Albanska špijonka (Izidor Cankar): Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
EmaRepnik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Romanm (pogovor | prispevki)
m tn.
Vrstica 11: Vrstica 11:
}}
}}


== [[Albanska špijonka]] ==
== Albanska špijonka ==


Povest iz balkanske vojske. Spisal Ivan Dolinar.
Povest iz balkanske vojske. Spisal Ivan Dolinar.
Vrstica 113: Vrstica 113:
Nad njim krožijo le vrani, zlobne ptice.
Nad njim krožijo le vrani, zlobne ptice.


» 0 Milena!« je vzdihnil ranjenec še
»O, Milena!« je vzdihnil ranjenec še
enkrat, Tedaj se ga je lotila omotica in
enkrat, Tedaj se ga je lotila omotica in
glava mu je trdo omahnila na pečino.
glava mu je trdo omahnila na pečino.

Redakcija: 20:24, 27. februar 2013

Albanska špijonka
[[Ivan Dolinar]]
Albanska špijonka - 2. del
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 1 (3. septembra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Albanska špijonka

Povest iz balkanske vojske. Spisal Ivan Dolinar.

1.

Ko so jeseni leta 1912. Bolgari, Srbi, Črnogorci in Grki, združeni v balkanski zvezi, napovedali Turčiji vojsko, si ni mogel nihče misliti, da je turška država tako slabotna, notranje razdrta in vojaško nesposobna in da bo združeno balkansko orožje doseglo tako nagle in velike uspehe.

Bolgari so naskočili Turčijo s silnim viharjem, njih strašni naval se je ustavil skoro neposredno pred vrati Carigrada, Medtem so Grki zmagovito prodirali od juga, Srbi in Črnogorci od severa in zapada, povsod podeč pred seboj turške čete, ki niso pričakovale tako strašnega naskoka.

Tudi turška armada Ceki paše, ki je branila severno Makedonijo, je bila v odločilni bitki pri Kumanovu od Srbov popolnoma premagana in razbita v več oddelkov, od katerih so se nekateri umikali proti Keprili-Saloniki, drugi zopet proti Monastiru. Največji del armade se je umikal preko Prilepa, ena kolona tega dela pa preko Kičeva.

Pred Kičevom in Kruševom so se Turki zopet za silo zbrali in sklenili, da se s pomočjo domačih Albancev postavijo v bran sovražniku, ki je prodiral za njimi po slabih potih in v hudem vremenu. Toda tudi ta odpor je bil brezuspešen; po kratkem boju so se morali umakniti pred srditim navalom Srbov in so v velikem neredu skoro bežali proti Monastiru, kateremu so se pa obenem bližali od juga prodirajoči Grki.

V tem času so se vršili dogodki, katere hočemo pripovedovati.

Bilo je po bitki pri Kruševu. Turki so že bili v strašni naglici zbežali proti jugu, na bojišču je bilo ostalo le par sto Albancev. Če bi jih bilo desetkrat toliko, bi se ne mogli več Srbom dolgo ustavljati, toda hoteli so sovražnika za vsako ceno še nekaj časa zamuditi, da bi se mogle turške čete umakniti in rešiti. Toda kmalu so spoznali, da je ves odpor zastonj in so se počasi umaknili v gore. Če so jim zasledovalci bili za petami, so se obrnili in streljali ter se zopet umikali dalje, skrivajoč se, kakor so mogli in znali, pred topovi in puškami, ki so grmeli za njimi.

Slednjič dospejo do vrhunca. Nedaleč od njih, na drugem robu, se je razprostiral gozd, kjer se bodo mogli zavarovati pred Srbi. Tudi njih boj ni bil zastonj, kajti v sinji daljavi so opazili turške čete, ki so se kakor široka temna reka valile proti jugu in so bile že precej varne pred sovražnikom.

Toda komaj so se preganjani Albanci malo oddahnili, kar začno za njimi znova pokati srbske puške, ki jim nikakor niso hotele dovoliti počitka. Preganjana četa se je hitro poskrila za skalami, samo eden izmed njih, mlad, krepak Albanec, se je takoj po prvih strelih zgrudil težko ranjen na pečino. Belo kamenje je zardelo od njegove krvi. Bil je odličnega rodu, to se mu je poznalo po izbrani, bogati obleki in po plemenitih potezah njegovega lepega moškega obličja. Poskusil se je še enkrat dvigniti, pa zastonj; omahnil je na tla, njegova oslabela roka je izpustila svojo zvesto in zanesljivo spremljevalko in prijateljico, dolgo puško. Onstran doline, v megleni dalji, je njegovo oko še enkrat uzrlo belo, trdno hišo, skoro gradiču podobno. To je bil njegov dom, bivališče mnogih slavnih dedov, kjer ga je sedaj v strahu in srčni stiski čakala njegova mlada žena, pošiljajoč k nebu vroče želje in molitve. S težavo je nekoliko dvignil glavo kvišku, in njegovemu motnemu pogledu se je zazdelo, da vidi ljubo obličje, ki ga je tako dobro poznal, kako se z okna skrbno ozira po ravnini ln po hribih. O, da bi ji mogel reči vsaj zadnji zbogom — toda obsojen je, da tukaj izkrvavi, in ni ga sla, ki bi ponesel njegove zadnje pozdrave v belo hišo onstran doline. Nad njim krožijo le vrani, zlobne ptice.

»O, Milena!« je vzdihnil ranjenec še enkrat, Tedaj se ga je lotila omotica in glava mu je trdo omahnila na pečino.

Čez nekaj trenotkov so se prikazali na vrhu pečine obrazi Srbov, zardeli od truda, razigrani od boja. Na čelu čete je korakal postaven častnik, ki je štel šele nekaj nad trideset let in je vendar že imel našive majorja. Ko je prišel mimo ranjenega Albanca, se je za trenutek ustavil — opazil je, da leži pred njim odličen in bogat sovražnik.

»Škoda te je, ljubi neprijatelj!« je zamrmral in že hotel stopiti dalje, ko opazi, da se na ranjenčevi levici žarko sveti velik, dragocen rubin. »To si pa vzamem za spomin, « je dejal in se sklonil, da mu vzame prstan; »kadar mene tvoji bratje ubijejo, dobe tvoj prstan z mojimi vred nazaj!« V tem hipu so se odprle ranjenčeve oči, in ko je zagledal srbskega častnika nad seboj, je v njegovem pogledu še enkrat z novo močjo vzplamtelo staro sovraštvo, onemogla desnica je krčevito segla po puški.

»Oho! Ali bi se še rad igral s puško?« se je začudil Srb, ko je videl, da Albanec ni mrtev. Major se je za časa vojne, vsak dan, skoro vsak hip izpostavljen nevarnosti, lokavosti, zahrbtnosti, odvadil dolgo premišljevati, preden je kaj storil. V naslednjem trenutku je potegnil svoj vojaški samokres, med skalami se je razlegel slaboten pok in na Albančevem čelu se je prikazala majhna črna rana.

»Sedaj se ne boš več branil, dragi sovražnik. Posloviva se v prijaznosti,« je rekel, snel mrtvecu prstan in ga nataknil na svojo roko. Rubin se je svetil v zahajajočem solncu kakor sveža kaplja krvi, toda major ni tega opazil. Vsak dan vojskovanja je prinašal toliko čudnih dogodkov s seboj, da ni bilo časa za kakršnekoli občutke. Ni se več ozrl na albanskega veljaka, temuč je s svojo četo veselo korakal dalje.

2.

Naslednje jutro so Srbi, ki so se neusmiljeno maščevali nad albanskimi vasmi za njih pomoč Turkom, prodirali dalje proti jugu. Na pohodu so prišli tudi do bele, z močnim zidom utrjene hiše, gradiču podobne, na kateri so prejšnji večer počivali hrepeneči pogledi umirajočega Albanca. S krikom in vikom je vdrla srbska četa v hišo, prevrnila vso opravo, odprla zaklenjene omare in shrambe, grabežljivo spravljala redke dragocenosti, ki jih je bila premožna hiša polna, in plenila po volji.

Toda divje vpitje se naenkrat poleže, razbijanje in plenitev poneha, četa utihne in se ustavi kakor ukopana pred vrati sobe, v katero je ravnokar hotela vdreti. Pred vrati se je prikazala krasna, še mlada žena, nepremična kakor kip, veličastne postave, srditega, poveljujočega pogleda v dragoceni obleki odličnih albanskih gospa.

»Vi hočete biti vojaki?« jim slednjič zakliče, polna plamtečega gneva, po srbsko. »Razbojniki ste, ker plenite miroljubno hišo!«

Če bi bil kdorkoli Srbe tako razžalil, bi plačal s smrtjo svojo predrznost, toda pred to krasno ženo so stali kakor onemeli in začarani. In vendar se ne ve, kako bi se bil prizor končal, ko bi se ne bil takrat med svojimi vojaki preril major, katerega smo spoznali v včerajšnji bitki in ki je slišal zadnjo besedo odlične gospe.

»Ali je mogoče?« je dejal začuden, ko je stal pred njo. »Vi govorite srbski, kakor eden izmed nas, kakor bi govorili svoj materin jezik!«

»Da, jaz sem Srbkinja,« je odgovorila gospa hladno, »toda danes, ko sem videla divjaštvo Vaših vojakov, me je sram, da sem Srbkinja.«

Major je vojake krepko ozmerjal, jih zapodil iz hiše, pristopil h gospe in ji poljubil roko.

»Kolika sreča, da smo našli v tem izgubljenem, sovražnem albanskem gnezdu rojakinjo!« je vzkliknil. »Milostna gospa, bodite prepričani, da ste Vi in Vaša hiša pod mojim varstvom in da Vam moji vojaki ne bodo nobenega lasu skrivili. Toda moram Vas obenem nadlegovati s prošnjo. Prosim Vas, da me vzamete za nekaj dni, dokler se bo naša četa mudila v tem kraju, pod streho. Pred vsem pa dovolite, da se Vam predstavim: Major Pero Jordakovič.«

V tem hipu se je izvil gospe iz prsi pretresljiv, hripav krik. Prestrašenega, strmečega pogleda se je zazrla na majorjevo desnico, na kateri se je blesketal prstan, ki ga je vzel Albancu. »Saj — saj —« je zajecljala in stopila z grozo en korak nazaj.

»Kaj Vam je?« je vprašal major začuden. »Ah . . . ta rubin!« se je nasmejal, ko je opazil, kam gleda. »Včeraj sem ustrelil nekega odličnega Albanca in sem si vzel to malenkost za spomin. Gospa, s sovražniki in na bojnem polju smo tolovaji,« je pristavil, ko je videl, kako neprijetno jo je dirnilo njegovo pripovedovanje, »toda v prijateljski hiši smo najdostojnejši ljudje. Sicer je pa bolje, da sem ga vzel jaz, kot kdo drugi, ki bi ga niti ceniti ne znal.«

»Pa za Boga, kaj Vam je,?« je rekel, ko je opazil, da je gospa prebledela in se opotekla. »Ali Vas ta dogodek tako vznemirja? Nam vojakom se primeri vsak dan mnogo strašnejših reči.« Hotel jo je opreti, toda v trenutku, ko se je je hotel dotakniti, je že premagala svojo slabost.

»Pustite me!« mu je velela in odšla v svojo sobo, medtem ko je major z zadovoljnim nasmehom zrl za njo. Nič ni slutil, da mu je ta trenutek postala smrtna sovražnica. Kajti bila je Milena, žena umorjenega albanskega veljaka, ki mu je Jordakovič vzel prstan z rubinom.

Gospa Milena Prenk Roda, kakor se je imenovala po možu, je v svoji sobi kakor omotena omahnila na minder. Svojega plemenitega, blagega moža je neizrečno ljubila — in sedaj je bil mrtev, njegov morilec pa stanuje pod njeno streho in je gospodar v hiši!

Ta misel se ji je zdela prvi trenutek neznosna, toda gospa Milena ni bila take krvi, da bi se prepuščala brezplodni boli ali slabotnemu ogorčenju. Njena strastna, odločna, delavna narava je zahtevala dejanja — maščevanja! Najrazličnejši načrti so se ji podili po glavi, toda kmalu je spoznala, da so skoro vsi neizvršljivi. Ne, treba je bilo potrpeti in počakati ugodne prilike, ko bo maščevanje prišlo samo od sebe, med tem časom pa ukazati svojim očem in ustnicam in vsaki kretnji, da ne izdajo skrivnih misli srca. Morilec naj mehko spi in slastno je in naj brezskrbno gospodari pod njeno streho — toda ko pride ura maščevanja, bo tem strašnejša!

S tem sklepom se je čez nekaj časa vrnila k častniku, ki je nestrpno čakal pred njenimi vrati. Bilo ji je težko, kazati se prijazno in vljudno nasproti človeku, ki ga je sovražila iz vse duše, zlasti ker je bil čez mero vsiljiv. Nadčloveško pa je postalo njeno premagovanje, ko je naslednji dan zvedela še za drugi zločin svojega gosta.

Milena je namreč imela brata, ki je v krvavi noči leta 1903., ko sta bila kralj Aleksander in njegova žena umorjena, poveljeval kraljevi straži v palači in je padel od krogle zarotnikov. Njeni starši, ki so bili zvesti pristaši dedne dinastije, so se po umoru izselili iz Srbije v Avstrijo, kjer je Milena spoznala in vzljubila Albanca Prenk Roda, s katerim se je pozneje poročila.

Major Jordakovič se je tedaj po dobrem kosilu, ki mu ga je Milena pripravila, pohvalil, da je tudi on kot mlad poročnik sodeloval pri umoru kralja Aleksandra. Pripovedoval je, da je bil eden izmed prvih, ki so vdrli v kraljev konak, in da je, tvegajoč lastno življenje, s samokresom ustrelil poveljnika kraljeve straže, ki mu je hotel zastaviti pot.

Toda sredi pripovedovanja je naenkrat utihnil, ko je videl, kako je gospa pri teh besedah prebledela. Pa Milena se je hitro zopet zbrala, njen obraz je bil zopet vljuden in smehljajoč kakor vedno in nič ni razodevalo na njem, kako strastno sovraži svojega gosta.

Le včasi, kadar je Jordakovič jel govoriti o tem, kako jo občuduje, in ji razkladati svoja goreča čuvstva, se je zabliskalo v njenih lepih očeh s pritajenim bliskom; ta hipni, neopazni blisk je edini govoril o silni želji po maščevanju, ki je gorelo v njenem strastnem srcu.

Pa srbski major ni tega opazil. V vojaški službi, ki ga je vodila iz boja v boj, iz nevarnosti v nevarnost, je pozabil ozirati se na take tihe, skrite znake sovraštva. Bil je vajen bliskanja pušk in samokresov, lesketanja nožev in bajonetov — le ti so se mu zdeli nevarni; tlečih isker lepih oči ni videl.