Anno domini: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
dodanih 326 zlogov ,  pred 9 leti
prelomi strani
(metapodatki)
(prelomi strani)
Tam zunaj je — smrt. Ali si zapahnil in zaprl
vrata?« je šepetal.
{{prelom strani}}
 
»Zapahnil sem jih, dvakrat zaklenil in cela
truma roparjev jih ne more vlomiti ...« je odgovarjal
Zdaj pa sedi smrt tam na njih in hoče imeti
njegovo dušo.
{{prelom strani}}
 
»Ne, ne — ti prokleta!« je zaječal Vrabec,
segel potihoma v kot ob postelji in privlekel
in se zagledal skoz razbito šipo v sobo, kjer je
ležal Velikonja mrtev.
{{prelom strani}}
 
»Križaj, ali se ne bojiš? Črna smrt je v hiši
in nas lahko vse pobere ...« je dejal Križaju.
Rok Križaj pa je bil že prestopil prag, da
nastopi Martinovo dediščino in uredi njegovo bogatijo.
{{prelom strani}}
 
==II.==
»Nič, nič, Katarina ... Toda Vaše oči so objokane
... Čemu?«
{{prelom strani}}
 
»Ne vprašujte! Saj veste za mojo bridkost...«
je skoraj očitajoč odgovorila Katarina.
»Hišo in grunt sem zapil, pa me je pritem
desetkrat osleparil ...«
{{prelom strani}}
 
»Koliko je bilo vredno?«
 
tulil pes, oblaki so se motali med zvezdami,
vse luči ob cesti so bile že ugasnile.
{{prelom strani}}
 
— Saj mori tukaj črna smrt in ob žalostnem
času se vračam, zato ni čudno, da je vse tako ...
Križaja ne bo več, o pravem času zapusti gnezdo
in se izgubi v daljni svet ...«
{{prelom strani}}
 
 
==III.==
tisti trenotek skoraj nevede sprožil Lichtenberg,
sam trepetajoč od groze.
{{prelom strani}}
 
Hlapca sta drhtela na klopi in se križala,
kakor bi bila prišla njiju zadnja ura, pisar pa se
strani kakor potoki. Sive hišice so dremale pod
goro, tuintam se je svetila cerkvica med zelenjem.
{{prelom strani}}
 
Tam za holmi v daljavi za širnim poljem pa se
je skrivala Gorica, za njo so se daleč, daleč dvigale
»Ali se spominjate strela predsnočnjim?« je
vprašala grofica in uprla oko pretresljivo v Ludovika.
{{prelom strani}}
 
»Ne vem, kaj mislite ...«
 
»Če ti je slabo, idi domov in se pripravi na
smrt!« je zaklical Križaj.
{{prelom strani}}
 
»Zbogom, bratje!« je zaječal Rebernik. »Veliko
jih je sedelo že tukaj, ki jih ni več. Jaz tudi
je v tebi in v tvojih prostorih, ki se bo
za vedno držalo tvojih zidov.«
{{prelom strani}}
 
Gledal je na zapuščeno hišo in na vas.
 
za udarcem je odmeval v noč, kmalu mu je pot
curkoma lil po obrazu.
{{prelom strani}}
 
Že so mu omagovale roke, pred očmi se mu
je meglilo, srce se mu je hotelo ustaviti, v prsih
 
Anno Domini MDCLXXXII ... —
 
[[Kategorija:Alojzij Remec]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
[[Kategorija:Dela leta 1912]]
17.101

urejanje

Navigacijski meni