Krivopetnice in zlatorog

Krivopetnice in zlatorog je Trentarska ljudska pravljica,ki jo je zapisala Svetka Zorčeva.

V Preseku,v Klinu in Pihavcu so njega dni živele gorske vile, krivopetnice. Tako ime so jim dali zato, ker so imele naprej obrnjene pete. Bile so človeku in Trentarjem naklonjene. Opozarjale so jih na vreme in na delo.

V Pihavcu in Bogatinu so imele ogromne zaklade. Pasle so gamse. Njihove črede je vodil močan kozel, ki je imel zlate roge, zlatorog. Človeku se niso pokazale. Kadar so pa prišli iz Trente lovci na lov, so se med seboj dogovarjale. Ena drugo so klicale:

-Katra,jagri so; kaj jim damo?

In tista, ki ji je bilo Katra ime, je odgovarjala:

-Ta šepasto kozo, tisto jim damo.

Lovci so res ustrelili ta šepavo kozo. Potem so se takoj vrnili domov, saj so vedeli, da tistega dne ne bodo ustrelili ničesar več.

Nekoč se je zaljubil mlad Trentar v krivopetnico. Prosil jo je, da se z njim poroči. Res je privolila, da mu bo žena, vendar pod pogojem, da ji nikoli ne poreče krivopetnica. On ji je to sveto obljubil.

Potem sta živela srečno in dobila sta sinčka.

Nekega dne pa je šel mož z doma. Žena je vzela koso in šla z njo na lehe. Pokosila je vso krompirjevko. Vedela je namreč, da prihaja huda ura in bo uničila ves pridelek, ki je šele začel cvesti.

Ko se je mož vrnil domov in je videl, kaj je žena napravila, se je strašno razsrdil. Zavpil je nad njo:

-O, ti prekleta krivopetnica! Glej. kakšno škodo si mi naredila!

V tem hipu je žena izginila in se ni več vrnila. Ko pa je čez noč prišla huda ura in je toča sosedom vse potolkla in uničila, je postal mož silno žalosten. Saj je videl, da mu je žena vsaj krmo za živino rešila, medtem ko sosedje tudi tega niso imeli. Ruval si je v žalosti lase in je preklinjal svoj jezik.

Toda ponoči, v njegovi odstotnosti, je prihajala žena na dom sinčka dojit. Mož je to kmalu spoznal, pa je šel k neki stari Trenatarici po nasvet, kako naj ženo zadrži doma. Starka mu je svetovala, naj okrog žene ovije poročni pas, če ga le še ima. Mož se je vrnil domov. Poiskal je poročni pas in se je skril v sobi, kjer je v zibelki spal sinček. Sredi noči je prišla krivopetnice sinčka dojit. Z obema rokama je ovil okrog nje poročni pas. Napeti je moral vse sile, da se mu ni iztrgala. Tako je ostala poslej pri njem. Vendar oa nista dologo živela skupaj, ker je žena kmalu po tem dogodku umrla.

Sinček pa je rasel in vse krivopetnice, ki so živele v Trentarskih gorah, si ga bile vesele. Bil je njihov ljubljenec. Ko je dorasel, je bil lovec. Najbolj skriti kotički Trentarskih gor so mu bili dostopni.

Takrat je bila v hiši pri Jagru gostilna, ki so ji rekli Trentarska krčma. Tam torej, kjer so imeli kasneje ta staro šolo. in tja je zahajal naš lovec, k lepi Ančci, ker mu je zmešala glavo. Nosil ji je z gora najlepšega cvetja, da je bila vsa krčma vedno kot vrtec gorskega cvetja.

V krčmi pa so se večkrat zaustavljali tudi furlanski trgovci, ki so hodili tam mimo po svojih opravkih. Všeč jim je bilo gorsko cvetje, še bolj jim je bila všeč Ančca. Vpraševali so jo, odkod dobiva tako lepo cvetje, in Ančca se je pohvalila, da ji ga nosi trentarski lovec.

Trgovci pa so ji dejali:

-A ta; no, ta bi ti lahko prinesel še kaj dosti lepšega, kot samo cvetje, če bi te res imel rad. Saj so same krivopetnice njegove dobre prijateljice.

Radovedna deklica bi rada izvedela, kaj naj bi ji lovec z gora prinašal lepšega od planinskega cvetja. Na njeno vprašanje so ji trgovci dejali:

-Lahko bi ti prinesel zlate roge zlatoroga ali zlate zaklade krivopetnic, ki so mu prijazne.

Dekle se je tem besedam smejalo, a v srcu je ostal njihov strup. Bila je z lovcem vse manj prijazna in tudi njegovega cvetja ni marala več.

Lovec je bil zaradi njene neprijaznosti žalosten. Pobit je hodil skozi Zadnjico na lov. Na poti pa ga je ustavljala Jerca, revna pastirica, ki je tam pasla ovce. Jerca ga je tolažila, naj ne bo vendar žalosten:

-Saj je še drugih deklet zadosti, ki bi te še bolj ljubile.

Jerca je sama potihem ljubila lovca iz Trente.

Vendar se lovec ni mogel potolažiti.

Spet je nekega dne Ančci prinesel prelepih planik v pisanem šopku drugih cvetic, Ančca pa šopka ni marala in ga je zavrnila. Vprašal jo je, zakaj ga nima več rada kot prej.

-Ne jaz, le ti zame ne maraš. Če bi me res imel rad, bi mi že kdaj prinesel zlate roge zlatoroga, ki vodi v gorah krivopetnicam gamsje črede. Prinesi mi jih, pa ti bom lahko verjela in te bom še jaz lahko rada imela.

To mu je deklica odgovorila in že je izginila v svojo kamrico.

Ob zori drugega dne se je užaljeni lovec odpravil na lov, da bi svoji Ančci dokazal svojo ljubezen. V strmih pobočjih Pihavca so se mu pridružile še krivopetnice. Zanj so nabrale prekrasnih cvetov:očnic, ki so ob jutranjem soncu žarele kot diamanti, krvavega sleča pa modrega encijana in žlahtnih jegličev, da jih ponese v dolino dekletu, da bi se ji omečilo srce.

-Ne hodi streljat našega zlatoroga, so ga prosile. - V nsrečo bo tebi in nam. Dekle se že še premisli.

Lovec je bil gluh za njihove prošnje.

Visoko gori na skali je stal zlatorog in rogovi so se mu bleščali kot sonce. Njihov blesk je zaslepil lovca. Splezal je bliže, ustrelil in zadel zlatoroga naravnost v srce. Zlatorog je poskočil in se je zgrudil na tla, da jih je pordečila njegova kri. Iz krvi so zrasle žareče triglavske rože. Zlatorog je z zadnjimi močmi eno od njih použil, pa so se mu zacelile vse rane, vrnile so se mu moči. Umaknil se je za parobek in je tam čakal na lovca.

Lovec pa je sam samcat plezal po stenah, plazil se je po policah, da bi dosegel zlatoroga in mu vzel zlate roge. Zlovešča tišina je vladala okrog njega. Krivopetnice so se porazgubile in se poskrile. Daljno grmenje je napovedovalo nevihto.

Ko se je lovec priplazil na vrh zlatorogove skale, je tam na goli skali zagledal celo preprogo krvavordečih triglavskih rož. Zlatorog pa je nekam izginil. Lovec se je ozrl v dolino. Od velike globine se mu je v glavi zvrtelo. Izza parobka je proti njemu skočil sam zlatorog in ga je pahnil v prepad.

Zaslišal se je strašen krik.

Potem se je razdivjala še strašnejša nevihta. Dež je lil v potokih. Strele so švigale in udarjale ob skalovje, da se je vse drobilo. Vso noč je besnela nevihta.

Zjutraj pa je posijalo izza Triglava sonce. Nebo je bilo čisto in kot umito. Lepa Ančca je šla k vodi prat štrene, pri delu ji je pomagala še Jerca. Jerca se je vsak čas zaskrbljeno ozirala tja v Pihavčeve stene. Voda je bila narasla, pa sta obedve med delom pogledovali po njej. Saj še nikoli ni bila tako visoka. Nenadoma sta zagledali v vodi nekaj, kar se je valjalo čez skale in so narasle vode nosile s seboj.

-En štok bo, je menila Ančca. -Huda ura ga je zavalila ponoči v Krajcarico.

Toda ko je to voda prinesla bliže, sta obedve spoznali v štoku lovca iz Trente. Ančca je prebledela, Jerca je zabredla v globoko vodo, da bi ga potegnila iz nje. Voda pa je pogoltnila tudi njo.

Po teh dogodkih so krivopetnice zapustile Trento in Trentarske gore. Z njimi jih je zapustil in odšel tudi zlatorog. Zaman so Trentarji žalovali za njimi in jih prosili, naj ne gredo stran. Za tolažbo pa jim je ena izmed krivopetnic povedala, da je ostalo v Pihavcu toliko zlata, da bi iz njega lahko skovali debelo verigo in z njo trikrat ovili Pihavec okrog in okrog.

- V najbolj strmi steni Triglava bo zrasla čez sto in sto in še sto let ena brinca. Ko bo dorasla, bo mimo nje prišel človek, ki ne bo hodil v planine zaradi lova, ampak zaradi lepote. Ta bo brinco posekal in jo spravil domov. Iz nje bo stesal zibelko. In v tej zibelki se bo zibal junak, ki bo našel in rešil zaklade. Potlej se bo godilo spet Trentarjem dobro, ne bo jim treba hoditi po svetu s trebuhom za kruhom.