Zvezdana: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
odstranjenih 148 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
== Trinajsto poglavje.==
 
Otožen je bil isti večer v tihem gozdu. Vida se je vrnola še le pozno k druščini, se v6 da brez Vratislava, kterega je izgrešila na poti. Zbledela pa je in se prestrašila, ko je videla Zvezdano nekako žalostno, gospoda Skovirja pa nikjer. Vprašala bi bila rada, kaj pomenja ta nenadna izpremenibaizprememba, a resno bratovo lice jej jo to zabranjevalo.
 
Otožno je tudi nekdo drug korakal isti večer po gozdnej poti proti Pasjaku. Zapored je postal, dlan na Čeločelo položil, v nebo pogledal, obraz skremžil in preklinjal ter se rotil v tujem jeziku. Naposled se ohrabri, grjačo krepkejše v roko stisne in pravi: Neumnost, neumnost in otročarija vse, nič drugega kot otročarija. Vdala bi se bila in verjela, a. hudič , kako jej je on zmotil glavo , pridobil si srce, kterega takovo kmetsko seme vredno ni. In vendar ne morem samega šebesebe umeti, zakaj se mi vsiljuje njena podoba vedno v spomin , zakaj me priklepa z Železnimiželeznimi okovi na to gorsko puščobo. Koliko lepih, omikanih deklic je v mestu, ki bi se z veseljem oklenole moje ponudbe, a zdaj me le očaruje šestnajstletno dekletce zagorskega filistra. In naj se podere. pekel, nazaj ne morem zdaj , da bi si rad. Izdal sem se, v boj postavil ime, prijateljsko svoje imě imé, v boj postavim naposled še svojo moč. Izgubljeno naj bode vse; Čeče je ne morem dobiti jaz, imeti je tudi ne sme on, dokler mu more zapreke staviti sin imenitnega očeta.
 
Tako ugiblje Skovir na samotnem gozdnem potu in ko pride na grajsko cesto in do lesenolesene koče, kjer se toči popotnim ljudem slaba pijača, prestopi prag in izgine za škripajočimi durmi.
 
Sivolasa starka skremženega upadlega lica sloni ondi v kotu poleg edinega gosta v nekako Č,udnejčudnej opravi. Skovir pa pri tslabejslabej oljnatej svetilnici niti poznati ne more, kdo je samoten pivec v zgornjem konci, zatorej sede k prvej mizi in ukaže prinesti pijače.
 
»Sèm le k meni prisedite, pa tako čmerikavo se ne držite, mladi gospod grajski,« pravi smejé in z nekakim ironičnim glasom prvi pivec, ko Skovir polno kupo med prsti vrti in koščenej postrežnej starki niti na zdravje ne napije.
16
 
Strupenega pogleda se ozrè zdaj Skovir k nasprotnej mizi. Nekaj trenotkov molči, kakor da bi se hotel prepričati, ali je predrzni pivski tovariš vreden njegove druščine, a potem pravi maščujoč se nad prejšnjo predrznostjo:
 
»Mislil sem, da je ta beznica, ta gadji brlog le pribežališče popotnim ljudem in tujcem, a zdajci vidim, da ga obiskuje celó gospoda in grajski pisarji.«
234
 
»In pa v gorske dekline po nepotrebnem in brez uspeha zaljubljeni in žaljeni mestni gospodje. Ha ha, to je kaj vredno to, to so posebne časti za mlade kavalirje,« odvrne še bolj porogljivo prvi pivec, sivobradi grajski pisar.
 
Skovir se zgane in ostrmi. Kako je znano starcu njegovo današnje kritično stališče, to mu je uganjka in prejasno je tudi, kam merijo njegove strupene besede. Razvnet po nepričakovanem odgovoru zgrabi zdajci pijačo, prenese jo k nasprotnej mizi ter prisede k starcu.
svetilnici niti poznati ne more, kdo je samoten pivec v zgornjem konci, zatorej sede k prvej mizi In ukaže prinesti pijače.
 
»Gospod, vi ste nerazumljivi, govorite jasno!« pristavi potem in čisto izpremenjen napije smejočemu se starcu.
Sbm le k meni prisedite, pa tako čmerikavo se .ne držite, mladi gospod grajski," pravi smeje in z neldkim ironičnim glasom prvi pivec, ko Skovir polno kupo med prsti vrti in koščenej postrežnej starki niti na, zdravje ne napije. .
 
»In vi ste čuden človek, povém vam na ravnost v obraz. Prej ste hoteli smešiti sivolasega nasprotnega pivca, zdaj pa ko vam je razodel vašo lastno smešnost, klanjate se mu in mu kadite. V resnici slabo ulogo igrate, prav nič boljšo, kot ste jo v gozdu danes popoldne v druščini iste mladoletne črnolaske iz Zabrdja, le zapomnite si to. Vendar, da vam kar na ravnost povém, če ste prav slabo začeli in svoje ljubezni voz zavozili na napačno cesto, izgubljeno še ni vse, ako hočete ubogati in verovati ter ne več svoje prejšnje razžalitve ponavljati.«
Strupenega pogleda se ozre zdaj Skovir k nasprotnej mizi. Nekaj trenbtkov molči , kakor da bi se hotel prepričati, ali je predrzni pivski tovariš vreden njegove druŠčine, a potem pravi maščujoč se nad prejšnjo predrznostjo :
 
Izgovorivši zgrabi starec kupo, trči s svojim tovarišem in vzklikne: »Na zdravje, mladi znanec, trčite s starcem, ki vam je po osodi brat, torej tudi vaš prijatelj in pomočnik, kedar ga potrebujete.«
„Mislil sem, da je ta beznica, ta gadji brlog le pribežališče popotnim ljudem in tujcem, a zdajci vidim, da ga obiskuje cele gospoda in grajski pisarji."
 
Skovir molči, zre začudjen v svojega tovariša in pristavi: »Ko bi ne vedel, da ste grajski pisar in ta beznica zacestna krčma v obližji Pasjaka, dejal bi, da sem zašel v hudodelsko gnezdo med zaklete čarovnike. Tako pa je le interessanten moj položaj, kterega si ne vém raztolmačiti.«
„In pa v gorske dekline po nepotrebnem in brez -uspeha zaljubljeni in žaljeni mestni gospodje. Ha ha, to je kaj vredno to, to so posebne časti za mlade kavalirje," odvrne še bolj porogljivo prvi pivec, sivobradi grajski pisar.
 
»Tudi črnolaska si je mislila tako nekako, ko ste jej v gozdu njenega ljubimca začrnili, prijateljstvo ostrupili in deklici svoje skrivne želje izrekli. Politično ravno to od vas ni bilo. Lahko bi bili počakali boljše priložnosti, preurno ste ravnali, prihranili bi si bili lahko sedanjo težavno nalogo. A kaj ne stori ljubezen, česa ne obljubi, česa ne pozabi! Vendar izgubljeno še ni vse. Dekletce je lepo, premoženja ima in vredno je, da stori človek nekaj več stopinj za njo, kot za kakovo drugo brez enakih lastnostij. Vendar zdaj pijte, pol skrbi iz glave in meni glavno stvar prepiustite! Poravnati moram še, nekaj starih dolgov, zaklel sem se o tem in ravno zdaj mi prav pride takovo naključje.«
Skovir se zgane in ostrmi. Kako je znano starcu njegovo današnje kritično stališče, to mu je uganjka in prejasno je tudi, kam merijo njegove strupene besede. Razvnet po nepričakovanem odgovoru zgrabi zdajci pijačo, prenese jo k nasprotnej mizi ter .prisede k starcu..
 
„Gospod, vi ste nerazumljivi, govorite jasno!" pristavi potem in čisto izpremenjen napije smejočemu se starcu.
 
„In vi ste čuden človek, povem vam na ravnost v obraz. Prej ste hoteli smešiti sivolasega nasprotnega pivca, zdaj pa ko vam je razodel vašo lastno smešnost, klanjate se mu in mu kadite. V resnici slabo ulogo igrate, prav nič boljšo, kot ste jo v gozdu danes popoldne v druščini iste mladoletne črnolaske iz Zabrdja, le zapomnite si to. Vendar, da vam kar na ravnost povem, če ste prav slabo začeli in svoje ljubezni voz zavozili na napačno cesto, izgubljeno še ni vse, ako hočete ubogati in verovati ter ne več svoje prejšnje razžalitve ponavljati."
 
Izgovorivši zgrabi starec kupo, trči s svojim tovarišem in vzklikne: „Na zdravje, mladi znanec, trčite s starcem-, ki vam je po osoli brat, torej tudi vaš prijatelj in pomočnik, kedar ga potrebujete."
 
Skovir molči, zre začudjeu v svojega tovariša in pristavi: „Ko bi ne vedel, da ste grajski pisar in ta 13eznica zacestna krčma v obližji Pasjaka, dejal bi, da sem zašel v hudodelsko gnezdo med zaklete Čarovnike. Tako pa je le interessanten moj položaj , kterega si ne vem raztolmačiti." •
 
„Tudi Črnolaska si je mislila tako nekako, ko ste jej v gozdu njenega ljubimca začraili, prijateljstvo ostrupili in deklici svoje skrivile želje izrekli. POlitično ravno to od vas ni bilo. Lahko bi bili počakali boljše priloŽuosti,
 
 
235
 
.preurno ste ravnali , prihranili bi si bili lahko sedanjo težavno nalogo. .A kaj ne stori ljubezen, česa ne obljubi, česa ne pozabi! Vendar izgubljeno še ni vse. Dekletce je lepo , premOženja, ima in vredno je , da stori človek nekaj več stopinj za njo, kot za kakovo drugo brez enakih lastn.ostij. Vendar zdaj pijte , • pel skrbi iz glave in meni glavno stvar prepiustite ! Poravnati moram še, nekaj starih dolgoV, sem se o tem in ravno zdaj mi prav pride takovo naključje."
 
Tako beseduje starec z nekakim posebnim navdušenjem in pogleduje jako pogosto v svojo kupo.
Svetilnica jame med tem ugasovati na mizi in kuštrava starka dremlje za durmi.
 
„Pozno»Pozno je,"« pravi potem starec, „in»in til ni kraja za taltovetakove pogovore. Tudi stene imajo sem ter tja ušesa, in mrtvo . zidovje izdaja pogosto."«
 
Po teh besedah vrže starec, nekaj desetic po mizi, prime mladega tovariša za roko ter ga pelje na prosto. Temna je bila noč in luna se je skrila za oblake, ko stopata naša znanca potem po kamenitej 'stezi proti Pasjaku.
 
Ko prideta do starodavne,- pol razrušene kapelice na razpotji, ustavi sose starec ter zre z mračnim očesom v sivo kamenje in pravi: ,,»Zagotavljam vas, jaz sem že jel pozabljati, kar. je bilo,. rad nisem mislil v minole dni.. A v zadnjem času ko mi je prišel zopet on pred oči, -peče me kakor žareče oglje; kedar zagledam to. razrušeno kapelo, divje mi zopet oživi prejšnja strast, in moč, junaško, mladostno moč čutim v svojih žilah. Pov6mPovém vam kratko , jaz že pol življenja sovražim in preklinjam posestnika na Zabrdji, in., odpustiti mu ne morem, akoraVnoakoravno je morda le škodoval bolj po naključji kot z namenom. A vse eno. On je kriv, da mi je osivela prerano glava, da se potikam ubogi pisar na stare dni po gorskem zakotji, ko bi se lahko vozil njemu enako v kočiji okrog in gledal srečno družino okoli sebe. Dovolj naj vam bode to, dovolj, govoril sem preveč.«
 
je morda le škodoval bolj po naključji kot z namenom. A vse eno. On je kriv, da mi je osivela -prerano glava, da se potikam ubogi pisar na stare dni po gorskem zakotji, ko bi se lahko vozil njemu enako v kočiji okrog in gledal srečno družino okoli sebe. Dovolj naj vam bode to, dovolj, govoril sem preveč."
 
Zopet molči starec in kakor okamenel zre na razrušeno kapelo. Čez nekolike se zdrami, poda tovarišu roko in pravi:
 
»Tako, zdaj vam je znano vse. Če ljubite v resnici mlado črnolasko, če veste, da ne morete živeti brez nje, če morete zatreti zadnjo iskro prijateljstva v prsih, če vam ni nobena pot preslaba doseči svoj namen, — udarite v to desnico, nepremakljivega zaveznika in tovariša imate v meni. A vendar premislite dobro, vi ste še mladi, meni je življenje minolo, vi stavite za svoj namen vse, jaz ničesar. Le stare rane si hočem in moram ohladiti, pravice in krivice ne morem ločiti več. Sovraštvo in maščevanje se je uselilo v moje prsi, v vaših še bije ljubezen. Če morete, pustite golobico svojemu prijatelju, akoravno je ni morda vreden. otem pa ste tudi ločeni najini poti. Iskati si moram druge priložnosti, da nasitim svojo neizbrisljivo strast.«
„Tako, zdaj vam je znano vse. Če ljubite v resnici mlado črnolasko,
 
»Še enkrat vam pravim, vi ste čuden človek, prijatelj, in konec vaše povesti ste mi bolj tuji kot s početka. Mene je sicer žalilo dekletce, a odpuščam mu rad. Maščeval bi se, a maščevanja ne zasluži do sedaj še nihče. Počakati hočem bodočnosti, le toliko vam povém, da ne smem več pred oči svojemu nekdanjemu sošolcu, sedanjemu svojemu tekmecu na Radovji, kajti začrnila me je brez dvombe njegova črnolaska.«
če -veste, da ne morete živeti brez' nje, če morete zatreti zadnjo iskro
 
»Prav je tako, storite, kar ste izrekli, če morete. Vi še čutite, da ste nekaj sami krivi, jaz sem pa prepričan, da so me pogubili drugi. Sami se nočete na ravnost maščevati, a tvarine bodete imeli dovolj, jaz sem vam o tem porok, da si ohladite po drugej poti razjarjeno sovraštvo.«
prijateljstva v prsih, če vam ni nobena pot preSlaba doseči svoj namen,
 
udarite v to desnico, neprenialdjivega zaveznika in tovariša imate v
 
meni. A vendar premislite dobro, vi ste še. mladi, meni je življenje
 
minolo, vi stavite za svoj namen vse, jaz: ničesar. Le stare rane si -h-očem
 
in moram ohladiti, pravice in krivice ne morem ločiti več. Sovraštvo
 
in . maščevanje se je vselilo v moje prsi.„ v vaših še bije ljubezen. Če
 
morete, ,pustite golobico svojemu prijatelju, 'akoravno je ni morda vreden.,
 
16*
 
 
236
 
Potem pa ste tudi ločeni najini poti. Iskati si moram druge priložnosti, da nasitim svojo neizbrisljivo strast."
 
„še enkrat vam pravim, vi ste čuden človek, prijatelj, in konec vašo povesti .ste mi bolj tuji kot s početka. Mene je sicer žalilo dekletce, a odpuščam mu rad. Maščeval bi se, a maščevanja ne zasluži do sedaj še nihče Počakati hočem bodočnosti, le toliko vam povem, da ne smem več pred oči svojemu nekdanjemu sošolcu, sedanjemu svojemu tekmecu na Radovji, kajti začrnila me je brez dvombe njegova črnolaska."
 
„Prav jo tako, storite, kar ste izrekli, če morete. Vi še čutite, da ste nekaj sami krivi, jaz sem pa prepričan, da so me pogubili drugi. Sami se nočete tia ravnost maščevati , a tvarine bodete imeli dovolj, jaz sem vam o tem porok, da si ohladite po drugej poti razjarjeno sovraštvo."
 
Tako je govoril naposled s posebnim naglasom starec, stisnol tovarišu roko in se urno po stranskej poti izgubil — v nočnej temini.
 
',»Kaj takega pa še ne,"« pravi potem Skovir sam pri sebi. „Menil»Menil sem, da živim v dolgočasnem gorskem zakotji, brez zanimivosti, brez poesije. Zdaj pa vidim, da se spletajo celi romani v mojem okrožji in da igram nenadoma sam imenitno ulogo. Radoveden sem , kaj bode iz tega. Med pisarjem in zabrdskim posestnikom je razpeto neko skrivnostno zagrinjalo , ktero se brez dvombe prej ali pozneje prCtrgapretrga. In v onej katastrofi se tudi nežnej, trmastej črnolaski poniža glava za nekaj pedij. Kdo vé, ali jej ne bode še žal današnje mlačnosti v gozdu, ali se ne spominja še nekdaj svojega častilca Skovirja, ko bode že prepozno?
Da, lepo je to. Maščevanja ne potrebujem zdaj. Čakati hočem hladno krvno starčevih obljub. Prijetnejšega ni kot od daleč gledati pogin naših zasmehovalcev in jim kazati, da niso niti našega zaničevanja vredni.«
 
katastrofi se tudi nežnej , trmastej črnolaski poniža glava za nekaj pedij.
 
== Štirinajsto poglavje. ==
Kdo ve , ali jej ne bode še žal današnje mlačnosti v gozdu , ali se ne
 
Nekaj dnij potem se je na Radovji marsikaj izpremenilo. Gospoda Skovirja ni bilo več videti. To je opazila stara gospa s Pasjaka, pogrešil ga je gospod Kolovski; Vratislav niti Vida, sploh nihče ni govoril o njem, kakor da bi bili uzroki njegovega odtegovanja obče znani.
spominja še nekdaj svojega častilca Skovirja, ko bode 'že prepozno?
 
Le éno osebo je bolela ta izprememba, a molčala je tudi ona in trpela. Le v trenotkih ko je bila sama, v tihih večerih in v očeh brez spanja močila je mlada Vida blazino svoje postelje z grenkimi solzami za Skovirjem, ki se je vedel tako ljubeznjivo ukrasti v neizkušeno srce mlade deklice. In še drug upliv je imela zadnja izprememba na nekoga med našimi znanci.
Da, lepo je to. Maščevanja ne potrebujem zdaj. Čakati hočem hladno
 
Vratislav je še le zdaj spoznal, da je zašel predaleč v svojej ljubezni, da je privezan močnejše na nežno dekletce, kot bi bil sam sebi verjel in da ni pošteno in možato sklepati zveze z mlado hčerjo za očetovim hrbtom. Stopiti hoče torej kot mož k starcu, povedati mu, kar je že gotovo sam uganil, da ljubi njegovo dekletce. In ako bi odrekel reditelj, bila bi neumnost izgubljati zlati čas tú, kjer so mu zagrenili že prvi trenotki.
krvno starčevih obljub. Prijetnejšega ni kot od daleč gledati pogin naših
 
zasmehovalcev in jim kazati, da niso hiti našega zaničevanja vredni."
 
štirinajsto poglavje.
 
Nekaj dnij potem se je na Radovji marsikaj izpremenilo. Gospoda Skovirja ni bilo več videti. To je opazila stara gospa s Pasjaka, p,ogrešil ga je gospod Kolovski; Vratislav niti Vida, sploh nihče ni govoril o njem, kakor da bi bili uzroki•njegovega odtegovanja obče znani.
 
Le eno osebo je bolela ta izprememba, a molčala je tudi ona in trpela. Le v trenotkih ko je bila sama, v tihih večerih in v »očeh brez spanja močila je mlada Vida blazino svoje postelje z grenkimi solzami za Skovirjem, ki se je vedel tako ljubeznjivo ukrasti v neizkušeno srce mlade deklice. In Še drug upliv je imela zadnja izprememba na nekoga med našimi znanci.
 
Vratislav je še le zdaj spoznal, da je zašel predaleč v svojej ljubezni, da je privezan močnejše na nežno dekletce, kot bi bil sam sebi verjel in da ni pošteno in možato sklepati zveze z mlado hčerjo za očetovim hrbtom. Stopiti hoče torej kot mož k starcu, povedati mu, kar je že
 
 
 
237
 
gotovo sam uganil, da ljubi njegovo dekletce. In ako bi odrekel reditelj, bila bi neumnost izgubljati zlati čas ki, kjer so mu zagrenili že prvi trenotki.
 
Bilo je jesensko popoldne.
 
Gospod Kolovski je sedel na klopici pred ifinjakomulnjakom z dolgocevno pipo v ustih in opazoval je bučele , ki so se nekako otožno dvigovale v zrak in trudne počepale pred svoje tiho domovje.
 
Po peščenej vrtnej stezi sem pride Vratislav in prisede k prijatelju. „Vi»Vi opazujete bučele , gospod Kolovski , in se veselite njihovega bogatega satovja,"« ogovori ga mladi znanec.
 
„Da»Da, da tako je,"« pravi starec nekako iznenadjen, puhne kaka dva pota urnejše dim, poda gostu desnico in pristavi: „Saj»Saj je pa tudi prijetno opazovati to preljubo družino. Le poglejte, kako počeplje družica za družico k panju , kako nosi zadnje ostanke letošnje paše na skopiček in morda tudi sanja , kako bode brezskrbno in veselo počivala v dolgej zimi in uživala zaslužek dolgega truda. A tudi ljubeznjive bučele imajo svojo osodo ! Kar si pribori kdo v trudu svojega obraza in kopiči od leta do leta, to uniči in razbije drugi, in nikdar ni sreče in mirilmirú. Kdo razruši marljivim bučelam domovje, kdo jih oropa njihovega zaklada? — Človek, in kdo človeku, govorite mladi prijatelj, kdo ? — Človek."«
 
Zadnje besede govoril je starec z nekakim posebnim naglasom ter gledal potem mo166molčé za odletajočimi bučelami.
 
"»In kdo nas je pooblastil gospod, da delamo tako, spoznamo svojo krivdo in vendar ne postanemo boljši? Dovolite , da nadaljujem vaše modrovanje,"« pravi potem Vratislav, in nekako tesno mu je, kajti dozdeva se mu, kakor da bi zrl danes starec v njegove misli.
 
',»Pooblastilo, neumna beseda. Lahko bi jo izbrisali iz našega jezika. Smešno, pooblastilo ! Stori to, kar ti ugaja in ne prašaj po pravici in značaji, prijatelj, to je današnje geslo, in gorjěgorjé onemu, ki je drugačnih mislij, pogubipogubé se sam in pogub6pogubé ga drugi. Pa ne zamerite prijatelj, da sem vam danes tako nemoralen pridigar. Sem ter tja zataji človek in mora svojo nrav zatajiti, in jaz imam pravice, verjamite mi, in uzroka dovolj za to."«
 
„Komur»Komur se godi krivica, pomagaj si sam, takovih mislij sem včasih jaz, gospod Kolovski. Najboljše pa je zapustiti prej ko mogoče kraj, kjer mu zagren6zagrené že prve ure. Torej ne čudite se, če vam naznanjam, da sem se namenil zopet oditi iz rojstnega kraja, kjer puščam edini spomin, da sem našel ondi pravega prijatelja v vas, ki me umeumé --- drugega — pa —.«
 
Poslednjega stavka ne izgovori mladi doktor, temveč glavo si podpré v dlan in zre molčé pred se.
pa .4!
 
»Drugega pa nič kot prepričanje o prejšnjej mojej trditvi, da človek, le človek podira srečo človeku,« pristavi starec in se nekako radovedno v svojega tovariša ozre. »A oprostite, jaz nimam rad skrivnostij. Znano mi je, da se vam je zgodila krivica, a že s početka, to se pozabi. Zatorej odobrujem vaš namen. In ko bi mi ne bili vi sami tega razodeli, svetovati bi vam bil moral to sam, akoravno vam pravim, da vas imam rad. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da vas ne bodem prav nič pogrešal, tako brezčuten nisem, da si sicer proze polen. Manjkalo vas bode sicer še nekomu drugemu, a boljše je bajè navaditi se ločitve prej nego pozneje. Razumete me, gospod doktor, kaj mislim s temi besedami, in ko bi bili vi na mojem stališči, dejali bi, prav ima.«
Poslednjega stavka ne izgovori mladi doktor, temveč glavo si podprě v dlan in zre molčé pred se.
 
„Drugega pa nič kot prepričanje o prejšnjej mojej trditvi, da človek,
 
 
238
 
le človek podira srečo človeku," pristavi starec in se nekako radovedno v svojega tovariša ozre. „A oprostite, jaz nimam rad skrivnostij. Znano lilije, da se vam je zgodila krivica, a že s početka, to se pozabi. Zatorej odobrujem vaš namen. In ko bi mi ne bili vi sami tega razodeli, svetovati bi vam bil moral to sam, akora,vno vam pravim, da vas imam rad. Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da vas ne bodem prav nič pogrešal, tako brezčuten nisem, da si sicer proze polen. Manjkalo vas bode sicer še nekomu drugemu, a boljše je baje navaditi se ločitve prej nego pozneje. Razumete me, gospod doktor, kaj mislim s temi besedami, in ko bi bili vi na mojem stališči, dejali bi, prav ima."
 
Vratislav se zgane. Prejasno mu je, o čem govori starec, a tudi nerazumljivo, kako da je tako natančno znan z njegovim kritičnim položajem.
 
„Zdaj»Zdaj imam še časa z njim o tem govoriti, zdaj dokler še imam priložnosti; vse dobljeno ali izgubljeno vse,"« misli si Vratislav, poda svojemu tovarišu desnico in pravi:
 
„Ne zamerite jaz sem vašo prijaznost in gostoljubnost zlorabil. Za vašim hrbtom sem začel ljubezen z mlado Zvezdano in volitve nimam druge kot prositi vas, da do-volite, če smeva biti srečna oba, ah pa se poslavljani danes morda za vselej od vas."
 
„Tako, to je vse, kar vas teži. Povedati vam moram, da mi niste nič novega razkrili. Jaz sem sicer sivolas , a videl sem dobro, kaj vas pogostonia k nam vabi. S početka me je veselilo to, kajti spoštujem vas, kakor sem že dejal, v poslednjem času pa sem se prepričal, da bi bilo bolje, ko bi vi ne bili nič drugega kot moj sosed in prijatelj."
 
• Tihota nastane potem , da se 'čaje posamezen orumenel list, ki se vrti v rahlem šumenji raz sadnega drevesa.
 
»Ne zamerite jaz sem vašo prijaznost in gostoljubnost zlorabil. Za vašim hrbtom sem začel ljubezen z mlado Zvezdano in volitve nimam druge kot prositi vas, da dovolite, če smeva biti srečna oba, ali pa se poslavljam danes morda za vselej od vas.«
„Gospod Kolovski, ah je nesreča, če ljubim vašega otroka), če ljubi Zvezdana mene in če " zastavljam za to moško svojo besedo?" odvrne naposled doktor osupnen.
 
»Tako, to je vse, kar vas teži. Povedati vam moram, da mi niste nič novega razkrili. Jaz sem sicer sivolas, a videl sem dobro, kaj vas pogostoma k nam vabi. S početka me je veselilo to, kajti spoštujem vas, kakor sem že dejal, v poslednjem času pa sem se prepričal, da bi bilo bolje, ko bi vi ne bili nič drugega kot moj sosed in prijatelj.«
„Lepo je to, nikdar nisem dvomil o vašem poštenji, a pomisliti ,je treba, ali ni drugih uzrokov, ki bi zavirali srečo dveh src. Že zaradi tega ker sumite, da bi vam utegnol biti vaš prijatelj na škodo, obupujete ter hočete zapustiti domovino in ljubljeno deklico, kakor pravite; kaj bi še le storili, ko bi vas zadelo kaj resnega, ko bi imeli pravih uzrokov k teinu? Prijatelj, ko bi vam jaz hotel pripovedovati zgodovino svojo in svojega otroka, o čemer sem se zaklel, da ne bodem nikdar govoril, za- Menili bi vi brez dvoma svoje misli, in ne rekel bi , da ste mi storili krivico. Pa pustiva to, čemu vzbujati podobe, ki niso izmed najlepših? Jaz pravim, da je dekle zdaj za možitev še premlado, da je najboljše za vas, da 'si ogledate nekaj sveta, poskusite srečo v svojem Stanu. In ako med tem zagorskega zakotja, svoje domovine, mene in — Zvezdane ne
 
Tihota nastane potem, da se čuje posamezen orumenel list, ki se vrti v rahlem šumenji raz sadnega drevesa.
 
»Gospod Kolovski, ali je nesreča, če ljubim vašega otroka, če ljubi Zvezdana mene in če zastavljam za to moško svojo besedo?« odvrne naposled doktor osupnen.
239
 
»Lepo je to, nikdar nisem dvomil o vašem poštenji, a pomisliti je treba, ali ni drugih uzrokov, ki bi zavirali srečo dveh src. Že zaradi tega ker sumite, da bi vam utegnol biti vaš prijatelj na škodo, obupujete ter hočete zapustiti domovino in ljubljeno deklico, kakor pravite; kaj bi še le storili, ko bi vas zadelo kaj resnega, ko bi imeli pravih uzrokov k temu? Prijatelj, ko bi vam jaz hotel pripovedovati zgodovino svojo in svojega otroka, o čemer sem se zaklel, da ne bodem nikdar govoril, zamenili bi vi brez dvoma svoje misli, in ne rekel bi, da ste mi storili krivico. Pa pustiva to, čemu vzbujati podobe, ki niso izmed najlepših? Jaz pravim, da je dekle zdaj za možitev še premlado, da je najboljše za vas, da si ogledate nekaj sveta, poskusite srečo v svojem stanu. In ako med tem zagorskega zakotja, svoje domovine, mene in — Zvezdane ne pozabite, veselilo me bode, ko se zopet vrnete. Zdaj mi ni mogoče storiti za vas še ničesar, posebno ker niti ne vém, ali me neke izpremembe ne preženó celó iz tega preljubljenega kraja.«
pozabite, veselilo me bode, ko se zopet vrnete. Zdaj mi ni mogoče storiti za vas še ničesar , posebno ker niti ne vem , ali me neke izprernembe ne preženŐ cela iz tega preljubljenega kraja."
 
Dalje ne more govoriti.
1.008

urejanj

Navigacijski meni