Naše škodljive rastline/Škodljive po hišah in shrambah

← Naše škodljive rastline/Škodljive človeku in živini

Naše škodljive rastline v podobi in besedi II. Rastline škodljive po hišah in shrambah. Martin Cilenšek

Naše škodljive rastline/Škodljive na obdelani zemlji →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

II. Rastline škodljive po hišah in shrambah.

Plesni.

Po hišah in shrambah je ni hitro nevšečnejše stvari od onih raznobarvnih povlakov, ki se narejajo na najrazličnejših rečeh. Nikjer se jih ne manjka, in zapiraj še tako skrbno shrambe in zamašuj še tako dobro razno posodo, ne boš se jih ubranil kar meni nič tebi nič. Sčasoma se ti vendar prikradejo in naselijo na stvareh, ktere si odločil sebi in svoji družini v živež ali v kak drug namen. Njihovo trosje, kterega je v zraku zeló mnogo, to ti je tako drobno, da ga veter nasmuče skoz najmanjše špranjice v razne prostore človeškega stanovanja. Tu pa najde ugodno podlago in se razvije v kratkem v glivo, ktero imenujemo sploh plesen. Tem kvarljivkam ugajajo sploh rastlinske in živalske tvarine, ki so se začele razsedati; isto tako jim je všeč vsaka izprijena hrana, kruh, vkuhano sadje, sir, moka, črnilo (tinta), usnje, obleka itd. Posebno ondi, kjer omenjene in druge jednake stvari stojijo v vlažnih prostorih, kjer ni nobenega prepiha, in kjer je tudi primerna toplota, razmnožujejo se zeló hitro, in ako vstopiš v tak prostor, takoj ga poznaš po zaduhli sapi, ki se ti neprijetno cepi pod nosom. Tu je prava delavnica teh gliv; tu se strašansko namnožijo in po različnih potih uhajajo na prosto in z vetrom dalje na kako ugodno mesto. To traja leto in dan; te rastlinice ne poznajo ne mirú, ne počitka. Naša slika nam predočuje tri take glivice; a), b) in c), o kterih hočemo tu potrebno povedati; d) (Oidium Tuckéri) pa je kvarljivka na grozdju; na njo pride vrsta pozneje.

Najbolj razprostranjena je sivozelena ščetasta plesen (Penicíllium glaucum), ki se nahaja po vsej zemlji, in ki nam prizadeva mnogo preglavice b). Njeno podgobje je v začetku belo, pozneje pa sivkasto-modro in sestavljeno iz mnogih tankih nitij, ki preprezajo površja vsakovrstnega živeža, usnja, črnila itd. Po barvi se lahko razpozna od drugih, ravno ondi se nahajajočih plesnij. Navadno se razmnožuje z jako majhnimi kličnimi zrnci, ki so črtasto nabrana na trosonosih kvišku molečih, in ki prav lahko odpadejo. Včasi, zlasti ako raste gliva v zaduhlih prostorih, naredi se na podgobju še druge vrste trosje, o kterem bomo pri naslednji plesni kratko poročali.

Prav nevarna je ta gliva sadju, ktero namerjavaš shraniti za zimo. Ako mu manjka kje na površju le majhen košček lupine, naseli se ondi tros in požene tanko nitko v sočnato meso, kjer se prav naglo razrašča. Zavoljo tega začne sadje gniti in pride ob vso veljavo. Celega sadja pa, ki ni nikakor obtolčeno ali kako drugače poškodovano, ne more se lotiti. Potrebno je torej tako sadje obirati in prav lepo ravnati z njim. Dobro je tudi, ako ga ovijemo s pavolo in z mehkim papirjem.

Slika 151. Plesni.

Gledé na vkuhano sadje vé vsaka gospodinja, kako sitno je zamaševati steklenice, napolnjene s sadjem. Navadno zamaševanje z mehirjem, pergamentnim papirjem itd. ni le zamudno in sitno, temveč tudi slabo, ker ostane v steklenici več ali manj zraka, ki je vzrok, da se kvari sadje. Po novem načinu pa se sadje že poprej primerno skuha v vkupni posodi ter se potem že kuhano dene v steklenice, ali pa se kuha v odprtih steklenicah. Bodi si prvo ali drugo, vsaka steklenica mora biti po dokončanem kuhanju do pol centimetra pod robom napolnjena. Nato vzameš navadno, čisto belo smolo ali pa kolofonijo, ktera se je raztopila pri ognju, ter z njo zaliješ steklenico do roba. Smola se strdi in naredi zamah, kteri popolnoma zavaruje kuhano sadje zraku. Kedar hočemo sadje rabiti, vzamemo v vroči vodi namočeno cunjo in ovijemo z njo steklenico okoli smole, ki se kmalu odloči od steklenice. Sadje se ne navzame prav nič duha po smoli in se drži leta in leta.

Ravno tako pogosto se nahaja povsod sivozelena batasta plesen (Aspergíllus glaucus) a), ktere belo, pozneje sivozeleno nežno podgobje je dostikrat več centimetrov dolgo in daleč na okrog razrastlo. Ko se je na podlagi dobro razvilo, vzdignejo se posamezne nitke na viš in odebelijo na koncu. Na tej krogli se izpahnejo kratki izrastki, na kterih se nareja zaporedoma trosje v toliki množini, da je v kratkem vsa krogla z njim pokrita. To trosje je zelenkasto.

Včasi pa se godijo na podgobju še druge izpremembe. Tu pa tam se vzdigne kratka vijakasto zavita nitka, od druge strani pa se vleže nánjo druga, ravna nitka. Ondi, kjer se dotikata, premine jima kožica, in sok se pomeša. Iz vijakaste nitke se napravi okroglo, rumenkasto telesce, čegar vsebina se izpremeni v nežne vrečice. V vsaki vrečici nastane po osem trosov, ki izpolnjujejo pozneje sami na podgobju sedečo kroglico. Kedar se raztrga njena kožica, pridejo trosovi na zrak in ustanovijo novo podgobje, kakor oni, ki so se izpahnili na že omenjenem trosonosu. Ta dvojna razmnožitev je nekoliko podobna oni višjih rastlin po popkih in semenu.

Tretja gliva v tej vrsti je glavičasta plesen (Múcor mucédo) c), ktera se nahaja ravno tako pogostem na človeškem in živalskem živežu in na drugih stvareh. Kos kruha na pr., kterega si položil na kak vlažen prostor, prevleče se kmalu z gosto rušo te glive. V 2-3 dneh doraste podgobje popolnoma, in zdaj se vzdignejo posamezni, precej visoki trosonosi iznad njega ter odebelijo na koncu, ko se je poprej naredila med recljem in končno kroglo stena. Podgobje je sestavljeno samo iz jedne stanice, ki se mnogovrstno razvejuje. Krogla konec trosonosa razpade v samo trosje, ki pride pozneje na dan, ko se je razmočila kožica.

Glavičasta plesen se razmnožuje včasi še na drug način. Dve debelejši nitki rasteta druga proti drugi, dokler se ne dotikata s koncema. Ko se je to zgodilo, naredi se pred koncem vsake nitke stena, in sok obeh mehurčkov se zlije v večjo stanico, pretrgavši kožico na koncu. Njena lupina odebeli, iz nje izrastejo bodljike, in vsa nekako počrni. To je tros svoje vrste, ki nekoliko časa počiva in potém kalí. Morda ni treba še posebej omenjati, da se napravi iz njega že opisano podgobje.

Jednakih plesnij bi mogli še več našteti, ali omenjene tri so takorekoč poglavitne podobe, ki popolnoma zadostujejo našim namenom. Z ozirom na njihovo pokončevanje velja vse v nasprotnem pomenu od onega, kar pospešuje njihovo rast in naglo razmnožitev.

Ako je začel krompir vsled krompirjeve plesni gniti, naseli se na njem druga plesen, ki ga potem popolnoma uniči.