz njih prihaja grom in švigajo strele! Ampak ob tej misli je samo zamahnil z roko. Ves dan je tako preležal, sanjaril in se vsake toliko časa malce zahahljal.
Zmračilo se je, sence dreves so temnele in se daljšale.
Koni bi moral domov. Vstal je, otresel prst s sebe in se odpra¬vil. Strah je že raztezal svoje lovke in se z eno potihoma dotaknil Konija.
»Mama!« je prestrašeno vzkliknil Koni in zdramil smeh¬ce, ki so potovali na njem. Dva smehca sta hitro skočila Koniju pred oči in mu spremenila pogled. Koni je namesto grozeče sence zagledal zajčka, ki je radovedno mrdal s smrčkom. Tiho se je zasmejal samemu sebi in lovka strahu, ki ga je že objemala, je trznila.
Kako čudovit je gozd ponoči, je pomislil Koni, le zakaj sem se ga bal?
Z lovko strahu se je dogajalo nekaj čudnega - kot bi se napihovala in napihovala ... Nenadoma se je odtrgala od tal in zaplavala proti nebu kot neznansko velik balon. Odletela je neznano kam.
Ko se je Koni končno vrnil domov, je našel starše objoka¬ne. Vaščani so prestrašeno tekali naokoli.
»Koni,« je zakričala mama, »Ie kje si bil?«
Koni se je s sklonjeno glavo ustavil pred njo. Pritekel je še oče, pogledat so prišli vaščani. Koni pa je kar stal. Bilo mu je hudo nerodno in žal, da jih je prestrašil, a ni vedel, kaj naj naredi. Prestopal se je z ene noge na drugo in jih pogledoval izpod obrvi. Tedaj pa so nevidni smehci, ki jih je prinesel s sabo, poleteli proti ljudem. Požgečkali so jih po podplatih, jih zaščemeli v nosovih in očeh in pobožali po laseh. Nekdo je kihnil, drugi poskočil, vsem pa so usta začela lesti navzgor.
Koni se jim je nasmehnil in oni so se nasmehnili njemu.
Potem se je zahahljal in vsi okoli njega so se zahahljali. Koni se je zasmejal in ljudje so se zasmejali. Koni se je zakrohotal in kmalu so se vsi držali za trebuhe in se od smeha valjali po tleh.
Strah, ki se je tako udobno namestil v njihovih srcih, je postajal balonast in začelo ga je odnašati daleč v nebo.
Ko so se ljudje prenehali smejati, so se počutili srečne kot še nikoli. Nekdo je kar takoj napisal pesem, drugi je tako čudovito zaplesal, da so vsi ostrmeli, tretji pa je odšel v svojo kočo, vzel oglje z ognjišča in kar na steno narisal sliko o smehu. Takoj ko so se ljudje znebili strahu, se je rodila umet¬nost.
Koni, pri katerem so se naselili smehci, je postal prvi klovnček. Sčasoma, so se smehci namnožili in nastalo je še več klovnov in klovnes. Smeh pa je preplavil vso Zemljo in z njim je rasla čudovita umetnost.
Ampak ljudje se vsega strahu vendarle niso mogli znebi¬ti. Strah še vedno preži nekje v Zemlji in izteza nevidne lovke, da bi zavrl tvojo bistrino, domišljijo, nadarjenost. Saj veš, kako hitro se pojavi, kadar si kaj novega zamisliš in zašepeta:
»Kaj pa, če ti ne bo uspelo? Ali veš, kako neumen boš videti? Pusti raje vse skupaj, naj ostane tako kot je.« 
Se mu boš res dal pretentati?
Ne! Raje pojdi h klovnesam in klovnom. Pri njih živijo smehci. Le pojdi, dali ti jih bodo, da jih boš lahko odnesel domov. In če se bo priplazil strah, te bodo smehci požgečkali po podplatih, zaščemeli v nosu in očeh, pobožali po glavi in odbalonili strah naravnost v nebo.


Zakaj si prvega aprila izmišljamo potegavščine[uredi]

Lepega pomladnega dne so se v nekem lastovičjem gnezdu izvalile noge. Ja, čisto navadne noge. Oblečene so bile v rdeče pikčaste hlače in obute v prevelike zelene čevlje. Za ugledno družino lastovk je bilo to tako, kot bi v njihovo gnez¬do udarila strela. Ali lepše povedano: hujše kot takrat, kadar jim kukavica nastavi svoje jajce. A lastovke niso brez srca in niso zagnale nog čez rob gnezda. Pridno so jim prinašale hrano, prav tako kot svojim goličkom, vendar noge niso mog¬le jesti črvov in so ostale lačne. Lastovke je hudo skrbelo, kaj bo z njimi.
Nekega dne, ko je mama lastovka stikala za črvički, oče lastovček pa je gledal nekam drugam, so se noge nagnile čez rob gnezda, in ker so bile sestradane, se jim je zavrtelo in so padle; še dobro, da gnezdo ni bilo previsoko.
Čez čas so vstale in naredile prvi korak. Neverjetno, vrto¬glavice ni bilo več, naredile so še nekaj korakov in povrnila se jim je moč. Odločile so se za krajši sprehod, a se niso in niso mogle ustaviti. Požirale so kilometer za kilometrom in si kmalu povsem opomogle. Zdaj so vedele, da se s hranijo s hojo. Stekle so nazaj do rojstnega gnezda, se zahvalile lastovičji mami in lastovičjemu očetu ter mladim lastovkam za vse, kar so naredili zanje, in se veselo odpravile na pot. Las¬tovke pa so si oddahnile.
Podobne preglavice so imeli tudi na sosednjem polju, kjer so se v rovu, v družini krtov, rodile roke. Oblečene so bile v lepe rdeče rokave in imele bele čipkaste rokavičke. No ja, krtom bi par močnih rok sicer prišel prav za kopanje, ampak s čim naj jih vendar hranijo? Tega, kar so jim prinašali, roke niso mogle jesti, zato so hirale. Nekega dne, ko sta mama krtinja in oče krt ravno kopala nov predor pod zemljo, je v njihov rov padel ptiček. Prestrašen je klical mamo na pomoč in skušal zlesti ven. A mama ni mogla do njega, on pa ne ven. Onemogle roke so zaščemele dlani. Z zadnjimi močmi so se oprijele korenin in koreninic ter zlezle iz rova. Potem so segle nazaj noter in puhasti kepici ponudile dlan. Piščanček je skočil nanjo in roke so ga podale mami. Tedaj pa so začutile, da niso več tako slabotne kakor prej. Zunaj je bilo tako lepo, da so od sreče zakrilile in nenadoma opazile, da so nekaj centimetrov nad tlemi. Saj vendar znajo leteti! Pomahale so mami krtinji in očetu krtu ter njunim malim krtkom in jim obljubile, da jim bodo prišle pomagat kopat novi rov. Krtom se je odvaliI kamen od srca.
Roke so odvršale v svet in spotoma pomagale vsem, ki so to potrebovali, saj so ugotovile, da se krepijo tako, da komu ponudijo roko. Tu so gospodinji pomagale olupiti krompir, tam nametale sena konju, drugje očistile potok listja in vejic, da je spet lahko lepo tekel.
Nekega dne pa so si roke in noge prišle naproti. In zazdelo se jim je, da se že davno poznajo. Spoprijateljile so se in odtlej potovale skupaj. Kadar so se noge prenajedle poti, so se oprijele rok in poletele z njimi skozi zrak, ko pa so se utru¬dile roke, so jih ponesle noge.
Ampak noge so šle vedno v isto smer, roke pa prav v nasprotno. Tako se je zgodilo, da so zdaj, ko so potovale skupaj, neprenehoma ponavljale isto pot. In ko so šle že triinse¬demdesetič skozi iste kraje, se jim je začelo svitati, da nekaj ni prav. Živali in rastline so jih dobro poznale in jih imele rade. Roke in noge so se jim zasmilile in odločile so se, da jim bodo pomagale. Popeljale so jih pod moder star hrast in jim naročile, naj počakajo pod njim, gotovo jim bo znal svetovati.
Drevo je deset dni molčalo in roke z nogami so še vedno nepremično čakale pod njim. Bile so že povsem sestradane, a so klub temu vztrajale. Potem je drevo zavzdihnilo in spustilo nanje želod. To ni bil navaden želod: imel je lepe oči, ki so se modro bliskale in vedno nasmejana usta, ki so se neznansko rada smejala in se šalila. Združil se je z rokami in nogami in vse takoj postavil na svoje mesto. Nastal je mali leteči pajacek.
Poletne trave so mu spletle živobarvno lasuljo iz cvetlic, da ne bi bil plešast. Ker ni imel noska, si ga je sposodil kar na vrtu - vzel je najmanjši paradižnik, da mu je svetil in mu kazal pot.
Vse to se je zgodilo čisto zares prvega aprila pred enajstodvajsetimi leti. V spomin na letečega pajacka, ki je pomagal iz zagate vsem, ki so potrebovali pomoč, zraven pa jih je vlekel za nos z izmišljenimi zgodbami, vsako leto praznujemo njegov rojstni dan, 1. april - dan norčkov in norčij.


zakaj ljudje nimamo repa[uredi]

Čudno, mar ne, da ljudje nimamo repa? Nobenega živega bitja se ne spomnim, ki ga ne bi imelo - no, razen muh, in komarjev in morda bolh. Ali ti tako majhni kot so - sploh štejejo? Imajo pa ga sloni in ribe in ptice in konji in krave in kužki in mucki in opice in kenguruji ... Imajo ga vsi, razen ljudi. Pa tako uporaben bi bil! Z repom bi si lahko pomagali pri plezanju po drevesih - kakor opice bi bingljali z veje z glavo navzdol, z njim bi se praskali po hrbtu, odganjali muhe, si vrtali po nosu, lahko bi si ga ovili okoli vratu namesto šala ... Ali pa bi celo tekmovali za najlepši rep. Takrat bi nanj privezali pentlje, pripeli uhane, posebne repne sponke in celo balone - zakaj pa ne?
Kadar bi bili dobre volje, bi ga nosili pokonci, in če bi bili jezni ali žalostni, bi se rep vlekel za nami. Če bi bil recimo Maruši nekdo všeč, bi njen rep s prijaznim mahljanjem izdal njeno skrivnost. Pa kaj! Tudi Maruša bi lahko po repu tistega, ki ji je všeč, ugotovila, ali tudi on njo rad vidi. In potem bi šla sedet na klopco in bi se najprej čisto na skrivaj njegov rep dotaknil njenega in nato bi se njen rep ovil okoli njegovega in ... joj, mar ne bi bilo čudovito, če bi imeli rep?
Toda ali veste, da so tudi ljudje nekdaj imeli rep? Čisto zares so ga imeli, prekrasen dolg rep ... Ampak! No, naj začnem od začetka.
Nekoč, pred davnimi časi, so ljudje živeli pod drevesi, hodili po vseh štirih in imeli rep. Rep ni imel pretiranega dela: zvečer so si z njim pokrili oči, da so lažje zaspali, čez dan je izdajal, kakšne volje so. Če so hoteli ugotoviti, ali je že prenehalo deževati, so ga preprosto pomolili izpod dreve¬sa, pod katerim so živeli.
Potem pa se je rodil Aleš. Kot dojenček ni bil nič poseb¬nega: jokal je, jedel in spal. Ko pa je zrasel, je postal zelo radoveden. Neprenehoma je spraševal odrasle vse mogoče, tudi zoprne reči. Njegovih zakaj, kaj in kako ni bilo ne konca ne kraja.
Tako je nekega dne vprašal mamo: »Zakaj pa ljudje hodi¬mo po vseh štirih?« 
»Vprašaj očeta,« je odvrnila mama.
»Oči, zakaj pa ljudje hodimo po vseh štirih?« se je zadrl Aleš.
»Zakaj pa ne bi hodili po vseh štirih?« se ga je skušal zne¬biti oče.
»Zato, ker bi videli precej dlje, če bi stali na zadnjih nogah,« je modro odgovoril sin.
ln od tistega dne je mali začel hoditi po dveh nogah. No, to mu sprva ni šlo ravno najbolje - kar naprej je padal na zadnjo plat in vsi so se mu smejali. Ampak Aleš se je domis¬lil: Si bom pa z repom pomagal!
Odtlej se je vsakič, ko bi bil skoraj padel, ujel z repom.
Kmalu je shodil - z nogama in repom. To pa ni bilo več smešno in čez čas so ga dečki in deklice izpod dreves začeli posnemati. Bili so radovedni, hoteli so videti dlje. Ker so videli dlje, so začeli tudi razmišljali drugače. Spraševali so se na primer: Zakaj živimo pod drevesi? Tu nas pozimi zebe, če dežuje, na nas kaplja in sploh ni preveč udobno. Naredimo si hiše!
Starši so odmahovali z rokami: »Ah, ta mladina!« Ampak ko je prišla zima, so se tudi oni po vseh štirih splazili v hiše, kjer je bilo topleje. Še posebno, če jim je uspelo zakuriti ogenj.
Vendar so se začele težave. Kakšne? Težave z repom.
Rep, ki prej pri ljudeh skorajda ni počel ničesar, so začeli uporabljati za vse mogoče stvari. Z njim so si pomagali pri hoji, kadar so si hoteli malce odpočiti, so se oprli na rep, z repom so prenašali ogenj - in si ga pri tem pogosto osmodili, in ker niso bili vajeni vrat, so si rep pogosto priškrnili, ko so jih zapirali. To niso bili lahki časi za človeške repe.
Ponoči, ko so ljudje spali, so se repi pritoževali.
Najprej je eden jezno udaril ob tla: »Tega imam dovolj!« 
»Prav imaš,« mu je z dvojnim tišjim udarcem odgovoril sosed.
Kmalu so se oglasili s tihim trkanjem in butanjem še drugi. Tako ne gre več, so sklenili. Odkar so ljudje začeli hoditi po zadnjih nogah, se je življenje repov poslabšalo. Ljudje jih premalo spoštujejo. Z njimi grdo ravnajo. Delati morajo stvari, ki se za repe ne spodobijo. Najboljše bi bilo ljudi zapustiti. Rečeno - storjeno. Repi so se iztaknili ljudem iz hrbta in se odplazili v noč. Napotili so se v puščavo - tam jih zagotovo ne bodo iskali.
Kako začudeno so se ljudje naslednji dan praskali tam, kjer so še včeraj imeli rep! Zmedeni so tekali naokrog, iskali repe in jih klicali: »Rep, rep, rep! Rep, rep, rep!« Pa ni nič pomagalo. Repi so se izgubili za vedno.
Toda v resnici živijo repi še danes. Res, da ne tisti nekdan¬ji, temveč njihovi potomci. V puščavi. Saj jih poznate! To so kače. Že vidim, kako ste se prestrašili. Saj ni čudno. Ljudje in njihovi nekdanji repi se nimajo preveč radi. Repi so zamerili ljudem, ker so z njimi grdo ravnali, ljudje pa repom, ker so jih zapustili.
Vendar, če mi ne verjamete, vprašajte koga drugega. In če vam bo rekel, da to ne drži in da ljudje nikoli niso imeli repov, ga vprašajte, zakaj nekateri nikoli, ampak res nikoli ne zaprejo vrat za seboj. Vam povem zakaj? Zato, ker ti ljudje upajo, da jih od kod opazuje kakšna kača in da ta nekdanji repek vidi, kako lepo bi ravnal i z njim, če bi se vrnil.
Je tudi med vami kdo, ki ne zapira vrat, ker bi rad dobil svoj rep nazaj?


Kako so nastali krofi[uredi]

Pred davnimi davnimi časi in zelo zelo daleč je na velikanskem svetu živela babica. Bila je res velika, celo večja od dveh Triglavov, če bi ju postavil enega vrh drugega, Ampak še vedno je bila precej precej manjša od dedka in vnučkov.
Odločila se je, da bo za te vnučke nekega dne naredila krofe. Zamesila je testo, segrela olje in poiskala svojo naj¬boljšo marmelado. Dedka je poslala v gozd po drva, da se ne bi motovilil po kuhinji. Bil je namreč zelo neroden in je vedno kaj podrl.
Vse dopoldne si je babica veselo žvižgala in delala krofe. Točno opoldne so bili krofi z rumenim obročem in posuti z belim sladkornim prahom na lesenem pladnju. Pokriti s čip¬kastim prtičkom so se počasi ohlajali.
Takrat pa se je vrnil dedek. Stresel je drva na tla ob peč in z ropotalo je, da se je stresla hiša. Potem je radovedno začel vohljati. Kaj tako dobro diši? ln kje? Hitro se je zasukal, ob tem zadel v pladenj s krofi in že je vse skupaj letelo po zraku. Prav tedaj je v kuhinjo vstopila babica. Hitro je skočila in čudežno ujela pladenj. En sam samcat krof je padel na tla. Ojoj!
Dedek je pohlevno zlezel vase. Samo prestrašene črne oči so kukale iz bele brade. Babica ga je jezno ošinila s pogledom, se sklonila in mu vzvišeno dala krof, ki je padel na tla: »Ta je pa tvoj,« mu je rekla in ga potisnila skozi vrata.
Dedek je vzel še vroč krof in odšel. Vedel je, da babica ne bo dolgo jezna, pa tudi to, da je boljše, če se ji ne prikaže, dokler se ji jeza malce ne ohladi. Šel je skozi gozd in prišel naravnost k izviru žive vode. Posedel je malce ob vodi, potem pa se spomnil nečesa zelo pobalinskega. V dlan je zajel živo vodo in jo nakapljal na krof. Čez nekaj trenutkov se je krof v njegovi dlani začel premikati in kmalu se je zavrtel, kot bi bil navit.
Ded se je nagnil nazaj, dobro pomeril in z vso močjo zalučal krof v nebo. Prav do oblakov ga je poslal, skoznje pa se je krof prebil sam in se odvrtel v vesolje.
Saj sem vam že povedala, da sta bila dedek in babica zelooo velika in da sta živela na zelooo velikem svetu - torej je bil tudi krof, ki se je vrtel skozi vesolje zelooo velik.
Ko se je zvečerilo, so dedka in babico obiskali vnučki.
Najedli so se slastnih krofov, da so komaj dihali. Potem jih je dedek povabil na dvorišče. Tam je že stal teleskop. Usmeril ga je naravnost proti krofu, ki se je vrtel v vesolju, in povabil babico, naj pogleda skozenj.
»Joj, ti, ti pobalin,« je vzkliknila babica in lopnila dedka: »Kaj si naredil z mojim krofom!«
»Saj si rekla, da je moj,« se je zahihital dedek.
Vnučki so se začeli radovedno prerivati pred teleskopom in imeli so kaj videti - krof, poškropljen z živo vodo, je bil čisto drugačen. Beli sladkor na vrhu krofa se je spremenil v sneg in postal severni tečaj. Iz kapljic žive vode so nastala morja in reke. Nabrežja je porasel gozd. In ko so dobro izo¬strili sliko, so zagledali na tisoče luči. Nekatere so mirovale, druge pa so brzele sem in tja. Na babičinem krofu so namreč že zrasla naselja in mesta. In če bi lahko pokukali v hiše, bi videli, da babice pripravljajo krofe za vnučke.
Iz krofa je nastal čudovit nov planet. Ljudje, ki živijo na njem, mu pravijo Zemlja.
Saj ne rečem, da mi morate slepo verjeti, daje Zemlja nastala iz krofa. Ampak če bi imeli velik brivnik in bi z njim Zemljo obrili, bi videli, da jo natanko po sredini oklepa zlato rumen obroček - takšen, kot ga ima vsak dober krof. Pravijo mu ekvator. In v središču Zemlje še vedno brbota vroča babičina marmelada.


Zakaj imajo krave roge[uredi]

Nekoč so bile krave precej manjše kakor zdaj, približno tolikšne kot malce večji pes. In bile so odlične pestunje.
Z dolgim jezikom so otroka umile, mu s košato konico repa obrisale ritko in s kopiti udarjale, kakor bi imele ropotuljico. Rogov pa niso imele. Poleg tega so dajale tudi mleko, in ko je otrok postal lačen, je preprosto segel po kravjem ses¬ku in se ga do sitega napil. Starši so tako brez strahu puščali otroke doma s kravami in odhajali na delo. Ko so se zvečer vrnili, so jih po navadi našli zadovoljno speče na kravjem trebuhu. Kravi je bilo sicer malce neudobno ležati na hrbtu, se zibati in moleti vse štiri v zrak, ampak bila je pač pestunja.
Pri družini Šterbenkovih so pričakovali dojenčka - zato so šli na semenj in za pestunjo izbrali belo kravo Mimiko. Katka je bil prvi otrok, ki ga je Mimika varovala. A namesto da bi kot priden otročiček samo jedla, lulala, kakala in spala, je bila Katka na moč vedoželjna. Ko je Mimika izplazila jezik, da bi jo umila, je tudi Katka pokazala svojega in se kar ni mogla načuditi, koliko daljši je kravji. Ko jo je Mimika hotela obrisati z repom, ga je Katka zgrabila in se na njem zagugala. Odtlej jo je Mimika morala neprenehoma gugati. Ko ji je bilo dovolj in je zaropotala s kopitci, se je Katka postavila na vse štiri, saj samo na dveh niti ni znala stati ter začela plesati in se vrteti. Mimika si je morala vsak dan izmišljevati nove ritme za Katkine divje plese in, če je bilo le mogoče, zraven še zamukati kakšno melodijo. K sreči so ti plesi Katko tako zlakotili in utrudili, da se je najprej napila mleka, potem pa trdno zaspala na Mimikinem trebuhu.
ln tako sta nekoč že sredi majskega popoldneva zaspali obe. Muhe so jima lenobno brenčale uspavanko. A Katka se je hitro spočila, nato pa se radovedna po vseh štirih izmuznila ven. Prvič v življenju je sama kobacala čez zeleni travnik. V daljavi - tam pri temno zelenem gozdu - je zagledala lesketajoči se cilj, ki jo je že dolgo mamil. Tako je hitela, da se je s hlačkami iz pleničk zataknila za grmovje in obvisele so na njem.
Tedaj pa se je v hišici, ko da bi bila kaj zaslutila, sunko¬vito prebudila krava Mimika. Prestrašeno je ugotovila, da je Katka izginila. V daljavi so ji pot pokazale bele Katkine pleničke. Presunljivo je zamukala in zaskrbljena stekla proti njim. Kot odgovor je zaslišala vrisk, ko se je Katka navdušeno pognala v vodo. A lesketajoča se voda je bila polna vrtincev. Katko je zavrtela na enem od njih in ji zalila usta. Punčka je jezno čofnila po njej, vendar je voda ni ubogala, še naprej jo je vrtela in odnašala s sabo. Mimika je tekla ob vodi in nastavila Katki rep, a ta je bil prekratek, saj je punčko zaneslo že na sredo reke. Zato se je z glasnim »muuu« pogumno pognala v vrtince. Divje je mlatila z vsemi štirimi po vodi in prikravlala do Katke. Hotela jo je spraviti na hrbet, a z mokrega kravjega hrbta je Katka vsakič znova zdrsnila v vodo. Mimika se je skušala obrniti na hrbet, da bi ji Katka zlezla na trebuh, a voda jo je zmeraj znova obračala nazaj. Čedalje bolj obupana je Mimika iskala vedno nove načine, da bi se je Katka le lahko oprijela. Nazadnje ji je punčka zlezla na glavo in se močno oprijela njenih uhljev. Mimika je plavala na vse pretege, njena glava je postajala čedalje težja, pred očmi se ji je meglilo od utrujenosti. Vse pogosteje je namesto zraka zajemala vodo. Napol mrtva je začutila na glavi ob uhljih srbenje. Teža je zdrknila z njene glave.
Katka! je pomislila Mimika, nisem je mogla rešiti! Prenehala je kravlati, zdaj je bilo tako vseeno. Občutila je, kako se pogreza v vodno posteljo. Tedaj pa so njene noge zadele ob dno! Z zadnjimi močmi se je skobacala na peščeni breg, da bi od tam bolje videla, kje je Katka. A glave ni mogla obrniti, bila je kakor ukleščena. Nekdo se je pridušeno zahihital. Krava se je zagledala v mirno vodo ob bregu - za vratom ji je sedela Katka in se držala za nekakšne rogovi le, ki jih je imela Mimika med uhlji. So roge pričarale dobre vodne vile ali so zrasli iz velike stiske, v kateri se je znašla krava? Ne vem, pomembno je le to, da se jih je Katka lahko oprijela in si tako rešila življenje.
Joj, koliko mukanja in zadovoljnega vriskanja je bilo, ko sta deklica in krava - pestunja srečno peketali proti domu. Katka je jezdila na Mimiki ponosno kakor kraljica in šofirala s kravjimi rogovi. Mimika pa je vsake toliko časa radostno zamukala od veselja, da sta obe ostali živi.
Mimiki so rogovi ostali, podedovali pa so jih tudi njeni otroci v spomin na mamino pogumno dejanje. Sčasoma je dobil rogove ves kravji rod. Kravice so z njimi postale še boljše pestunje, nečimrni bikci pa merijo, kdo ima večje rogove, in ko se sprejo, se z njimi bodejo. Vsakemu svoje.


Zakaj imajo pajki neskončno nit[uredi]

Pred davnimi davnimi časi se je Zemlja hudo prehladila. Najprej jo je začelo kuhati. Od njene vročine so se segrevala morja, topil se je led, zrak pa je postal tako vroč, da so živali komaj dihale. In tedaj je Zemlja začela kihati. Bilo je grozljivo. Ker ni imela nosu, je kihala kar skozi ognjenike. Iz njih je vrela vroča lava, tekla vsepovsod in sežigala, kar ji je bilo na poti: drevesa so umirala, trava je gorela in prst se je sušila.
Ubogi Zemlji ni nihče z robčkom brisal lave, nihče kuhal čaja in hladil potnega čela - zato ni in ni mogla ozdraveti. Najprej jo je samo kuhalo, potem jo je začelo mraziti, da se je vsa tresla. Njeni prebivalci so to občutili kot hude potrese. Živali so dobile morsko bolezen, omotične so slonele ob izsušenih drevesih. Vročina je Zemljo tako izsušila, da so jo počez in podolgem prepredle razpoke, ki so se ob potresnih sunkih širile in poglabljale. In ko je Zemlja prvič močneje kihnila, se je od nje odkrhnil velik kos in zletel v vesolje. Na njem so bili dinozavri - nikoli več se niso vrnili. Čez čas je Zemlja znova kihnila, in odkrušil se je nov del, kjer so prebivali mamuti, in odfrčal v vesolje. Tudi mamutov niso videli Zemljani nikoli več.
Živali so postale hudo zaskrbljene. Če se bo to nadaljevalo - so razmišljale - bo Zemlja razpadla. Ampak morska bolezen jih je tako izčrpala, da so lahko samo jokale in gledale, kako odnaša njihove prijatelje v neskončnost.
Niso pa jokali pajki, čeprav se jim je ljuba Zemlja močno smilila. Samo njim je morska bolezen prizanesla. Pajki imajo namreč osem nog in znajo v najbolj nemogočih položajih ujeti ravnotežje. Odločili so se, da bodo Zemlji pomagali. Pajki vseh dežel - od strašne tarantele do spoštovane črne vdove, od malega drevesnega pajka do pajka samotarja - so se zbrali na posvet in tuhtali in tuhtali in tuhtali, kako naj rešijo Zemljo, da je ne bi razneslo od kihanja. Tarantela je predlagala, da bi jo zlepili. Ampak kje naj dobijo toliko lepila? Črna vdova je rekla, da bi morali najti zdravilo, ki bi usta¬vilo kihanje. Vsi so se strinjali, a kje naj ga najdejo? Pri prehladu je treba počivati in čakati, da mine, Zemlja pa tega ne more in tudi pajki niso hoteli čakati, da bi jih odkihnilo v vesolje. Za najbistrejšega se je izkazal sivi pajkec z rumeni¬mi dlačicami na nogah.
Rekel je: »Pravzaprav bi jo morali močno prevezati!« »Kako to misliš?« so ga vprašali drugi pajki.
»Zemljo bi morali prevezati z nekakšnimi vrvmi, ki bi jo držale skupaj.« 
»Kje bomo pa našli toliko vrvi?« 
»Spletli jih bomo!«
»Ampak kako - saj smo premajhni!«
»To je res, vendar nas je veliko in še spretni smo. Stojimo lahko na štirih nogah, s preostalimi štirimi pa vpletamo v vrv travo, bilke, veje, vse kar je dovolj gibko za pletenje in ne preveliko za nas.« 
ln tako je prava vojska pajkov noč in dan spletala vrvi iz vsega, kar jim je prišlo pod noge. Zemlja pa se je na vso moč premagovala, skušala je čim manj kihati, da bi tako dala pajkom kar največ časa.
Zdi se nemogoče, da bi malim pajkom uspelo preplesti vso zemljo. In vendar, verjeli ali ne, prepletli so jo. Nastala je neznansko velika mreža in v njej Je »ujeta« nebogljeno ležala prehlajena Zemlja. Kadar je kihnila, je delček, ki bi ga lahko odneslo, mreža varno zadržala. V mrežo pa ni bila ujeta le Zemlja, sčasoma se je ujelo tudi listje in ptičje perje in kozji puh in ovčja dlaka. Kmalu je bila Zemlja pokrita z najtoplejšo odejo. Nič več je ni treslo in nazadnje je utrujena vendarle zaspala.
Spala je dolgo in z njo vred so spali izmozgani pajki, ki so od silnega napora zelo shujšali. Spale so živali, izmučene od morske bolezni, spali so gozdovi, morja, gore.
Nekdo pa ni spal: bedela je dobra Zemljina misel. Zemlja je bila tako hvaležna pajkom, ki so ustavili njeno bolezen, da je še v spanju premišljevala, kako naj se jim zahvali. Dobra misel pa dela čudeže.
Zemlja se je prebudila spočita in zdrava. Razpoke, nasta¬le ob prehladu, so se začele celiti. Živali niso imele več morske bolezni in drevesa so zopet ozelenela.
Nazadnje so se prebudili pajki. Prvi je bil pokonci sivi pajkec - tisti, z rumenimi dlačicami na nogah. Ker ga je že zelo tiščalo, se je odpravil proti grmu. Tedaj pa je začutil, da se mu nekaj lepi na noge. Ko se je obrnil, je zagledal bleščečo belkasto nit. Strgal jo je z nog in se odpravil naprej. Pa je bilo spet enako.
»Tristo kosmatih nog, kaj je pa to?« je vzkliknil in sedel.
Zadevo je bilo treba raziskati! Presenečen je ugotovil, da prihaja drobcena nitka iz čudnega znamenja, ki ga prej ni imel. Ozrl se je okoli sebe in si ogledal druge pajke. Za vsakim se je vlekla drobna srebrno bela nit.
To je bil čudež, ki ga je naredila dobra Zemljina misel. V zahvalo za pomoč je Zemlja podarila pajkom neskončno nit. ln ti so se iz svojih niti kmalu naučili plesti prave mojstrovine. Bleščeče pajčevine razstavljajo po drevesih in grmovju in nizki travi. Marsikatera žival si jih navdušeno ogleduje - no Ja, razen muh - ampak zanje ni mogoče trditi, da bi imele občutek za umetnost.
Pravite, da pajki pletejo mreže zato, da bi vanje ujeli muhe? Ste prepričani?! Je že prav, da včasih kaj ujamejo in pojejo, ampak suhi, kot so, lahko nekaj časa preživijo tudi od občudovanja v vaših očeh.


Ali morski pes laja[uredi]

V morju se glas daleč sliši, zato so morski prebivalci zelo obzirni in se ne derejo vsevprek. Če se recimo morski pes česa razveseli, pomaha z repno plavutjo, kadar ga kdo pre¬straši pa mu pokaže ostre zobe. In vse to naredi prav potiho. Morski psi imajo celo svoj podvodni jezik, sporazumevajo se večinoma s plavutkami ali z repom.
Morski psiček Bim je v resnici nameraval postati zgleden morski pes - takšen, ki bo staršema v ponos. Zato se je zelo trudil, da bi se vedel tako, kot sta ga učila morska psička mama in morski pes ata. Vendar mu ni in ni šlo, zmeraj je naredil kaj narobe. Če je bil lačen, se je spustil na dno morja in cvilil, namesto da bi priplaval k mami. Cvilil je vse dotlej, dokler ga ni našla mama in ga nahranila. Mami morski psički je bilo zaradi Bimovega cviljenja, ki se je razlegalo daleč po morju, zelo nerodno. Neštetokrat mu je ponovila, da so usta za hranjenje in zobje v njih zato, da zbudijo v sovražniku strah in trepet. Tisočkrat mu je zabičala, naj bo vendar tiho, kot se spodobi za pravega morskega psa. Bim se je zelo, zelo trudil. Skoraj bi mu bilo uspelo.
Nekega dne pa se je približal površju. Sonce je lenobno iztegnilo žarke daleč v morsko globino. Videti so bili kot dolge zlate palice. Bim se je razposajeno zapodil mednje, kakor bi vozil slalom. Vsak žarek, ki se mu je postavil na pot, je nagajivo šavsnil. Kar razganjalo ga je od divjega veselja. Še malo, pa bi zarenčal, a se je zadnji trenutek spomnil, da je lepo vzgojen morski pes, in ostal čisto tiho. Nekako je moral pokazati svoje navdušenje, zato je veselo pomahal z eno pla¬vutjo, nato pa še z drugo in z obema hkrati. Ampak to ni bilo dovolj, saj je v njem vrelo. Močno je stresel z glavo, da se mu je kar zabliskalo pred očmi - pa še ni bilo dovolj. In tedaj je zamahnil z repom - tako močno, da ga je kot raketo izstreli¬lo iz morja. Nenadoma je s široko odprtim gobcem in izbul¬jenimi očmi letel nad morsko gladino, potem pa čofnil nazaj v vodo. Voda je brizgnila na vse strani. To je bilo noro, nepo¬pisno, čudovito - nevzdržno! Bim je na ves glas zalajal od užitka: »Hov, hov, hov!« 
Ocean se je zdrznil: »Kaj pa je bilo to?!« 
Morski psiček Bim si je, zgrožen nad samim seboj, s pla¬vutmi pokril gobec in pobegnil. Odplaval je do prve velike skale na morskem dnu in se začel jezno butati obnjo. Ob vsakem udarcu se je oštel: Zakaj nisi bil tiho!? Čisto nevzgojen si! Mami bo spet nerodno zaradi tebe! Butec pasji! Tako hudo mu je bilo. Ko se je dodobra okaral, si je obljubil, da ne bo dal nikoli več od sebe niti glasu. Ampak to obljubo je bilo pretežko držati. Vsakič, ko se mu je kaj lepega zgodilo, je lajež kar sam planil iz njega. Poskušal je vse mogoče: da bi ostal tiho, si je v gobec nabral vodo - pa ni pomagalo, drugič si je vanj natlačil kamne - skoraj bi jih bil požrl, a spet ga je premagal lajež. Takšen je pač bil. Vendar ga niso nikoli ujeli. Le njegova morska mama ga je včasih razumevajoče pogledala. A izdala ga ni, saj ga je imela rada.
Bim je rasel in prišel v tista nora leta, ko se morskim psič¬kom v glavi nekaj sfrka in se zaljubijo. Izvoljenka Bimovega srca je bila morska psička Naja. Neke noči, ko so njuni starši odplavali po morskih opravkih, jo je povabil na romantični ogled površja. Odplavala sta navzgor. Morje je bilo mirno in gladko. Samo velikanska luna se je kopala v njem. Bim je zamahnil z repom in skočil v zrak, visoko nad Najo. Ko je štrbunknil nazaj jo je poškropil s tisoč srebrnimi kapljicami. ln Naja se mu je nasmehnila. Bim bi jo najraje obliznil, a namesto tega jo je rahlo dregnil s plavutjo in tako povabil k igri. Lovila sta se, skakala in čofotala po srebrnem luninem morju, dokler nista omagala. Obmirovala sta objeta v mese¬čino in se zazrla globoko v oči. Prva se je potopila Naja, takoj za njo pa Bim. Plavala sta tik pod površjem. Bim je čez čas zaplaval tesno k Naji in ni se odmaknila. Bilo mu je tako zelo lepo, da je nenadoma zapel, pravzaprav zatulil v luno. Naja ga je začudeno pogledala.
»Joj!« je zamrmral Bim in se hitro potopil.
Naja pa ga ni oštela, temveč samo sunila z gobčkom, češ: hočem še!
ln Bim je pel in tulil in nenadoma se mu je pridružila še Naja. Tako sta skupaj tulila v polno luno, dokler ju niso z vseh strani obkrožili morski prebivalci. Bili so čisto tiho, ven¬dar zelo jezni. Hudo sta se pregrešila, kalila sta mir. Kaznovali so ju tako, da se Bim in Naja nista smela videti ves teden. Ampak ko sta se po tednu dni zopet srečala, sta bila tako srečna, da sta spet začela od veselja tuliti in lajati in bevskati in cviliti - da je šlo skozi ušesa.
Morski prebivalci so ju kmalu imeli vrh glave, zato so jima družno pokazali s plavutmi: »Takoj iz morja!« 
Bim in Naja sta se poslovila od svojih družin in žalostno odplavala do obale. Zlezla sta na drobni pesek in se razgledala. Saj ni bilo tako hudo. Kmalu sta se naučila dihati zrak, nju¬ne plavutke pa so se od tekanja in skakanja sčasoma zelo okrepile. Najpomembnejše pa je bilo, da sta lahko lajala, tulila, cvilila in renčala, kolikor sta hotela - nikogar več nista motila.
Tudi osamljena nista bila, saj so se jima sčasoma pridružili še nekateri drugi preglasni morski prebivalci - bilo je nekaj morskih mačk in miši, morske krave pa morske lastovice in race, morski ježki in konjički in celo nekaj morskih leopardov, medvedov in nazadnje še morski petelin in morski zajček.
Kmalu so vse te živali veselo in glasno zaživele na zemlji. In žive še danes. Morski prebivalci imajo blažen mir, le kiti včasih odpojejo kakšno arijo, ampak oni so veliki - njih si pač nihče ne upa ošteti. Morski psi, ki so ostali v morju, še zmeraj ne lajajo - to se ne spodobi!
Mi na kopnem pa hočeš nočeš poslušamo razigrane, prestrašene ali hude pse. Hmmm. Če bodo preglasni, jih bomo pa poslali za nekaj časa k njihovim morskim sorodnikom, da jih naučijo olike, mar ne?


Kako je nastala policijska sirena[uredi]

Že dolgo tega je neki len, sicer pa bister človek tuhtal, kaj naj stori, da bi brez dela dobro živel. Za začetek je nič hudega slutečeri1u sosedu ukradel pridelek. Ko je ta ugotovil, kam je izginil sad njegovega celoletnega dela, se je zelo razjezil. Ker pa tudi on ni bil neumen, je, ko je naslednjič spravljal pridelek, lenega soseda za nekaj časa zaprl v klet, da bi ga odvadil nečednega početja. To sta bila prvi tat in prvi policaj.
Čeprav so postajali policaji čedalje spretnejši pri lovljen¬ju tatov, so bili ti vseeno korak pred njimi. Dokler niso policaji dobili sirene. Zgodilo pa se je takole:
Ob ravno prav velikem potoku je zrasla mirna vasica.
Ljudje v njej so lepo živeli. Čez dan so delali na njivah, zvečer pa so se zbirali pod vaško lipo, se pogovarjali in prepevali. Spat so hodili s kurami in vstajali s soncem.
Tiste noči pa jih je prebudilo glasno zavijanje. Zaspani vaščani v pižamah in vaščanke z navijalkami v laseh so pritekli na glavno cesto in se v temi zaletavali drug v drugega. Končno je nekdo prinesel svetilko. Ko so ugotovili, od kod prihaja grozljivi zvok, so se napotili proti nevarni hiši, oboroženi s tistim, kar so imeli pri roki, ko so skočili iz postelje - s copati, budilko, metlo. Zbirali so pogum, da bi prešli v napad, tedaj pa so se odprla vrata. Na prag je stopila babica s svežnjem v rokah. In ta sveženj se je dr! na vso moč.
»A ni Ijubka?« se je zbrani množici široko nasmehnila babica. Rodila se je punčka z najpredirljivejšim glasom na svetu.
Imenovali so jo Sirena.
Nič več tako mirna vasica se je preimenovala v Vatno vas, saj so vaščani, da ne bi oglušeli, morali imeti vato v ušesih. Pred vstopom v vas so postavili tablo z opozorilom »zamaši si ušesa«, obnjo pa škatlo z vato.
Sirena pa je rasla. Ni se več neprenehoma drla in vaščani so si končno oddahnili. Zdaj so lahko vzeli vato iz ušes, od¬stranili tablo z opozorilom in pospravili škatlo z vato. Nekega dne, ko so bili vsi na polju in pospravljali pridelek - doma so ostali samo otroci - pa se je v vas priplazil tat. Sirena je sredi kuhinje ravno popravljala svoj leseni voziček. Z njim se je po navadi spuščala po makadamski poti z brega. Neznanec je vstopil v hišo in jo priliznjeno vprašal, ali je sama doma. Sirena se je tako prestrašila čudnega tujca, da ni mogla niti pisniti, samo nemo je prikimala. Tat je pokradel vse, kar je bilo kaj vredno in reči naložil na dekličin voziček. Ko pa je stopil iz hi¬še, je skoraj padel po tleh, tako ga je prestrašil predirljivi glas. Punčka je hotela svoj voziček nazaj. Zato je tulila tako močno, da so vsi vaščani v trenutku pridrli na kup. Zgrabili so omo¬tičnega tatu, ki si je zatiskal ušesa, in ga zaprli v drvarnico.
Na večernem pogovoru pod vaško lipo so modri možje in žene premlevali dogodek. Premišljevali so, kaj naj naredijo s tatom. In zelo hvalili Sireno, čeprav jim prej zaradi njenega strašnega tuljenja ni bila preveč pri srcu. Šele zdaj so doumeli, kako dragocenega otroka imajo.
Sirena je odtlej postala nepogrešljiva: pomagala je ljudem v domači vasi pa tudi okoličanom: kjer koli je zagorelo ali kadar se je bližala toča ali če je bilo treba sklicati vaščane na posvet, so jo poklicali in ona je na vso moč zatulila.
Ko pa je Sirena zrasla, je dobila čudovito službo na policiji. Kadar so lovili zmikavte, so na streho najhitrejšega avtomobila pritrdili poseben sedež zanjo - nanj se je trdno privezala in tulila, da je šlo skozi ušesa. Vprašanje zaradi česa bolj - ker je bila takšna njena služba ali od užitka nad hitro vožnjo. Policijskemu avtu pa so se tako vsi pravočasno umaknili s poti in policaji so tatu brez težav ujeli.
Ko je Sirena odšla na počitnice, se je nekdo spomnil in naredil mehanično sireno. Ta sicer ne tuli tako lepo kot deklica Sirena, glasna je pa vseeno dovolj. Naprava se seveda imenuje po deklici Sireni.


Kako so nastali oblaki[uredi]

Pred davnimi davnimi časi oblakov sploh ni bilo in nebo je bilo vedno jasno. Zato ni nikomur prišlo niti na misel, da bi pogledal vanj. Prav tako vedri so bili tudi ljudje pod milim nebom: brez oblačka skrbi, žalosti ali jeze, vendar tudi brez želja. Nam bi se zdeli dolgočasni. In še v nečem so se razlikovali od nas: nikoli niso sanjali - morda prav zato, ker niso imeli želja.
Tistega zgodnjega jutra pa se je neki nagajivi komet kakor divjaček podil po nebu in se zaletel naravnost v posode, v katere je bilo nalito mleko vesoljskih ovc. Vesoljske ovce? Ja, podobne so zemeljskim, samo da so zelooo velike in se pase¬jo med zvezdami na Mlečni cesti. Njihovo mleko pa je čudovito. Njam!
Komet se je torej zaletel v posode, te so se z ropotom prevrnile in najslajše mleko v vesolju se je razlilo po nebu. Nekaj kapljic je padlo tudi na Zemljo. Ena prav na Petro, ki je tisto jutro zelo zgodaj vstala. Tonk, je reklo in kapljica je priletela na njeno čelo, spolzela po nosu in pristala na ustnicah. Petra se je obliznila. Mmmmm! Kako je dobro! Potem je pogleda¬la, od kod je kapljica padla, in se nazadnje zazrla v nebo. Takšno ni bilo še nikoli. Modro z belimi lisami in progami. Ostrmela je in si prvič v življenju nekaj zaželela: Oh, ko bi imela krila in bi lahko poletela navzgor v to čudovito belino!
Ves dan je presanjarila in se ozirala proti nebu. Politega mleka je bilo malo in kmalu ga je veter spuhal v oblaček sladke smetane. Tako majhen, da ga razen Petre, ki je vedela zanj, nihče ni niti opazil. Sicer pa se ljudje po stari navadi niso ozirali v nebo, saj ni bilo tam nikoli nič novega.
Zvečer, preden je šla Petra spat, je še zadnjikrat pogledala navzgor in se v svetlobi skoraj polne lune poslovila od oblačka.
A komaj je legla in zaprla oči, jo je začel hudo srbeti hrbet. Praskala se je, se prevračala po postelji in nazadnje vstala ter stopila pred ogledalo, da bi videla, zakaj jo tako srbi. Ko je dvignila srajčko in se obrnila, je na hrbtu zagledala dvoje čudovitih, močnih kril. Najprej se je prestrašila, potem pa si je rekla: Bala se bom jutri, nocoj pa bom krila uporabila.
Stopila je na okensko polico in z nje poletela naravnost proti sladkemu oblačku. Kako čudovito je bilo leteti! Kmalu se ji je pridružil še veter in ji pomagal. Vse više se je poganja¬la in nazadnje prispela do oblačka. Čisto malo ga je vzela na prstek in poskusila. To je bila najboljša stepena smetana, kar jo je kdaj jedla. Tako navdušeno jo je lizala, da je imela obrazek kmalu ves smetanast. Bila je že sita, ampak smetane je bilo še vedno veliko. Iz nje je naredila bele kepe in jih meta la v strehe hiš, ki so bile z neba videti kot rdeči kvadratki,. Pri tem ji je pomagal njen novi prijatelj veter in ponesel kepe prav do streh. Nočni potepuhi mački so kmalu zavohali sladko smetano in na strehah jih je bilo v trenutku vse polno.
Petra je vsekakor hotela zvedeti, od kod prihaja to čudovi¬to mleko. Z vetrom sta se dvignila še više, prav do zvezdnih grmičkov ob Mlečni cesti. Tam sta skrivaj opazovala velikanske vesoljske ovce na paši. Ko so bile proti jutru posode z mlekom napolnjene, sta se z vso močjo zaletela vanje, tako da se je mleko spet razlilo po jutranjem nebu. Petra se je srečna po¬slovila od vetra - saj bodo jutri spet sladki oblaki na nebu. Potem pa se je - zdaj že prava mojstrica v letenju - spustila nazaj v svojo sobico in z blaženim nasmehom na licih zaspala.
Kmalu jo je prebudila mama - punčka je morala v šolo.
Hitro je skočila pokonci, da bi mami pokazala svoja čudovita krila. A kril ni bilo nikjer. Vse se ji je le sanjalo. To so bile prve sanje, ki jih je kdo sanjal. Petra je razočarana stopila iz hiše in se žalostno ozrla proti nebu, prepričana, da bo danes spet dolgočasno - jasno.
Tedaj pa je presenečena zavrisnila: nebo je bilo spet polno belih oblačkov, ponekod ravnih - polito mleko, drugod pa že stepenih v sladko smetano. Mama je pritekla za Petro iz hiše in se tudi sama ozrla v nebo. »Kako čudovito!« je vzkliknila in potem ves dan presanjarila, kako se kopa v mehki, nežni peni iz oblakov. Uganite, kaj se ji je sanjalo ponoči!
Ne vem kdo vsako jutro - no skoraj vsako - polije mleko vesoljskih ovc po nebu. Veter ali nagajivi kometi? A odkar so na nebu oblaki, se tudi ljudje ozirajo tja gor in sanjarijo. Nekdo vidi v njih stepeno smetano, drugi čudovite umetnine, tretji pa kar ovce. In želje se jim uresničujejo - v sanjah, včasih pa tudi v življenju.


Od kod marelicam ime[uredi]

V visoki hiši čisto v središču mesta je živela stara gospa, prava dama. Zato si je vedno, kadar je šla ven, nataknila rokavice in vzela ob dežju dežnik in ob soncu sončnik. Oba je imela shranjena v vežni omari.
Nekoč pa je stara gospa, ki ji je vid opešal, na deževen dan vzela na sprehod sončnik namesto dežnika. Na ulici ga je razprla in odstopicIjala proti tržnici. Ni opazila, da ji skozi čipke na sončniku kapljajo dežne kaplje in močijo sive lase.
Čudoviti čipkasti sončnik pa je bil ves iz sebe. Še nikoli ni bil zunaj v dežju - svet je bil čisto drugačen - siv in moker in vsepovsod so bili dežniki. On pa je dotlej poznal samo enega, gospejinega, ki je čemerno čepel zraven njega v omari. Zadnjih deset let sta spregovorila le nekaj besed. Zdaj pa je nenadoma spoznal, da je zunaj cel gozd dežnikov: čr¬nih, zelenih, rdečih, pisanih - vseh oblik in velikosti. Nekateri so bili že malce utrujeni, drugi povsem novi - vsem pa se je z njihovimi lastniki vred nekam mudilo. Gospejinemu sonč¬niku se je zdelo, da ga ni opazil nihče. Če so se pri prehite¬vanju zaleteli vanj, so nekaj zamrmrali, kot v opravičilo, in že jih ni bilo.
Tedaj pa je zagledal njo - nežno in rožnato dežničko marelico, čisto drugačno od številnih togih, resnih dežnikov. Vrtela se je in plesala v dežju. Prihajala mu je nasproti in sončnik jo je kar požiral s pogledom. In ko se je znova zavrtela, se je zaletela vanj. Za trenutek se je zazrla vanj takšnega čudovitega dežnika še ni videla, potem pa se je zasmejala, opravičila in ga poškropila s tisoč kapljicami. Sonč¬nik ji je hotel nekaj odvrniti, mrzlično je iskal prave besede, a lastnici sta se že odpravili naprej, vsaka v svojo smer.
»Ne, ne morem dopustiti, da bi jo odnesla ta reka dežnikov, ne prenesem, da je ne bi nikoli več videl,« je šlo sončniku skozi špice, »gospa me naslednjič zagotovo ne bo vzela s sabo v dež!« 
Tedaj pa je skozi luknjice v čipki hladno zapihal veter in sončnik se je previdno naslonil nanj. Ko je veter potegnil močneje, se je iztrgal gospodarici iz rok in poletel za čudovito rožnato dežničko. Stara gospa bo tokrat žal mokra. Ampak če bi vedela zakaj, bi gotovo razumela.
»Kje, le kje je moja rožnata gospodična?« je vzklikal sončnik. »Ah tam, okoli tistega vogala zavija. Samo da je ne izgubim!« Prijazni veter ga je prinesel čisto do rožnate dežničke in ta ga je začudeno pogledala.
»Pojdi z mano, lepotica,« je zašepetal sončnik in ji galantno ponudil ročaj. Rožnata dežnička ni dolgo premišljala, prijela ga je za ročaj in prepustila sta se vetru. Odnesel ju je visoko nad strehe, k oblakom. Skoznje se je prav tedaj pritipal prvi sončni žarek, za njim pa se je na nebo skobacalo še sonce. Rožnata dežnička ga je videla prvič, sončnik pa je sonce dobro poznal. Izvoljen ki je razkazal čisto nov svet. Na vetru sta jadrala prek vasi in mest, se lovila s pticami in se noro srečna prekopicevala po zraku.
Zvečer ju je veter nežno odložil v sadovnjaku. Zaprla sta se in zaspala kar na drevesu.
Malo sadno drevo, na katerem sta prespala prvo noč, je postalo njun dom. V zahvalo sta skrbela za drobne popke na njem ter jih varovala pred pozebo in vročino. Ko so se razcveteli, sta med njimi praznovala svatbo. In ko so cvetovi naredili sad, so med sadeži jadrali majhni dežnički in marelice.
Drevo, na katerem sta živela in morda živita še danes, se prav zaradi njiju imenuje marelično drevo, njegove sladke sadeže gotovo poznate - to so marelice.


Kam te nese polna luna[uredi]

Vsako noč lahko opazuješ luno na nebu, a le enkrat na mesec se prikaže v vsej svoji krasoti. Polna luna. Zaljubljenci jo posvečajo v svoje skrivnosti, pesnikom jemlje spanec, vsi se vedejo malce drugače in nekateri hodijo v snu. Pravijo, da jih nosi luna. To so mesečniki.
K Fabiju je zvečer najprej prišla mama in mu prebrala pravljico za lahko noč. Potem se je prišel poslovit še oči. Pokril ga je z odejo in prižgal nočno svetilko. Ta lučka mora svetiti vsako noč, saj se Fabi boji teme. Toda ko so se starši odpravili k počitku, Fabi kar ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji, si rahljal blazino, štel ovce in nazadnje stopil k oknu ter odgrnil zavese - na nebu je svetila velikanska okrogla luna. Očaran je strmel vanjo in njena nežna svetloba ga je tiho božala po licih, dokler ni zaspal.
Tedaj pa je hušknilo in veter je na stežaj razprl okno. Fabi je bil takoj pokonci. Od njegovega okna je bila kar po zraku speljana bela pot. Prosojna, kakor iz mesečine stkana ... Nič kaj trdna ni bila videti, a bila je na moč vabljiva in Fabi tako zelo radoveden. Sedel je na okensko polico in se z bosimi stopali previdno dotaknil poti. Zdržala je. Počasi se je odrinil in odšel po njej.
Pripeljala ga je do širokega loka mostu, razpotegnjenega čez vse mesto. Podobne potke so peljale k mostu tudi iz drugih oken. Po njih so stopicali bosi fantki in dekletca v pižamah in spalnih srajčkah. Nekateri so že tekli po velikem mostnem loku visoko navzgor proti polni luni. Ko so s Fabijem prišli do vrha, so se nanje usuli ledeni kristalčki ter se jim prijeli na pižame in srajčke. Videti so bili kakor iz pravljice. Na drugi strani se je lok mostu spremenil v beli tobogan. Otroci so se vriskaje spustili po njem do roba gozda.
Tiho, da ne bi motili spečih gozdnih prebivalcev, so se odpravili po solzni travi. Rosa jih je žgečkljivo grizljala v podplate, in ko da bi jim kdo ukazal, so se hkrati ustavili pod srebrno smreko. Iz daljave so zaslišali rezget in kmalu so se skozi veje dreves zasvetlikali prosojno beli vilinski konji.
Eden je pokleknil pred Fabijem, tako da se je fantič zlah¬ka povzpel nanj. Zaril mu je prste v belo grivo, vilinski konjiče k je zamahnil z repom in že sta zdirjala skozi gozd. Zdelo je, da se temni gozd razmika pred dirjajočo druščino.
Prispeli so na mesečno jaso. Fabi je skočil s konja ter ga pobožal po prosojnem vratu. Vilinski konjiček je nagajivo stresel z grivo in zaplesal sredi jase. Tudi drugi konji so se mu pridružili. V plesu so s kopiti stepali meglico. Kmalu so ob robu plesnega kroga, blizu otrok ležali kosmi stepene meglice. Fabi se je sklonil, da bi enega potipal, tedaj pa se je nekaj zasvetlikalo v temi. Jaso je obdal nov, še temnejši krog. Naredile so ga mačke, črne kakor noč. Njihove zelene oči so se svetlikale kot kresničke. Ena od muc je prišla k Fabiju, se mu po mačje podrgnila ob noge in legla. Fabi je počepnil in jo pobožal. V njeni črni dlaki se je zaiskrilo. Še jo je božal in iskre iz mačje dlake so padale na stepeno meglico ter jo zgo¬stile v srebrno kapljo. Fabi je pogledal okoli sebe - vsak od otrok, ki jih je to noč poklicala luna, je prijazno božal svojo muco. Vsepovsod so se iskrili mačji kožuščki, kosmi meglice pa so se spreminjali v srebrne kaplje.
Fabi in njegova muca sta bila zelo prid na in kmalu je pred njima ležalo pet bleščečih kapelj. Muca je previdno legla nanje, da so se ji prilepile na črno dlako. Potem je vstala, se pretegnila in izginila v noč. Fabi ni vedel, ali naj jo po¬čaka ali sme za njo. Radovednost je zmagala.
51edil ji je visoko na skalo, ki je kot zob zagrizla v nočno temo. Na vrhu skale je stal volk samotar. Muca je stopila prav k njegovim prednjim šapam, se stresla in kapljice so obležale pred njim. Volk je zatulil in polna luna je zasvetila še močneje. Njena svetloba se je ujela v kapljice in te so se med zateglo volčjo pesmijo spremenile v mesečev kristal. Volk je utihnil, k njemu je zopet pristopila Fabijeva muca. Z gobčkom je previdno dvignila kristal in ga odnesla nazaj do jase.
Fabi je vso noč božal muco, ona pa je odnašala srebrne k pije na visoko skalo ter se vračala s kristali.
Proti jutru je luna začela bledeti in na jaso je prišel tudi volk samotar. Vsaka muca je pripeljala k njemu svojega otroka. Tudi Fabi je prišel na vrsto. Kar streslo ga je, ko je pogled I v rumene volčje oči. Volk pa se je sklonil in mu v zahvalo za nočno pomoč podaril mesečev kristal. Tako je Fabi postal mesečev otrok.
Do roba gozda je Fabi zopet jezdil vilinskega konja. Pobožal ga je v slovo, potem pa odstopicljal za svojo muco, ki mu je kazala pot proti domu, da se ne bi izgubil med številnimi mesečnimi potkami. Tudi drugi otroci so se vračali. Ko se je ozrl, da bi znova pogledal čudovite vilinske konje, so se ti že skoraj stopili z jutranjo meglico. Fabija je muca varno pripeljala do doma. Malce je še posedela z njim na okenski polici in skupaj sta gledala, kako v prvih žarkih bledi mesečna pot. Muca je vstala, se pretegnila in se v slovo podrgnila ob Fabijevo ramo, Fabi pa jo je znova pobožal. Iz njene dla¬ke so poletele drobne iskre in zaplesale v mesečevem kristalu, ki ga je varoval v dlani.
Ko je Fabijeva mama zjutraj vstopila v sobo, da bi ga zbudila, je presenečena ugotovila, da sin spi na okenski polici.
»Spet je hodil v snu,« je zamrmrala. »Seveda, včeraj je bila polna luna. Morala bi zagrniti zavese!«
Fabi se je predramil, si pomel oči in se spomnil noči in mesečeve poti.
»Mami, postal sem mesečev otrok!« »Res?« se mu je nasmehnila mama.
»Ja, poglej,« je rekel Fabi in razprl dlan. Na njej se je bleščal mesečev kristal. A že naslednji trenutek so posvetili nanj sončni žarki in ga stopili.
Mar se mu je vse le sanjalo? Ne! Na okenski polici so bili še vidni odtisi mačjih šap.
Ko je šel zvečer spat, je rekel očetu, naj ne prižge nočne svetilke. Ni se več bal teme. Bil je mesečev otrok in njegove poti ob polni luni bodo odslej varne. Vedel je, če se bo izgubil, mu bodo mačke pokazale pot. Ko bo tiho stopal skozi gozd, mu bo volk samotar zatulil dobrodošlico. Na jasi sredi gozda pa mu bodo v nočni tišini zaplesali srebrni konji, tako prozorni, da jih skoraj ne bo mogoče ločiti od megle, ki jo stepajo z mesečino.


Kaj delajo muce, ko spijo[uredi]

Ste opazili, da muce zelo veliko spijo? Zdi se, da vsaj še enkrat toliko kot ljudje. Pa ste se že vprašali, zakaj ob vsaki priložnosti prekrižajo tačke, si pokrijejo oči z repom in že naslednji trenutek predejo? Mar res predejo nevidno volno? Motite se! Muce predejo naše sanje.
Takoj ko muca zapre oči in zaspi, pogleda v svet, kjer rastejo želje: velikanski balon, ki ga objameš in poletiš z njim do neba, bazen, napolnjen s sladoledom, kontrolka iz matematike, na kateri piše pet, in trenutek, ko te Urša pogleda s tistimi velikimi očmi. Želje rastejo v cvetnih čašah na sanjskem travniku. Nekatere so čisto majhne, druge tolikšne, da jih cvet komaj drži. Muca ve, kako izbirati in kaj vplesti v tvoje sanje vsak večer posebej. Kajti ne vidi le želja, temveč tudi tisto, česar se najbolj bojiš. In njena naloga je poiskati željo, močnejšo od tvo¬jega strahu.
Vsak od nas ima svojo muco, ki skrbi za njegove sanje.
Nič hudega, če je nimate v hiši ali v stanovanju, le dobro poglejte, morda se potika okoli vašega doma. Če pa je tudi zunaj ne opazite, pokukajte v svoje knjige - tam jo boste zanesljivo našli.
Naska je pametna črna muca z belo liso na trebuščku. K Taši je prišla že pred petimi leti in pridno začela spletati čudovite sanje za vso družino.
Taša je zdaj že velika, hodi v drugi razred, in to čisto sama. Kadar gre čez cesto, vedno pogleda levo in desno in zmeraj ima pri sebi kresničko. Del poti, kjer ni pločnika, prehodi čisto ob robu ceste.
Tisti dan je bila Taša zelo srečna: za pohvalo, ker je gladko znala poštevanko, je dobila rdeč balon. Kot največjo dragocenost ga je držala v naročju in hitela domov, da bi ga pokazala mami in očetu. Tako je hitela, da je pozabila pogledati levo in desno. Kar stekla je čez cesto. Že naslednji trenutek pa je zaslišala glasno trobljenje, in ko se je obrnila, je zagledala velikanski avto. Drvel je naravnost proti njej.
Taša je od groze obstala kot pribita - premakniti se ni mogla - le balon je čedalje bolj prestrašeno stiskala k sebi. Nenadoma je počil in Taša je zmedena odskočila. To jo je rešilo: avto je oddrvel mimo. Taša pa je kar stala sredi ceste in gledala za njim. Prijazna roka jo je potegnila na pločnik. Neka gospa jo je pospremila do doma in povedala staršem, kaj se je bilo zgodilo. Taša pa je samo nemo odpirala usta - glas ni in ni hotel iz njih. Nazadnje je mami potisnila v roko mokro rdečo cunjo - ostanek balona. Ni jokala, samo tresla se je čedalje huje. Mama jo je božala in objemala, oče ji je prinesel toplega mleka in jo držal za roko, a Taša se je še kar tresla. Šele pod toplo prhlo so ji prenehali šklepetati zobje. Potem so jo starši oblekli v pižamo in odnesli k sebi v posteljo. Vsak s svoje strani sta jo objela in čakala, da bo deklica zaspala. Taša je bila hudo utrujena. Zaspala je in čez nekaj časa sta zraven nje zadremala še zaskrbljena oče in mama.
A Taša tudi v sanjah ni imela miru. Zdelo se ji je, da jo vleče v čuden lijak. Vsepovsod okoli nje so cvilile črne avtomobilske gume. Odbijala se je od njih in padala, padala ter nazadnje obležala na dnu, v črni peni. A pena je bila kakor živa, lezla ji je v ušesa, ji pritiskala na oči, se ji lepila na zobe. Taša jo je vlekla s sebe, toda pene se ni mogla znebiti.
V sobi, kjer so spali Taša in starši, so se narahlo premaknila vrata. Skozi nastalo režo se je najprej prikazala črna tačka, nato smrček, nazadnje pa je Naska z glavo odrinila vrata in smuknila noter. Skočila je na posteljo, odtapkala do vzglavja in legla. Prekrižala je tačke, si pokrila oči z repom in zapredla. Njen trebušček z belo liso se je nežno dotikal Tašine glave. Naslednji trenutek je bila s Tašo že sredi sanj.
Najprej je Naskin grobi jeziček izmil lepljivo peno, ki je obdajala Tašo. In tedaj se je zgodilo nekaj čudežnega: mucine brčice so se pozlatile in razsvetlile temo, ki je obdajala Tašo. Naska je pomignila s prvo zlato brčico, ta se je podaljšala v zlato nit in segla prav do travnika želja. Poiskala je cvet s Tašino željo, potegnila iz njega zlato obleko in jo nadela Taši. A nad deklico in muco so se zgrnili oblaki črne pene, iz njih je začela deževati packarija. Še malo in čudovita obleka bi bila čisto umazana.
Naska je pomignila z drugo zlato brčico, tudi ta se je podaljšala v zlato nit in potegnila iz cveta drugo Tašino željo - krilatega belega konjička z dolgo grivo. Taša je sedla nanj, zraven je skočila še Naska in konjiček je poletel ter se dvignil visoko nad črne oblake.
Naska je pomignila še s tretjo zlato brčico in dolga zlata nit ju je vodila prav do travnika želja. Taša je kukala v cvetove z željami in izbirala. Ko je izbrala, je Naska njeno željo z zlato nit jo potegnila iz cveta in ji jo skrbno vpetla v sanje. Taša je v spanju zavzdihnila, kot bi se ji bil odvalil kamen od srca, in se nasmehnila.
»Mami, oči,« je zjutraj vzkliknila, »vesta, kaj se mi je ponoči sanjalo?« in jim'a začela navdušeno pripovedovati dogodivščine z muco. Onadva pa sta jo samo nemo poslušala. Tako srečna sta bila, ker se je hčerki vrnil glas in je premagala strah, da sta ostala brez besed.
»Kje pa je Naska? « se je ozrla Taša, ko je končala pripoved. Ni je bilo več, že navsezgodaj se je odpravila na jutranji sprehod. Za njo je ostala le mehka vdolbina na blazini in sredi nje ena sama črna brčica.
Taša je previdno pobrala mucino brčico in jo shranila, kot da bi bila iz čistega zlata.


Zakaj ljudje ne spijo zimskega spanja[uredi]

Tudi ljudje so včasih spali zimsko spanje ... Čemu vsemu so se tako ognili! Sekanju drv za kurjavo, kupovanju zimskih oblek pa tudi prehladom in gripam z visoko vročino. Poleti in jeseni so se pridno redili in bili do zime tako debeli, kot da bi bili oblečeni v najtoplejše bunde. Še tako hud mraz jih ni mogel prebuditi iz spanja. Takoj, ko je zadišalo po snegu, so se hkrati z medvedi, polhi in mravljami odpravili na zimsko span¬je. Stisnili so se drug k drugemu in sladko zaspali. In ne ljudje, ne medvedi, ne polhi se vso zimo niso prebudili. Dokler ...
Medvedji materi se je rodil strašansko radoveden mladič. Povsod je vtikal svoj radovedni nos in jo zmeraj mahnil kar za njim ter se tako velikokrat izgubil. Zato so ga klicali Nosko. Mati medvedka se je bala, da se mu ne bi kaj zgodilo, zato mu je kar naprej ponavljala, da mora ostati blizu nje. A medvedek je ni poslušal. Vedno znova jo je mahnil za svojim radovednim nosom.
Mami medvedki ni preostalo drugega, kot da ga prestraši. Takole je rekla: »Če ne boš ostal blizu mene, te bo dobil strašni bav-bav, ki majhne medvedke, kakršen si ti, odnese v temo in jih tam grize.« To je končno pomagalo.
Poletje in jesen sta minila in Nosko je rastel in se debelil brez hujših nesreč. Ko pa je zadišalo po zimi, se je medved ja družina odpravila v svoj brlog na zimsko spanje. Oče med¬ved je v spanju vedno strašansko smrčal, zato si je mati medvedka, ki je to vedela, zamašila ušesa z gozdnim mahom. O, da si jih ne bi!
Ko so že spali takole nekako tri mesece, je Noska začela tlačiti nočna mora. V grdih sanjah ga je preganjal grozni bavbav. Medvedek se je prestrašeno premetaval po ležišču in po votlini in se nazadnje zakotalil ven na ledeni sneg. Mraz ga je kmalu predramil in prebudil se je v zimsko noč.
»Joooj!« je presunljivo zatulil. Nikoli v življenju še ni videl snega, dvignil se je na zadnje tace, tedaj pa ga je mraz začel ščipati v bose podplate. Skozi drevesa je grozljivo zavil veter. Nosko je kar počepnil od strahu, potem pa stekel, kar so ga nesle tace. Zraven je tulil, javkal in klical na pomoč mamo, naj ga reši pred strašnim bav-bavom. Medvedek ni bil več majhen, in ko je lomastil po mladih smrekah, so se te zlomi le. S svojim cviljenjem je prebudil gozdne živali, ki so se mu prestrašene umikale s poti. Omotične od spanca so se zaletavale druga v drugo in divjale skozi temačni gozd. Vse je oživelo in norelo sem in tja, ne da bi kdo razumel zakaj.
Le vrabčki visoko nad tlemi so ohranili mirno kri. Najprej s jim je vse skupaj zdelo zelo smešno, potem pa so videli, da gre zares. Poleteli so tja, kjer so spali ljudje in jih prebue1ili. Prva je stekla za vrabčki navihana klovnesa. Vrabčki so jo vodili prav do Noska. Ko jo je ta zagledal, je takoj obmi¬roval, saj je bila v temi in v spalnem pajacu videti kot medvedek pa tudi njen nosek je bil take oblike kot smrček. Potem pa jo je Nosko skoraj podrl, ko je srečno stekel k njej in se ji vrgel v naročje. Ves v solzah ji je hitel brundati o strašnem bav-bavu, ki ga grize v noge in mu tuli v ušesa.
»Ampak Nosko, bav-bava vendar ni,« mu je prigovarjala klovnesa in ga nežno božala. »To, kar te grize v noge, je samo sneg in le veter zavija skozi gozd.« 
»Ne, ne! Pa je bil bav-bav! Hotel me je odnesti v temo in me tam še naprej gristi!« je vztrajal Nosko.
Zdaj so mu gozdne živali in klovnesini prijatelji, ki so ju obstopili, skupaj dopovedovali, da ni bav-bava. Srnjak se je domislil in pokazal Nosku, kako zabaven je lahko sneg. Vrgel se je vanj in ko se je pobral, je v snegu ostal njegov obris. Potem so se še ostali vrgli v sneg in pustili v njem svoje odtise. Medvedek se je rahlo nasmehnil skozi solze. Zdaj se je zajček spomnil in predlagal, da naredijo snežaka. Skupaj so naredili čudovitega snežaka in medved Nosko ga je zelo previdno povohal. Potem je klovnesa uprizorila pravo malo predstavo: žonglirala je s snežnimi kepami, izvajala akrobacije in nekatere živali so se opogumile in jo posnemale - celo Nosko je naredil preval in obtičal v snegu. Vsi so se mu prisrčno smejali.
Svitalo se je že, ko je medvedek končno izjavil, da se ne boji več snega. Skupaj z novimi prijatelji je odhlačal do medvedjega brloga. Tam so ga objeli zaskrbljeni starši in ga od¬peljali v votlino. Klovnesa ga je pobožala v slovo in mu, preden je zaspal, še enkrat zagotovila, da res ni bav-bava.
Vendar so se tisto nemirno zimo medvedje prebujali že, če se je Nosko samo premaknil ali zavzdihnil v snu. Ljudje pa sploh niso mogli več zaspati. Ves čas so premlevali, kaj naj storijo. Ko je zasvetilo spomladansko sonce, so se odločili, da ne bodo več spali zimskega spanja. Tako bodo lahko skrbeli za svoje prijatelje - živali in rastline - pomirili medveda, če se bo kateri prebudil, otresli sneg z dreves, kadar ga bo preveč naneslo, nahranili ptičke in srne. Sicer je res, da se bodo morali spoprijemati z zimskim mrazom: pripraviti drva za kurjavo, poskrbeti za zimsko obleko in kidati sneg, vendar so z druge strani igre na snegu prečudovite - lahko se bodo drsali,smučali, sankali, kepali, naredili snežaka, občudovali ledene rože na oknih, si za novo leto zaželeli vse najboljše in okrasili jelko ter si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali pravljice ...
Od takrat ljudje nič več ne prespimo zime in od takrat nobena medvedja mati ne straši več svojega medvedka z bav-bavom, saj ga v resnici ni.


Kam gre staro leto in od kod pride novo[uredi]

Ali veste, da v resnici sploh ni niti starega niti novega leta ampak je to isto leto?
Najprej je bil samo Čas. In kadar ni vedel, kaj početi, je lovil svoj rep. Nekega dne ga je končno vendarle ujel. To ga je tako presenetilo, da ga je po nesreči kar odgriznil. »Tpfej!« je Čas izpljunil rep iz gobca.
»Živijo! « je rekel rep.
Čas je začudeno buljil vanj. »A se lahko primeš nazaj?« ga je končno vprašal.
»Ne, ker se nočem]« je važno odvrnil rep.
»No, prav, potem me pa zabavaj!« je ukazal Čas. »To pa lahko,« je rekel rep.
Začel je lesti vase in se mečkati. Ko se je zopet raztegnil, so se na njem videle gubice.
»Odslej mi je ime Leto,« je slovesno izjavil. »Spoštovani Čas, vabim vas, da si ogledate moje dneve.« Leto se je spretno zvilo v kolut In zavrtelo dneve kot sličice v filmu. To je bilo zelo zanimivo. No ja, bilo je zanimivo prvič, drugič, petič, triindvajsetič, ampak ko si je Cas že dvestoštirinsedemdesetič ogledal tristošestinpetdeset popolnoma enakih črno-belih dni, je začel nevljudno zehati.
Leto se je ustavilo: »Kaj pa je? « 
»To ni več zabavno!« je odvrnil Čas.
»Pa nič,« je reklo Leto, se zvilo v klobčič in zaspalo.
Čas je gledal speče Leto in se praskal po buči - tako je namreč lažje razmišljal - potem pa si iz nje izpulil tri lase različnih barv: rumenega, rdečega in modrega. Iz njih je naredil čopič, iz katerega se je izlivalo na tisoče barv in ko se je Leto zbudilo, mu ga je podaril. Leto je začelo barvati dne¬ve - najprej malce nerodno, potem pa čedalje bolj navdušeno in spretno. Čas je imel kaj videti:
»Se spominjate tistega mrzlega jesenskega jutra, zapredenega v srebrne meglice? Ali pa poletnega opoldneva, ko je nenadoma vse umolknilo ... Teman oblak je objel sonce in strela je razparala nebo. Ali lepega aprilskega dne, ko se je zdelo, da se nebo smeji do solz: sijalo je sonce in obenem deževalo, potem pa sta se čez nebo narisali kar dve mavrici ... « 
Leto je tako zaposleno z barvanjem naših dni, da se niti ponoči ne ustavi. Do zime se pošteno utrudi in tedaj riše le še ostre, skope poteze.
»K sreči je tu novo leto,« boste rekli. Pazite! Mar vam nisem že povedala, da je Leto eno samo? Nobenega novega leta ni. Pssst, tole je drobcena skrivnost.
Vrnimo se malce nazaj. Leto, ta čudoviti slikar Časa, se po tistem, ko je dobilo čarobni čopič, sploh ni več ustavilo. Ustvarjalo je kot navito, dokler se ni popolnoma izčrpalo. Obležalo je in napol obarvani dnevi so bili videti kot scefran rep.
Času se je Leto zasmililo, še bolj pa se je Čas zasmilil sebi, saj spet ni imel nikogar, ki bi ga zabaval. Zamišljeno se je praskal po buči - tako je lažje razmišljal - in tedaj ga je prešinilo. Nenadoma je pograbil Leto za ušesa, ga potegnil skozi samega sebe ter obrnil na drugo stran. In ha drugi strani je bilo Leto kot novo. Tako je nastalo novo Leto.
Ta smešna preobrazba se zgodi vsakič, ko mi odštevamo zadnje sekunde starega leta. Narobe obrnjeno Leto takoj po polnoči začne risati bleščeče januarske dni. In se nikoli ne obrabi.


Zakaj sta Luna in Sonce na nebu posebej[uredi]

Luna in Sonce sta se pred mnogimi mnogimi leti zaljubila do konic svojih žarkov. Tako močno sta se zaljubila, da nista več zdržala drug brez drugega, in odločila sta se, da se ne bosta nikoli ločila. To pa je pomenilo spremembo tudi za Zemljo in njene prebivalce. Tam, kjer sta sijala, je bilo toplo in svetlo in ljudje so bili srečni, ko pa sta se oddaljila, se je stemnilo. Ljudje pa so se teme bali, saj niso v njej ničesar videli. Tipaje so iskali pot domov in se kakor slepi zaletavali drug v drugega. Brrrr! Veste, kako grozljivo je, če nenadoma naletiš na nekaj čudnega, in koliko časa je potrebno, da ugotoviš, kaj si v resnici otipal!? Ne veš, ali je tisto, česar si se dotaknil, narobe obrnjen lonec ali pleša popolnega neznan¬ca. In ne veš, ali se je tvoja jopica zataknila za vejo drevesa ob poti ali pa jo je nekdo nalašč zgrabil.
Zato si nekateri ljudje niso upali nikamor več. Stiskali so se ob zidu in razprtih oči čakali na svetlobo. Čisto potiho so smrkali v rokav.
Sonce in Luna sta kmalu opazila, da je na Zemlji nekaj narobe in prestrašeni ljudje so se jima zasmilili.
Zato je Luna rekla Soncu: »Veš, dragi,ni prav, da misliva le nase in na to, kako lepo nama je skupaj. Uboge ljudi je strah!« »Prav imaš,« je reklo sonce, »poskrbeti morava zanje.«
»Kaj pa naj narediva?« je vprašala Luna.
Sonce je dolgo molčalo, potem je nežno objelo sopotnico, jo poljubilo in ji zašepetalo: »Svetiti morava tako, da na Zemlji nikoli ne bo čisto temno.« 
»Kako pa naj to storiva?« je hotela vedeti Luna.
»Žarek za žarkom se bova odmikala drug od drugega, dokler nama s svetlobo ne bo uspelo zaobjeti vse Zemlje.« »Ampak to pomeni, da ne bova več skupaj!« je zajokala luna.
»Saj ne moreva biti srečna, če so drugi zaradi tega žalostni!« je resno odvrnilo Sonce.
Odmikala sta se in odmikala, nič več se nista mogla videti, le še njuni žarki so se narahlo dotikali in nazadnje jima je s svetlobo uspelo zaobjeti zemljo.
Tam, kjer je svetila Luna, je bila svetloba nežna - delati se ni dalo, a pot do svojega doma in postelje je vsakdo zlahka našel. Sonce pa je svetilo močno, zato so ob njegovi svetlobi ljudje delali na polju, v gozdu ali doma.
Sonce in Luna sta tako drug za drugim potovala prek neba: ko je svetilo Sonce, je bil dan, in ko je svetila Luna, je bila noč. Ljudem je bilo spet dobro pri duši in zato so jima bili hvaležni.
Sonce in Luna pa sta se neznansko pogrešala. Od daleč sta se pozdravljala, si vzklikala in pošiljala žareče poljubčke ter nadaljevala vsak svojo pot, v mislih pa ostajala skupaj.
Luna je čedalje težje prenašala, da je smela Sonce opazovati le od daleč, zato je mrzlično tuhtala, kako bi se znova srečala z njim. Tako se je zamislila, da se je spotaknila ob oblak: »Že vem,« je veselo vzkliknila, »delala se bom, da sem se hudo udarila in da se težko premikam!« ln Luna se je začela tako počasi motoviliti, da jo je Sonce kmalu dohitelo in jo vroče objelo. Malce sta se ljubkovala in takoj jima je bilo lažje. Nič več jima ni bilo tako hudo, ko sta morala narazen in spet sta svetila vsak na svoji polovici zemlje. A Luni se je čez čas znova stožilo po Soncu. Zamišljeno se je praskala po srebrnem trebuščku in tuhtala, kaj naj si tokrat izmisli. Že vem, si je rekla, shujšati moram! Stekla je čez nebo in zaso¬pihana ujela dragega. Soncu je z žarki nagajivo prekrila oči in veselo vprašala: »Kdo je?« 
»Luna!« se je srečno zasmejalo Sonce. ln tako sta bila zaljubljenca spet skupaj.
Ampak, ojojoj - spodaj na zemlji je zaradi podobnih Luninih izmišljotin nastala prava zmešnjava! Ljudje niso nikoli vedeli, kdaj bo svetlo in kdaj jih bo zagrnila tema. »Tako pa spet ne gre!« so se jezili. In nekega dne, ko sta bila Sonce in Luna spet hkrati na nebu, so se zbrali in ju poklicali. Sonce in Luna sta se rahlo zardela spustila niže.
»Takole,« so rekli ljudje, »zelo radi vaju imamo in vemo, da ne moreta biti ves čas narazen. Hudo je le to, da nas tema zagrne nenadoma in nikoli ne vemo, koliko časa bo trajala. Zato vaju prosimo, da določimo, kdaj bosta imela zmenke. Tako bomo tudi mi vedeli, kdaj naj delamo in kdaj naj ostanemo doma.« 
Kar nekaj mesecev so ljudje in Sonce računali in se dogovarjali - ter nazadnje sestavili urnik, pravšnji za vse. Lune pa ves ta čas ni bilo na spregled. Ko se je končno prikazala, je pripeljala s seboj roj zvezdic - Sonce je postalo očka!
Od takrat se Luna in Sonce skušata držati dogovorjenega urnika. No ja, bolj ali manj. Ampak kadar sta skupaj, polovice Zemlje ne zagrne črna tema, saj svetijo namesto njiju zvezde, njuni otroci.
Morda ste opazili, da se Luna vsak mesec zredi in shujša.
To ni zato, ker bi preveč jedla, temveč - no, vsak mesec preštejte zvezde in zvezdice, pa boste videli, da je zmeraj kakšna nova na nebu. Če pa jih bo kdaj manj, kot ste vajeni, se ne čudite, tudi zvezde gredo rade na potep.


Kako najdeš pravljico[uredi]

Težko je točno povedati, kje se nahaja čudoviti svet pravljic, saj je za nas neviden. To je svet, kjer živijo bleščeče zamisli o novih knjigah. Svet črk, besed in knjig. In v enem od kotičkov tega sveta živijo pravljice. Če bi jih lahko videli, bi opazili, da skačejo kot žogice in da se svetlikajo v temi. Nekatere, tiste majhne, se še otroško kobacajo, nekoliko večje skačejo do kolen, največje pa se vzpno do višine najvišjega odraslega pisatelja pravljic. Saj mu morajo skočiti v glavo. In ko skoči nova pravljica pisatelju v glavo, ta začne hoditi, kakor bi ga nosila luna, mrzlično išče papir in svinčnik, oči pa se mu svetijo, saj v njegovi domišljiji žari nova pravljica.
O tem, kdo bo dobil v glavo katero od pravljic, je dolga Ieta odločal slovar zelo težkega jezika. Mogočno se je valil po svetu pravljic in izbiral in tehatal, kam naj napoti katero pravljico. Ta slovar je bil zelo resen in zelo pameten. Dokler se ni zaljubil. Kdo bi si mislil, da se tako resnemu slovarju lahko primeri kaj takega! Zaljubil se je v malce starejšo pravljico - eno tistih, v kateri nastopajo trije sinovi, princeska in zmaj. Očarljiva gospa pravljica pa se je zaljubila vanj. In zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli dotlej: mala pravljica se je porodila iz zveze slovarja in pravljice. Tako lepo se je svetila, da sta ji srečna starša dala ime Lučka.
Lučka je bila zelo radovedna pravljica. Kaj pomeni to in ono, je spraševala očeta. Slovar bi vendar moral vse vedeti! Kaj je tam, kjer se konča pravljični svet? Kako pa je pri ljudeh? Zakaj pravljice skačemo? Kako je, ko se zaljubiš? Oče ji je potrpežljivo odgovarjal, kakor je vedel in znal, ko pa je imel Lučke dovolj, jo je preprosto odslovil z besedami: »Radovednost ni lepa čednost!« Lučka, ki si je želela vse vedeti in videti, pa se je odločila, da bo začela raziskovati na svojo pest.
Podolgem in počez je preskakljala svet črk, besed in knjig. Tako je dobila veliko novih prijateljev in vse povabila, naj jo obiščejo v njenem pravljičnem kotičku. In preden so se odrasle pravljice zavedele, že so se njihove pravljičice igrale s slovarčki, pokažikajznaščki, kriminalčicami, detektivčicami, pesmaričicami. In ker so zdaj ti knjižni otroci rasli skupaj, so se med njimi začele kresati iskre zaljubljenosti. Če je Lučkina mama hotela kaj pripomniti, ji je hči zabrusila, da se je tudi sama gospa pravljica zaljubila v slovar, in mama je morala umolkniti.
Tako so se rojevale nove, povsem drugačne pravljice: v njih niso več nastopali zmaji in princeske, temveč tudi kladivo in klešče ali svinčnik in ura ali stol in milo. Spremenile pa se niso samo pravljice, temveč tudi resne knjige - in tako so nastale pravljice za odrasle.
Nove, drugačne pravljice, so se odločile, da bodo svet pravljic spremenile. In da bodo same odločale, komu bodo skočile v glavo in kdaj. Slovar so upokojile in odskakljale k nam.
Če ne bi bile za nas nevidne, bi takrat nastala prava zmešnjava - saj jih je povsod kar mrgolelo. Ko so raziskale vse kotičke v našem svetu, so ugotovile, da so jim najljubši gozdovi in travniki. In zdaj se tam pogosto igrajo.
Če si torej želiš, da bi ti kakšna pravljica skočila v glavo, se odpravi na sprehod. Ves čas misli na pravljice, saj le-te misel takoj začutijo. Prenehale se bodo igrati in te začele zasledovati. Opazovale te bodo kakšno uro ali dve. Rade imajo, da se malce potrudiš, ko jih iščeš. In potem ti bo pravljica, ki si ji najbolj všeč, nenadoma skočila v glavo in raz¬svetlila oči. Takrat hitro poišči papir in svinčnik in jo zapiši.


Kako so spominčice dobile ime[uredi]

Pred mnogimi mnogimi leti je v neki vasi živela deklica Sonja. Imela je čudovite svetlo modre oči, ki so bile nekaj posebnega. Če jih je Sonja priprla in postrani pogledala skozi trepalnice, je videla nekaj, česar ni videl nihče drug.
Na drugem koncu vasi je živel starec. Sonja se je ogibala njegove hiše, pa tudi vaščani niso imeli radi opraviti z njim. Starec je največkrat sedel na klopi pred hišo in rezbaril. Če si šel mimo, je glasno zagodel v tvojo smer - kot da bi te ošte¬val.
Lepega dne pa starca ni bilo več na klopi. In ker ga tudi naslednje dni ni bilo na spregled, Sonji radovednost ni dala miru. Splazila se je do okna in pokukala v temno notranjost. Priprla je oči, da bi bolje videla v mraku, in v kotu zagledala živo rumen trak. Trak je nenadoma zafrfotal, poletel viso¬ko pod strop hišice in od tam strmoglavil na sredo izbe. Sonja je kar skozi okno zlezla v hišico in stekla proti traku, ta pa je pred njenimi očmi bledel. Poskusila ga je prijeti, a njeni prsti so šli skozenj, kot da bi bil iz zraka.
»Kaj počneš tu, punčara?« je zahropel proti njej slaboten glas.
»Joj,« je Sonja prestrašeno skočila pokonci. Šele tedaj je zagledala starca. Bled in izmučen je ležal na postelji v kotu sobe. Videti je bil pol manjši kot po navadi in nič več tako strašen.
»Prišla sem vas vprašat, ali potrebujete pomoč, dedek.« »Dedek, dedek, noben dedek nisem!« je zagodrnjalo nazaj.
»Ste bolni?« 
»Tej bolezni se reče starost in …. Pa kaj bi se pogovarjal s tabo. Raje se poberi domov!«
»Ne, ne bom se!« je Sonja neustrašno vztrajala.
Stopila je k postelji. Ampak tako temno je bilo. Priprla je oči in zagledala: o, groza! Okoli starčevih sivih las so plahutali zlovešči črni trakovi.
»G ... g ... gospod,« je zajecljala, »k ... k ... kaj pa je ta črnina?« 
»0 čem blebetaš? « 
»T. .. t...to črno okoli vaše glave?« se je Sonja sklonila k starčevi glavi.
Toda že naslednji trenutek je bila - kot bi jo bil črn trak potegnil vase - pri starcu v sobi in sredi traku. V črnini traku se je izrisala bolna gospa in ob njeni postelji otrok. Podoben je bil starcu. Premaknila se je in že je bila sredi drugega traku. Na poroki. Vsi so se veselili: plesali so in peli, le bled mladenič s starčevimi potezami je stal sam v senci drevesne krošnje. Skušala se je iztrgati črnim trakovom, a jo je že naslednji potegnil vase. Zdaj je stala ob razbeljeni tovarniški peči. Utrujen moški je metal premog - lopato za lopato, - v požrešni ogenj. Tudi to je bil starec, le veliko mlajši.
Sonji so solze zameglile pogled. Zdaj je vedela, da so tra¬kovi starčevi spomini. In med njimi ni bilo niti enega svetlega. Pobožala je starca po razmršenih laseh. Tedaj pa je med črnimi trakovi zagledala tanko rumeno nit - sledila ji je do bledega traku sredi sobe. Potopila se je vanj in se znašla v sončnem dnevu, kjer je otrok z mamo obiral dišeče kamilice. Smejala sta se in pela. To je bil starčev zadnji lep spomin.
Sonja je nenadoma vedela, kaj mora storiti. Stekla je domov in poiskala kamilice. Ko se je vrnila k starcu, je najprej priprla oči - črni trakovi so mu oblepili glavo in mu jemali moč. V spanju se je premetaval po postelji in stokal. Zlata nit se je pretrgala in rumeni trak sredi sobe je bil komaj viden.
Deklica je hitro skuhala kamilice. Z vročim čajem se je približala postelji in starec se je umiril. V spanju je vdihaval prijetni vonj, potem pa zavzdihnil in zašepetal: »Mama!« 
Ko je odprl oči, se je začudeno zagledal v Sonjo. Ponudila mu je skodelico, starec jo je zgrabil z obema rokama in pil z dolgimi požirki. Potem se je preko njenega roba nasmehnil Sonji:
»Ko sem bil majhen in nisem mogel zaspati, mi je mama skuhala kamilice.«
»Meni jih tudi,« mu je Sonja vrnila nasmeh.
ln starec je začel pripovedovati. Sonja pa je priprla oči in gledala, kako se rumeni trak ves žareč vrača k starcu in kako ob njem bledijo črni trakovi žalostnih spominov.
Starec je kmalu ozdravel in srečni spomini, ki mu jih je pomagala obuditi Sonja, so ga spremenili. Ljudje se ga niso več ogibali, s Sonjo pa sta postala prava prijatelja. Samo njemu je povedala, kaj je videla takrat, ko je bil bolan. Vzel jo je zelo resno. Po razmisleku je rekel, da lahko človek od žalosti zboli, in če se takrat ne more spomniti ničesar lepega, lahko celo umre.
»Mislim,« je rekel, »da boš pomagala mnogim ljudem.
Odslej te bom klical kar Spominčica.« 
ln ko je Spominčica priprla oči, je med svilnatimi trakovi njegovih spominov zagledala svetlo modre - drobcene spomine na njuna srečanja.
Nekega dne je Sonjo popeljal za hišo in ji pokazal drobne rože, ki jih je tam posadil.
»To so spominčice,« ji je pomežiknil, »ker so tako svetlo modre kot tvoje oči, ki znajo videti spomine. Njihov vonj me bo spominjal nate.« 
Spominčica je odrasla in se odpravila v svet. V majhnem lesenem kovčku je nosila trave, rože in stekleničke z različnimi vonji. Saj lep spomin najlaže prebudiš s pravim vonjem. Pomagala je veliko ljudem; žalostnim, obupanim ali izgubljenim. En sam srečen spomin včasih povrne bolniku voljo in moč, da premaga žalost in z njo bolezen. Učila je ljudi, kako pomembni so lepi spomini.
Na deklico, ki je znala videti svilnate trakce spominov, nas vsako pomlad spomnijo svetlomodre cvetlice. In če ti kdo podari šopek spominčic, te ima zares rad in te ne bo nikoli pozabil.


Ko se zaljubita noska[uredi]

Mateja in Matic sta bila tako zelo zaljubljena, da sta ves čas tiščala svoja noska skupaj.
»Ti si moja zlata smrčica,« je rekel Matic svoji deklici in jo nežno pocukal za nosek. Mateja se je zahihitala in rekla fantu:
»Ti si pa moj kljunček.« 
Potem pa sta se podrgnila z noski - tako kot se menda poljubljajo Eskimi. In njuna noska sta bila zelo srečna - tudi onadva sta bila namreč zaljubljena drug v drugega.
Zjutraj sta morala Matic in Mateja vsak v svojo službo in znova sta se srečala šele pozno popoldne ali zvečer. Ko sta bila končno spet skupaj, sta se najprej podrgnila z noski - kot se menda poljubljajo Eskimi - potem pa sta se objela in si povedala, kako zelo sta se pogrešala.
Zvečer, ko sta se Mateja in Matic odpravila spat, je po na¬vadi Matic prvi zaspal. Zdaj je nastopil čas za njegov nos - z glasnim smrčanjem je začel pripovedovati Matejini noskici, kako zelo jo ljubi. Ta pa ga je samo tiho poslušala, medtem ko se je njena lastnica premetavala po postelji. Ob glasnem smrčanju Mateja ni in ni mogla zaspati.
»Matic, obrni se vendar na trebuh, spet smrčišl« je končno zatarnala.
»Ja, takoj,« je rekel Matic in čez čas, čeprav na trebuhu, znova zasmrčal.
ln to se je ponavljalo vsako noč … Mateja je poskušala vse mogoče, da bi lahko zaspala: Maticu je kupila proti smrčalni obliž, sebi pa zamaške za ušesa, a nič ni pomagalo. In ko je imela vsega dovolj, se je neke noči odkradla v dnevno sobo in prespala do jutra na kavču.
Sčasoma je vse noči prespala tam. Matičev nosek pa je zdaj smrčal še glasneje, da bi Matejina noskica tudi v dnevni sobi lahko slišala, kako rad jo ima. Reveža, ki sta bila do zdaj ločena le podnevi, sta morala samevati tudi vse noči. Joj, kako sta se pogrešala!
Odkar je Mateja spala v dnevni sobi, se z Maticem nista več tako pogosto kljunčkala - tako kot se menda poljubljajo Eskimi - nista se objemala in si govorila ljubkovalnih besed. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: fant in dekle sta se sprla in Matic se je odselil. Matejo je sicer čudno ščemelo v nosku, ampak ni popustila. Tudi Matica je nos srbel, a je vztrajal. In kaj naj bi naredila uboga noska, če se njuna lastnika ne marata več?!
Čez kakšen mesec, ko se je zjutraj gledala v ogledalo, bi Mateja lahko prisegla, da je shujšala v nosek, če je to sploh mogoče. Tudi Matičev nos, na drugem koncu mesta, je hiral. Tako hudo je pogrešal svojo ljubezen. Tako nesrečen je bil, da je od same žalosti zbolel. Kihal je in šmrkal - enkrat ga je treslo od vročine, drugič od mraza. A namesto da bi obležal doma, je Matic še naprej pridno hodil v službo in se tolažil, češ saj je le navaden prehlad … Njegov nos pa je bil že čisto rdeč od prepogostega usekovanja v robec.
Nekega dne sta se po naključju Matic in Mateja znašla na istem avtobusu. Onadva se nista opazila, Matičev nos pa je že na daleč zavohal, da je njegova ljuba noskica v bližini. Na vso moč je začel kihati, da bi jo opozoril nase. Matejina noskica ga dolgo ni zavohala, od žalosti je namreč izgubila vonj. Ko ga je končno opazila, se je prestrašila, tako rdeč in bolan je bil videti njen dragi nosek.
Matičev nos je kihnil in ji tako povedal, da ne more živeti brez nje. Nenadoma je tudi Matejo poščegetalo v nosu in morala je kihniti. Tako je noskica sporočila dragemu, da ga hudo pogreša in da hoče tudi ona zboleti.
Matic je dolgo lovil sapo in čutil, da bo močno močno kihnil, in ko je že kazalo, da ne bo in je robec umaknil od nosu, ga je skoraj razneslo od aaa-p-čih-aaa! Tako je Matičev nos poslal Matejini noskici prehlad - ta je globoko zavzdih¬nila in ga ujela.
Naslednji dan je Mateja dobila vročino in obležala. V postelji je ostala ves teden. Ko pa ji je bilo že malo boljše, se je začela dolgočasiti. Roka je kar sama dvignila slušalko in zavrtela znane številke. »Hado Madic, duki Madeja! Pdeh¬dajena sem. In dolgdčas mi je.« 
Matic ni dolgo premišljal. Še vedno prehlajen je skočil do najbližje tržnice, nakupil limone in pomaranče ter stekel k Mateji. Ko je prišel tja, ji je pripravil topel čaj in pomarančni sok.
Zdaj ko sta se Matic in Mateja končno spet srečala, se je Matičev nos odločil, da bo storil vse, da bi ostala skupaj z njegovo ljubljeno noskico. Začel je tako kihati, da je Matica kar metalo po sobi, dokler ni končno padel na posteljo zraven Mateje. Nekaj časa sta tako ležala in si brisala nosove. Nosek in noskica pa sta bila iz minute v minuto bolj srečna in zdrava. Končno sta si tudi njuna lastnika priznala, da se imata še vedno zelo rada in da ne moreta drug brez drugega in Matic je vprašal Matejo, ali bi bila spet njegova punca. Ta pa se je samo nagnila k njemu in mu ponudila nosek. Matic ga je nežno podrgnil s svojim nosom - kot se menda poljub¬ljajo Eskimi - potem sta se objela in si šepetala kako zelo sta se pogrešala, dokler nista objeta zaspala.
Matičev nos je bil zdaj tako srečen, tako zaljubljen, da je kar obnemel - tako sta zaljubljenca od takrat naprej mirno spala.


Kaj, če se krožnik noče umivati[uredi]

Ko jemo, damo hrano na krožnike, in ko pojemo, je prav, da posodo za sabo tudi pomijemo. Nikogar pa ne zanima kaj si o tem misli posoda.
Nekoč je živel krožnik. Na videz čisto navaden, vendar hudo nesrečen. Vsakič, ko so nanj naložili hrano, se je počutil obupno. Hudo je trpel, ko so vanj zlivali vročo juho, kosali v njem meso ali tlačili krompir. Najhujše je bilo po kosilu - potem ko ga je človek pomazal s kruhom in odložil nanj pribor - vilice ob nož, Je pomenilo, da ne bo več jedel. Takrat se je krožnik začel narahlo tresti. Od strahu. Kako mučno je bilo čakanje, da bo prišel na vrsto, da ga bodo dvignili, položili med druge krožnike in ga odnesli v pomivalno korito! Ko bi imel vsaj roke, da bi se branil, ali noge, da bi odskočil in se tako rešil. A ker je bil le navaden krožnik to seveda ni bilo mogoče. Tako kot vse krožnike so tudi njega potunkali v penasto vodo, po kateri so že plavali ostanki hrane, in ga potem prav tako kot druge krožnike zdrgnili z ostro gobo, za namenček pa še splaknili z mrzlo vodo: Brrrrr!!! Ves premražen in bolan se je potem sušil na stojalu, dokler ga niso obrisali in postavili v omaro. Tam si je revež vsaj malce odpočil.
Noben drug krožnik se ni pritoževal nad takim početjem, tudi žlice, vilice in noži so bili čisto tiho in videti je bilo, da so celo zadovoljni. Naš krožnik pa se je iz dneva v dan bolj mučil. Njegovo življenje je postalo ena sama nočna mora.
Po navadi je tako: ko misliš, da je tako slabo, da slabše biti ne more, se zgodi prav to drugo - in res: v hišo je prišel pomivalni stroj. Tega, kakšne grozljive stvari se dogajajo v njem, pa se sploh ne da povedati - lahko se samo šepeta: »Tesno te stisnejo k drugi posodi in zaprejo v črno temo. Čakaš in ne veš, kaj se bo zgodilo. Nenadoma te zalije ledeno mrzla voda, potem čofne nekje od zgoraj kvadratasta tableta za pomivanje in njeni drobci letijo v vse smeri. Pikajo te in pras¬kajo in nazadnje ne veš več, ali si krožnik ali zajemalka. Pa to sploh še ni vse - nenadoma od nekod prisopiha vroča para, ki bi krožnik zagotovo zadušila, če bi imel pljuča. Potem pa te kar pustijo v vlažni temi, niti ne obrišejo te. Ne spravijo te spat v omaro in tam čakaš do naslednjega obroka.«  Krožnik je spoznal, da tudi drugi posodi ni več vseeno, kako z njo ravnajo; kozarci so postajali čedalje bolj spraskani, noži so zbolevali in dobili rjave pike, kot bi imeli ošpice. Pa tudi nesreče so bile čedalje pogostejše: če te tako steklenega ali porcelanastega niso dovolj trdno postavili v stroj, si se kaj hitro prevrnil in razbil. Skratka, krožnik je imel tega čez glavo. In tedaj se mu je končno nasmehnila sreča.
Nekega dne, ko staršev ni bilo doma, sta se otroka igrala vesoljske polete in za to sta potrebovala leteče krožnike. Enega sta razbila - naj počiva v miru, našega pa vrgla skozi okno, da bi videla, kako daleč bo poletel.
Uau, to je bilo nekaj: ta občutek svobode, ta polet, ta raz¬gled. Krožnik je užival kot še nikoli in prav vseeno mu je bilo, ali se bo pri pristajanju razbil ali ne. Ampak pristal je na sosedovi sveže zbranani njivi. To je bilo pa že čisto nekaj drugega. Njivo so sicer gnojili, potem je bila mrzla zima, na pomlad so po krožniku kljuvale ptice in iskale semena. Ampak vseeno, vsaj svoboden je bil. Toda kmalu je ugotovil, da tudi življenje na njivi ni pravljica.
Nekega dne je okoli njega postopala jata vran. Prav grozljivo je bilo, ko so se vrane nenadoma prestrašene razletele. Pregnal jih je pes, ki je pritekel h krožniku in ga začel ovahavati.
»O ne, samo tega ne - ne polulaj se name!« je tiho prosil krožnik. Imel je srečo: tisti trenutek je psa nekdo poklical in nebodigatreba je veselo pomahal z repom in zalajal. Stran od najdbe pa ni in ni hotel.
»Poberi se, pes nesrečni!« je zarobantil krožnik, pes pa ka¬kor da ne sliši. Poplesaval je okoli krožnika in ga skušal odkopati. »Joj, ne slini se po meni, mrcina pasja!« se je jezil krožnik. »Kaj si pa našel, Fido?« je rekel lastnik, pristopil in počohal kužka za uhlji.
»Vov, vov, vov,« je ponosno zalajal Fid .
Pa smo spet tam, kjer smo začeli, si je obupano mislil krožnik. Spet bom pristal na mizi in v pomivalnem stroju. V življenju res nimam sreče!
Ampak tokrat se je krožnik zmotil. Lastnik psa je bil namreč cirkuški žongler, in ko si je krožnik dodobra ogledal, si je izmislil zanj čisto posebno točko, v kateri bo imel krožnik glavno vlogo. Žongler je krožnik previdno potegnil iz prsti, doma zanj v umivalniku pripravil toplo kopel in ga zavil v mehko brisačo. Tako dobro se krožniku dotlej še ni godilo. Po dolgem času je spet mirno spal. Že naslednji večer pa se je ves bleščeč vrtel na visoki palici na sredi cirkuške arene. Gledalci so zadrževali dih in se spraševali: »Ali ne bo padel? Ali se ne bo razbil?« On pa je plesal, se bleščal od sreče in si prislužil navdušeno ploskanje.
To je bilo življenje! Krožnik je bil srečen kot še nikoli. Samo še nekaj ga je motilo: po končanem nastopu ga je Fido vsak večer v svojem slinastem gobcu odnesel iz maneže.
Ampak za tisto, kar imaš res rad, je vredno malce potrpeti.


Princesa pes[uredi]

Pred davnimi davnimi časi, v deželi za sedmimi vodami in sedmimi gorami, so v bližini mogočnega gozda, na vrhu zelenega brega postavili nov grad. Vanj so se vselili oče in mama in hči Nina. In ker so se preselili v grad, je oče postal kralj, mama kraljica in Nina princesa.
Nina je bila stara devet let in se je zelo rada igrala.
Najraje se je kotalila po bregu, dokler se ji ni zavrtelo v glavi. Potem je obležala v travi in gledala ples oblakov. Toda, o gro¬za, odkar je postala princesa se ni smela več igrati. Spletične so jo odele v svilene obleke z volančki in s čipkami, ji umetelno spletle lase in jo uči le: »Draga gospodična princesa, tekanje se deklicam vašega stanu ne spodobi, smete pa počasi gosposko stopicati. Za božjo voljo, gospodična princesa, ne vriskajte tako glasno, to res ni lepo - odgovarjajte počasi, vljudno in samo takrat, kadar ste vprašani. Gospodična prin¬cesa, lepo vas prosimo, sedite malce bolj vzravnano, saj ste vendar mlada dama!« 
»To postaja nemogoče,« se je pritoževala Nina, spletične pa so samo zmajevale z glavami. Lahko si mislite, da o kotaljenju po bregu od gradu navzdol ni moglo biti niti govora.
A Nina se ni vdala. Odpravila se je naravnost k čarovnici, ki je živela v najvišjem grajskem stolpiču. Najmanj tisoč stopnic je bilo treba prehoditi, preden si se povzpel do čarov¬ničinega stanovanja. Nina jih je komaj premagala. Ko je zadihana potrkala, ji je odprla zelo suha gospa v vijolični pižami, z zobno ščetko v roki in jo začudeno gledala .. »Gospo čarovnico iščem,« je pogumno zdrdrala Nina. »Hja, to sem pa jaz!« je odvrnila gospa in se odpravila v kopalnico, da bi izpljunila zobno pasto ..
»Vi?« se je začudila Nina in šla za njo. »Ampak čarovni¬ce so vendar oblečene v črno in tudi zob si ne umivajo, ker so škrbaste.« 
»Veš kaj,« je zavpila gospa, »doma sem lahko takšna, kakršna sem. Sicer pa,« je nadaljevala spravljivo, »tu gori me ni že leta nihče obiskal. Mar naj se zdaj oblečem v črno in si pobarvam zobe, da bom videti škrbasta? Ali bova popili čaj In ml bos povedala, kaj bi rada?« 
Ob čaju in piškotih je Nina povedala čarovnici v vijolični pižami, da Je v resnici princesa, vendar šele malo časa, zato hudo pogreša kotaljenje po bregu in igranje z otroki. Odkar živi v gradu ji je vse to prepovedano. Gospa čarovnica je sočutno prikimavala in nazadnje dejala, da ji lahko pomaga. Stopila je v kopalnico in pobrskala po omaricah. Že dolgo se ni bila lotila resne čarovnije in stekleničke s čarobnimi teko¬činami so bile pomešane kar med šamponi za nego las. Za¬čela je pripravljati poseben napitek.
Vzela je kozarec in najprej vlila vanj nekaj kapljic rumene tekočine: »To je za moč,« je zamrmrala čarovnica. Potem je dodala zeleno tekočino: »In to je za pogum.« Pa še malce vijolične: »Ojoj, to je bil pa šampon!« se je zavedela in kanila še nekaj kapljic rdeče.
»Kaj pa je to?« je vprašala Nina.
»Navaden malinovec, za boljši okus,« je pojasnila čarovnica in vse skupaj razredčila z vodo.
»Nina, zdaj pa popij!« ji je ukazala. Deklica ni pomišljala na dušek je izpila čudno tekočino. »Njam,« se je obIiznila in kolcnila. Tedaj pa se ji je pokadilo iz ušes. Povečala so se in se zašilila. Naslednji trenutek se je morala popraskati po zadnjici. Rasel ji je rep. Zažgečkalo jo je po vsem tele¬su in začutila je, da ji poganjajo dlake. Tako jo je žgečkalo, da se Je morala zasmejati, v smehu je padla na vse štiri in se spremenila v psa. Zdaj se ni več smejala hahaha, ampak hovhovhov!
Čudežna pijača je delovala.
Princesa pes je v zahvalo obliznila čarovnico in preskakujoč po tri stopnice hkrati oddivjala ven, na breg. Valjala se Je kakor nora in se podila naokrog. Nihče iz gradu ni posumil, da je tisto, kar se kotali po bregu, princesa. Potem je stekla v najbližjo vas, k otrokom. Ko so jo zagledali, so se pre¬strašeno razbežali in kričali: »Volk! Volk!« Princesa pes pa je legla na prašna tla, se po pasje smehljala in prijazno opletala z repom. Otroci so se počasi opogumili in se ji približali. Čez pol ure so bili že najboljši prijatelji in začeli so se igrati.
Zvečerilo se je in princesa pes se je odpravila v gozd.
Smrček jo je pripeljal k tropu vol kov in skupaj so vso noč tulili v luno.
Zjutraj se je potiho splazila domov, se postavila na sredo plesne dvorane in zalajala, da se je razlegalo po gradu. Z vseh koncev so pritekli prestrašeni služabniki in se zaspano zaletavali drug v drugega. Čudni glasovi so prihajali iz princesine sobe. Pohiteli so tja. Ko so vstopili, so zagledali Nino, ki se jim je smejala s postelje. Za trenutek se jim je zazdelo, da je nekoliko bolj lasata kot sicer. Ampak le za trenutek. Nihče ni rekel niti besedice, le začudeno so se nasmihali, potem pa odšli po opravkih. Ostale so le spletične, ki so prin¬ceso kot po navadi oblekle in počesale. Nina se jim je mirno prepustila, saj je tam visoko v grajskem stolpu živela čarov¬nica, ki jo je lahko kadar koli spremenila v princeso psa.


Kaj delajo starši, kadar jih otroci ne vidijo?[uredi]

Kaj delajo otroci, kadar jih starši ne vidijo? To se ve. Neumnosti. Obujejo mamine čevlje z visoko peto in se namažejo z njeno šminko ali pa navlečejo nase očetove hlače in resno požugajo s prstom. Potem naredijo torto iz blata ter jo potresejo s sladkorjem, dajo psa spat v zibelko in obrnejo hišo na glavo. Ve se, kaj delajo otroci, kadar so sami doma in kadar jih starši ne vidijo. Kaj pa delajo starši, kadar jih otroci ne vidijo?
Lili so njeni starši postali sumljivi nekega večera, ko jo je mama poslala »umit zobe in spat«. Počasi se je vlekla proti kopalnici in še slišala očeta, ki je rekel mami: »Kar ti si pojdi umit zobe z njo in spat!« Mama pa mu je zabrusila:
»Danes se mi ne da umiti zob, sploh pa nisi moj oče, dal bi mi govoril, kaj moram narediti!« ln potem sta se začela smejati in bilo je slišati, kot da bi se obmetavala z blazinami. Ampak to vendar ni mogoče, saj so starši vedno hudi, kadar Lili in njen bratec Žiga počneta kaj takega.
Medtem ko si je drgnila zobe, je Lili razmišljala - ali je mogoče, da si njena mama res ne umije zob vsak večer? Zjutraj si je ogledala mamino ščetko: Ne, res ni videti, da bi bila prejšnji večer uporabljena! ln tedaj se je začela spraševati: Le kaj počnejo starši, kadar jih ne vidi?! Ali res gredo v službo ali pa se skrivaj pritihotapijo nazaj domov in počno nezaslišane stvari?
Odločila se je, da bo starše presenetila. Odslej je hodila po prstih in odpirala vrata čisto potiho. Domačo nalogo je delala v kuhinji, da je imela očeta in mamo ves čas na očeh. ln morala si je priznati: njuno vedenje je bilo čudno. Zaletavala sta se, kot da v kuhinji ne bi bilo dovolj prostora. Govorila sta nerazumljivo, v nekakšnih šifrah in potem je mama zardevala, oče pa se je muza. Včasih sta si skrivaj pomežik¬nila. In ko sta njej in Žigu brala pravljico za lahko noč sta nekaj strani kar preskočila.
Tistega jutra očetu ni bilo treba v službo in Lili je slišala, da mu je mama rekla, da bo vzela bolniško. Potem jo je kot vedno odpeljala v šolo, Žiga pa v vrtec. A Lili je ostala v šoli samo pri prvi uri, med odmorom pa se je izmuznila in odhitela domov. Še nikoli ni kar tako špricala, ampak končno bo odkrila, kaj starši počno, kadar jih otroci ne gledajo. Če si ne umivajo zob, je to verjetno šele začetek.
Doma je potihem odklenila vrata in vstopila. Mamina obleka je razmetana ležala v dnevni sobi.
A, tako, si je mislila Lili, gotovo je šla nazaj v posteljo, namesto da bi kuhala kosilo, pospravljala in zalivala rože. Bo že videla! Potihoma je odšla proti spalnici - zalotila ju bo, zaspanca. Najprej je čisto počasi pritisnila na kljuko potem pa sunkovito odprla vrata.
»Aha!« je vzkliknila. A tam je bila le razmetana postelja. Niti postelje nista postlala, si je mislila Lili, jaz pa jo moram vsako jutro in ubogi Žiga prav tako!
Tedaj pa je zaslišala očetov glas in mamin smeh. Šla je za njima in začudeno obstala pred otroško sobo.
Kaj pa delata v moji in Žigovi sobi? Pa ne da brskata po najinih rečeh? Joj/ kako ju bom oštela! Lili se je zazdelo, kot da je od jeze zrasla za nekaj centimetrov. Sama sebi se je čudila, da ni kar planila v sobot ampak samo iztegnila malo pest in resno potrkala. Smeh je utihnil, nastala je čudna tišina, potem pa je zaslišala mamo:
»Kdo misliš, da je?« 
»Ne vem,« je odgovoril oče, potem pa rekel: »Naprej.« ln Lili je vstopila.
Oče je imel v rokah Žigov vlakec, mami pa njeno barbiko v eni in punčkino poročno obleko v drugi roki. Mami je bila v pižami in v laseh so se ji bleščale Liline sponkice; tudi ati je imel v laseh Liline sponke, okoli ust pa sta bila oba rjava od čokolade. »Lilica, kaj pa ti doma?« jo je kot da ni nič, vprašala mama. »A je že konec pouka?« se ji je pridružil še oče.
»Stop,« je rekla Lili, »v moji sobi sta in zato bom spra¬ševala jaz!« 
Oče in mama sta se spogledala in ubogljivo prikimala. In tedaj je Lili začela pridigati.
»Tako,« je rekla, »takšna sta torej vidva! Mami, takoj vrni sponke na svoje mesto in ti, ati prav tako. Čokolado bom pa vzela in skrila nekam, kjer je ne bosta našla. Nič ampak, nič prosim! Mami, koliko je ura, ti pa še vedno pižami! Oči, kaj delaš s tem vlakcem? No, odgovori, če te vprašam?« 
»Am,« je zajecljal oče, »samo popravljal sem ga, veš tule je gumb odpadel, tamle pod oknom imam orodje.« 
»A popravljal? A tako? No, no, tc, tc, tc,« je zatleskala Lili z jezikom.
»In ti, mami, kaj delaš z barbiko in njeno najlepšo oblekico?« 
»Nič, Lili, hotela sem samo zašiti tale volanček.« »Kje imaš pa šivanje?« 
Mama je nemo pokazala z glavo na šivanje zraven orod¬ja pod oknom.
»In ti bi popravljala belo barbikino oblekico, zraven pa jedla čokolado?! A veš, kakšne madeže pusti čokolada, noben pralni prašek ne pomaga, nobeno kuhanje!« 
»Oprosti, Lilica!« 
»Nič Lilica! Nič oprosti! Kaznovana bosta!« »Kaznovana? « 
»Ja!« je odrezala Lili in se globoko zamislila. Je že res, da kazen mora biti vzgojna, ampak dobro bi bilo, da bi imela tudi ona kaj od tega.
»Mami, ti naredi jabolčni zavitek, tako velikanskega, da ne bomo za kosilo jedli nič drugega.« 
»Ti, oči, pa boš pospravil otroško sobo!« je pravično od¬ločila Lili in odkorakala iz sobe. Zaprla je vrata in se na drugi strani naslonila nanje.
Komaj je dihala, tako je bila presenečena sama nad sabo, kako odraslo je vse skupaj izpeljala.
Tedaj pa se je iz sobe razlegel krohot. Začudeno je odškrnila vrata in zagledala mamo in očeta, ki sta se v smehu valjala po tleh. »Joj, Lilica,« je vzkliknila mama, »kako si bila dobra!« »Ja, kot da bi bila najina mama!« je pritrdil oče skozi smeh. »Veš kaj, res bom spekla zavitek, tako kot si naročila,« je vstala mama, »ampak ti mi boš pomagala.« 
»Ne, meni bo pomagala pospraviti otroško sobo!« se je našobil oče in zagnal medvedka v mamo.
»Oh, kako sta otročja!« je spravljivo rekla Lili in dvignila medvedka s tal. »Obema bom pomagala in sploh sem se do¬mislila nekaj imenitnega: Danes bo narobedan - vidva bosta otroka, midva z Žigom pa oče in mama. No, on bo, ko pride iz šole,« je dodala po krajšem razmisleku.
»Velja,« je vzkliknila mama.
»Ja in to bi lahko večkrat ponovili!« je bil takoj navdušen oče.
»No, zdaj pa moram iti,« ju je prekinila Lili. »Kam?« je vprašala mami.
»Kam, kam, otroci morate pa tudi vse vedeti,« je zagodr¬njala deklica:
»V vajino spalnico seveda, saj se moram primerno obleči in našminkati!« 
Čez čas, ko je že stala pred ogledalom in se lepotičila, si je zamrmrala:
»Nihče me ne bo prepričal, da sta res hotela popraviti vlakec in zašiti oblekico! Jasno, ko otrok ni doma, se starši igrajo. Skrivnost je razkrita.« 
Potem pa se je novopečena mama odpravila vzgajat svoje starše.
ln kako je pri vas? Ali imate tudi kdaj narobedan?


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Nepridipravljice