Kelmorajn: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6: | Vrstica 6: | ||
| avtor= Davorin Trstenjak |
| avtor= Davorin Trstenjak |
||
| opombe= |
| opombe= |
||
| obdelano= |
| obdelano=4 |
||
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i>, postavil Miran Hladnik, |
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i>, postavil Miran Hladnik, popravila [[Mojca Pipan]], treba je še pretipkati do konca. |
||
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/trstenjak_kelmorajn.pdf |
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/trstenjak_kelmorajn.pdf |
||
}} |
}} |
||
Kelmorajn. |
== Kelmorajn. == |
||
(Obraz iz mojega dijaškega življenja.) |
(Obraz iz mojega dijaškega življenja.) |
||
Vrstica 17: | Vrstica 17: | ||
== I. == |
== I. == |
||
Bil sem dijak druge latinske šole, ko jo primaham |
Bil sem dijak druge latinske šole, ko jo primaham domú na praznike in prinesem s seboj v culici vse svoje znanstvene pripomočke: latinsko slovnico, zemljopis in zgodovino avstrijsko, ktero je eden naših učiteljev posebno izverstno učil. Ko je prišel v razlaganji do dobe blage cesarice Marije Terezije in je razloženo tvarino izpraševal, vsako leto je zastavil to isto vprašanje: „Was that Maria Theresia, als sie kaum 20 Jahre alt war?" — Kakor voda iz zajeze pridere na mlinsko kolo, da glasno zaklopoče, tako smo vsi zaklopotali: „Kaum war Maria Theresia 20 Jahre alt, als sie schon die Regierung ihres Vaters antrat". |
||
Pregledovaje neko nedeljo svoje knjige, |
Pregledovaje neko nedeljo svoje knjige, razgernem zemljovid avstrijskega cesarstva po mizi. Veliko veselje so imeli rajni atej z menoj, svojim sinekom, da ima že toliko znanosti v glavi; vedeli so tudi nekaj, kaj se po svetu godi, da-si tudi niso znali ni brati ni pisati; pa vendar so službo grajšinskega župana skozi dvajset let prav izverstno opravljali. |
||
Po |
Po obliki popirjevi so poznali „šocnudl" (Schätznote), „fentirni list" (Inventarbrief), „jerofsk rekret" (Gerhabsdekret), „širnprief" (Schirmbrief) itd. in ko se je leta 1848 začel tisti šencani „frajhajt", ki je tlako, roboto, kazen, veršnik, lokno, desetino, koplevnik itd. zapodil, namesto teh pa vendar ne manj štiber prinesel, rekel je marsikteri mojemu rajnemu očetu: „Ko ste še vi bili za župana, tedaj je bilo vendar še boljše, kakor sedaj, ko imamo „burkelmojstre" in pa „gemajndeferstande". |
||
⚫ | Ko razgernem zemljovid ali „luntkarto", kakor so ga nepozabljivi atej imenovali, vsedejo se za mizo ter rekó: „No! Ker se že na „luntkarto" spoznaš, poišči mi mesto Kelmorajn in povej mi kaj lepega iz tega mesta." — Jaz iščem in iščem od Riesengebirga do dinarskih planin, od Ina do Alute, od Karpatov do Jadranskega morja, ali nikjer ne najdem mesta Kelmorajn, tudi v zemljopisnih bukvah ne. Oče me nekaj časa gledajo, potem pa vstanejo in prav nevoljni iz hiše gredé godernjajo: „Že 200 rajnških sem za-te potrošil, pa še ne veš, kje je Kelmorajn in kje so sveti trije kralji pokopani, zakaj pa sem te v Majprug poslal?" |
||
Ko razgernem zemljovid ali „luntkarto", kakor so ga nepozabljivi atej imenovali vsedejo se za mizo ter rek!, „No! ker Se |
|||
⚫ | „Kelmorajn — sv. trije kralji!" — te besede so mi zmirom bernele po glavi, iztuhtati pa vendar le nisem mogel, kje bi stalo to mesto. Vzamem Kremplovo „Djanje svetnikov" v roke, preberem, kar je stalo tam o sv. treh kraljih, in najdem, da so ti sv. možaki pokopani v mestu Kolinu, ki stojí kraj silne reke Rajne, po nemškem: Köln am Rhein. |
||
⚫ | |||
35 |
|||
⚫ | |||
⚫ | že na „luntkarto" spoznaš, poišči mi mesto Kelmorajn in povej mi kaj lepega iz tega mesta" — Jaz iščem in iščem od Riesengebirga do dinarskih planin, od Ina do Alute, od Karpatov do |
||
⚫ | „Kelmorajn — sv. trije kralji!" |
||
⚫ | |||
⚫ | |||
Obmolknil sem in si mislil: ne bila bi slaba za dijaka, da ima samo ene bukve skozi dvanajst šol. |
Obmolknil sem in si mislil: ne bila bi slaba za dijaka, da ima samo ene bukve skozi dvanajst šol. |
||
== II. == |
|||
⚫ | Minulo je pervo polletje tretje latinske šole, in mi smo v geografiji že pretepli ves , |
||
⚫ | |||
⚫ | |||
Odložil sem tedaj na pust, ali tudi tedaj mi ni bilo ,mogoče, ljubih staršev obiskati hud kašelj me je vergel na slamnato postelj, |
|||
8* |
|||
88 |
|||
in 'sonet nisem veselja domače -koline. Šeste klobaske, ki So Mi- jih Mati v 'Mkjphŕig 1Yosialli prišle, so Vse raztersgaue‘ in razdrobljene, in slabi, nitsa (nenaVajeni žibtle'e jih ni ravno z velikim Veseljem sprejel. |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | Minulo je pervo polletje tretje latinske šole, in mi smo v geografiji že pretepli ves ,Deutschland‘. Ročno ko so mi oče kupili novo geografijo, poiščem ,Köln am Rhein‘ in najdem Köln am Rhein mit 30.000 Einwohnern, dem Sitze eines Erzbischofes und des rheinpreussischen Regierungsbezirkes. Die Stadt treibt lebhaften Handel. To imaš — mislil sem si — o svetih treh kraljih sopet ničesar ne najdeš! O ti presneta geografija, kako me bosta sopet kregala oče in mati, da se v šoli nič kaj prida ne učimo, same posvetne reči, svetih pa nič. |
||
'1"tideni-'prOti večeril &Inn. Oče so liano plot ,gradili irm se prijazno tnasmejali, ko 'rde vsega blatnega- zagledajo. ;,'je! |
|||
⚫ | |||
laffintt ?" bila je petva :heseda mamina In •Že mn prinesči MaStno kvasanico naproti. |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
Odložil sem tedaj na pust, ali tudi tedaj mi ni bilo mogoče, ljubih staršev obiskati: hud kašelj me je vergel na slamnato postelj, in sopet nisem okusil veselja domače koline. Šeste klobasice, ki so mi jih mati v Majprug poslali, prišle so vse raztergane in razdrobljene, in slabi, mesa nenavajeni želodec jih ni ravno z velikim veseljem sprejel. |
|||
Iti -to je 'vse, kar o teinru6Stu v bukvah ;stoji?" tet&ljno |
|||
⚫ | |||
, ( |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
Pridem proti večeru domú. Oče so ravno plot gradili in se prijazno nasmejali, ko me vsega blatnega zagledajo. „Pje! Si li lačen?" bila je perva beseda mamina, in že mi prinesó mastno kvasanico naproti. |
|||
⚫ | Velikonočni prazniki, |
||
⚫ | |||
gesto latinsko tfiole, sem izdelal Marta:trgi; :in teslati in hajtH .Gradec V,ffilozbfijel 'Na dah- 'ko srno'-:spričevalapopevali smo po ulicah nekdaj kaj prijairegat Mesta Maribora zirano |
|||
⚫ | „In to je vse, kar o tem mestu v bukvah stoji?" nevoljno oče poprašajo. — „Po tem takem o sv. kraljih sopet nič? In za knjige sem moral dati tri svitle dvajsetice, dve pa za ,luntkarto', sedaj pa ni več v njih najti, kakor da je tam prajzovski ,ocvirk‘; ,,ta ,ocvirk‘ je vendar tako slab, kakor tvoje knjižice", pristavijo vsa nevoljna ljuba mama. |
||
prOstUri:),dijUšku: • - |
|||
⚫ | |||
a a _... a |
|||
== III. == |
|||
Libera sunt ;tempera, Studia 'hita Sunt |
|||
Šesto latinsko šolo, sem izdelal v Marburgu, in vesela ti majka! Hajdi v Gradec — v filozofijo! Na dan, ko smo spričevala dobili, popevali smo po ulicah nekdaj kaj prijaznega mesta Maribora znano prestaro dijaško: |
|||
⚫ | |||
<poem> |
|||
:::: a — a — a |
|||
⚫ | |||
:::: Studia finita sunt |
|||
⚫ | |||
:::: a — a — a |
|||
:::: laeta sunt nunc tempora! |
|||
</poem> |
|||
⚫ | |||
Redakcija: 23:30, 25. julij 2008
Kelmorajn: Obraz iz mojega dijaškega življenja Davorin Trstenjak |
|
Kelmorajn.
(Obraz iz mojega dijaškega življenja.)
I.
Bil sem dijak druge latinske šole, ko jo primaham domú na praznike in prinesem s seboj v culici vse svoje znanstvene pripomočke: latinsko slovnico, zemljopis in zgodovino avstrijsko, ktero je eden naših učiteljev posebno izverstno učil. Ko je prišel v razlaganji do dobe blage cesarice Marije Terezije in je razloženo tvarino izpraševal, vsako leto je zastavil to isto vprašanje: „Was that Maria Theresia, als sie kaum 20 Jahre alt war?" — Kakor voda iz zajeze pridere na mlinsko kolo, da glasno zaklopoče, tako smo vsi zaklopotali: „Kaum war Maria Theresia 20 Jahre alt, als sie schon die Regierung ihres Vaters antrat".
Pregledovaje neko nedeljo svoje knjige, razgernem zemljovid avstrijskega cesarstva po mizi. Veliko veselje so imeli rajni atej z menoj, svojim sinekom, da ima že toliko znanosti v glavi; vedeli so tudi nekaj, kaj se po svetu godi, da-si tudi niso znali ni brati ni pisati; pa vendar so službo grajšinskega župana skozi dvajset let prav izverstno opravljali.
Po obliki popirjevi so poznali „šocnudl" (Schätznote), „fentirni list" (Inventarbrief), „jerofsk rekret" (Gerhabsdekret), „širnprief" (Schirmbrief) itd. in ko se je leta 1848 začel tisti šencani „frajhajt", ki je tlako, roboto, kazen, veršnik, lokno, desetino, koplevnik itd. zapodil, namesto teh pa vendar ne manj štiber prinesel, rekel je marsikteri mojemu rajnemu očetu: „Ko ste še vi bili za župana, tedaj je bilo vendar še boljše, kakor sedaj, ko imamo „burkelmojstre" in pa „gemajndeferstande".
Ko razgernem zemljovid ali „luntkarto", kakor so ga nepozabljivi atej imenovali, vsedejo se za mizo ter rekó: „No! Ker se že na „luntkarto" spoznaš, poišči mi mesto Kelmorajn in povej mi kaj lepega iz tega mesta." — Jaz iščem in iščem od Riesengebirga do dinarskih planin, od Ina do Alute, od Karpatov do Jadranskega morja, ali nikjer ne najdem mesta Kelmorajn, tudi v zemljopisnih bukvah ne. Oče me nekaj časa gledajo, potem pa vstanejo in prav nevoljni iz hiše gredé godernjajo: „Že 200 rajnških sem za-te potrošil, pa še ne veš, kje je Kelmorajn in kje so sveti trije kralji pokopani, zakaj pa sem te v Majprug poslal?"
„Kelmorajn — sv. trije kralji!" — te besede so mi zmirom bernele po glavi, iztuhtati pa vendar le nisem mogel, kje bi stalo to mesto. Vzamem Kremplovo „Djanje svetnikov" v roke, preberem, kar je stalo tam o sv. treh kraljih, in najdem, da so ti sv. možaki pokopani v mestu Kolinu, ki stojí kraj silne reke Rajne, po nemškem: Köln am Rhein.
Ko se vernejo oče v hišo, povem jim, da se bomo o tej deželi še le v tretji šoli učili; kedar pa bom gramatist — principisti se tega še ne učé —, kupiti mi boste morali spet novo „luntkarto" in novo geografijo.
„Pa že spet novo?" oglasé se ljuba mamka na klopi pri peči, ,tvoje ,štendiranje‘ bodo nas spravilo še ob ,grunt‘ in poslednjič iz tebe ne bode kaj drugega kakor ,lumberist‘ (Landwehrist), ktere cesar ravno sedaj nabira".
Obmolknil sem in si mislil: ne bila bi slaba za dijaka, da ima samo ene bukve skozi dvanajst šol.
II.
Minulo je pervo polletje tretje latinske šole, in mi smo v geografiji že pretepli ves ,Deutschland‘. Ročno ko so mi oče kupili novo geografijo, poiščem ,Köln am Rhein‘ in najdem Köln am Rhein mit 30.000 Einwohnern, dem Sitze eines Erzbischofes und des rheinpreussischen Regierungsbezirkes. Die Stadt treibt lebhaften Handel. To imaš — mislil sem si — o svetih treh kraljih sopet ničesar ne najdeš! O ti presneta geografija, kako me bosta sopet kregala oče in mati, da se v šoli nič kaj prida ne učimo, same posvetne reči, svetih pa nič.
Prav sta imela ljubi atej in draga mamka. Kar nam je pobožnosti ostalo, to so storili vaši izgledje; dolgi roženkranc z debelimi jagodami, po kterih je vaša z žulji napolnjena roka vsaki petek rožljala, ta je nam bil najboljši učenik pobožnosti.
Hotel sem že o božiču domú in očetu pokazati na zemljovidu Kelmorajn, ali debeli sneg in raztergani škornji mi tega niso privolili.
Odložil sem tedaj na pust, ali tudi tedaj mi ni bilo mogoče, ljubih staršev obiskati: hud kašelj me je vergel na slamnato postelj, in sopet nisem okusil veselja domače koline. Šeste klobasice, ki so mi jih mati v Majprug poslali, prišle so vse raztergane in razdrobljene, in slabi, mesa nenavajeni želodec jih ni ravno z velikim veseljem sprejel.
Ala! — Ob veliki noči ali ob ,vüzmu‘, kakor mi Ščavničarji pravimo, tedaj bodeš Očetu pokazal na ,luntkarti' Kelmorajn in povedal, da je tam ,Sitz des rheinpreussischen Regierungsbezirkes‘.
Na veliki torek se že spravimo na dom; bili smo sami jurjevski korenjaki z razterganimi črevlji, — glasni Krabonošci s platnenimi dolgimi torbami, v ktere bi šla košara klobas.
Pridem proti večeru domú. Oče so ravno plot gradili in se prijazno nasmejali, ko me vsega blatnega zagledajo. „Pje! Si li lačen?" bila je perva beseda mamina, in že mi prinesó mastno kvasanico naproti.
Ko se okrepim, rečem ateju: „Sedaj pa že vem, kje je Kelmorajn. Poslušajte, ročno vam bodem prebral, kar v geografiji stoji"; in ex abrupto sem prestavil: „Kelmorajn ima 30.000 prebivavcev, višega škofa in prajzovski ,regierungsbezirk‘. Tukaj je živ ,handel'.
„In to je vse, kar o tem mestu v bukvah stoji?" nevoljno oče poprašajo. — „Po tem takem o sv. kraljih sopet nič? In za knjige sem moral dati tri svitle dvajsetice, dve pa za ,luntkarto', sedaj pa ni več v njih najti, kakor da je tam prajzovski ,ocvirk‘; ,,ta ,ocvirk‘ je vendar tako slab, kakor tvoje knjižice", pristavijo vsa nevoljna ljuba mama.
Velikonočni prazniki, kterih sem se že dolgo pred močno veselil, sopet niso bili tako veseli, kakor bi lahko bili, in to je bila kriva presneta geografija in moja zamazana luntkarta, na kteri ni bilo drugega, kakor debela plava čerta, kažoča reko Rhein, o sv. treh kraljih ni bilo ne sluha ne duha.
III.
Šesto latinsko šolo, sem izdelal v Marburgu, in vesela ti majka! Hajdi v Gradec — v filozofijo! Na dan, ko smo spričevala dobili, popevali smo po ulicah nekdaj kaj prijaznega mesta Maribora znano prestaro dijaško:
a — a — a
Libera sunt tempora,
Studia finita sunt
Feria jam adsunt
a — a — a
laeta sunt nunc tempora!
<! naprej je treba pretipkati>