Ernica gosenica
| Ernica gosenica Bina Štampe Žmavc |
| |||||||||||
Nastopajo:
ERNICA gosenica
POLŽ
KRESNIČKA
ČRIČEK
LASTOVKA
ŽOLNA
SVETLIN (roža z zlatorumenimi mi cveti, ki se odpro v mraku)
ROZA (žlahtna vrtnica, kakšna velikocvetna čajevka)
DIVJA VRTNICA (iz rodu šipkov, Rosa rubiginosa)
ROŽA MESOJEDKA
ŠKROPILNICA
PAJEK LUNAJEK (lunin pajek, ki tke mesečino)
METULJ
PRVI PRIZOR[uredi]
Poletni vrt z rožami in grmi. Gosenica Ernica se previdno pomika od rože do rože, v roki drži pletilke, za sabo vleče dolg, kot pajčevina rahel šal. Nad gosenico leti žolna in požrešno šklepeče s kljunom, a vsakokrat, ko jo hoče kavsniti, se zgodi kaj nepredvidenega: gosenica se skrije med liste, da je ni videti, zleze pod klobuk vrtnega palčka, ali pa se skrije pod grm divje vrtnice in plete šal. Žolnina senca na podu nenehno pada na goseničino pot.
Ernica: (razigrano, izmenoma plete in je)
Malo popletem,
malo pojem,
še malo pojem,
več pa ne smem;
malo popletem
šalček svilen,
še malo pojem
in pletem, potem...
spet malo pojem...
Še malo popletem
in malo pojem,
da bo res pravšen
šalček svilen...
Odloži pletilke in si pomerja šal.
Ernica: (razočarano)
Moj šal še ne pokrije vseh obročkov -
prekratek je, še moram plesti, plesti...
In jesti mlado zelenjavo, kar je zdravo
za vse bodoče bube in za vso naravo!
Skoraj izgubi pletilko in se za hip zaplete s šalom med veje grma. Žolna kot velika
senca nad njo šklepeče s kljunom in skuša na vsak način prodreti do Ernice.
ŽOLNA: (požrešno)
Ukradem ji pletilko, pa bo moja! -
S pletilko slejkoprej bo v moji pasti,
gosenica, ki hoče mi čez glavo zrasti!
Zradiram s kljunom jo, kakor z radirko,
dopolnim z njo v trebuhu svojo zbirko -
kaj drugega se ne spodobi žolnam,
za ples gosenic jaz imam taktirko!
Gosenica plete in je, varno skrita pod rožami se pomika naprej. Ustavi se in pomerja šal.
ERNICA: (vzdihuje)
Še zmeraj ne pokrije vseh obročkov -
prekratek je, še moram plesti, plesti...
poletje pa se skoraj bliža koncu!
Za hipec neprevidno stopi iz varnega zavetja in pogleda v sonce. Žolna jo zakrije kot velika senca in plane nadnjo.
ŽOLNA: Pardon, končala ga boš v mojem loncu...!
Gosenica za las uide žolninemu kljunu in se v grozi zaplete s šalom ob veje vrtnice.
ERNICA: (obupano)
Ojoj, zapletla sem si šal med veje,
pomagaj, vrtnica, pokrij me s trnjem,
požrešna žolna mi obročke šteje…!
Vrtnica zagrne gosenico s trnastim vejevjem in žolna
se zbode na trnasti veji, ki jo izproži divja vrtnica.
ŽOLNA: (jezno)
Trnulja, trnoroža brez oblike!
Sovražim tvoje trnaste
dotike!
Začne znova oblegati grm, pod katerim se skriva gosenica. Prileti lastovka.
ERNICA: (obupano) Pomagaj, lastovica, žolna me oblega!
LASTOVKA: (ogorčeno, žolni)
Pogrebnik, črna žolnasta zalega,
kaj klekljaš s kljunom kakor ropotulja,
pri priči pusti Ernico pri miru,
ko plete šal za novega metulja!
ŽOLNA: (požrešno šklepeče s kljunom)
Gosenice so slajše kot kosmulje
in kar se mene tiče, jih med hrano
častim kot najužitnejše metulje!
LASTOVICA: Požrešnost žolnasta, le kaj je s tabo,
sam kljun te je, a glava za nobeno rabo!
Žolna spet oblega grm in se zbode na trnju. Odskoči.
ŽOLNA: (užaljeno) Auč!
Vsak hip odrešim svoje te podobe!
Odhajam v gozd - s tem vrtom nekaj je narobe!
LASTOVICA: (ogorčeno)
Saj - lepši bo brez žolne, polne zlobe!
Žolna odleti, vrtnica previdno razpre veje in osvobodi Ernico, lastovka ji s kljunom odmota zapleteni šal. Ernica ga skrbno poravna in se sesede ob steblo bližnje rože.
ERNICA: (hvaležno) Zahvaljen grm, hvala lastovica -
za las me je zgrešila žolnina žlica!
Še zdaj trepečem, kakor tale bilka,
ki sem se v strahu nanjo naslonila!
LASTOVICA: Oddahni si, nevarnost je minila!
ERNICA: (hvaležno)
Ker ti bila si moja dobra vila!
In divja vrtnica, ki me je skrila!
Komaj ušla sem žolnasti pogubi -
pa ravno zdaj, ko se že bližam bubi!
Vstane in se zamišljeno povzpne na vejo divje vrtnice, se zlekne in si podpre glavo z rokama.
ERNICA: Nocoj, veš, sanjala sem čudne sanje:
sanjalo se mi je, da sem metulj,
in da letim, letim, ah, lastovica,
letim nad lokvanji, skoraj kot ptica...
Pomisli - jaz, gosenica! Kot ptica...!
LASTOVICA: (nežno)
Saj sanje niso daleč od resnice -
ko sanjaš, nosijo te perutnice
srca, ki zmeraj ve,
kam gre, kaj hoče,
ker srcu pravzaprav je vse mogoče!
Srce me žene v daljne tuje kraje,
iz tega vrta v pomarančne gaje...,
ne vem zakaj,
a hočem,
moram iti,
kot moram se na pomlad spet vrniti...
ERNICA: (zamišljeno)
Kot moram jaz izpolniti obljubo,
si stkati šal, zabubiti se v bubo,
čeprav ne vem zakaj, srce mi pravi,
da bom nekoč morda metulj na travi...
Si pomerja in ovija šal, kol v ekstatičnem plesu.
ERNICA: Ah, lastovka, prišel je moj trenutek,
moj vzorček kmalu bo spleten do kraja,
in bubin šal mi kot ulit pristaja...
Nocoj bom vso noč sukala pletilke! -
Svetlin mi je obljubil tri svetilke,
ko bom napletala predrobne nitke,
kresnička v noč bo z mano klepetala,
še polžek semkaj bo prestavil hiško
in čriček bo na gosli poigraval.
Do jutra bom gotovo šal končala!
Začne plesti in pomaha lastovici.
ERNICA: Mudi se mi, na svidenje in hvala!
LASTOVICA: Na svidenje, Ernica!
Gosenica se udarjajoč s pletilkami odsmuka med rože, lastovka gleda za njo.
LASTOVKA: (nežno)
Ubožica, kako se ji mudi med bube -
ne ve, kam gre, a kliče jo srce! -
Lastovka odleti.
DRUGI PRIZOR[uredi]
Noč v vrtu. Pod svetlinom, ki ima tri "prižgane" cvete, sedi gosenica in plete. Nad rožami poletava kresnička in razburjeno utripa z lučko. V bližini svetlina je parkiran polž s hiško in dremlje. Čriček igra na gosli malo cvetno muziko. Kresnička zaskrbljeno obletava gosenico.
KRESNIČKA: Vso noč že pleteš, Ernica, ne boš nič spala?!
POLŽ: (na pol v spanju)
Vso noč že... hrrhmm... hrrr...
ne boš nič spala...
SVETLIN: (smeje)
Če bi ji svetil ti, namesto šala
bi zdajle prav gotovo pletla sanje!
POLŽ: (pomiga z rožički)
Kostanje... hrrr... kostanje...
ČRIČEK: (v smehu)
Hej, polžek, zlezi v sanje po kostanje
in se naspi, saj skorajda že dan je!
Polžek zleze v hiško in zasmrči. Gosenica se pretegne in odloži pletilke.
ERNICA: Joj, čisto sem otrpla od sedenja!
Sprehodim se, razmigam si obročke,
si z roso spotoma umijem očke...
Se odkupčka k najbližji roži. Kresnička poletava ob njej.
ERNICA: (navdušeno)
Kresnička, tukajle je nova roža -
in polno rose je na njenih listih!
Roža požrešno izproži liste kot dolge jezike.
KRESNIČKA: (previdno)
Srši, kot da kaj grdega ima v mislih!
Gosenica ovohava in ogleduje rožo, roža se pritaji.
ERNICA: Ima pač malo bolj usnjate liste,
a to še ne pomeni, da kar grize!
Se veselo povzpne na široke liste neznane rože, zajema roso ter si umiva oči. Kresnička jo obletava. Roža mesojedka nenadoma odpre cvet usta. Gosenica hoče nazaj, a ne more več.
ROŽA MESOJEDKA: (krvoločno)
Le bliže, tukajle je rosa slajša,
in pot do mojih ust je mnogo krajša...
Ujame z listi gosenico in jo potiska proti cvetu žrelu, kjer se pokažejo strašljivo veliki zobje. Gosenica se zvira, se otepa prijema in na vso moč kriči.
ERNICA: Zgrabila me je roža mesojedka,
pomagajte, drugače bo po meni!
ROŽA MESOJEDKA: (grohotno)
Le k meni, ti gosenični menu!
Čriček skoči pokonci, zbudi polža, oba se brezglavo zaletavata drug v drugega. Pribiti kresnička in zgrabi goseničin šal.
KRESNIČKA: (čričku in polžu)
Poprimita za šal, pa urno, urno!
Vedenje mesojedke je odurno!
Kresnička pograbi drugi konec šala, poleti h gosenici in ji ga vrže.
KRESNIČKA: Poprimi Ernica, ovij si šal krog trupa!
ERNICA: (zgroženo)
Ne morem, vsa hromim, kot da sem polna strupa!
KRESNIČKA: Daj, primi se za šal, saj zmoreš, moraš!
ERNICA: Ojoj, kako mi pokajo obročki!
ROŽA MESOJEDKA: (požrešno)
Seveda, saj smo že pri zadnji točki!
KRESNIČKA: (odločno)
Še ne! - Za nas se vse šele začne...
Ernica uspe zgrabiti šal, vsi vlečejo in vlečejo in jo srečno izvlečejo iz nevarnega objema rože mesojedke.
ROŽA MESOJEDKA: (besno)
Trzljava, živčna, trapasta kresnica,
naj ti zgori razžarjena betica!
KRESNIČKA: (v varni razdalji)
Četudi, glavno, da sem jo rešila,
gosenico, ki si jo skoraj pogubila!
ROŽA MESOJEDKA: (maščevalno)
Se ti bo kmalu glava prismodila! -
Kresnice sploh le kratek čas žarite,
prevroče glave rade pregorite!
SVETLIN: (modro)
Saj tudi mesojedke niso večne -
pojejo jih v špinači, če so tečne!
ROŽA MESOJEDKA: Fej! -
Roža, ki se Šteje med svetilke,
potlej že raje spadam med vampirke!
ERNICA: Saj si, vampirska, zlobna mesojedka,
še tvoja rosa je lepljiva, jedka!
ROŽA MESOJEDKA: (grohotno)
Je že tako, da vse kar zleze name,
najprej zmehčam v omaki za salame.
ERNICA: (hrabro)
Morda - a danes ne računaj name!
Se odkupčka k svetlinu in začne navijati šal ter plesti.
ERNICA: Ponovno moram splesti delček vzorčka,
saj tukajle je sparan vse do roba... (s pletilko požuga mesojedki)
Zaradi tebe, mesojeda zloba! -
Gosenica plete, udarja s pletilkami ter obrača šal levo in desno.
KRESNIČKA: (zazeha)
Dani se že, ugasnila bom lučko
in vsaj za nekaj dnevnih ur zaspala...
Ugasne lučko, se skrije pod grm divje vrtnice in zaspi, tudi čriček in polž že na ves glas smrčita.
ERNICA: Kar daj, svetlin je tudi že zadremal (se obrne okoli)
in polž in čriček spita kot ubita.
A jaz (zazeha) - dokler ne bom dopletla šala,
vzdržim, saj kmalu bom kot buba spala...
Vsi spijo, le gosenica zehaje obrača pletilke.
TRETJI PRIZOR[uredi]
Vrt v soncu, gosenica s pletilkama v rokah spi. Polž prileze iz hiške in telovadi, čriček uglašuje gosli, stopi k Ernici in zaigra.
ČRIČEK: (igra in poje)
Hej, Ernica gosenica,
odpri že svoje očke,
še čaka nate štrenica,
razmigaj si obročke!
Gosenica se zbudi, se preteguje, zeha in vzdihuje.
ERNICA: Ojoj, kako skelijo me oči
od nočne preje in od žarkov sonca,
a name čaka cela klopka niti,
da pred nočjo si spletem šal do konca.
Pobere pletilke in začne plesti, plete in je, plete in je. Polž in čriček odhajata vsak na svojo stran.
ERNICA: Malo popletem, malo pojem...
ČRIČEK: Adijo, danes goslal bom v kvartetu,
v visoki travi med ivanščicami v cvetu...
ERNICA: Še malo popletem, malo po...
po-zdravljen, čriček! Bratce mi pozdravi!
POLŽ: (odhaja)
Na zajtrk grem, privoščim si cvetačo
in šilce sveže rose za pijačo...
ERNICA: Še malo popletem in malo po...
po-jej še zame kakšno zeljno kračo!
Ernica ostane sama, je in plete, je in plete.
ERNICA: Kje sem že ostala?! – Malo po… pletem…
malo pojem,
še malo pojem,
več pa ne smem;
malo popletem
šalček svilen,
še malo pojem
in pletem, potem...
spet malo pojem...
Še malo popletem
in malo pojem,
da bo res pravšen
šalček svilen...
Pomerja šal. Prileti lastovka.
LASTOVICA: Kaj vidim - šal si skoraj dokončala! -
Si vso noč pletla, Ernica, nisi nič spala?! -
ERNICA: Le zjutraj, kar s pletilkama v rokah,
zaspala sem - takorekoč - kar na nogah!
LASTOVICA: Ah, Ernica, kako si me prevzela -
tako si majhna, pa toliko dela!
Letim nad polje, vrnem se pozneje,
a do tedaj - veliko dobre preje!
Ernica spet plete in je. Čez nekaj časa je slišati pritajeno brnenje in lomastenje. Gosenica obstane in prisluškuje. Kmalu jo vsak iz svoje smeri z "nadzvočno" hitrostjo primahata polžek in čriček. Prestrašena in razburjena komajda dihata. Lomastenje je zmeraj bliže.
POLŽ: (prestrašeno)
Bežimo, Ernica, škropilnica prihaja,
vsevprek škropi, zastruplja in usmraja!
Po gobe šlo je šilce sveže rose...
ČRIČEK: Škropilnice so hude kakor ose...
Gosenica v strahu izpusti pletilke, jih urno pobere, navije šal in se hitro odkupčka pod grm razkošne velecvetne vrtnice Roze. Polž in čriček sopeta za njo.
ROZA: (se nasrši)
Ne vohaj mojih listkov, mrgolazen,
brž pojdi proč, gosenična prikazen!
Ti tudi, slinar, polžasta grdoba,
(histerično) škropilnica, kje se mudiš, lenoba?!
Lomastenje je zmeraj bliže, na potki vrta se na visokih škornjih priziblje škropilnica. Gosenica, polž in čriček v strahu begajo od rože do rože, škropilnica lomasti za njimi, kot bi jih lovila. Polž in gosenica se držita skupaj, čriček oddirja na drugo stran v visoko travo.
DIVJA VRTNICA: (iztegne svoje veje)
Gosenica, brž k meni, tu se skrijta! -
Jaz rastem divje, le z dežjem zalita!
Škropilnici ni mar za divjo rožo,
preveč je žlahtnih vrtnic z nežno kožo...
ROZA: (podivja)
Nesramna samonikla domišljavka,
divjaš in rasteš kakor zajedalka;
lesena si, robustna, brez oblike,
razcvetaš se brez vrtnične omike!
Polžek in gosenica skušata priti do grma divje vrtnice, vendar jima nekako ne uspe.
DIVJA VRTNICA: (Rozi)
Res, ti se lišpaš in krojiš cvetove,
jeseni pa le jaz rodim plodove!
ERNICA: (med begom)
Ki lačnim ptičicam so sladka hrana,
rdečih šipkov slastna jed izbrana...
S polžkom pritečeta v zavetje Roze, ker je tam zaenkrat edina prosta pot pred škropilnico.
ROZA: (vzvišeno)
Gosenična izjava, saj vsi vejo
da vse gosenice še v mislih žrejo...
Najraje mlade rožne listke
in se redijo kot požrešne gliste.
(histerično) Škropilnica, gosenico preženi,
naj se nikoli več ne kupčka k meni...!
ERNICA: (zajoka)
Si slišal, polžek, rekla mi je glista,
pa nisem ji pojedla niti lista...
Od žalosti spusti pletilko, polžek jo urno pobere.
POLŽ: Saj tudi meni pravi, da sem slinar,
sluzoba, hiškar, polžasti malinar! -
Ne jokaj, glej, pobral sem ti pletilko!
GOSENICA: Pri dnevu ne bi našla je s svetilko -
ah, polžek, hvala ti, da si ob meni...
Pot do divje vrtnice je prosta.
DIVJA VRTNICA: (razgrinja veje)
Pustita Rozo, tukajle se skrijta,
škropilnica korači kot navita!
Polžek in gosenica se skrijeta globoko v notranjost grma divje vrtnice, škropilnica prilomasti do Roze. Roza se umiva pod curki iz škropilnice, kot bi se nastavljala tušu, izproži vse veje in popke, da ne bi kaj izpustila. Ko dodobra oškropi Rozo, se škropilnica obrne okoli, se ustopi in na slepo spusti še dolg curek proti grmu divje vrtnice ter votla in prazna odlomasti iz vrta. Divja vrtnica si urno otrese veje.
DIVJA VRTNICA: Hej, polžek, Ernica, sta živa, zdrava?!
POLŽ: Jaz sem, le Ernico malce boli glava!
Pomaga Ernici na plano.
ERNICA: (žalostno)
Preveč škropilnic mota se po svetu
in vsak dan manj metuljev leta k cvetu...
Če naju ne bi ti, vrtnica, skrila,
zaman bi predla šalček svoj svileni...
POLŽ: In jaz so danes ne bi vrnil k ženi!
Čriček prileze iz drugega konca vrta.
ČRIČEK: Če ne bi tekel, bi bilo po meni!
ERNICA: (obupano)
Bom sploh kdaj šalček dokončala,
zabubila se vanj in v sen zaspala?! (si pomerja šal)
DIVJA VRTNICA: Seveda boš, pri meni boš ostala
na varnem, dokler ne dopleteš šala.
In če ne varajo mo cvetne očke,
boš že nocoj zapredla vanj obročke.
Ernica pomerja šal. Vrti se in ga navija na obročke.
ERNICA: (veseleje)
Za en obroček manjka mi pletenja -
še malce sonca, malce potrpljenja,
pa šalček krog obročkov si navijem,
kot v zibelko se v rahlo tkanje zvijem...
POLŽ: (žalostno)
In spiš nebroj obročkov dolgo spanje...
že zdaj pogrešam najino kramljanje...!
Si obriše oči in se skrije v hiško. Gosenica potrka s pletilko po hiški in polžek poklapano pokuka na plano.
ERNICA: Ne jokaj, polžek, vzela te bom v sanje
in z njimi krajšala si dolgo spanje...
Če šal končam, nocoj bomo plesali –
kresnička, čriček, lastovička, ti in jaz,
samo za nas se bo nocoj ustavil čas!
ČRIČEK: Vsaj plesal bom lahko nocoj v kvintetu,
ko nisem mogel goslati v kvartetu!
DIVJA VRTNICA: Svetlin bo svetil, jaz bom pa dehtela,
tako bo noč bolj svetla in vesela!
Prileti lastovka in sede na grm.
LASTOVICA: (veselo)
Dva lastovička pravkar sta vzletela! -
Odgnala sta se, krilca sta razpela, (pokaže vzlet)
se dvignila s perutmi pod nebo...,
visoko nad zvonik in nad drevo...
Gosenica kot začarana razpenja šal kol krila in zamaknjeno ponavlja za lastovko.
ERNICA: (kot v transu)
Visoko nad zvonik in nad drevo...
Ah, lastovka, tako mi je lepo! -
Moj vzorček skoraj je spleten do kraja
in bubin šal mi kot ulit pristala...
Nocoj bom odplesala ples za bubo,
skrivnostni stari pravljici na ljubo,
ki pravi, da je buba živ dragulj...,
iz njenih sanj pa se rodi metulj...!
Ah, ljuba lastovica, ne pozabi,
nocoj povabim te na bubin ples
na travi pri svetlinu, pridi res,
da so prijateljici posloviva
in druga drugi srečo zaželiva!
LASTOVICA: (ganjeno) Joj, Ernica, kako bi pozabila!
ERNICA: Kresnička tudi pride, polž in čriček,
da me pospremite v bubin kotiček.
Na svidenje dotlej, čaka me tkanje,
preden kot buba so zapredem v sanje...
VSI: Na svidenje, gosenica!
Si mahajo, lastovka odleti, polžek se precej poklapano odmaje s hiško med rože.
ČETRTI PRIZOR[uredi]
Noč v vrtu, zvezde migotajo nizko nad zemljo in luna je vsa bleščeča. Polkrožen košček žametne trate med grmom divje vrtnice in svetlinom je travnat plesni podij. Ernica pleše na sredi, ogrnjena v dolg pajčevinast šal, kot v prelestno plesno vlečko. Svetlin kima s tremi prižganimi cvetovi, kresnička pleše s cveta na cvet, plešejo polž, čriček in lastovica - ekstatično zamaknjeno stanje vseh plešočih, še grm divje vrtnice odpira in zapira cvetove in premika veje, cvetoče rokave v plesu. Gosenica si med plesom navija šal na obročke.
ERNICA: (poje in pleše)
Sem malo popletla
in malo pojedla
in spet malo pletla
in malo pojedla.
Še malo pojedla
in malo popletla,
iz nitke svilene
šalček si predla.
Pa spet malo pletla
in malo pojedla,
za bubine sanje
zibelko pletla.
VSI: (pojejo in plešejo)
Dokler ni bil šalček do kraja spleten,
dokler ni bil vzorček prav razvrščen.
ERNICA: (poje in pleše)
Kar dolgo sem pletla
in mnogo pojedla,
končno po le sem
šalček napredla.
Vanj se zavijem
podolgem, počez
in preden se skrijem,
vas vabim na ples.
VSI: (pojejo in plešejo)
Kot prava plesalka sučeš obročke,
ves svet je vrtavka,bleščijo se očke...
Kot da se z nami vrtijo vrtovi,
zvezde in luna,dehteči cvetovi...
Ples je zmeraj bolj ekstatičen, še enkrat se z refrenom ponovi zadnji del pesmi, potlej se ritem upočasni in gosenica se počasi odvrti in si ovije s šalom še zadnji obroček.
ERNICA: (poje)
Dokler ni še zadnji obroček pokrit,
dokler ni moj šalček do kraja navit...
Se ustavi, v roki ji ostane le še del šala, kot vlečka ali odejica za bubo. Vsi zamaknjeno gledajo vanjo.
ERNICA: (ganjeno)
Prišel je čas slovesa, konec plesa...
Ah, hvala, ker nocoj sem skupaj z vami
do zadnjega obročka priplesala!
Lastovka, čriček, polžek in kresnička drug za drugim objemajo gosenico in si brišejo oči.
KRESNIČKA: Vso srečo, Ernica, in sladke sanje,
morda kot iskra se utrnem vanje...
ERNICA: Adijo, lučka, drobcena kresnička,
kot majhna sonca ti žarijo lička!
Se objameta.
POLŽEK: (razneženo)
Usanjaj me za hip, ko boš zaspala -
tako te bom pogrešal, moja mala...!
ERNICA: Prijatelj polžek s hiško, hvala, hvala,
ne vem, če je Se kje kak polž s toliko žara!
Se objameta.
ČRIČEK: (zaigra)
Ta mala cvetna glasba je za bubo... (gosli, kot bi jokale)
ne jočem, le moj lok dobil je gubo...
ERNICA: Prijateljček goslač na vrtu, čriček,
še v mojih sanjah boš imel kotiček!
Se objameta.
LASTOVICA: Adijo, Ernica, in sanjaj krila,
kot jaz pomlad, ko se bom spet vrnila...
ERNICA: Odhajam, lastovka, premila ptica,
z menoj bo v sanjah tvoja perutnica...
Se objameta. Gosenica se odkupčka k svetlinu, ga poljubi in poboža.
ERNICA: Zahvaljen, ker si svetil mi pri tkanju,
in hvala, ker boš lučka mi pri spanju...!
SVETLIN: (ganjeno)
Adijo, Ernica, ne bom ugasnil cveta
do jutra, ko bo spet sijalo sonce,
vso noč svetilka bom za majhno bubo -
kot sem svetlin, izpolnil bom obljubo!
Gosenica odhaja proti grmu divje vrtnice, počasi, zamaknjeno se pozibava in poje.
ERNICA: (poje)
Odhajam sama na popotovanje,
dolgo kot neskončno dolgo spanje...
s seboj bom vzela le metuljne sanje
in se za lahko noč zavila vanje...
Gosenica odhaja, divja vrtnica ji odgrinja svoje veje in nežno šelesti. Že skoraj šepetaje se kot refren še sliši pesem, ki jo poje gosenica, počasi potihne, divja vrtnica zagrne veje in skrije gosenico. Vsi obkrožajo rožni grm in mahajo skrivnostnemu šelestenju nekje v sredini. Tedaj se iz neba, kot utrinek, spusti srebrnozlata lestev pajčevine, po kateri se spušča zlat pajek Lunajek in sproti razpreda pajčevino mesečine.
PAJEK: (si prepeva)
Predem, predem mesečino,
tenkolaso pajčevino,
iz srebrnozlate preje,
da se skoznjo noč preseje...
Predem, predem mesečino,
tenkolaso pajčevino,
nit za nitjo rahle preje
svetlo sije skozi veje...
Se spusti proti zemlji, naravnost proti svetlinu, ki žari kot lučka zvezda.
PAJEK: (si ga ogleduje)
Poglej si no, na travi lučka sveti! -
Prečudno res, žari kot majhna zvezda,
ki po nesreči padla je na tla.
Takoj jo moram na nebo pripeti,
saj zvezde pač na nebu so doma!
Pajek napreda okrog svetlina pajčevino mesečine. Vsi se v strahu poskrijejo za cveticami in gledajo, kaj bo, le lastovka se dvigne v zrak in kroži nad svetlinom. Svetlin razpira liste, kot bi se otepal pajčevine.
SVETLIN: (razburjeno)
Joj, čudni pajek, rože nismo muhe,
da bi krog nas napredal svoje mreže!
Takoj umakni nitke pajčevine,
ne maram, če me kaj krog cveta veže!
PAJEK: (obstane)
Kaj praviš - roža si?! - Mar nisi zvezda?! - (ga potipa)
Res - čudno je, da nisi prav nič vroč,
čeprav tvoj cvet kot lučka sije v noč!
SVETLIN: Svetlin sem in svoj cvet odpiram v mraku,
vso noč dehteč žarim v poletnem zraku.
A tvoja pajčevina, čudni pajek,
leskeče v noč se kakor mesečina...
PAJEK: Uganil si, zares je mesečina,
saj sem Lunujek pajek - to, kar predem,
pa najbolj fina zlata pajčevina!
LASTOVICA: (začudeno obletava pajka)
Čudak ti, koga pa zapredaš vanjo?! -
Polnočne muhe, brenceljčke, kresnice?!
Kresnica odpleše na drugo stran in se nemirno prižiga in ugaša.
SVETLIN: (tesnobno)
Morda cvetice, ki prižgo se v mraku;
si prej zato krog mene vrgel mrežo?!
PAJEK: (se zasmeje)
Še v sanjah ne, zamenjal sem te z zvezdo,
ki nehote je padla iz neba.
Pripel bi te nazaj na zvezdno cesto,
ker zvezde pač na nebu so doma.
Se izprsi in šine navzgor po zlati lestvi mesečine.
PAJEK: Sem lunin pajek,
predem mesečino,
iz najbolj fine zlate pajčevine,
ki zemlji sanje snuje kadar spi -
nikomur ne povzročam bolečine!
SVETLIN: (olajšano)
Kako sem si oddahnil, lunin pajek,
sem se že bal, da v nit zapredaš cvete!
KRESNIČKA: (prisveti)
Polnočne muhe In kresničke prerazgrete,
ki svoj ples plešemo v večernem mraku!
POLŽ: (prileze iz hiške)
A ti, kot praviš, predeš mesečino,
ki snuje sanje, lajša bolečino...
SVETLIN: Ah, kakšna sreča, da te srečam, lunin pajek,
nocoj, ko odplesala je med bube
gosenica, ki rada bi bila metulj! –
Nasnuj, napleti zanjo lepe sanje
iz tankih pajčevinastih šatulj...
KRESNIČKA: (goreče) Nasnuj, napleti zanjo lepe sanje!
POLŽ: (miga z rožič koma)Iz tankih, pajčevinastih šatulj!
ČRIČEK: Ki čuvajo skrivnostno lesketanje...
DIVJA VRTNICA: Napleti ji metuljno sanjsko tkanje,
odsanjaj jo na dolgo potovanje...
Odgrne veje in zagledamo ljubko visečo zibelko, v kateri je zvita buba gosenica, zarodek z nakazanimi krili.
LASTOVICA: (obletava rožni grm, ganjeno)
Nasnuj, napleti zanjo žive sanje
in zlatega metulja deni vanje...
Glej, tu je njena zibelka za spanje!
Pajek se radovedno spusti do zibelke, ki se skrivnostno leskeče mesečini.
PAJEK: (ganjeno)
Kako je ljubka, majhna speča buba –
pokrijem jo z odejo mesečine
in ji na harfo zlate pajčevine
napredem sanjskih zvokov in tišine...
Pajčevina pokrije zibelko kot bleščeča odejica, pajek pripne zibelko na nitke mesečine in zibelka niha na dolgih nitkah, kot bi jo zibalo nebo. Pajek igra na zlato harfo uspavanko za bubo, vsi pojejo, ter zamaknjeno nihajo v ritmu uspavanke.
VSI: (pojejo) Ernica gosenica
tiho je zaprla očke,
se pod vejo zvila v bubo,
si uspavala obročke.
Stari pravljici na ljubo
v sanje skrila dva dragulja:
zibelko za majhno bubo,
zlata krila za metulja...
Zibelka z bubo pa se lahkotno ziblje na tanki nitki zlate mesečine, kot bi nihala pripeta na nebo...
PETI PRIZOR[uredi]
EPILOG
Dani se. Svetlin od utrujenosti kinka s cvetovi. Lastovka s kljunom pod perutjo spi na veji. Polžek je zaspal kar zunaj hiške, kresnička pa prav na vrhu polžje hišice. Čriček spi in v rokah še zmeraj drži gosli. Mesečina pajka Lunajka bledi in na vzhodu vzhaja sonce. Ko se prvi sončni žarek dotakne divje vrtnice, se na njeni veji zasvetlikajo zlatorumena krila metulja, ki vzleta iz zibelke. Zibelka zbledi v sinjino neba, metulj zatrepeče s krili in poleti nad cvetove svetlina.
SVETLIN: (se zdrami) Zbudite se, vzletel je nov metulj!
KRESNIČKA: (si natika velikanska sončna očala)
Kako je zlat, kot bi mu sonce stkalo krila!
POLŽ: (očarano)In rosa jih z dragulji obložila!
DIVJA VRTNICA:(ganjeno)Metulj na cvetu, zlat spomin tišine...
LASTOVICA: Kako ne bil bi zlat, ko pa je spal pokrit z odejico iz mesečine...
SVETLIN: (ganjeno)
In svetil sem mu z lučko cvetličnine,
da je iz rožnih sanj vzletel v nov dan!
LASTOVICA: Metuljček zlat, rumen kakor cekinček,
iz speče bube majhen potepinček!
Metulj prijazno leta od enega do drugega. Cvetice se prebujajo, odpirajo cvete in stegujejo glave proti novemu metulju.
KRESNIČKA: (ganjeno)
Če dobro ga pogledam, se mi zdi,
da prav kot Ernica ima oči!
ČRIČEK: In kakor Ernica zlato srce -
metulj Druguljček naj mu bo ime!
Vzame gosli in zaigra, vsi pojejo na čast novemu metulju. Med pesmijo je sonce vse bolj zlato in po vrtu se razcvetajo glavice novih in novih rož.
VSI: (pojejo) S prvim soncem obsijan,
je nov metulj zletel iz sanj,
kot bi mu lahna zlata krila
pripela majhna sončna vila.
Kot zrasel bi iz skrite želje
vsem cvetnim glavicam v veselje,
darilo sonca vam in nam,
metulj Draguljček, dober dan!