Osvetnik: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Osvetnik: Zgodovinska povest | poglavje= | licenca=javna last | avtor= Miroslav Malovrh | opombe= Objavljeno pod psevdonimom ...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6: Vrstica 6:
| licenca=javna last
| licenca=javna last
| avtor= Miroslav Malovrh
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= Objavljeno pod psevdonimom Fr. Remec
| opombe=
| obdelano=2
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
| spisano= SN 1906
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XA2LLZ90 dLib] sl.
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XA2LLZ90 dLib] (št. 132 = 11. 6. 1906) in naslednje številke.
}}
}}


== I.==

Osvetnik.

Zgodovinska povest. I.


Svetla pomladanska noc je leta 1239. objemala mirno počivajoco ljubljansko ravnino, šele pozno ponoči se je začulo peketanje konjskih kopit iz bajne tihote.
Svetla pomladanska noc je leta 1239. objemala mirno počivajoco ljubljansko ravnino, šele pozno ponoči se je začulo peketanje konjskih kopit iz bajne tihote.

Redakcija: 07:55, 1. november 2011

Osvetnik: Zgodovinska povest
Miroslav Malovrh
Spisano: SN 1906
Viri: dLib (št. 132 = 11. 6. 1906) in naslednje številke.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


I.

Svetla pomladanska noc je leta 1239. objemala mirno počivajoco ljubljansko ravnino, šele pozno ponoči se je začulo peketanje konjskih kopit iz bajne tihote.

Po tržaški cesti sta prijahala dva jezdeca. Prišedši v bližino ljubljanskega obzidja sta se previdno ognila mestu V velikem ovinku in potem krenila proti Savi in dirjala naprej v jasno vlažno noč.

„Kaj tfdihuješ, Luka? Ali ni lepo in prijetno, potovati v taki krasni noči? Glej, kako zlati mesec vrhove kamniških gora." Tako je izpregovo-ril eden jezdecev, ko je pred sabo v daljavi zagledal gorovje.

„Meni bi bilo ljubše, ko bi nama pokazal dobro^gostilno, kjer bi se pošteno najedla in napila in odpočila."

„No bodi nepotrpežljiv, Luka. Kmalu zagledaš v svetli mesečini

stolpič prijaznega gradu in prisegam ti, da najdeš v njegovih kleteh sode, polne rujnega vina, in v njegovih shrambah obilo in tečnih jedil."

„Več kot osem ur je že, kar smo se izkrcali v Trstu," je godrnjal Luka. „Zljubilo se vam je ukreniti, da takoj odjezdiva dalje in jaz Vam nisem ugovarjal. Jezdila sva, da bi naju še satan ne dohitel, in jaz zopet nisem ugovarjal. Pustili ste v Trstu bogati plen, ki ste ga pripeljali s seboj, in pustili ste tam črnooko svojo golobico in jaz Vam celo tedaj nisem ugovarjal. Ali, milostivi gospod, vse kar je prav. Več kot osem ur že jezdiva in vse moje kosti so že prerah-ljane; več kot osem ur mi že obetate toliko dobrih jedil in toliko dobre pijace, kolikor bi si je le mogel poželeti, a moj želodec je še vedno prazen. V duhu sem med to potjo že neštetokrat prosil mater božjo sedem žalosti, naj se me usmili in naj mi pomaga. Ni me uslišala. Zdaj prosim Vas, milostivi gospod. Bodite usmiljeni in dovolite, da se ustavim pri prvi gostilni. Vi bi rekli: pri prvi gostilni, ki ji mesečina zlati znamenje. Hvaležen Vam bom vse žive dni

in še deset let po smrti. Vesel bom, če dobim le tako kislo vino, kakor je imajo sveti možje - samotarji na gori Libanon. Ali se jih še spominjate? Vzlic svojemu slabemu vinu so ti sveti možje največji pijanci cele Palestine."

„Tvoje govorjenje kaže, da si ti sam eden največjih pijancev in požeruhov, kar jih zemlja nosi. Sicer pa ti ne morem pomagati, tudi Če bi hotel. Na Kranjskem ni v vsaki vasi gostilne, kjer bi popotnikom dajali kruha in vina za denar, ali celo iz gostoljubnosti."

„Gostoljubnost, milostivi gospod je najslabša uredba na svetu. Kar dajo ljudje iz gostoljubnosti navadno ni nič prida. Jaz imam zaupanje do gostilničarjev, ne pa do gostoljubnosti. Gostilničarja lahko pretepem, ce mi ne postreže dobro, gostitelja pa moram zahvaliti, tudi če mi še tako slabo postreže. Jaz sploh ne verujem, da je bilo na svetu kdaj kaj gostoljubnosti, če imam kaj dobrega pri hiši, bom to vendar sam snedelin izpil ne pa dajal tujim ljudem."

„Nič ne govori, Luka, saj vem, da veruješ samo ie v svoj želodec."

„Milostivi gospod, bojim se, da izgubim še to vero, če se kmalu ne prepričam, da se še smem zanašati na svoj želodec. In to je res moja zadnja vera, zakaj to, kar ste mi pravili o svojem prijaznem gradiču, o polnih njegovih kleteh in shrambah, to se mi tudi ne zdi posebno verjetno. Kdo ve, če tega gradiča že niso stopili solnčni žarki kakor sneg, in če ne naj deva tam, kjer bi moral stati, gole skale ..."

„Jaz te ne razumem, Luka! Ali se ti morda blede?"

„Malo pač, saj sem že več kot osem ur lačen in žejen."

MolČe sta jezdeca nadaljevala pot proti Mengšu, dokler ni Luka zopet vzbudil z bolestnimi vzdihi pozornosti svojega gospodarja.

„Nehaj vzdihovati, Luka. Kdo bo vedno mislil samo na svoj trebuh."

„Milostivi gospod, zdaj sem mislil na Vas."

„Zaradi mene vendar nisi vzdihoval in vzdihoval si tako, da bi se bila skoro konja splašila."

„Zaradi Vas sem vzdihoval, milostivi gospod, samo zaradi Vas.

Tako hraber, tako imeniten vitez ste ves svet vas spoštuje in občuduje, pa imate tako bolezen."

„Jaz — bolezen? Luka,tvoje duševne moči pešajo."

„Milostivi gospod, ako je človek več kot osem ur lačen in žejen, opešajo ne le njegove telesne, marveč tudi njegove duševne moči. Toliko pameti pa le še imam, da spoznavam natančno Vašo bolezen."

„In kako bolezen naj imam po tvoji sodbi."

„Imenovati Vam je ne morem, pač pa popisati. Ali se še spominjate, kdaj ste me vzeli v svojo službo? Zgodilo se je to po smrti častivrednega Matevža Zagorjana, velikega umetnika, ki je znal srno speči na vinu tako, kot nihče na svetu, ki je znal pripraviti pečenega ali ocvrtega pava z račjimi jajci tako, da je i enim samim koščkom te nebeškodobre hrane spreobrnil najtrdovratnejŠega Saracena h kristijanski veri . . .*

„Ali hočeš opevati kuharske zmožnosti umrlega Matevža ali mi pojasniti mojo bolezen?"

(Dalje prih.)

Besedilo prekopiraj iz SN, podlistek za podlistkom, iz predogleda v besedilnem formatu in ne iz pdf-ja, ker slednji ne ohrani odstavkov. Golo besedilo ima šumevce kodirane v formatu UTF-8, ki se jih da v urejevalniku Notepad++ s klikom priklicati na zaslon. --Hladnikm 06:53, 1. november 2011 (UTC)