Med dvema stoloma

I

Na mostu preko Save je na plošči zapisano v slovenskem in po nepotrebnosti tudi v nemškem jeziku, da se ima tod počasi voziti. To povelje izpolnjevaje, je premikala se tudi kočija mladega sodskega pristava gospoda Martina Kralja, počasi in neprijetno s posameznih bolj vzvišenih mostnic poskakovaje. Dve mladi dami, ki sta sedeli zadaj, gospodu pristavu nasproti, gledali sta z zanimanjem v vodo, dasi tam ni bilo nič posebnega videti.

»Tukaj pri Pridanu reci ustaviti, da nam bode ključe dal in da se dogovorimo ž njim,« reče starejša izmed mladih dam, bledolična, suha žena pristavova, kateri se je že na glasu bolehnost in ona trudnost poznala, katero daje zavest bolezni.

»Veselim se že svojo Tončko zopet videti,« pristavi druga dama, krasna, polna deklica, ter se na stran v odprtem vozu pripogne, da bi prej videla k Pridanovi hiši, krčmi, ki je stala precej blizu na koncu mosta v mali vasici, kamor je mlada družba namenjena.

Pred Pridanovo veliko krčmo voz obstoji. Gospod pristav izstopi, obema damama z voza pomaga in takoj tudi hišni gospodar iz veže pride.

»Ho, ho!« vpije že od daleč vesel. On ve, da je pripeljal gospod pristav Kralj svojo bolehno gospo na bližnje njeno posestvo za poletne mesece na stanovanje, on od lani sem pozna tudi že lepo gospodično Luizo, sestrično Kraljeve gospe.

»Vendar so gospoda prišli. Že smo se bali, da vas letos ne bode,« pravi Pridan, pol kmetsko oblečen, velik, a ne debel mož s krčmarsko prijaznim obrazom.

Takoj za njim se iz veže prikaže dekliški obraz.

»Tončka!« zakliče lepa mlada dama in skokonožno ji priteče klicana vesela krčmar jeva deklica naproti; gospodična jo objame in poljubi.

»Kako ste zrasli in lepo spremenili se!«

»Tudi vi ste vedno lepši,« reče naivno domača hči. »Ostanete li dolgo pri nas? Kajneda, dolgo?«

»Luiza, jaz mislim, da z vozom lahko gre naprej in mi peš za njim pridemo, konci ni daleč,« reče pristavova žena.

»Kakor ti želiš; če ti lahko hodiš, jaz gotovo.«

Voz odide. Krčmar in njegova hči Tončka spremita nove goste na mali vrtič pod kolibo. Tam posedejo. Tončka pogrne, Pridan prinese vina, njegova hči kmalu še okusne slanine, potem pak oče in hči prisedeta k znanim gostom, katerih nista videla leto in dan.

Izpraševalo se je sem ter tam. Bolehna gospa je hotela natanko vedeti: ali je in kdaj je Pridan bil gori na Podvinu na njenem posestvu, ali je zadnje dni res večkrat že vse odprto bilo, kakor je pisala, da ne bode letos tako zimski vzduh od sten udarjal, kakor je lani, ko so prišli sem ven; ali imajo tega in onega pripravljenega, kar je potrebno za prijeten preživek tu na deželi. Vse je bilo v redu.

Tončko pak je izpraševala njena »prijateljica«, gospodična Luiza, kaj je čez zimo počela, zakaj je v mestu ni obiskala, ali še lepi mladi kaplan pri maši ob desetih pridiguje, ali je letos bila že kaj pri kapelici na Brinovem brdu.

In ko je na vse odgovorjeno bilo, pripovedovala je gospodična Luiza, kako je že pri odhodu z doma tudi nje domislila se in ji s seboj prinesla nekaj lepih povesti, katere bode gotovo z veseljem in zanimanjem čitala. In preprosta Tončka jo je tako hvaležno pogledala, kajti to se ji ni zdelo majhna stvar, da se nje, deklice na kmetih, spominja tako lepa mestna gospodična in jo celo imenuje prijateljico.

Pridan ni bil le krčmar, on je imel tudi obširna posestva in kot priden živinorejec bil je dedno premoženje pomnožil tako, da ni bilo od njega v tem kraju nobenega premožnejšega moža razen njegovega sorodnika, starega Luke Kolodeja, ki je imel kakih deset minut hoda gori više napodi največji mlin v tem kraju, nekaj više v brdo od vode proč pa veliko hišo z njivami ter daleč okoli mnogo gozdov in vinogradov.

Edina hči Pridanova je bila črnooka in plavolasa Tončka. Dasi zdrava in krepka, vendar je bila bolj nežna in šibka deklica, katere lepota je stoprav potem prav vidna bila, ko jo je človek govorečo pred seboj imel. V mladosti je bila v mestnem kloštru in je nekoliko več omike dobila nego druge kmetske deklice v tem kraju. Oče Pridan je kot župan in povsod od kmetov voljeni zaupni mož dobro znal ceniti, kaj je dandanes vredno, da človek kaj zna, če je tudi samo ženska, kakor je rekel.

Gospodična Luiza Vit je bila drugačna, če je bila Tončka prisrčna prikazen, mogla se je Luiza označiti kot ženska krasota, katera ima nekako v istini aristokratične oblike vseh delov telesa; imela je goste pepelnate lase, globoke, velike plave oči, smehljaj njen je očaroval, govor njen je bil prijeten in pridobljiv, a morda narejeno preprost, vse na njej je bilo popolno razcvela mladost, katera takoj oko nase vleče.

II

Med pogovorom z gosti je bil Pridan zapazil, da za plotom nekdo proti hiši koraka. Takoj je moža spoznal, dasi se je samo glava videla.

»Luka!« zakliče Pridan soseda. Glava za plotom se obrne in stari bogati Luka Kolodej, videč tujo družbo, reče:

»Ne utegneš? Pridem pa drugič,« in se obrača, da bi se vrnil.

»Hoj, sosed, ali ne vidiš, kdo je? Gospoda s Podvina. Prišli so zopet za nekaj tednov k nam. Ali ti nisem pravil? Pojdi sem, nismo li znanci?« vpije Pridan preko plota.

»Pridite no k nam, sosed Kolodej,« pokliče sedaj tudi gospod adjunkt Kralj. »Menda se nas vendar ne bojite; dobri ljudje smo in celo ženske imajo večino; potem bodemo vsaj na pare.« Oni za plotom ni bil odločen, ali bi šel naprej ali nazaj. A brezobzirni Pridan je podrl zadnjo zapreko.

»Pridi, pridi! Misliš li, da ne vem, kaj te nosi k meni? Pismo si dobil. Sin ti piše. Daj, da vidimo kaj. Ka brati ne znaš, čemu bi se sramoval; nisi sam tak.«

Skrivnost je bila izdana, Kolodej gre torej naprej ob plotu.

Kolodej — kakor že rečeno — najbogatejši kmet v okolici, bil je korenit mož srednje postave, širok čez pleča in čez prsi, obilen in lepo okrogel čez dolnji del telesa, podoben hodečemu sodčku piva. Rdečelična, debela glava je bila široka, usta prav tako; nad nizkim čelom so bili gosti, že sivi lasje vedno na kratko ostriženi in ob navadnih dnevih je imel majhno zeleno kapico na glavi; sicer pa je nosil vedno po starem narejene kratke hlače iz irhovine, pod koleni pa volnate nogavice ali pa čevlje z golenicami do kolen. Sedemdeset let je bil star, a ni se mu jih poznalo. Zavestno in trdno je stopal, tega je bil od nekdaj vajen. Njegovo gosto stopinjo bi bil lahko bolj trebušatosti nego starosti pripisoval.

»Kdo ti je pa povedal, da mi je sin pisal?« vpraša Pridana, ko je bil, nikogar iz družbe pogledavši, samo majhno kapico na glavi privzdignil kot znamenje pozdrava.

»Ali se ti čudno zdi, da vem?«

»Kajpak. Jaz nisem nikomur pripovedoval, da sem pismo dobil.«

»Nu, jaz sem bil na pošti in tam sem pismo videl in precej od zunaj z napisa poznal, od koga je, da je tvoj Nikelj pisal. Pokaži no, kaj je. Meni se zdi, da je letos njegova šola pri kraju, ali ni?«

»Tega jaz ne vem, zdi se mi pač,« reče Kolodej, izpod naprsnika izvleče zapečateno pismo in ga Pridanu izroči.

»Kaj je v njem, debelo je,« ugiblje Pridan, potehta pismo, razvije in dobi fotografijo iz njega.

»To je njegov obraz, glejte, glejte, kako mu je brada porasla,« rekši, kaže fotografijo staremu Kolodeju, kateri se na prste postavi in pazno gleda sliko svojega sina, ali vendar obraza ne zgane in se niti fotografije ne dotakne; pod hrbtom drži roki sklenjeni.

»Ej, da bi te, spet novota,« pravi kakor sam sebi. »Včasi so le božje svetnike malali na papir ali na steno, zdaj pa že ljudi.«

Sedaj pogleda tudi Tončka v roko svojega očeta, kateri ji fotografijo izroči, potem ko se je stari Kolodej odpovedovale kar odmaknil. Pogledavši sliko, se Tončka preko mladih, belih lic nalahko zardi; tega si je morala sama v svesti biti, zato se brž na stran nagne in da fotografijo prijateljici gospodični Luizi brez vse besede. Ta s kritičnim očesom sliko ogleda daljnooko in blizovidno ter reče:

»Lepo brado ima ta mladi mož, spodnji del obraza je sploh zanimiv, a zgornji je preširok in oko ... Kaj misliš?«

S tem pokaže sliko bolehni sestrični. Ta brez zanimanja pogleda mehanično, z ramami zgane in ne reče ničesar. Zanjo ni bil noben obraz zanimiv, ker je bila bolna.

Nekako naglo vzame potem Tončka fotografijo nazaj. Medtem, sta bila stara dva pismo prebrala. Stalo je v njem prav kratko poročilo, da je sdn Nikolaj Kolodej svoje študije na višji gospodarski šoli dokončal, da pride v nekoliko dnevih domov in prosi očeta, naj na postajo pošlje voz. Fotografijo prilaga, da bode oče videl, koliko se je spremenil v dveh letih. Stari Kolodej potem odide, pustivši celo fotografijo, rekši Pridanu: »To naj le tvoja punca ima, če če, meni že take igrače niso po veselju.«

Gospodična Luiza pak vpraša Tončko: »Ali ste kaj bolj znani s tem mladim gospodom?« »O da, celo v rodu smo nekoliko in, ko smo bili otroci, smo se igrali skupaj. Tudi potlej ... Še ko je zadnjič odšel ... bil je pri nas ... To se ve, da smo dobro znani.« Gospodična se lepo nasmehne, tako da Tončka oči povesi. »Na fotografiji ni sicer videti idealne lepote, a čeden mlad mož je,« ponavlja Luiza.

»In bogat bode. On je edini sin tega starca, ne?« vpraša pristav Kralj krčmarja.

»Nobenega drugega ne,« odgovori krčmar ter pristavi: »Bogat bode, bogat. Stari njegov, ki je zdaj tu bil, imel je posebno srečo. Iz vsega se mu je denar delal. Zraven tega je še po smrti drugih dobival. Da, bogat, bogat.«

Po lepem čelu gospodične Luize se nabere zanimiv oblak globočjega premišljevanja. Pogovor preide na druge stvari. Drugi govore o svojih zadevah. Luiza spregovori naenkrat, a bolj samo Tončki, tiho in zaupno: »Pokaži mi fotografijo še enkrat.« Deklica jo pokaže.

»Res ni navaden obraz to, lep mlad mož ta tvoj sorodnik,« pravi gosposka prijateljica, a tako nekako, kakor ko bi svojim lastnim mislim odgovarjala.

»Kako ste si v rodu?« vpraša čez nekaj časa.

»Prav malo; že ne vem natanko,« odgovori deklica.

III

Nekoliko dni kasneje sta sedeli toplega popoldne v senci orehovega drevesa obe naši mladi znanki, Tončka in Luiza, prva je šivala, druga pak s plavo in rdečo volno krasne rože v tankovino vpletala. Luiza je skoro vsak dan prihajala obiskat svojo prijateljico in poslednja ji je bila hvaležna ter je rada vse drugo delo prepustila skrbni stari veliki dekli Jeri ter kaj lahkega v roko vzela, da je gospodični družinovala. Oče ji je dajal v izbiri dela popolno svobodo; bil je preponosen na svojo edinico.

»Jutri ima tisti tvoj interesantni sorodnik domov priti?« vpraša naenkrat po vsem drugem pogovoru gospodična, bistro pogleda svojo družico ter tako nepazno stegne nogo po travi, da je mah njen čeveljček skoro preveč koketno izpod sive proste, a okusne obleke na beli dan pogledal.

»Jutri v večer,« pritrdi Tončka, ne pogledavši od svojega šivanja.

Potem Luiza na druge stvari pogovor navede, na čisto navadne in dolgočasne, in skokoma od tega predmeta na oni prehaja. Nazadnje spusti delo in roki v krilo in reče:

»Tončka, jaz te včasi vičem, včasi tičem, ti pa mene vedno kličeš 'vi'. To ni prav. Ti ne veš, kako te imam jaz rada. Bodive prijateljici. Ti imaš dobro srce in jaz ti vse zaupam, vse. Reci mi odslej 'ti'. Hočeš li?«

Solza veselja zablisne pri teh besedah v očeh mladi kmetske deklice; ona stegne roki, nagne se k Luizi in jo objame ter poljubi tako strastno, kakor do sedaj še nikdai nikogar ni. Koga pač bi bila? Mati ji je umrla, ko je bila ona osen let stara; sester in bratov ni imela; oče je bil sicer dober, ali bal je bolj praktičen mož in nič manj nego nežniočuted ali poljubov vajen.

Tako je ta tujka bila prvo bitje, katero je smela s celim ognjem svojega ljubezni polnega srca objeti in strastno poljubiti; in kaj to znači, o tem vedo ona srca praviti, katera so morala izobilje v sebi nakupičenega čutja ali skrivati ali zatirati pred seboj in pred drugimi. Misliti se torej more, kako hvaležna je bila Tončka svoji prijateljici za ta dokaz ljubezni. In govorili sta tikaje se o malostnih rečeh: kaj je pozimi počela, ah je že začela knjigo citati, katero ji je prinesla, kako ji je dopala. Potem je bil zopet premolk.

»Torej jutri, misliš, pride tvoj sorodnik. Kako mu je že ime?« vpraša zopet gospodična Luiza. »Nikolaj, ali doma smo mu rekli Nikelj. Slišala sem, da ga je prvi tako imenoval njegov stric, ki je bil duhoven.«

»Nikelj. Ah se ti to ime lepo zdi?«

»Lepo. Ali vam ... ali tebi ne?«

»Meni? Zakaj?«

»Zato, ker se meni zdi najlepše ime, res.« »Ti ga ljubiš,« reče Luiza naglo.

Tončka se pretrese, kakor da bi jo bila električna iskra prešinila, ter nekako plašno, če ne prestrašeno pogleda svojo prijateljico. Njene velike oči so vprašaje bile uprte v obraz gospodičnin! kdo si ti, kako je pod bogom mogoče, da veš, kar noben in noben človek ne zna, ker nikomur ni povedala, celo sebi sami tajila. Svojemu lastnemu srcu ni verjela, ki je rekalo, da ga v sebi nosi že dolgo dolgo. In tu pride ta prijateljica in ji v lice tako skrivnost pove! Luiza je menda takoj videla, kaj prestrašeni obraz in vprašujoče oko pomenja, zato reče:

»Nič si posebnega ne misli. Kadar bodeš ljudi bolj poznala, mogla bodeš to bolj skrivati, kar čutiš; a sedaj tega ne znaš še. Glej, jaz sem ti oni dan že, precej tačas, ko si sliko v roki imela, na obrazu poznala, da imaš tega Nikolaja nekoliko v srcu. Videla sem, da si zardela pri pogledu one slike in, ko sem te potem govoriti slišala, nisem dvomila več.«

Tončka ne odgovori ničesar, samo svoje lice globoko na šivanje pripogne.

»Ti se sramuješ, kajne?« reče ona in ji dobrikaje se ovije belo, polno roko okoli vratu ter, gledajoč ji še niže od zdolaj v oči, nadaljuje:

»Ni treba se sramovati svojega srca, Tončka moja; čemu vendar? Ljubiti, ah, to je pač najlepše in najslajše v življenju in, kdor ne more, ta človek ni, vsaj dober človek ne, zakaj bi se sramovala; slišiš, ti?«

»Ni tako, kakor ti misliš,« šepeče deklica.

»No, kako pak je, kaj?«

Tončka ni mogla nobene besede dalje spregovoriti, da bi bil odgovor, a vzdignila je glavo in žareče čelo položila za trenutek prijateljici na ramo. Potem sta molče delali dalje.

Bodisi vzrok občna ženska radovednost, bodisi resnično prijateljsko zanimanje, Luiza je kmalu zopet vprašala:

»Ali te je že poljubil?« 

»Enkrat,« dahne Tončka na pol tiho. »Samo enkrat? No, to je še malo. A kdaj je to bilo?« 

»Tačas, ko se je od mene posloval, pred dvema letoma.«

»Pred dvema letoma! Oj, to je dolgo. — A potem ti je vendar redno pisal? Vsaj vsak teden.« Začudeno Tončka zopet pogleda.

»Vsak teden! Oh, ni bilo tako,« odkima z glavico.

»Torej vsaj vsak mesec?«

»Izprva večkrat, a letos — samo za god.«

»Samo? A! Potem ga moramo mi v delo vzeti, kadar pride. Ti grdi častilec ti. Čakaj, sedaj, kadar pride in te zopet vidi, moramo pomoči.«

»Ne, ne, molči,« naglo in proseče reče devče. »Nič se ne boj. To se mora znati tako začeti, da nobeden nič ne opazi, on pa še najmanj,« reče Luiza. »Jaz nečem ničesar,« ponavlja Tončka odločneje in morda je to odbitje pomoči od strani te prijateljice izviralo ne le iz blage deviške sramežljivosti, kateri se upira vsako ponujanje, nego iz nekovega dobrega instinkta.

IV

Mrak se je bil že naredil, ko je zvečer preko mosta drdral drug voz in hlapec Kolodejev, Tomaž, je vozil gospodarjevega sina domov, Niklja. Ali iz Niklja, katerega je stari hlapec nekdaj pred leti celo zauhljati ali zlasati smel, kadar je bil dečko poreden, naredili so učeni ljudje tam po svetu takega velikega, lepega mladega gospoda, da si ga Tomaž kar ni upal več tikati.

»Tu je Pridanova hiša. Kaj dela Tončka? Ali je še tako lepa?« vpraša mladi mož hlapca, pred seboj sedečega.

»Kako? Menda je. Kaj jaz vem; tega ne gledam,« odgovori Tomaž.

»Ali je imela kaj snubačev že?«

»Nič ni bilo slišati. Premladό je še, z možitvijo se ne mudi še,« modro odgovori hlapec.

Medtem sta bila prišla vštric Pridanove hiše. Nikolaj zapazi pri oknu v prvem nadstropju med zelenim rožmarinom glavico, a somrak je bil že tako močan, da mladenič ni natanko razločeval.

»Ali ni tam na srednjem oknu Tončka?« vpraša hlapca.

»Je, je,« odgovori ta.

»Dober večer, Tončka!« zakliče Nikolaj; voz zdrdra po cesti dalje, tam od okna pa glava naglo v izbo izgine.

»Misliš, da me je spoznala, Tomaž?« vpraša Nikelj hlapca.

»Nu, če vas ne pozna, pa mene pozna; če mene ne, pa to našo kobilo in vsaj voz; kako potlej ne bi vedela, kdo je,« odgovori Tomaž. Njegovi razlogi so bili vselej silni.

Nikolaj Kolodej je bil dvaindvajset let star. Ker je bil , edinec svojega bogatega očeta, ni nikdar poskusil, kaj je slabo na svetu. V šolo je prej hodil v bližnjem trgu, potem v mestu, potem ga je oče dve leti doma imel in v devetnajstem letu poslal ga na gospodarsko šolo. Tak tečaj bi se utegnil komu čuden ali nenavaden zdeti, zlasti če premisli, kar smo prej povedali, da namreč stari njegov sam ni znal ni pisati ni citati. A stvar ni čudna. Oče je bil namreč prisiljen sina šolati. Stvar je bila taka:

Ko je bil Nikelj leto star, umrla mu je bila mati in staremu Kolodeju druga žena. Od prve žene so Luki Kolodeju bili vsi otroci pomrli. Vdovec je bil krepak dovolj in dosti dober gospodar ter kmet dovolj, da bi se bil še v tretje oženil. A tu je bil posegel njegov svak previdno in odločilno vmes. Brat pokojne druge Kolodejeve žene je bil namreč župnik nekje nedaleč proč za hribi. To je bil baje mož, ki je trideset let znal eno suknjo nositi, mož, ki ni imel slabe navade, namesto vode vino. Piti, iz tobaka dim delati, omikane ali neomikane prepotnike ali postopače preveč gostiti; zato je znal kupček delati, zbirati, množiti in rekli so na njegove stare dni: ta ima novcev!

Na obletnico po smrti svoje sestre, Kolodejeve druge žene in Nikolajeve matere, prišel je bil fajmošter stric. Vzel je našega dveletnega malega Miklavžka na stara kolena, nasmehnil se je lepemu detetu od veselja, ukazal, da se mu mora Nikelj reči, čudil se svaku Luki, kako lep dečko je to, premišljeval sam pri sebi, obrisal solzo s častitega si lica ter pred odhodom takole govoril očetu Kolodeju:

»Ljubi moj Luka! Da imam nekaj krajcarjev, to veš. S seboj jih ne ponesem, kadar me bog pokliče. Če hočeš, da ti kaj dobiš po moji smrti, ne ženi se več, ne dajaj fantičku mačehe.

»Ne oženim se,« rekel je Luka Kolodej brez premišljevanja. Kajti kakor je bil vsega poštenja vreden mož, nazor mu je bil tak, da tista velika nogavica cekinov, o kateri mu je skrivaj že pokojna žena pripovedovala, da jih je pri bratu fajmoštru videla, vendar še več vrednosti ima nego vsaka ženska, ki bi njega priletnega še vzela.

In tako je ostalo. Luka ni iskal tretje žene. Ko je pa duhovenski brat njegove pokojne druge umrl, podedoval je Kolodej lep kupček novcev, s katerimi je prikupil svojemu že obilnemu posestvu še velik malin in žago, travnikov in gozda velik raztezaj. Nekoliko kapitala je pa na stran del, kajti v poslednji oporoki umrlega Nikolajevega strica bilo je izrekoma tako ukazano z namenom, da se mora mali Nikolaj, kadar doraste, s tem denarjem popolnoma izšolati, in sicer za oni stan, kateri si sam izbere, ako ne bode hotel ostati na domu. A tudi v poslednjem slučaju pokojnik želi, da se deček pošlje v kakovo višje učilišče.

To je bil vzrok, da se je Nikolaj Kolodej izobrazil bolj, nego je bil oče njegov izobražen. Sicer bi ga stari valjda ne bil dal v šolo — kmetovati in gospodariti učit se, ker o takem učenju je on po svoji glavi vrlo slabo sodil, ker je menil, da gospodariti uči samo delo in poskušanje, vse drugo je prazno in neumno. Da človek citati in pisati zna, to potrebo je pač tudi on čutil; da, celo še to bi bil kakor stari Slovenec privolil, da se sin nekoliko tujega jezika nauči, dasiravno je on tujski govoreče uradnike in druge neslovensko golčeče ljudi slabo v čislih imel, česar mu ne štejemo v grajo.

Veselilo je pa starega vendar, da sin ni silil kaj drugega študirati. Juristov, zdravnikov, vse gospode ni spoštoval. Kot pobožen in krščanski mož in morda še iz enega vzroka, ki ga pa nam po spredaj povedanem ni treba navajati, imel je pač za duhovenski stan veliko čislanje. Ah tudi tega ne bi bil rad videl, ko bi bil njegov sin silil študirati bogoslovje, ker bil mu je edinec. Brez posebnega preračuna je želel oče, tako kakor kateri koli fidejkomisni plemenitaš, da bi njegovo ime ostalo, njegov rod ne izumrl ž njim, ker — »hvala bogu, kruha mu tudi tu doma ne bode manjkalo, če bode hotel priden biti«.

Tako je samemu starcu godilo, da je bil sin izbral si gospodarsko učilišče in ne kaj drugega. Nocoj se je sin povrnil domov od svojih študij.

V

Velika dva psa na Kolodejevem dvorišču skočila sta oba naenkrat pokonci in zalajala, ko sta videla, da je neki nenavaden človek z znanega jim voza stopal. V sredi veže pak je stal oče Luka Kolodej in, pipo snevši iz ust, vprašal svojo staro deklo in gospodinjo Mreto, ki je bila zdaj na prag stopila:

»Ali je naš prišel?«

»Kdo pak?« reče ona. »Pojte no k njemu, mene je sram. Pestovala sem ga, a zdaj, glejte no, kakov je!« šepetaje pristavlja Mreta ter s praga odskoči nazaj in stopi v vezno kuhinjo.

»Že sam pride,« reče starec nenavadno rdeč od pričakovanja ali radovednosti.

Sedaj stopi Nikolaj v vežo.

»Dober večer, oče,« pozdravlja Nikolaj in roko stegne, da bi v očetovo posegel. Oče obe roki mirno pod hrbtom obdrži in sin se domisli brzo, da roko dajati, sploh ljubezen izkazovati ni očetova slabost.

»Dolgo sta se vozila!« Tako začne stari Luka svoj duhoviti prvi odzdrav svojemu sinu. »Kobilica ni spočita, ves oni teden je vozil z njo; rekel sem Tomažu, naj vzame Rjavca; ta bi bil vaju za pol ure prej domov pripeljal. A rekel mi je, da je na levi nogi malo zakovan. Davi sem pogledal nalašč. Prepodil sem ga dvakrat gor in dol, pa ni zakovan, ne šepa nič in nič se mu ne pozna.«

»I, kaj vendar to govorite, to vse vkup nič ni,« pokara dekla Mreta starca iz kuhinje.

»O, Mreta, dober večer,« pozdravlja mladi prišlec i starko, katere glas mu je znan bil. Rdeča kakor sramežljiva deklica pride starica ven in, roko mu podavši, reče: »Bog ti daj zdravje in srečo na domu.« Potem jo solze oblijo.

»Ali si lačen? Mreta, večerjo daj!« reče zopet oče in odpre duri na desno, kjer je bila že miza pogrnjena in goreča sveča na njej.

Hlapec prinese z voza kovčke in zavoje mladega gospoda, starec mu ukazuje, kam naj se zdaj postavi, kam kasneje pride. Potem pak sede za mizo in povabi gospoda sina k sebi, rekoč: »No, le brž, da ne bode mrzlo. Nate sem čakal.«

Ko večerjata, starec zopet vpraša prevažno stvar za prvo snidenje po dveh letih: »Okorej, rekel si, da sta bila v Kobiljem klancu?«

»Okoli štirih je bilo, a na uro nisem gledal,« odgovori sin in starec začne daljavo ceste od tukaj do Kobiljega klanca in od Kobiljega klanca pa do tukaj ozbiljno pretehtavati in sina o tem važnem predmetu podučevati, samo enkrat med tem nudeč mu skledo z zagotovilom, da je piščanec danes dobro narejen, naj še en košček vzame.

Po jedi prime stari po svoji pipi. Sin mu ponudi cigaro. Z zadovoljnim obrazom jo vzame, najprej od vseh strani ogleda, z veliko pobožnostjo in nekoliko nerodnostjo na enem koncu odgrizne, prižge, potem pa vpraša, po čem so take cigare, ali so drage pač. S čudom se potem začudi o njih draginji. Prizna pa, da so dobre, ali, reče, za kmeta niso. »Sedaj ne bodeš smel več takih kaditi, če hočeš, da boš kaj imel.«

Sin je dobro znal, da cigare, kar jih on pokadi, ne morejo pojesti očetovega premoženja, a vedel je tudi, da v takih rečeh očetu ni dobro ugovarjati. Po večerji prinese stari Kolodej buteljo boljšega vina iz kleti in natoči najprej sebi, potem sinu ter deje: »Da se laže doma privadiš, pokusi tega.«

Izpivši, odstavi čašo, potegne iz smotke ter čez nekaj časa pol boječe, pol porogljivo vpraša: »Nu, ko si se izšolal, praviš, kaj so te pa naučili učena gospoda, kaj ? Maševati menda ne, bolnike zdraviti ne, biricevati ne, pravdati se ne — i, kaj pak vraga vendar, ka je toli in toliko denarja treba bilo?«

Nikolaj je imel težko stališče, očetu razložiti, česa se je v gospodarski šoli učil, kajti starec mu je bil vedno z ugovorom pripravljen, da tega in tega pa bi se bil pri njem bolje naučil nego v gospodarskih šolah.

Mreta pa, ki je zunaj poslušala, občudovala je gospodarja, kajti toliko že dolgo ni z nobenim domačim govoril. »Vendar ga ima še rad, reci kdo, kar bi dejal,« menila je dekla. Nikolaj pak je menil drugače, ko je v stranski sobici, kjer je že prej, ko je doma bil, spaval in kjer je skoro vse reči tako našel, kakor jih. je bil pred dvema letoma pustil, ulegel se in odejo čez utrujene ude potegnil. Do nocoj ni nikdar premišljeval, kakovšen je njegov oče. Nocoj, ko ga je čez dolgo zopet videl, tako hladnega, tako le vsakdanjosti govorečega, brez ene ljubeznive besede, čutil se je osamljenega. Smilil se je sam sebi, da ga nihče na celem svetu ne. ljubi, ni rodni oče ne, a drugega svojega nima nobenega človeka.

Od narave naš Nikolaj ni bil sentimentalen, kakor bi po baš rečenem utegnil kdo soditi. Bil je zdrav, nepopačen mladenič dobrega srca, mehak in sprejemljiv za vse; ali sveta ni poznal drugače nego malo iz knjig in iz površnosti. Ker se mu z življenjem ni bilo treba nikdar boriti, tudi ni mislil mnogo o njem; od tod je izvirala morda ona lahkota, s katero je opazoval vsako svojo okolico.

Skratka, naš prijatelj je bil eden onih ljudi, ki so material, iz katerega se dà vse narejati, ki lahko prav srečni ah zelo nesrečni postanejo, zelo osrečijo ali pak z razdiralno roko posegnejo v usodo čutečega srca, ki se je približalo.

VI

Danilo se je že, ko se je drugo jutro stari gospodar zbudil. Prestrašen skoči Luka Kolodej tako naglo s postelje, kolikor so mu starikave kosti dopuščale, in bosopet taplja do okna, z debelim železom omreženega, ter hlastno odgrne zaveso. Na dvorišču ni bilo še nikogar, vendar je bil že na pol beli dan.

In take sramote, da bi bil na Kolodejevini kdaj kdo prej vstal in vse druge klicat šel nego gospodar Luka, ni bilo zlepa slišati. Danes bi bil pa skoraj zaspal; tega je bila sinočnja butelja kriva; nikdar več zvečer, stara glava!

Tako je gospodar mrmral in razljutil se nad seboj in nad hlačami, ker je v nagli vihri stlačil bil levo nogo v desno hlačnico, vse, da bi se prej oblekel. Tudi robače brisalke ni mogel najti, tako da je bil, v strahu, da ne bi zamudil, prisiljen danes jutranjo molitev na kolenih opustiti. Svojo sobo zaklenivši, odrinil je potem veliki zapah veznih vrat, odprl in stopil na dvorišče. Dva velikanska psa sta skočila dobrikaje se proti njemu in on, ki včeraj sinu ni v roko segel, smehljal se je psoma, tapljal ju po glavah in vrateh in hvalil: »Nu, Švigelj, ti si že priden in ti, Pastuh, priden, da, i-i-i, priden.«

Osvobodivši se psov, koraca stari gospodar preko dvorišča do vodnjaka, lastnoročno navleče vode ter jo s periščem nalovi, da si umije roke in obraz ter se s s seboj prineseno robačo iz najdebelejšega domačega platna obriše. Potem gre polagamo, kakor bi vsak korak premišljeval, proti konjskim hlevom. Tam slone na oglu dolge grablje. Luka Kolodej jih oprime in nese nekoliko od sebe proč — kakor škof svojo palico — pokonci, stopa pod podstrešnim odrom naprej. Blizu vrat pa kvišku pogleda in z grabljami trikrat v strop v deske sune, da se sliši po vsem odru, kjer hlapci spe, in vpije: »Hoj, hoj! Ves svet je že vstal, beli dan je že, ali vas ni sram, lenobe lene!«

Rekši, nasloni grablje ob steno in korači nazaj v hišo dekle budit. Hlapci pa vedo, da smejo še deset minut pospati, ker stari pride gotovo še enkrat z grabljiščem razbijat in povedat, da jim »že sonce sije v …« Taka je vsakdanja šega očetu Kolodeju, katere se drži kakor ura. Ko bi kdo prej vstal kot on, ta bi se mu močno zameril in, ko bi kdo po drugem klicanju brž ne zapustil ležišča, temu pride grom in hudovanje na glavo, v slučaju, ko bi se ponavljalo, pa resen svet: izkidaj se iz mojega doma, grdin!

Do sedme ure je stikal Luka in ukazoval, zmerjal in pregledaval tu in tam, ob sedmih pak je šel zajtrkovat.

Tako je bilo dan na dan od nekdaj. Vselej bi bil mrmral, ko ne bi bil že pripravljene našel kave in slanine, a danes še je okoli ozrl in hud bil, ker je bilo zanj že vse pripravljeno, pa samo zanj.

»Kam je pa oni šel? Ali ne more počakati, da bi vkup jela? Mar je pregosposki, ka-li?« zadere se ob Mreto. »I, kdo?« vpraša ženska. »Nikelj!« »Še spi.«

»Spi? Hoj, kakšen gospodar bode to, ki do sedmih spi? Tako ne bodeva orala, sinko,« mrmra on.

»Uj vi! Ali vas ni sram,« zavzame se stara Mreta za mladega. »Če ves truden prvo jutro eno uro dalje spi, pa že usta odpirate nad njimi. Mislite li, da mora prvo jutro na polje teči? Ali bi vas ne bilo sram, ko bi ljudje s prstom kazali ga in rekli in govorih: glejte, ljudje, bogatega Kolodeja sin je, a reso kosi. Matere nima, matere; vi dedci pa nimate nobene ljubezni.«

Rekši, se stari dekli solze udero. Ona je bila sama mati nekdaj, in sicer žalibog brez potrebnega cerkvenega blagoslova, a mati je bila, dokler ji dete ni umrlo, in bridko je v mladosti svojega življenja čutila to, kar je zdaj svojemu gospodarju očitala. Stari gospodar je morda njeno očitanje v poštev jemal ali pa ne. Molčal je, ugovarjal ni, ah obraza ni spremenil. Njegovo lice je bilo vedno kakor iz usnja.

A dolgo o tem premišljevati ni utegnil, kajti čul je, da so gori nad stopnicami vrata zaškripala. Nikolaj pride. Bodisi da je deklin govor na rodovitno zemljo padel ali pa da je starec, ki je sedaj prvič podnevi videl sina po vrnitvi, čudil se, kako lep, močan mladenič je tačas zrastel in razvil se, in je v skrivnem očetovskem veselju vse pozabil.

»Kaj bodeš pa zdaj delal?« vpraša oče po zajtrku.

»Kaj bi? Ničesar ne nekoliko dni. Moram prej nekoliko privaditi se in ogledati, potlej začnem,« odgovori sin.

Stari molči. Pred odhodom pak se k sinu obrne in reče: »Ti — kaj sem hotel reči, stopi dol, stopi k Pridanovim. Saj veš, da smo si v rodu in vselej po tebi vprašajo; spodobi se, da se oglasiš in poveš, da si prišel.«

Čudno je morda, da bi Nikolaj ne bil mogel nobenega ukaza dobiti od osornega očeta, ki bi ga bil tako z veseljem pripravljen izpolniti, nego je bil ta. Da, celo verovati bi se smelo, da je bil že sam tako Vljuden in bi bil skoraj gotovo tudi brez očetove besede k Pridanovim šel oglasit svoj srečni prihod v domovje nazaj.

Lepo jutro je bilo, sonce je pripekalo na zoreče sadje dolgega Kolodejevega vrta, lahkomiselni škrjanec je visoko v višave dvigal se pevajoč. Travnik, preko katerega je veselo žvižgajoč Nikolaj koračil, bil je pisan in lep. Po stezi preko travnika so stopale lahke noge, noseče lahko srce in srečno.

VII

Na Pridanovem domu ne najde »strica« Pridana, pač pa njegovo hčerko Tončko in ta mu je še ljubša. Baš grah je luščila za očetovo prikuho. In do ušes je zardela, ko jo je Nikolaj pri tem delu zasačil ter ni vedela, kaj bi rekla, zato je luščila dalje. Nikolaj je zaradi te njene zadrege tudi v zadrego prišel, ni vedel, kje bi povzel zopet kaj za pogovor, ter bilo mu je, kakor bi se moral nekako sramovati pred Tončko.

»Ah si me sinoči spoznala, ko sem te klical?« vpraša jo in se nasloni na mizo s pričakujočim pogledom vanjo. »Kdaj ?«

»Sinoči, ko sem se mimo vozil, zaklical sem te. Tomaž je tudi mislil, da si ti pri oknu.« 

Deklica se nasmehne in zardi. »Ti ne veš, kako močno si se spremenila, kar te nisem videl,« razklada ji dalje Nikolaj, prižigajoč cigaro.

»Ti si se tudi,« odgovori ona in ga pride z očmi na pol skrivaj z enim pogledom pogledat.

»Zrasla si in lepa si postala, da sama ne veš kako. Le v zrcalo se pogledi, če ne verjameš,« deje on in krepko dim iz ust vali.

»Beži, beži,« zavrača ona in zardi zopet.

»Če je pa resnica, zakaj bi ti ne rekel tega, posebno ker sva še v rodu.«

»Ko si prišel, nisem se te upala precej tikati. Če bodeš pa tako govoril. . .«

»No, kaj? Vendar me ne začneš vikati? Ti, to bi ti jaz jako slovesno prepovedal! Rajši bi se razprl s teboj.«

»Res ?«

»Prav res.«

»Tedaj se rad prepiraš?«

»S teboj bi se že nerad, s teboj bi se menda ne mogel.«

»Vidiš, 'menda' praviš; gotovo ni.«

»Ne, gotovo je,« zatrjuje on in s prstom pepel s cigare otresa. Ona ga z velikimi plavimi očmi pogleda in hiti luščiti. Razgovor ni šel dalje. Oba sta mislila, oba valjda ne posebno globokih misli.

»Ali si pred pustom kaj plesala?« vpraša jo dalje. »Nič,« odgovori ona važno. »Kje pač? Tukaj pri nas ni za mene, v mesto me oče ne bi pustili in tudi ne veseli me.«

»Snubcev si pa gotovo že imela kaj?«

»Čemu mi bodo?«

»Da bi te eden odvel na svoj dom. Glej, zdaj ko te zopet pred seboj vidim, mislim, da bi se tudi o tebi že lahko pelo: Dokaj jo baronov snubi: troje iz dežele laške, troje iz dežele nemške, troje iz štajerske in kranjske.«

»Veš, od kod so ti verzi?« »Da bi tega ne vedela?« »No?«

»Iz Prešerna.«

»Že res. Ali ga imaš sama?«

»Glej, kako si pozabljiv, že ne veš, da si mi ga ti dal in si rekel, da si ga nalašč ...«

»Aj, zdaj se spominjam. Nalašč zate sem ga bil vezati dal v narodnih barvah z zlatim obrezkom. To me je pa sram, da sem bil pozabil. Ne bodi huda, odslej ne pozabim ničesar enakega, kar se tebe tiče.«

Deklica vstane, pobere naglo svoj pletarček in zbeži, rekoč: »Pojdi, ne govori mi, kar res ni.«

Nekaj hipov je bil Nikolaj sam in je gledal s slabo zavestjo v srcu, da je deklico razžalil, ter s sramom prej samim seboj, da je s svojim odkritosrčno mišljenim govorjenjem tako neroden in nesrečen.

A takoj se je mogel utolažiti, ker za nekaj trenutkov se vrne Tončka in že od daleč z veselim glasom in jasnim obrazom, ki je pričal, da je vsa zamera že pozabljena, kliče:

»Veš li, kaj sem jaz od tvojega očeta dobila?«

»Kaj?«

»Tvojo fotografijo.«

In dalje si po tej naši karakteristiki obeh mladih ljudi lahko ostroumni in premišljavi bralec njiju razgovore sam misli. Onadva sta menila, da so važni, ker deklica je ves dan in celo ponoči s sladkim čutom premišljala to in ono, kar je rekel, njemu pa je dekličin glas tak vtis naredil, da ga je vedno in vedno še slišal, tudi ko je bil odšel proč.

VIII

Nikolaj bi bil sedaj priliko imel, pokazati, kaj se je učil. Svetoval je očetu pri poljedelstvu in gospodarstvu to in to zboljšanje in preinačenije, pripovedoval mu, kako bi se to in to dalo po »racionalnih načelih« poskušati. Stari ga je poslušal, a navadno z glavo zmajal in dejal:

»To je vse vkup nič. In ko bi tudi bilo, dokler sem jaz gospodar, bode tako, kakor je bilo. Kadar bodeš ti, ravnaj si, kakor ti glava.«

Tako je Nikolaj, ker vendar za navadnega delavca ni bil siljen biti, mnogo časa imel in mnogo ur je bival pri Pridanovih, to se ve, največ pri Tončki, s katero sta govorila kakor dva otroka: nikdar jima ni zmanjkalo in vse jim; je bilo važno in govorjenja vredno.

»Včeraj popoldne te ni bilo doma?« vpraša jo enkrat on. »Kje si bila? Spet na Podvinu?«

»Zakaj govoriš 'spet'?« čudi se ona, ali tako mirno, da se ji pozna, da vzrok že ve ali vsaj z gotovostjo sluti. On cigarni ostanek od sebe vrže, da iskre odlete; in je hud.

»Luiza me je vprašala, kakšen si ti?« pripoveduje deklica in se glasno zasmeje.

»Kaj je to briga!« deje on resno.

Preplašena ga deklica pogleda, ni si svesta, da bi ga bila razžalila.

»Luiza, Luiza in zmerom Luiza! To je tako neslano ime, da te prosim, ne imenuj mi ga več, veš?«

Tudi mlada dekletca imajo svojo psihologijo. Aha, ti si ljubosumen na mojo prijateljico, tako je precej zaslutila Tončka in sedaj ga je po malem včasi še nalašč podražila, hvaleč ljubeznivost in zgovornost in druge lepe lastnosti svoje prijateljice, ki je na Podvinu, dobra dva streljaja proč od Pridanovih, pod gorico.

Posestvo »Podvin« je bilo sicer skraja kmetsko, vendar sedaj že v rokah drugega gosposkega gospodarja, hiša, z novimi opekami krita, z zelenimi okni in ograjena s cvetličnimi gredami — vse, kakor za zabavno poletensko stanovanje. Kupil je bil to selišče od prejšnjega posestnika že tast pristavov, kateri je prej sam s svojo ženo sem zahajal, po svoji smrti pak zetu prepustil.

Tako je bilo naravno, da Nikolaj iz svojih prejšnjih, doma prebitih časov sedanjih poletnih prebivalcev ni poznal, razen pristava samega.

A slučaj je hotel, da se tudi sedaj dolgo ni seznanil, da je že tri tedne skoro vsak dan zahajal k Pridanovim Tončko obiskavat, a ni njene prijateljice, gospice Luize, tako blizu stanujoče, niti poznal, dasi je v svojo tiho in sedaj enkrat zdraženo jezo toliko in toliko o njej slišal. Vzroka temu sta bila dva: prvič je bilo naključje tako, da je gospodična baš tačas k Pridanovim prihajala, kadar njega ni bilo, drugič pa ni mogla vsak dan prihajati, nego je celo po več dni čisto izostala, ker je bila njena sestrična, pristavova žena, morda zaradi premenjenega podnebja bolj obolela, dasi je bila sem prišla zdravit se. »In zakaj si hud, če Luizo v misel jemljem?« vpraša deklica zopet čez nekoliko minut, potem ko sta že druge reči obravnavala in je bil Nikolaj, skrbno kakor tat ozrši se okoli, deklici poljub ukradel. »Ona je dobra in jaz jo imam rada.«

»Jaz pa nečem, da bi jo rada imela,« reče on naivno resen in tihotno.

»Zakaj ne?« šepeče ona.

»Zato, ker hočem, da samo mene rada imaš, samo mene,« reče strastno on in od radosti tresoča se deklica ni imela moči braniti se njegovemu objet ju.

Verjela je, da jo ljubi. In on — on je tudi verjel, da jo ljubi. Na veke, to se ve.

IX

Nazadnje je vendar, čeprav že v četrtem tednu Nikolajevega bivanja na domu, slučaj nanesel, da je z gospico Luizo sešel se, in sicer pri Tončki jo je našel. In kakšno je bilo to prvo seznanje? Njemu nič prijetno.

Vesel in brezskrben, kakor je zmerom bil, prišel je po vrtni stezi dol, žvižgal si pesem »Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije« in mahal s svojo paličico, da so obsteznim travnim cvetkam glave odletale.

Zdajci pogleda na stran in zagleda, da je bil morda že dalje časa opazovan Zardi in obstane za hip. Na vrtu pod jablano sta stali Tončka in krasna mlada dama. Nikolaj je takoj vedel, kdo to mora biti, saj ni bilo precej daleč okoli civilnih ljudi. Najrajši bi bil mimo šel, a to se ni spodobilo, torej nekako v zadregi in neveselju pristopi in pozdravi deklici.

»Moj bratranec — gospodična Vit ...« predstavlja Tončka malko nerodno, ker takih, le v mestu videnih in navadnih šeg tako imenovanega boljšega obnašanja ni bila vajena. Nikolaj se prikloni, a nobena primerna beseda mu v prvi hipec na misel ne pride. Bil je ženstva še malo vajen in tukaj ga je tudi nenavadna, ponosna lepota predstavljene mu mlade dame nekoliko iznenadila.

»Pravzaprav je predstavljanje odvisno, ker smo tako rekoč že znani; prvič smo tu na kmetih, kjer se izobraženi ljudje sami po sebi morajo zbližati, ker jih je malo, drugič pa sem jaz o gospodu od tebe že toliko slišala, Tončka, in ti si mi sama pravila, da si tudi njemu o meni govorila,« reče ona in svoje preko desnega ramena viseče lepe kodre z roko na pleča nazaj vrže.

»Večkrat, gospodična,« odgovori Nikolaj, a zardi, morda zaradi slabe vesti, ker je Tončki bil prepovedal o njej govoriti mu, prepoved, o kateri je, to se ve da, sam z raznim vpraševanjem skrbel, da se ni izpolnjevala.

»S Tončko sva ravno govorili, da naredimo enkrat, kadar moj svak pride, izlet na Brinovo brdo. Vi pojdete z nami, na to se sme računati, ne li?« vpraša ona takoj domača z njim, vendar z nekim prevladnim glasom, ki je Nikolaja nekako poniževal.

»Bil sem predvčeranjim gori na lovu,« odgovori on. »Na lovu! Ali to ne izključuje, da pojdete tudi tačas, kadar idemo mi samo na zabavni izlet.«

»To se razume, da, če me bodo gospoda povabili, bode mi čast in veselje,« reče on tudi nekaj bolj z višjim glasom.

»Sicer pa vaju jaz motim. Vidva imata svoje pogovore,« deje ona, a pogleda s čudnim nasmehom in prebodljivim očesom Nikolaja.

»Pridi jutri kaj k nam,« reče že odhajaje še Tončki.

Nikolaj je gledal za njo. »Kako ti je po volji moja prijateljica?« vpraša deklica.

»Nekaj ošabnega ima ta ženska v sebi, kar mi jo močno odvrača. Ko bi bil jaz ti, moja prijateljica ne bi bila,« reče on.

»Ni li lepa?«

Tega Nikolaj ni mogel tajiti, zato je dejal na pol zaničljivo le besedico: »No!«

»Nobene ni lepše, kakor je ona,« reče deklica smeje se ter povesi oči, morda pričakujoča natihoma v svojem srcu, da bode on rekel: »Le ti si meni lepša.«

Ali tega ni rekel. Tih je bil in čez nekaj časa vprašali:

»Ali so oče doma?«

»Ni jih, v vas so šli nekaj kupovat.«

To je bila zopet proza in takih vprašanj je bilo več, kratkih, brez zveze in brez zanimanja.

»Rekla je, da si večkrat o meni z njo govorila,« odskoči Nikolaj zopet od navadnih predmetov. »Kako si govorila?«

»Jaz te ne razumem. Kako?«

»Nu, kaj si pripovedovala tej visokonosi dami? Mogoče, da si me včasi tudi kaj zatožila, če ti nisem kaj prav storil. Si li?«

»In ko bi te bila?« vpraša smeje se.

»Da bi mi ljubo ne bilo, to veš, če ti povem, da mi ni po volji,« reče on z resnim glasom. »Ne moreš li vedeti, kako jaz govorim o tebi, če govorim?« vpraša ona tudi resna in skoro žalostna.

On nekaj časa zre predse, sam ne vedoč, o čem premišlja, "potem, kakor da bi se zdramil, pogleda deklico in, videč jo tako, oklene ji naglo roko okoli vratu in jo z vso ljubeznijo po imenu pokliče. Domov gredočemu in zvečer mu je pa po glavi šla tudi podoba one ošabne dame. Primerjal jo je s svojo Tončko in si je prigovarjal, koliko je ta bolj prava ženska, ona pa nekaj afektiranega, naučenega, ošabnega, visoko se nosečega, morda puhlega, brezsrčnega itd. Ko je Nikolaj drugo jutro vstal, slišal je, da je star kmet na dvorišču z njegovim očetom govoril in dejal: »I, oče, oče Luka, vi ste pa vendar zmerom in zmerom okoli dela in prida.«

»Mora se, brez dela ni jela,« odgovori stari Kolodej.

»Kajpak! če vi tako govorite, kaj čemo potlej mi drugi? Vi se brez skrbi lahko uležete v travo v senco pod hruško, pa belega kruha zraven sebe denete in meseno klobaso.«

»Kdo bi pa gospodaril?« vpraša stari Kolodej, ki sicer nikakor ni zamerjal, če je kdo' njegovo premožnost v misel jemal.

»Sina oženite, sina,« odgovori oni. Kolodej nekaj nerazumljivega zamrmra. Nikolaj pa v svojem poslušku ostrmi. Oženiti ga! Njega? Glej, p tem pa resno do sedaj ni še mislil sam nikoli.

X

Nekaj dni sem je bil Nikolaj opazil, da mu stric — tako je oddaljenega sorodnika od mladega klical — Pridan nekako hladno odzdravlja, da se ogiblje z njim govoriti, da nosi obraz okoli, kakor bi bil kaj jezen nanj. To se je Nikolaju čudno zdelo, ker si ni bil v svesti, da bi mu bil kaj zalega storil.

Skoraj pak je prilika nanesla, da je izvedel vzrok tega Pridanovega obnašanja.

Po navadi je bil namreč prišel vasovat. Hlapec zunaj mu je rekel na vprašanje, da se mu zdi, da strica ni doma. Nikolaj je torej ves pogumen v sobo stopil, kjer je Tončka bila, prijel jo in po sili poljubil dvakrat zavrstjo, kar zagrmi za njim očeta Pridana debeli glas: »Tako?!« Nikolaj se zgane in zardi, obrnivši se. Oba mlada človeka stojita kakor dva naglavna grešnika, brez jezika in izgovora, Pridan pa sivo pogleduje zdaj njega, zdaj njo.

»Tako je? Zdelo se mi je, a nisem mislil,« pravi naposled in migne hčerki: »Ti ven! Da midva govoriva.«

»Oče …« skuša deklica.

»Tiho, pravim, kasneje že še tudi ti na vrsto prideš; sedaj ven, precej!« Deklica odide.

Nikolaj ni vedel, kaj bi rekel, zatorej je čakal, da bi stric začel. Pridan koraka dva pota po izbi in pipo tlači. V usta devši jo in tobakov mehur zavijajoč, reče tele resne besede: »Veš, fant — nosi gosposko suknjo ali kmetsko coklo, jaz ti ne bom drugače rekel — takole ne smeš kratko ni malo v mojo hišo hoditi. Jaz imam samo eno hčer, a ko bi jih imel tri kope, vsaka bi bila predobra, da bi jo izpriditi pustil takemu mlademu vetrniku, ki ne premisli, kaj dela in kaj govori.«

»Jaz nisem noben vetrnik,« skoči Nikolaj, od jeze ohrabren in razžaljen, pokonci. »No, kdo pak si, če mi tule v hišo hodiš in s punco ...«

Oče ni našel prave besede; robate ni smel rabiti iz spoštovanja pred svojo hčerjo, katero je rad imel, in tudi da njemu ne bi pohujšanja dajal. Zatorej stavek pretrga in misel opusti ter dostavi: »Ti delaš kakor mlad dečak, pa ne pomišljaš predse nič, ne presojaš, kaj gre v pošteni hiši in kaj biti ne sme, če ni zanaprej zmenjeno in gotovo tako, kakor je pri poštenih in krščanskih ljudeh. To je in amen.«

»Kdo je rekel, da ne premišljam! Jaz bom Tončko za ženo vzel in ne vem, čemu bi branili.«

Pridan se proč obrne, morda svoj zadovoljni obraz skrit, potem pa vpraša: »Ali si premislil, kaj praviš?«

»Sem,« odgovori Nikolaj, a ne posebno pogumno, kajti, po pravici rečeno, o tem ni razen zadnjič, ko je čul razgovor onega kmeta s svojim očetom, nikdar še dobro in temeljito premišljal. Kako bi bil? Vendar ni vedel, da bode prišel na tako hitro in naglo spovedovanje, kakor je bil zdaj.

»To bi bilo že drugače, to je res,« reče zdaj Pridan. »Jaz te poznam, da si vselej priden in vesten bil, človek, ki ima boga pred očmi in ni brez poštenja. Zato ti moram verovati, da si in da bodeš mož, ki ve, kaj je govoril in komu je obljubil, kar si ti zdaj meni.«

Nikolaj reče nekaj takega, kakor da do sedaj še nihče ne more reči, da bi mu bil on besedo snel.

»Ve li tvoj oče, da se misliš ženiti in pri nas?« vpraša Pridan mehko.

»Nič ne,« odgovori Nikolaj z neprijetnim čutom.

»A povedati mu moraš.«

Nikolaj z glavo; zmaje.

»Zakaj ne, brez tega ni nič, oče mora vedeti, on je prvi,« razlaga Pridan.

»Jaz ne morem takih reči z očetom govoriti, saj ga poznate,« izvleče Nikolaj nekako težko iz sebe.

Pridan se zopet nekaj časa proč obrne, potem pa, ponosno svojo vestjo na trebuh dol popravljaje, pravi: »Nu, če si ti ne upaš — Luka je res malo čuden, ali rad te ima vendar, to vem — to bom pa jaz zinil, jaz vem, kako se more potipati ga.«

Potem pride več lepih naukov, kaj in kako se spodobi, koliko pa zdaj ne gre po krščanski postavi v pošteni hiši. Tudi nekaj trdih kletev je Pridan priložil v zatrjenje, kako bi on znosil se nad takim, ki bi glede njegove hčere ... že veste kaj. Naposled pa vrata odpre in zakliče, da se po vsej hiši razlega njegov bas: »Tončka!« Deklica plahoma po stopnicah dol pride in stopi na prag, sluteča in boječa se, da sedaj nanjo pride očetov grom. A namesto hude besede reče oče z navadnim glasom: »Poglej sem, dekle, s klobukom sem ti tu na oknu vršiček tvojega rožmarina zlomil, popravi ga precej, da se ne usuši.«

Rekši, odide iz izbe.

Iznenadena deklica popravlja Svojo cvetko v loncu, plahota iz nje izgine, rdečica jo oblije in upa si pogledati ljubega, ki jo smehljaje ogleduje nepremično sedeč.

»Kaj so ti oče rekli?« vpraša ona naposled tiho.

»Nič. Dogovorila sva se,« odgovori Nikolaj, kakor da bi bil popolnoma mirnokrven ali pa nekako s takim hladnim ponosom kakor kdo, ki je baš v tem hipu z majhnim trudom velikansko delo zvršil.

»Kaj — dogovorila?«

»Da te jaz za ženo vzamem, zatorej smem poljubljati te, kolikor hočem.«

Deklica ga srpo pogleda, obledi, zardi — in pade presrečna na kolena pred sedečega.

XI

Drugo jutro je dobil Nikolaj od svojega očeta nalog, zapreči voz in v mesto voziti se, da plača neke večje vsote denarja, katere stari ni hotel hlapcu zaupati, ali pa je sina poslal, da ga navadi v poslovanju. Obenem mu je bilo naročeno mnogo manjših reči, tako da je mogel stoprav drugi dan domov priti. Zato ni bil nič pri Pridanu.

Med potom v mesto, ko je spehan konj, v klanec vozeč, počasno korakaje, glavo nekoliko povesil, razpustil je bil tudi Nikolaj vajete in s konjem vred premišljal; konj je mislil, vedi Darwin o čem, Nikelj pak o včerajšnjem dnevu.

In zdelo se mu je, da ni prav zadovoljen. Vse je prenaglo prišlo. Tako brž ženiti se! Mudi se prav nič še! In kaj njegov oče — ta čudni mož — k temu poreče? Nazadnje se bode še zasmejal po svoje ali se celo jezil, kar ni potrebno, še manj pa prijetno. Vrag vzemi strica Pridana, da je baš ob takem času prišel! Ko je enkrat videl in zvedel, potem, to se ve, da ni bilo mogoče drugače ravnati; Nikolaj se je moral moža izkazati. Ko bi se bila stvar dala le malo odložiti še, pa bi bilo bolje. Sicer bi bilo pa res lepo, ah, in krasno življenje, ko bi bila Tončka že precej njegova, to je res. A kakova žena bode? O tem prej ni še mislil. Dobra. Samo ko bi … E, kaj, bode že kako!

Medtem je bil konj po klancu do vrha na ravno prišel, voznik se vzpne, nategne vajeti, konj se domisli, da ga krepka roka vlada, in brzo ubere hiter dir pod nogami, da hladilna sapa Nikolaju preko ušes zapiše in mu težke misli odnese.

Ob istem dnevu, le kasneje proti večeru, pak je sedela mlada Tončka gori pred vilo na Podvinu pri svoji prijateljici, gospodični Luizi. Malokdaj je bila tu, ker morala je vendar doma gospodinjiti, čeravno siljena ni bila. Ali kadar je bila tu, brigala se je močno za rože in cvetice, ki so bile v gredah pred hišo, brigala se za divjo trto, ki je ob zidu do strehe rasla, in stopala je rada sem ter tam.

Danes pak nič tega. Prijateljica ji je poznala, da nekaj ima; to se ji je videlo na ustih. A čakala je hudomušno, da bi sama začela pripovedovati, kaj je novega. Ni se motila. Tončka je počasi začela, bila izpraševana potem in nazadnje naglo vse povedala — radostno novico, da je nevesta!

Ko bi bila srečna deklica boljša opazovalka, a ne tako v svoje srčno čutilo utopljena, zapazila bi bila, da se je gospodična zganila od začudenja in ji je prvi hipec oko prav čudno zaiskrilo se.

»Tako?« zavzame se gospodična s čudom in vpraša: »Ali ni malo prehitro?«

»Zakaj?« vpraša deklica osupnjeno.

A ona vzrokov povedati dolžna ostane. Tudi baš v tem hipu zakašlja v izbi njena tovarišica, bolehna gospa pristavova; zato se spne oh zidu in jo skozi odprto okno vpraša, če kaj želi.

»Posedi, skoraj pridem nazaj,« reče — potem skoči v hišo in je precej dolgo ni nazaj. Tončka je mirno sedela na klopci, zrla v trnovo mejo, kjer so vrabci vpili; a ni slušala vrabcev, njene misli so bile daleč proč.

S svojo polspleteno nogavico v belih prstih pride gospica zopet nazaj, sede k Tončki in začne čisto navadne reči izpraševati, skakaje sem ter tja, od nič do nič. Naposled vpraša: »Ali še misliš o našem izletu enkrat kako dopoldne ali nedeljo, kadar moji svak pride sem?« 

»Da.«

»To se ve, da pojde tvoj ženin z nami.«

In takoj je začela zopet o neki novi obleki razpravljati. Tončka si sama ni upala več besede obrniti na ono, kar ji je prej zaupala tako iz srca in duše. In vendar bi bila tako rada in rada govorila, veliko govorila o tem s prijateljico. Zakaj se ji to tako malo važno zdi?

Prvič v svojem življenju je čutila, čeprav si o tem čutu z mislijo ali besedami ne bi bila mogla razjasnila dati, kako je nemilo polnemu srcu, če je tudi sreče polno, če nima prijateljske odprte duše poleg sebe, kateri se brez skrbi sme odkriti.

Nagloma vstane in reče: »Jaz moram iti.« »Že?« vpraša Luiza hladno. »Kasno je.« »Lahko noč.«

Nocoj je bil prvi večer, da ji ni gospica Luiza rekla: jutri zopet pridi.

Imela je namreč svoje misli in včasi človek najrajši premišlja na samem.