Napake slovenskega pisanja

Napake slovenskega pisanja Fran Levstik

ureja M8urja

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, 1858.
Viri:	dLib [1]
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo pa le nemški. Po takej poti ne upajmo kmalo izverstne proze. Čudo res ni, da je tako, ker se ločimo iz domačega kraja, ko smo še otroci; potem pa v mestih živimo, govorimo večidel nemški, beremo večidel nemške knjige poleg pisanja druzih narodov. To je užé stara tožba, pa vender še zdaj nova. Ni še dospelo naše slovstvo do tiste stopinje, da bi se človek do dobrega izučil jezika iz golih knjig; zaklad slovenščini je zmirom še kmet in ljudstvo zunaj mesta. Ali koliko pisateljev pa je, ki morejo na selu živeti? Zato je pa tudi sostavek našega jezika, vzlasti v knjigah, redek, o kterem bi se brezi skerbi reklo: to je čist in dober govor! Bog obvari, da bi s tim hotel koga ubadati, ampak samo dovoljeno mi bodi, naj povem odkrito svoje misli, kakor gré poštenemu človeku.

Malo se je do zdaj še pisalo o skladbi slovenskih besed v stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti o tem, pa ne bom pozabil narhujih in narnavadnejih grehov slovenskega peresa v zdanjem času. Naj se mi tedaj ne zameri, da opominjam tudi to, kar se je sèm ter tjè uže opomnilo po „Novicah.“ Izgledje, ktere bom tù pretresal, vzeti so skoraj vsi iz neke naših knjig, ki je bila ravno pred mano, ko sem to pisal.

1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da glágole (zeitwörter) devamo vedno le stavku na konec, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „O mraku se že napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe zavije, in tudi par samokresov za pas vtakne.“ Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa vprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje: „Napravi se že o mraku; obleče spet moške oblačila; zavije se dobro v kožuhe, in vtakne tudi par samokresov za pas?“ Poiščimo si druzega: „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in se le sèm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine spomnivši prederzno poskoči, bomo lezli.“ To je taka zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad povedal.) ^[1] Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako le: „Lezli bomo poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in le sèm ter tjè poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja, ker prestavljamo nemške misli od besede do besede. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: „Mesec je svitlo svetil.“ Kdo tako govorí? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond leuchtete hell?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! On!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „On mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec osebnih zaimen sploh pred glagol ne stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga razveseljevále naše koderčije!

Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopove-dovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz trne izgledov edinega: — — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, po-koršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere ohranil." „Ohranilu je ravno trideseta beseda za pomoznikom: ,j e." To ni slovanski! *) Kdor noče meni ver­jeti, poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.

Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati pomoz-nikov: „s e m, si, je, bi, bil, bom i. t. d.,u tudi ne okrajšanih oblik osebnega zaimena; „se, si, me, mi, te, ti, g a" predeleč od dopovedovavnika; le malo stavkovin členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če je dolg, ali še celo po dva. S tacim so naši pisatelji bo­gati , na pr. „Pri tem pogovoru sije stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pri­tekla, obrisa L" Ali bi se ne moglo reči: „0 b r i s a 1 si je večkrat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsi­ktero gorko solzo, ki i. t. d.?" Serb res da časi vrine kli-cavnik ^vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le ena beseda, na pr. ,,Sto li si se, sine, namrdio ?u Bere se tudi v narodnih pesmih, da je kratek mali stavek (nebensatz) vgojžen med okrajšano zai-mensko obliko in med glagol; pa tacih izgledov ni dosti; jaz vem dozdaj le za dva: „Sve joj, sta je i kako je, kaza;" nadalje: „Sve mu, što je, po istini k a z a." Ali vsako uho čuti, posebno v pervem, da se je pevec osvobodil skoraj čez navado. Večkrat se bom opiral na slovstvo serbskega 1 j u d s t v a##), ker je to narečje na­šemu naj bliže, in ker sta v njem stavek in misel krepka, domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega jezika. Vsaka beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne sko­vana z veliko skerbjo, pa vender napek; tu misli in govori prosti narod. Skladba je čista, posebno v pesmih; v pri­povedkah ne vselej tako, ker jih lahko vsaki pripove­duje in kvari, kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjene; učiti se je mora, kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil V uk pravlic tako skerbno zbirati in tenkovestno primerjati, kakor je pesmi, za kar naj bi mu veliko hvalo vedili vsi Slovani, vzlasti pa Serbje. Kako bi se bilo njihovi krasni lastnini godilo, da je prišla v roke neukretnemu Konstantinu Kau-licii, ki je iz svoje modrosti dodeval in popravljal, kakor

se je njemu zdelo?

(Dalje sledi.)

• ) O tej napaki so govorile „Novicea že večkrat. Naj bi ča­stiti pisatelji naši zapomnili si to pravilo prav dobro, da bi treba ne bilo toliko popravljanja, pri kterem se še vendar prezre marsikrat kaj. Vred.

• • ) Ne pravim zastonj: „ljudstva.u Pis.

---

12 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Nemec govor končava z glagolom, Slovan ga sploh ž njim začenja, vzlasti kadar govori v zdanjem času namesli preteklega, in tudi, kadar je stavek kratek, da nima razmer (umstande) in druzih sklonov po­kornih glagolu (erganzungen); potem se le versti druge člene. Priloge (beivvorter) devamo v navadnem govor­jenji pred imena (hauptvvorter), in vsaka beseda, ki poj a s nuje, naj stoji blizo pojasnjene. Razmere, ki značijo: mesto, vzrok, čas i. t. d., in vse drugo, kar pojasnuje glagol, mora biti, kolikor more, blizo njega; časi pred njim, časi za njim. Le razmera, ki znači ka­kovost (art und weise), mora stati pred glagolom, ako je imenovavnik (subjekt) postavljen pred glagol ali pa v glagolu skrit; sicer je lahko tudi za njim; n. pr. „Pred pojedino na glas molijo za mertvega;" pa ne: „pred pojedino molijo naglas za mertvega." „Sani h i-tro teko;" ne: „teko hitro sani;" vender je tudi prav: „sani teko hitro", ker tu stoji glagol za imenovavnikom.

Imenovavnik stoji sploh pred kazavnikom in pred druzimi skloni, časi pa tudi pozneje; saj nas jezik je ugibčen; oberneš lahko govor, kakor ti bolj prav sodi; le dopovedovavnika ne loči tako deleč od pomoznika; nikar ga ne hrani vselej za na zadnje.

Navada je, da začenjamo govor z velicim stav­kom (hauptsatz), za njim pa stoji mali (nebensatz), ali ga pa gojzdimo va-nj ; časi je tudi pred njim, ako znači razmere (umstandej, ali pa če stoji namesti i m e n o v a v-nika (subjektivsatz), ali namesti druzega sklona (erganzungssatz), ter se začenja z besedami: vk d o r, kar, kteri, čigar i. t d." Samo pomniti se mora, če je mali stavek vgojžen ali pa za velicim stoječ, da ga je sploh pritisniti precej k tisti besedi, kterej je dan v pojasnilo. — Nemec druži mnogo velicih in malih v en stavek; Slovenec dela raji bolj kratke odmere v govoru.

Izgled, v kterem je mali stavek za velicim: „OIga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu povpraševala tako zvesto, da je skoraj omečila serce Ivanovu." Tukaj se mali tišči besede: „z v e s t o," ker jo pojasnuje; vender je tudi prav: „01ga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu tako zvesto povpraševala, daje i. t. d.," ker mali stavek ne pojasnuje samo besede: ,,zvesto," ampak ž njo tudi glagol.

Izgled, v kterem je mali vgojžen: „Pobožen menih prosi prečiste device Marije, ki je zdravje bolnikom, posebnega pripomočka bolnim revežem." Tu se mora mali tiščati besede: „Marije", ker jo tudi pojasnuje.

1 z g 1 e d j e , v kterih so mali pred velicim: „K a r sem kupil, to bom lupil." „K d o r bo kravo vračal, ta bo oves plačal." „Cigar so konji, tega je voz.u „Da (kadar, ako, če) te vidim, pa te bom poklical."

O lem bi še lahko govorilo še več, ali tukaj branita čas in kraj, da ne rečem tudi pomanjkanje terminologijskih oblik. Se zdaj so Vodnikove besede te verste bolje od vsega, kar napiše uni ali ta; vsa novina je taka, da nas Bog vari! V neki slovnici, ki nima pisateljevega imena, beremo: „p o d s e b e k" (subjekt), „o r e č e n j e" (pra-dikat), ,,nobojni" spol (sachl. geschlecht) po latinski besedi: n e u t r u m, narejeno iz: „u obede n." Ali kako more živa duša iz: „n o b e d e n" skovati „n o boj ni?" Ta beseda bi mogla izhajati po analogii samo iz glagola: n obiti, ki ga pa nikjer ni. Gotovo je bil stokrat bolji stari srednji spol. Tudi se bere: „n ar a v a = s itte"; ali uže pri starih Slovencih je : „s i 11 e z=z v r a v, a, m. s p."; „narava" je nova beseda za ptujo: na tura. Dalje stoji: „1 e p o dišati" —vvolriechen, „dobro dišati" zzrvvolschmecken. Rad bi vedil, kje »e

---

13------

tako govori? Kmet časi res veli: „ta jed mi diši; ali s tim le dopoveduje, da ima želje do kake jedi, ne pa, da je: „w o 1 s c h m e k e n d." Dolenec bi djal: ta jed je slastna, neslastna, ima slast, nima slasti. Ko bi ta knjiga ne imela spredaj letnic, go­tovo bi mislil, da je pater Marko njeni oče; le on je znal barbariti, kakor je na pr. naslednje: „podbudu-jejoc, odstrašujejoč (abschreckend), *) (nase) vlečejoč **) (kraj) rr anziehend, okrepčujejoč, zadostujejo č." In tacih napak ni kraja ne konca, ka­kor bi ne imeli razun slovnic uže dovelj družin pisarjev,

ki nam jezik pridijo.

(Dalje sledi.)

• ) Absehrecken se pravi: ostrašiti, ne: odstrašiti. Le tacaš bi se reklo, da je kdo na pr. tateva odstranil, ako bi mu bilo vedeče. da bo prišel krast, pa bi se v kosmato kravjo ali volovsko kožo zavil, i tako odgnal ga. Odstra­šiti je: „wegschrecken.u Pis. .**) Horrendum

---

19 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Dalje.)

2. Stavkov ne smemo začenjati spomozniki, ne z okrajšanimi oblikami osebnih zaimen, tudi ne z okrajšano obliko g l a g o 1 o v o : hoteti: „č e m , c e š , če i. t. d." Napek je: „Ga utolažit poi­ščejo kake sladkarije"; ravno tako tudi: 53C e m te oglasiti (sic ?) pravi streže" (jch will dich m e 1 d e n). Druga na­rečja vselej stavijo te besedice še le za glagol, ako ni pred njim kacega imena, z a i m e n a i. t. d., ki imajo moč, da potegnejo te besedice bliže sebe pred glagol, na pr. „Da se priča i pripovijeda." (Vežica: „iu (und) nima te moči; „i n, in ou jo imata). — Najneukretnise pa je, ako stoji pred velivnikom (imperativom) okrajšana oblika osebnih zaimen: „G a ujemite in k meni pripeljite !u Kaj ta-cega se le v knjigah bere; ali govoril gotovo še nihče ni tako, daravno Slovenec ni prevesten pri stavi tih besedic, ker je naš jezik več ali menj ponemčen celo v najbolj skrivni tokavi, in tudi ni vse zlato, kar pada kmetu iz ust. Naslednji stavek gotovo ni za nič, akoravno ga je govorila baba, doma iz kraja, kjer je slovenščina dobro čista: „Oženil se je brezi vsega mojega vedosti." Ko­pitar je djal, da si upa dobiti za vsak naš germanizem dva č e s k a in dva poljska ter dva turcizma v serb-s k e m. Nemogoče ni; ali tajiti pa vender ne moremo, da je naše narečje ravno v stavi svojih besed popačeno in po-ptujčeno skoraj bolj od vsih druzih. *)

Tudi ne bodi pozabljeno, da besedica: „ne" mora stati vselej pred velivnikom, nikdar za njim. Kosmat ger­manizem je: „Tzverzi me „neu, namesti: „ne izverzi me!"

Ali Slovenec vender časi govor začenja s pomozniki? z okrajšano obliko osebnih zaimen in glagolov: „hoteti"? in sicer:

a) v skrajšanih stavkih, na pr. „s e v e, s e z n a", namesti: „to se ve.u Vzlasti prigovorov je veliko tacih: „Kdor ne misli plačati, s e ne puli za ceno" (ta se ne puli). Take izkrajške imajo tudi druga narečja, dasiravno toliko ne, ko mi, na pr. „Cini mi se, b i mi bolje bilo"; namesti: „da bi mi i. t. d." „Kakby zralo žitko v poli, b y vezdy jaro bilo ?" namesti: „k d y b y vezdy i. t. d."

b) Kadar je glagol: „b i t i" samostojen in ne pomožen, in vzlasti, če ima naglas (nachdruck) na pr. „Ali si moj prijatel ?" „S e m tvoj prijatel!" „B i 1 je oče, ki je imel tri sine."

c) Kadar imajo : „s e m, bom, če m" polno obliko : „jesem, bodem, hoče m". Mi smo izgubili: j e s e m; v druzih narečjih še živi. Serbske pesmi: „ Jedni vele: jeste preturio; namesti: „preturio j e."

d) Časi, kadar stoji mali stavek pred v e 1 i c i m, na pr. „Ko ga vidi, kako tava, mu pomoli verv." Serb bi velel: ,,onda mu pomoli"; ali tudi: „pomoli m u vervu; tudi v našem jeziku bi ne bilo neprijetno: „tedaj mu pomoli." Djal bi, da pri nas v tacih na­merah celi stavki vlečejo te besedice bliže sebe pred glagol ravno tako, kakor smo popred rekli od posameznih bolj važnih členov.

Kadar mali stavek gojzdimo v velicega, moramo staviti okrajšano obliko pomožnega glagola precej za vejico (,), ker ni več v navadi: , j e s e m, jesi i. t. d." na pr. „Tvoj brat Fedor, že od nek­daj malopridnež, j e ubit." „Otahičanje, ki žive na otoku Otahiti, so lepi ljudje." Gotovo bi se terdo glasilo: „Tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež, ubit je." Premalo svobode v govoru pa nam bi pri­voščil , kdor bi hotel, da naj vsaki stavek te verste zasuknemo tako-le: „Ubit je tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež."

e) Kadar vprašamo : „S i vidil mene ?" „S i - li odgo­voril?" Tako je tudi pri drugih Slovanih.

Nemci devajo časi pogojfvni govor (bedingungssatz) v obliko vprašavnega, na pr. „H a t e r k e i n' s, macht er ein's"; namesti: ,,w e n n er keuVs hat. Tudi naš Preserin pravi: „č e š biti v krajnskih klasikov števili, debelo jo za-robi"; namesti: „ako češ biti i. t. d." Mislil sem, daje to le nemškemu jeziku lastno; ali tudi Slovan je vsaj nek­daj tako govoril, če zdaj več ne. Bere se v dveh najstarjih odlomcih kraljedvorskega rokopisa, v ,,snemu" in „Lju-b u š i n e m sadu":

Staročeski: Slovenski:

„Rozrešite moje vypovedi, „Presodite moje si izreke,

Budete-li u vas po rožama; Ako bodo po razama vašem;

Nebudete-1 a vas po rozumu, Ce ne bodo po razumu vašem,

Ustavite ima novy nalez." Vstanovite jima novo sodbo."

Snem: — —

„1 umre-li glava celedina, „In umre-li glava rodovini,

Dieti vse tu zbožiem vjedno vladu." Vladajo naj vkup blago otroci."

(Dalje sledi.)

t

• ) Tega ne moremo poterditi po vsem; prebiraje mnogotere časnike slovanske si večkrat mislimo, da si tudi našim bratom ravno taka godi in včaBih še huja. Vred.

—- 26 —

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Dalje.)

3. Tretja navada gerdega nemškovanja pak je, da kerčimo male stavke, devaje dopovedovavni glagol > „n e d o 1 o c i v n i k" (infiniti v). Tako pišemo vsi: bodi -Peter, bodi-si Pavel. Vzlasti le-ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najbolji naših pisateljev * skora ne vedo, da to je neslovenski.

Ne mislim, da naj se nedoločivnika tako ogibljemo. kakor Serbje, ali celo Bulgarji, ki ga dan danes uze ve -nimajo; gotovo je pa vender, da pri nas nikoli ne sme in ne more stati namesti celega stavka po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušal, in vidil sem, da nimamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: „hoteti, moči, morati, smeti, dati (lassen), želetiT veleti, ukazati, zapovedati, začeti, nehati, braniti, upirati, vreden biti, željen biti. spo­dobno biti, nimam kaj, nimam kam, nimam za kaj (za čim), in morda še kaj — pa malo — družin. Toda pri mnozih med temi rabi kmet poleg nedoločivnika skoraj še raje vežico: „da.u Iz tisuč izgledov, kako naj se ne piše, berimo samo kake tri: „Skoraj bi se bil tako deleč

---

27------

spozabil, mu kroglo v serc-e poslati.*' Tu je vsa misel malega stavka cisto nemška. -Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedil. kaj praviš. Imelo bi se reci: ,,Skoraj bi se bil toliko spozabil, da bi ga bil kmalo v serce vstrelil." Dalje: „01go vedno veselo viditi, tudi V azil serčnejši postane4*; namesti: „tudi Vazil je bil serčneji, ker je Olgo vidil vedno veselo." Tukaj bi še Nemec ne djal: „Die Olga immer tfroh zu sehen, vvurde auch Wasil herzhafter." Še več taeega se je prikralo v naše pisanje, kar pa vse vkup nič ne velja, na pr. ^sestro viditi, skočim z voza"; ali: „to novico slišati, ostermim." To so skerčeni stavki nedoločivni (in-finitivsatze), ki jih prosti človek ne govori, in razun nas tudi ne piše nobeno drugo narečje. Se en izgled: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije/' Imelo bi se reči: „da bi #a ^tolažili, poiščejo kakih sladkarij"; ali pa : „da ga u tolažijo i. t. d."

Beli Krajnci stavijo po serbski navadi namesti pogo-jivnega naklona v preteklem času, pogojivnik sedanjega, na pr. ,,Da grem jaz v mesto, gotovo bi me ne bilo več nazaj"; namesti: vako bi bil šel jaz i. t. d." To je po-sneme vredno, ker je kratko, lepo in domače; s tim se mnogokrat ognemo brezištevilnih oblik : b i b i 1 i. t. d.; ali kaj, ker naši pisatelji svojeglavno zamečejo vse, kar niso slišali v svoji vasi, ali pa še celo v svoji koči. Le nem-škovanja se v slast poprijemljejo, naj ga slišijo ali bero!

4. Ne smemo tacih stavkov devati vterpivni na-kloji (leideform}, v kterih stoji potem imenovavnik v ro-divniku s predlogom ?1od." Nihče ne pravi: ,,Bežim, ker sem bil od oč.eta tepen; ampak: „bežim, ker so me oče te4>ii.4* Ako bi te kdo vprašal: zakaj bežiš? in ti bi mu odgovoril: ,,ker sem bil tepen"; vender ne bo uni dalje vprašal te: od koga si bil tepen? ampak djal bo: „kdo te je te pel?" Stari Slovenci so devali take stavke lahko v terpivni naklon, ker so imeli storifnik brezi predloga, na pr. „T r a v i č k a, stupana cuzim k o p y t e m." ,,V'zveden bysf Jisus duh1 m v' pustiniju." „V'«ja mnie predana sut' o t'ceni moim." Ako je v delavnem stavku imenovavnik živa oseba, Slovenec ne jemlje nikoli ter-pivnega naklona; kader je pa imenovavnik reč, potem ga lahko denemo v stonviuk s predlogom vsu , m tako naredimo terpivni naklon. P r e š e r i n pravi: „poroseno o d ljubezni čiste.". To je gotovo neslovenski; ali dobro bi bilo: „po-rošeno s čisto ljubeznijo."

Vem, da se bere tudi v starem: „lskusit se o t dija-vola** (um voin teufel vetsucht zu vverden), in več taeega; ali to je zasejano iz gerškega. Rusi pri takej priložnosti rabijo sami storivnik, tako sploh tudi Cehi; Poljci, bolj poptujčeni, devajo časi, posebno pri živih osebah, rodivnik s predlogom: „p r z e z." Pa ne spominjam se, da bi bil kaj taeega bral v serbskih narodnih pismih, razun dveh namer: „To ni magla od Boga poslana;" in pa: „Nije rodjena od oca i majke." Ali ta dva oba izgleda sladita po cerkveni slovenščini, ako ne rečem, da v zadnjem pred­log : „o d" bolj znači mer *), od k o d je rojena. Prosti Serb govori po duhu našega jezika le vedno raje v delav­nem naklonu; se ve da se učeni poprijemljejo terpivnega, obračajo se po ptujcih. Vedno bi se moralo našim južnim bratom na uho trobiti : Pustite ptuje blago ; učite se jezika iz svojih neprecenljivih pesmi; iz njih zajemajte; berite jih noč in dan. da jih boste umeli ! Naj imajo vaši poetje krasne pesmi, zložene po duhu izobražene Evrope, ktera njih je vredna jermenje odvezati Kraljevičevim ? Žalost in nevolja obhaja človeka, ako bere serbskih in ilirskih pisa-

teljev poezije, ki so jih skušali peti po narodovem duhu. Kako omledno je večidel vse! Zakaj ? Zato ker so p tujih misli tako polni, da ni več prostora za domače.

(Dalje sledi)

• ) Mer i. žensk. sp. die richtang. V Laščah pravijo: v ktero mer je tekel? Me roma je beilaufig, ako je govorjenje od velikosti in prostor*. t\ pr. ^kolika me roma je palica? Kako me roma bucele sede?44 Pis.

---

44 ------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Dalje.)

5. Napek rabimo same rodivnike, ako ž njimi ho­čemo zaznamovati čigavo s t. Nikdar kmeta ne slišiš: 5?Ko prideš do vrat mesta;-* „to je sina sin, hčeri brat." Ako vprašam: do čigavih vrat? čigav sin ali brat? ne moreš odgovoriti: „mesta; sina; hčeri." Sam rodivnik je ušesu premalo; zd i se, kakor bi nekaj manjkalo; in ce je krajši rodivnik, bolj se nekaj pogreša v odgovoru.

V tacih primerah se govori na dva načina: deva se namreč namesti rodivnik a prilog, na pr. „Ko prideš do mestnih vrat; to je si novi j i sin, h čeri nji brat; grof en j o sestro sem vidil (der grafin schvvester.)" Serb-ski: „ Volim brata od oči njega vida."

Tudi se jemlje dajavnik (dativ), ki mora stati vselej pred besedo, ktero pojasnuje: ,,Ko prideš mestu do vrat; velik je očetu do brade; bratu je konj ukraden; pojdi vragu v — ." Posebno Serbom je to navadno: „Prnu vila nebu pod oblake; nahodi se šatoru na vratih; ona izjede ribi desno krilo."

V prozi bi se imeli tacih samih rodivnikov ogibati, kolikor se da; v pesmih pa, ki imajo mnogo prosteji govor, ni vselej mogoče. Bere se uže v kraljedvorskem rokopisu: ,,lom oš čep o v, blisket mečev, ohenj bure itd." Tudi v serbskem se nahaja semtertje kak rodivnik te verste, pa v junaških pesmih redko; več se jih bere v ženskih — ali opomniti je, da mnogi med njimi diše po cerkveni slovenščini, na pr. „Vodi je (jo) u ime Boga; rožanstva lug", namesti sicer navadnega: rodjenja lug; to je log, kjer se je rodil Kristus.

Drugače je to, ako ima rodivnik pred sabo: prilog, zaime ali ime, da ga pojasnuje. Prav je: „hiša mojega očeta; žena starjega brata." Serbski: „Noja ptiča krilo; dvori Petra Mrkonjiča." Ako vprašamo: čigava hiša, žena; čigavo krilo; čigav dvor? lahko odgovoriš: „mojega očeta, noja ptiča, Petra Mrk o njiča." Tukaj v uho ničesa ne pogreša v odgovoru.

Časi ima tak rodivnik še le za sabo eno ali več besed zavoljo večega pojasnila, na pr. „Goveda su Milice moje einovice; kči goved ar a iz toga i toga sela; sin čara od one zemlje."

Da bi kdo napek ne razumel, opominjam, da je ta rodivnik vselej navaden in dober, ako znači k oliko s t (genitivus partitivus), na pr. ,,kos kruha, sod vina, kaplja ker vi, kita vijolic." ; toeti ga hočejo tudi nektera imena, ki so na-se vzela predlogov pomen: „konec vasi, sredo mize (postavite), vkraj hiše, uno stran Save, križ potov i. t. d." Hoteli so z rodivnikom nado­mestiti naši pisatelji stari sami storivnik, pa tudi proti jezikovemu duhu, na pr. „Mogočnih rok ga zavihti, *) namesti: „z mogočnimi rokami." Res jako pogrešamo zgubljenega storivnika, ali kdo si ga pisati upa? Nikakor ne velja staviti namesti njega rodivnik. — Ta sklon pa je vselej na pravem mestu, ako popisujemo lastnosti. Dobro je: „človek bistrega očesa"; napek je: pogledal me je „bistrega očesa."

6. Nemškujemo, ko devamo: „bom, boš, bo i. t. d." za nemški: „werden", ki je pomoznik terpivnega naklona zdanjega časa, na pr. „Do verha pridšemu bo ves trud obilno poplačan, to je: „Der bis zum gipfel angekommene wird fiir seine muhe reichlich entschadigt." Prešerin ima obilo tacih napak.

7. Grešimo v posameznih besedah.

• ) Tudi to je germanizem. Posebno stari Nemci so radi govorili: „s t ar k en ar me s griff er ihn an; verhangten ziigels sprengte er hinein"; še zdaj se bere: „gutes muthes betrat ich den weg." Pis.

Kolikokrat smo uže slišali in brali, da: „znam" se pravi „sciou, pa ne: „possum"; vender si tega ne mo­remo vtepsti v glavo; enaki smo otrokom, ki se uče slov­nice. Vem, da slišiš tudi kmeta časi: „To ti zna škodo­vati.46 Ali vprašam: kaj moramo pobrati vso sodergo po vsih kotih? Saj menda ni neznano nikomur, da kmet pravi ravno tolikrat: „utegne ti, utegnilo bi ti škodovati.4-Enake veljave je: „zna biti.44

„Zamorem44 rabimo v pomenu: „possum.66 Ali „morem" je „possum.44 Kmeta sem le slišal, da je go­voril to besedo takrat, kader je hotel ž njo to dopovedati, kar je Nemcem : einfluss haben: „ta veliko zamore pri cesarji.44 Pa tudi to menda ni prav domače? Govori se dalje: „hitro si je zamogel" (obogatel). „Ta mož pre­more tri sto.46 „Hitro si je opomogel44 (hat sich von seiner armut erhoit). Nikoli pa še nisem slišal: „tega ne zamore m dvigniti44; vender smo vsi zaljubljeni v svoj preljubeznjivi: „zamorem." Slovenec ne sme prestaviti vsacega nemškega: konnen (posse). Okorno bi se gla­silo: „To moreš lahko storiti44; namesti: to ti je lahko; to lahko storiš.

„lmeti44 v pomenu: ,,sollen.46 Kopitar uči, da gla­gol : „imetiu nima tega pomena; ali pri nas ga ima go­tovo. Dostikrat sem čul: „Dans ima (namreč: čas) priti; ne bil bi te imel (namreč: oblasti) zapreti.44 Gotovo pa je napek: „ti nimaš krasti!46 namesti: ne k rad i!

„Terjati44 ni to, kar je Nemcem: ,,fordern.66 Mi terjamo „za44 dolg samo tistega, ki nam je dolžan. Kmet se nikoli ne zmoti; vselej pravi: „kaj hočeš? kaj že­liš? kaj bi rad?44 nikoli ne: „kaj terjaš?44 Sliši se tudi: ,,kaj iščeš?*6

Vsaj in saj.44 Te dve besedi vedno menjavamo. Veči del naših pisateljev ne ve, kaj je „vsaj66 in kaj je „saj." „Vsaj je nemški: „wenigstens44, na pr. „Vsaj jutri pridi; vsaj kruha mi dajte.66 „Saj44 pak se pravi: „doch, j a doch.44 „Saj si bil tukaj; saj si človek, ne skala!"

„Kakoda, kdo da, kje da.66 Bere se: „ko sem vidil, kdo da je tam; povedi mi, kje da so oče?46 To je laški, tudi starim Nemcem navadno, Dolencu pa čisto neznano.

„Za66 = „zum66 z nedoločivnikom, na pr. „pero za pisati.66 To menda vsak ve, da je ptuje, ali vender se bere časi tudi po knjigah morda za to, ker je prišlo jako v navado celo po tistih krajih , koder se naj čisteje govoru Slišal sem pa Dolenca: „ta riba ni za jed;66 serbski: nema ništo zajelo.66 Tukaj moramo tedaj namesti nedoločiv-nika vselej narediti glagolsko ime.

„Brez da bi46 je kosmat germanizem, dolenskemu kmetu čisto neznan. On pravi: nisem ga vidil, pa vem kdo je ;66 ali: „vidi ga ali ne vidi, vem — — ;46 tudi: da si ga nisem vidil, ako ravno ga nisem vidil, vender vem itd.64

Ravno take veljave je: „namesti da bi.'4 Kmeta sem slišal: „ne da bi mu bil pomagal, (ampak) še bežal je, — še le bežal je.66

„Nicht einmal — um so weniger.64 To pravijo tako : „tega kamna še ne vzdigneš, nikar (užel da bi ga nesel.66

„Djati, deti.66 Gorencu je vse djati, bodi si: ,,po-nere66, bodi si „dicere66, in tako tudi pišemo. Dolenec pa dela razloček : „deti, (d ene m), del, deveno (v zlo­ženih glagolih: „deto66) mu je: „ponere66, na pr. ..nimam kam deti; kam si del? to je bilo sem deveno; odet, raz o det sem; on je do dobrega razde t (zu grunde ge-richtet); sin ga je raz del.46 Sliši se tudi: „Jeruzalem so raz d j ali; Jeruzalem je razdjan66, pa le samo v tem stavku; zato se precej pozna, da je prinesen iz cerkve. „(Djati), — djal, -—je: „dicere." Notranjci tudi pre-gibljejo: „deti66, ali v pomenu: „dicere64 v zdanjem časa tako-le: ,,dem, deš, de, deva, desta, demo, deste, dejo.46 Še nekaj ostankov tega zdanjega časa je v po-

---

45 -----

menu: „thunu, kakor: „to nič ne de; to mi težko de; to mi je težko delo." Govori se pa tudi uže: „to nič ne dene; to mi težko dene; to mi je težko djalo", ali go­tovo je pervo starje in bolje.

(Dalje sledi.)

---

58 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Dalje.)

Pervi pisatelj našega jezika, Primož Trubar, je bif Dolenec iz Rašice,^) blizo Turjaka. Njeg-ovo ime,*) kolikor jaz vem, tamkaj ne živi v nobeni rodovini več; le pripoveduje se, da je bil Luter Martin na Rašici rojen, in sicer v sedmi številki; to je g-otovo Trubar.

Dolencem gre tedaj hvala, da so začeli; potlej pa so Gorenci stopili na perste, in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi učenih glav, posebuo duhovnih, dosti več kakor med Dolenci, kar je skoraj se zmirom tako. Vračali so iz knjig vse, kar se ni slišalo nad Ljubljano, bodi si prav ali napek. Umaknilo se je obilo dobrega in lepega, kar ne rabi samo Dolenec, ampak vsi ljudje po tistih krajih, koder naš jezik še ni tako oskrunjen. Še le v poznejih dobah so začeli nekteri dolenski pisavci čutiti se, da imajo doma jezik dosti čisteji in bogateji od književne gorenščine; zatoraj so se poprijel! mnogoterih oblik, poprej do dobrega zaverženih. Dolenski g-ovor je

^} Jaz sem se rodil majhno uro hoda od „Rašice^. in dobro vem, kako se tamkaj govori; pa nikdar živega kersta še nisem slišal, da bi dan danes djal: „Raščica^^ (morda je enkrat bilo tako?) ampak „Rašica^; tako se pravi tadi vodi, ki teče pod vasjo. Vender se pa: y,šč na Rašici tenko in cisto izreka po vsih besedah^ kjer ga hoče imeti svojstvo našega jezika; tudi vsi drugi Dolenci govore tako; samo „keršanska" (namesti: kerščanska) cerkev" je prišla sem ter tje v navado, gotovo po duhovnih. Res da je sam Trubar pisal: ^^Raščica"; pa saj je tudi sam sebi djal: „Rastčičar!" Menda ga je premotila etimologija. Ne morem verjeti, da bi bil pozabil, kako govori ljudstvo, ki pravi: „Raščan" (prav za prav: Rašičan). To sem opomnil, ker ima gospod Metelko v slovnici: „Rašcica", in tudi po drugod se tako bere. Pis.

• ') Trubar je morda svoje ime sam poneslovenil; ali pa je bit rodu preseljenega od drugod v nase kraje, ker slovenski M se bil moral imenovati Trobar, kakor pravimo: trobenta, trobiti, trobel (kleines blasehorn; blumenkelch) trobast (von hervorstehendcn lippen) i. t. d.} ali pa morda: Trebar?

Pis.

---

59 -----

zaklad našega jezika v oblikah, besedah in prig*o-vorih; posebno je proti hervaški meji čezdalje cisteji. Kako lepa je t«idi notranjščina po nekterih krajih! Tam naj bi se učili pisarji, kjer se imajo kaj, in kar se tam bolj prav rabi, to je gotovo tudi vredno, da se tako piše, ko bi vesoljni svet zavpil, da ne. Kader se našemu književ­nemu jeziku dajo pravila, nam je Dolenca in Notranjca ua pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost. ^^') Vuk uči — in res je tako — da v jeziku, dokler nima še književnosti, dokler nima še za terdno ugotovljene slovnice, ni nobena beseda provincializem, da je le prav narejena iz domače ko-reoike. Slovenec nima še književnosti; naša si o v nj ca tudi ni še prav za terdno ugotovljena; od s klado vanj a se nam skoraj še le komaj sanja: toraj ne moremo reči: to in to je provincializem; pa ako je kaj med nami vredno tega imena, g-otovo ga je gorenski „š" namesti „šč", ker to je nasprotno vsemu slovanstvu!

8. Gerdo grešimo v sestavah, zlagajo po nemški navadi ime (hauptv^^ort) z imenom v ime tako, da osta-jete razun vezne čerke „o^* obe besedi pri starem, na pri­liko „parobrod, paro voz, parosklada, slavohram, psalmopevec, drevored, verozakon, polnomesec, polomesec, kolodvor itd." Bodi gotov, da vselej dereš jezik, kader koli sestavljaš ime z neglagolskim ime­nom v ime (drevored, verozakon); ali tudi ime s tacim glagolskim imenom, kije v ravno tem po­menu navadno samo zase, v ime, (slavohram, psal­mopevec).

Vse to verhovatimo proti svojstvu preubozega jezika večidel tako slabo, da največi jezikov modrostnik brez po­jasnila dostikrat še ne ve, kaj bi se rado povedalo. „Ko-lodvor je res okrogla, sama na sebi lepa beseda, pa vender napek zložena. Slišal sem kmeta, ki bere „Novice, kako se je neukretno pripravljal, preden mu je prišla iz ust, pa še zmirom na robe izgovorjena. Morda bi se bolje reklo: „voznica?" Saj tudi pravimo: „senica, kolar-nica, dre vam i ca i. t d." Posebno takrat človeka spre­leti jeza, kader bere take besede, ki se slišijo vsak dan vsaka posebej, pokvarjene po novapisateljski rabi, na pr. „v malo travnu, velikoserpanu i. t. d. Pre-čudo je, da še nihče ni pisal: „sirovomaslenoposodo-obročl" Vsaj brez potrebe naj bi ne sestavljal, kdor še za potrebo ne zna! Ravno tako nepotrebno je zveriženo tudi: „polnomesec, polomese c." Vprašanje: kako bomo pa djali: „der halbmond kampfte mit dem kreuze?" Odg-ovor: „Turci so se bojevali s kristjani." Vedno prepevajo Serbje turške boje, pa še noben slepec se ni oglasil o polomescu, in nikdar se ne bo, dokler bo prosti Serb prosto serbski mislil in govoril. Moramo li vedno prenašati ptuje misli od čerke do čerke iz ptujih besed ?! Kdaj se bomo prepričali mi Slovenci, da pisatelj, preden vzame pero med palec in kazavec, mora znati mi­sliti v jeziku, ako ga hoče pisati ?

Kako dela pa kmet, ki nemškega ne govori, kader mu je treba imena takej reči, kterej daje Nemec sestav­ljeno besedo? Poslušajmo ga! Nemec veli: „wagenrad, miihlstein", — a Slovenec: „kolo pri vozu, mlinski kamen"; pa ne: „vozokolo, mlin o kam en" po novi skazonavadi! Nemec govori dalje: „windmuhle", naš kmet pa: „veternik-^-^J^J, veterni malen, malenna sapo, na veter"; Serbje po nekterih krajih pravijo tudi: „vetrogonja."

¦) Sembrano hude litanfj? nam Gorencom bere gospod pisatelj! Pa naj bo! Saj res nismo celo brez vse krivde. Vred.

• • ) ^Vetcrnik" ni: „diebsschlu8 8el", kakor ima gospod Drobnio v besednjaku; ampak di ebs s chl iissel je ^vetrih^ iz nemškega: dietrich. Pis.

---

66 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Iz tega se učimo, da se v tacih namerah govori na štiri načine:

1. Jemljemo več besed, in ž njimi dopovedujemo to,

kar Nemec samo z eno, kakor: „kolo pri vozu; pero

za pisanje." Saj vem, kaj bodo rekli nekteri: blagor

Nemcu, ki lahko sostavlja, kar če, in kakor če! Odgovarja

se: izviren jezik mora imeti tudi kaj izvirnega v sebi, zato

se loči jezik od jezika; sicer bi ne bil nobeden več izviren.

Tudi pa je gotovo, da slovenščini, ki je prebogata s

končnicami, nihče ne more očitati uboštva zavoljo so-

stav, in nikoli nihče bi ga ne čutil, ne očital, ako bi mi

ne znali nemškega, ali vsaj tudi svoje bolj umeli. Pa kaj,

ko dosti pisarjev slovečega imena še ne zna sklanjati, ne

sprezati glagolov! Kolikrat se bere: „prinesen.

uleži se", namesti: „p rineš en, ulezi se!'4*) — Prav

za prav tudi nismo tako uredni v sostavljanji, kakor se misli

sploh, pa to le iz same nevednosti.

'» •

• ) Opomniti moram, da se je vrinil pri tiskanji v 6. lista n.t 44. strani v „napake slovenskega pisanja* pogrešek: „prinešen", namesti: wprinesen." Ta glagol spada v 1. obliko, in njegov nedoločivnik je: „prinesti." Ako se mu odbije zlog: „ti", ostane: „prineš"; temu se za delež je terpivnega naklona pridene: „e n", in potem je: „prinesen". pa ne: „p rine sen." Prinesen so djaii stari Slovenci, in tako se čuje še dan danes povsod po slovenskem — le malo-kje med Gorenci, pa v Ljubljani morda ne; vender p* menda nikoli nikjer nihče ne pravi: krava je „n a pašen a. pomol žen a", in glagola: „ napasti, pomolsti Lpo-molzti)" spadata tudi v 1. obliko, ravno ko: vp rine s ti.* Sliši se pa tudi ..prinesen'* menda zato. ker ima ta gla­gol v 4. obliki: ,,nositi.*fc Oe tukaj nedoločivniku odbije>: „ti", ostaja: „nosi"; temu se pristavi: „en", in deležje bi imelo prav za prav biti: „nosien"; ali: „si" se stopi v ^š*, zato: „nošen." Temu enako je: „prosen, košen, hva­ljen, hranjen i. t. d.u Napek je tudi: „poželjenje, hre-penjenje". namesti: ^poželenje, hrepenenje", ker „želeti? hrepeneti" spadata v 3. obliko. Se-Ii tukaj ne­določivniku odbije „ti", ostane: „žele, hrepene"; tema

---

67 -----

2. Jemljemo prilog z imenom, kakor: „m l in s ki kamen, kuhinjska dekla, kravja dekla L t. d." Časi izpuščamo ime, ter govorimo sam prilog, vzlasti pri osebah ženskega spola, na pr. „kuhinjska, kravja, hišna i. t. d."

3. Iz korenike ali stebla narejamo s končnicami ime, na pr. „veternik, volar, konjar."

4. Delamo tudi Slovani sostave. Ali nimamo besed: ..kolovoz, kolovrat itd?" Kdo pravi, da niso dobre? Serb ima poleg stotine druzih: „bogomoljaki (bethaus).

Ako bi dans ta dan kdo prišel k našemu pisatelju, in rekel mu: brate! „bethaus, vvindmuhle, s p in nr a d", lej tega nimamo Slovenci; kako se bo to djalo v sostav-Ijenih besedah? za terdno sem prepričan, da bi mu odgo­voril: ..molitvodom, vetromlin, predokolo." Zdaj pa poglejmo, kako si jih je naredil sam jezik, in prime­rimo jih z nemškimi!

„B e t h a u s" ima v sebi dve misli (begriffe): moliti in hiša (djanje in mesto); vsa beseda znači tedaj hišo, kjer se moli (namreč: Bog). Tudi „bogomolja" ima dve misli: Bog in moliti; vsa beseda znači naredbo nalašč zato, da se Bog moli. Nemec si Boga le misli, pa ga ne imenuje; a Slovan si ga misli in tudi imenuje; zato pa mesta ne imenuje, ampak le misli si ga. „S p i n n r a d" ima tudi v sebi dve misli: presti in kolo; tedaj: kolo za pred en je. „Kolovrat" ima ravno tako dve misli: kolo in vertiti se, to je: orodje, ki dela s kolesnim vertenjem. Res je tacega orodja mnogo, zato je „spinn-r a da bolje od naše besede; vender pa kolo ne more presti, preden se verti. Misel, ktero Nemec veže h kolesu, vi­dimo, da je še le nasledek tiste, ki jo veže Slovenec. Ravno tako je „w in d mu lile in vetrogonja."

Iz tega se učimo: ako nočemo , da bi se našemu je­ziku godila krivica, ne smemo vselej sloveniti nemških so-stavljenk od čerke do čerke; ampak vzame naj se misel (begriff), ki je gotovo in nerazvezljivo zedinjena z nemško besedo, akoravno je Nemec ni zaznamoval v sostavi, ker si jo mora človek misliti pred tim, kar dopo­veduje nemška beseda, ali pa morda še le pozneje. Na­mesti: „parobrod" bi se lahko naredilo: „parogoir*. ali tudi: „parogonja" po serbski besedi: „vetrogonja." — Dalje se učimo, da naj se ogiblje sostavljanja, kdor nima jezika pod košem*

Slovan se derži pravil, kader sostavlja, in sicer:

L veže, to je med besedi, iz kterih nareja sostavo, deva po terdih soglasnicah vezno čerko „o", po ozkih „e." *) V tem greše skoraj vsi naši književni možje; celo slovarji pišejo: „svojoglaven, življenj opis, možomorivka i. t. d." Pa uže stari Slovenec je djal: „ličemer" (heuch-ler), ker nekdaj je bila tudi soglasnica „c" skozi in skozi ozka; ##) in še dan današnji vsa dolenska stran razločno govori: „svojeglav, močerad, konjedirec, Miše-dolci (ljudje iz Mišjega dola), Ker čep olje i (ljudje iz Kerškega polja), Kože tnal (osebino ime) i. t. d. Tega se lahko preveri, kdor hoče poslušati. (Dal. si.)

• ) Ozke soglasnice eo: ,?c, s, se, z, j, lj? nj> Pis.

• • ) Ne rekel bi dvakrat, da nisem v Laščah slišal poleg: »lon-covezec", tudi: „loncevezec.a Tam je soglasnica „ctt v nekterih namerah še ozka. Sploh govore: „mencev, kos­cev sem prosil; na sejmu je bilo malo kupcev." Pis.

---

74 ------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Sostave z veznico razpadajo v štiri verste, in sicer pod:

A.

a) Ime z imenom; zadnje ime ohrani samo steblo, sklon pak in pomen ima prilogov, na pr. „kozog'lav, a, o, zlatoust, zlatorok, zlato las, zlatorun (srb.) s vil o run (srb.^, zlato kril (srb.) z lat o rep (^Lašc), kos o rep nr gestutzt (Lašč.), srebropen = silberschau-mig (staroceski), zlatopesk = goldsand fiihrend (staro-česki), vekožyzen, =: evvig- lebend (staroceski), volko­dlak,^) kozo nog, psoglav."^)

Vidi se, da jemljemo v take sostave najraje žival­ska imena, imena telesnih udov, poleg tega pa tudi: „zlato in srebro."

Ako se pridene za moški spol končnica „^c", za žen­skega „ka", dobimo iz priloga ime, kakor: „p80glavec, psoglavka". Sploh je pomniti, da Slovan, ako je naredil sostavo jeziku po godi, potem iz nje, kakor bi imel kore-niko ali steblo pred sabo, dela: imena, priloge, gla­gole itd. Enkrat za vselej bodi rečeno, da se iz dobrih sostav praviloma sme izpeljati, kar hoče; tega še Nemec ne more. Vidili bomo, da v nekterih besedah še celo rA-mamo pervotne sostave, ampak samo to, kar je narejeno iz nje.

b) Prilog z imenom. Zopet ohrani ime samo steblo, sklon pa in pomen je prilogov, na pr.: ,,bosonog r=z einen einzigen stiefel anhabend (srb.), bosopet (Lašč.), suhopet, širokopleč (Lašč.), mlečnogob ^) = gelb-schnabelig (Lašč.), stermoglav:zz praeceps (Lašč. in srb.), bolnoglav:=:an kopfschmerzen leidend (Lašč.), praz-noglav, gologlav, golorok, golobrad (srb.), go­lo ver h =: kahlkiipfig (Lašč.), golotrb =1 einen blosseh bauch habend (srb.), prostolas = mit fliegendem haar (Lašč.), golomraz*)" (golomraza zima, t.j. merzla zima brezi snega, Lašč.)

Zopet nahajamo tukaj narveč imen telesnih udov, pa tudi prilog „gol."

Nektere tacih sostav dobivajo prilepek: „n" ali „a8t% vzlasti kader niso iz imen telesnih udov, časi pa tudi, če so, na pr.: „grenkokožen, de bel oko ž en, mlado-kožen (Lašč.) širokoperen (Lašč.), mehkonožen, golobradast (srb.) , mladoličen, okrogloličen, kratkočasen, gostobeseden = plauderhaft (Lašč.), sladkousten, h u d o m u š e n = schalkhaft (Lašč.), zlo-voljen r= iibel gelaunt (srb.), zlosrečen (srb.)""

') Ta beseda je bila nekdaj gotovo le prilog. Pis.

^) Nikomur se ne morejo priljubiti sostave, kakorsne so na pr. te: „srebr o nožicen (silberfiissig) , limbaroramen (11-lienarmig, prav za prav: X8VxojXsvog'). Pustimo: „limbar". pišimo raje, kakor govorimo: „lilija'*, enako družim Slo­vanom. Uže je bil opomnil g. Hicinger v „Novicah". kar je tudi res, da „limbar" ni druzega, kakor: „lili enberg." Pravimo namreč: „limbarska (Dolenec tudi: liberska) gora, namesti: „1 i I i en b erš ka" , in berž so menili pisatelji, ceš hvalo Bogu! limbar je slovenska beseda za: „lilijo.*^ Gredoc naj tudi opomnim, da nimamo besede za: „arm" (brachiumj. „Rama" je le: achsel, tedaj ne: „para od­ideta ramo v rami!" Stari Slovenci so djali: „raišica'^ (der arm), in Serbje pravijo še zdaj. Bere se v staročeskem tudi: „paža" (der arm), to je naša: pazha (pozuha). Ali mi govorimo samo: „deti kaj pod pazho; voditi koga (za) pod pazho." V serbskem je: „drže njega za oba pazuha.^ Iz tih izgledov se kaže, kakor da bi ,,pazha^ ne bila samo „achselh6hle (uchse)" , ampak časi skoraj tudi „oberarm (lacertus)." Pis.

^) Iz tega je tudi ime: „mleenogobec." Govori se: mlečno­gob ec, ti tega še ne smeš vediti! Pis.

• ) Iz tega je ime: „gol o m razic a", na pr. dans je huda golo-mrazica^ to je: velik mraz brezi snega. Pis.

---

75 -----

Namesti priloga se jemlje časi tudi kaka druga be­seda, njemu sorodna, kakor:

a) Glag^olova korenika z imenom v prilog, redko v ime, na pr. „vertog^laVj klap o uh =: von her-abhangenden ohren (Lase.), stermo^lav, i) ser-borit, mencorit (Lašč.), motoro^a (nekako motovilo, pa tudi les, ki je zanj pri zvonu privezana verv).

P^ Deležje (mittelform) preteklega časa terpivnega naklona z imenom v prilog, na pr. „vitorog z=z von gewundenen hornern (srb.), zvltorep := achlau, durchtrieben (^Lašč.)

y) Deležje zdanjega časa z imenom v prilog, na pr. „cvetečeličen" (Preš.)

d^ Zaime: „sam" 2) z imenom v prilog, na pr. „sa-movoljen, samokolen" =r einraderig; te pervotne sostave pri nas ni slišati, ampak navadna je le be­seda iž nje narejena: ,,samokolnica" zi= sehub-karren.

fi) Zaime: ,,svoj"z imenom v prilog; večidel ima pri-tiklino: „n'% pa ne vselej, na pr.: „svojeglav in svojeglaven; svojevoljen."

f) Čislo (zahlvvort) z imenom v prilog, pa tudi v ime. Za prilog se jemlje večidel, pa tudi ne vselej, prilepek: „n", še celo: „ast", za ime časi: „a'S tu3i: „ec", na pr. „e n 61 i k = gleich gross (Lašč.), dvadneven, trileten, s a m o o k zz: einaugig, sa­morog, samorogast irzeinhornig (samorogasta in samoroga krava, Lašč.), Triglav, trinog, stanoga zzz tausendfiissel) , S t a g 1 a v = centiceps (staročesko osebino ime>, stoki as, po Dolenskem tudi: steklas, šestogubec, šestoper = von sechs blattern (srb.), šesto kril z= von sechs flii-geln (^srb.), pa tudi: šestokrilen, samorog (ime), pa tudi: samoroga in samorogec'^zz: einhorn (Lašč.)

Nobene sostave niso tako negotove, kakor te: v slovenskem nimajo nektere nič veznice; nektere jemljo: „o"; beseda: „stanoga pa ima srednji spol množ-nega števila, kar je bilo menda starim Slovencem vselej navada, kader so delali sostave s čislom „sto." Serbje de vajo: „o", pa tudi „e'S na pr. „trostruk ziidreifach, troleten, tregodišnje" (vino); pri­meri naše: „s te klas I"

(Dalje sledi.)

') „8 ter m" je prav za, prav korenika, vzeta glagolu: ster-meti; pa zdaj je uže prilog. Pis.

^) Beseda „8am^ je časi čislo, časi pa zaime; v obeh pomenih se jako rada sostavlja* Pis.

—- 91 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.j *)

B.

V to versto spadajo:

a) Prilog s prilogom v prilog, na pr. „sveto-čnden (strcesk.), s t ar m ali =:zwerg (srb.) staroda­ven, s i vozel en (srbsk.J, „Dobrodrug" (priimek na Dolenskem; v češkem je „dobrodru8tvo" =zr abenteuer)* Morda je sostava tudi belokrajnska beseda: „č e r n o m a 1 j a s t" :=: brunet, kar pa ne spada prav za prav sem; iz nje menda izhaja: „Černomelj?*'

Namesti priloga se jemljo časi tudi tukaj druge besede^ prilogu sorodne, kakor:

a) Cislo z deležjem preteklega časa terpiv-nega naklona v prilog, na pr. „edinorojen^ pervorojen."

/5) Čislo z čislom v prilog, na pr. „samodeseta :zz zehnfach ^) (Lašč.), samostotero = hundert-faeh (Lašč.), samodrug zz: selbander (pri belih Krajncih je „s a m o d ru g a" z=: noseča), s a m o e d i n" 1= ganz allein (^Lašč.), kar bi MetJičan djal: „saiii samcat.*'

b) Prilog z imenom v ime, ktero dobiva potem prilepek, na pr.: „hudolesovina, staroputinazu spuren eines alten weges (srb.), hudournik." Nekam derzno je narejena beseda v serbskih pesmih: „bojnokop-Ijanik" zz: schlachtenspeerschwinger.

C.

Semkaj spadajo:

a) Ime z glagolsko (večidel čisto) koreniko v ime, na pr.: „kozopersk, listopad'^), vodomet, v e t r o m e t nz vvindstrom (srb.), kolovoz, delopust, bogataj = gotteslaugner (zdaj še samo priimek), ste-nolom znmauerzertrummerer (Koseški), rokopis, časo­pis, vodotopi= taucher (Kos.), čudotvor, licemer rz: heuchier (strsL), vinograd, rukosad = das von der hand gepflanzte (srb.) kolovrat, g la vose k"; (tako imenuje Laščan sv. Janeza obglavljenje: dansi je sv. Janez glavo se k). Tacih sostav ni kraja ne konca, samo vediti je, kako se morajo delati. Tudi naj se opomni, da bi imele značiti prav za prav le delavno osebo ali reč. Glavna beseda (grundwort) pripoveduje, kaj oseba ali reč dela, in ločivna (bestimmungsvv^ort), nad čim to dela; pa izgledje uče, da se jezik tega ne derži vselej.

Časi imajo take sostave prilepek: „ee, nik, a, je, J na." Pred pritiklinama: „a, i na" se tope soglasnice: „k, s" v: ,,č, s" i. t. d., na pr. „ču do tvorec, lonco-vezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelecnr bogenschtitze (Japelnovo sv. pismo), vodopivec^), ra­no celeč"*) ^wundarzt, kol o voznik, bogorodica=z

• ) V zadnjem sostavku naj se popravi: „vekožizen^, namesti: „vekvžyzen^^ 5 „pazuha^ namesti: „pozaha.^ Pis.

9 Prav za prav: selbzehnt; serbske pesmi: „Somosedmi us planina podje'^; t. j. on pa šest druzih. Pis.

^) Tu naj tudi zavoljo čuda imenujem sostavi: „deskoprask (conlissenreisscr), mehovlek (balgzieher bei der orgel), obe skovane med učenci. Pis.

^) Besedi: „Ioko6treIec. vodopivec^' imate v glavni besedi res glagolsko ime, ki je, posebno: ^pivec** — po na­ključji — navadno tudi samo zase ravno v tem po­menu; ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor t ^slamorezec, konjedirec, loncovezec.^ Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa. da enozlozna (einsilbi^ — nota bene!) glagolska korenika s pristavkom ^ec^ znači delavno osebo. Drugačnih izgledov te verste slovenski jezik nima! Pis.

'*) Ne: „ranoGelnik!^ Tako bi se imenovala kaka zel, ki celi, tudi kak drugačen iek. Slišal sem babo, da je rekla: grah je „bolnočrevnik^, zato, ker po njem boli črevo

---

92 ----

^eotoHog a&ir&L'), voj(e)voda, knji^onoša rrbrieftra^er (srb.), glasonoša (srb.), ručkonosa (srb.), vodo­nosa (srb.), kravajnoša^) (srb.), bogomolja (srb.), erdobolja :z=kuga (srb.)? vetro^onja (srb.), brato-Ijubje (Pres.), červojedina, volkostečina" zz: ein versammlun^sort liederlicher personen (Lašč.)

Iz tega delamo, časi celo brez pervotnih sostav, pri­loge, sostavljene iz imena in glagolove korenike s prilepkom: „n"; tudi tukaj se tope soglasnice, na pr. „glavobolno (vreme, vino), gromonosen (Koseški), ^lasonosen (staročeski), zlatonosen =: goldfiihrend Cstrčsk.), blagodejen :=: hold (strčsk.), čudotvoren, pravdozve8ten=:das recht bestimmend (strčsk.), prav-dodaten = das recht gebend (strčsk.), slavodaten (te sestave nisem bral nikjer, pa Koseški je praviloma naredil iz nje: slavodatka ziz hymne), kolovozen, carostaven ^) (srb.), vratolomen =r halsbrecherisch (srb.y, bogomolennzgern betend (Lašč.), bogoslužen ziz fromm (Lašč.), bogougoden^)-^ gottgefallig (srb,), gromopočen (Kos.) kervomočen."*}

(Dalje sledi.)

(trebuh); gotovo namesti: „č revo bolnik^; saj tadi pravimo: „to vino je bolnoglavo in glavobolno.^ Tacih sprememb je dovolj celo v nesostavljenih besedah, na pr. „človek je pijan; pa tudi vino je pijano^' = berauschend. ^Človek je lakom, pa tudi blago je lakomo^ m: leicht absatz findend. Pis.

') „Knjigonoša, vodonoša^ i. t. d. značijo osebe moškega in ženskega spola. Pis.

^) Bere se: „knjige starostavne in carostavne** (gesetz-bueher); gotovo je le zadnje izvirno. Prosti Serbje sami veo ne vedO; kaj je ta beseda; poslušaj: „uzeše knjige caro-stavne, i čatiše (iz njih?) velike molitve." Pis.

^) Bral sem temu na lik v naših starih pridigah: „bogone<-roden, bogonerodnost^ (gottlos, gottlosigkeit). Pis.

• ) Ti prilogi bi imeli stati precej za sestavljenimi imeni s čisto glagolovo koreniko; ali tudi sestavljena imena s prilepki spa­dajo tjekaj. Pis.

---

98 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Vidimo, da v te sostave se posebno rada jemljeta gla­gola: „nositi" in „dati"; dalje, ako se končava korenika na samogiasnico, da se deva med-njo in med prilepek časi: „va (vodopivec), časi: „ttt (pravdodaten), časi: „jtt (blagodejen).

b) Ime zglagolovo koreniko v prilog-, meni je samo znano: ,,ritopaš", pa tudi: „ritopašenu (človek) zn ein schwelger (Lašč.)

c) Prilog z glagoiovo koreniko v prilog, in sicer:

a) Brezi prilepka, na pr.: „s ter m ogle d (Lašč.), ger-dogled, s 1 a b o v i d = schlecht sehend (Lašč.), z 1 o-guk" =: iibles redend (srb.); pa le-ta beseda je zdaj uže ime, ter znači =r ungliicksprofet.

Pri nekterih te verste tudi ni pervotnih s o-stav, na pr. ..tihotapec = schleicher, gosto­sevci az die plejaden, živ o pisec" =s malar (rus.) /?) S prilepkom: „n", kakor: ..m a loj eden = wenig essend (Lašč.), malopriden,*) rad oda ven**) = freigebig fLašč.), sladkosneden = naschhaft, blagoglasen." Namesti priloga se jemlje tudi zaime: „sam" z gla­gol o v o koreniko v prilog, pa tudi v ime; časi ima prilepek, časi ga nima, na pr. „samohran =:sich selbst nahrend (srb.), samopaš, tudi: samopašen — zugel-los (Lašč.), samorašč (na Dolenskem), pa tudi: samo-r a s t o v z=z unvuchsig (Lašč.), Samo tež z=z allein ziehend (iz: sam in teg-nem), samogolten = gefrassig (Lašč.), samouk, samostan, Samorod (staročesko osebino ime), Sam o bor, samokres, samostrel, Samo kov, menda: eisenhammer ? (mestno ime v Bulgarii), Sam oje d" (na­rodovo ime; kaj znači prav za prav?)

Pri nekterih te verste tudi ni pervotnih sostav, ampak še le i ž njih narejene besede imamo, na pr.: „samosevec r±= kar se samo zaseje (posebno krompir),

• ) „Prid-entt je korenika. vzeta glagola: „priditi; p ri pri­di tia zz: erwerben (Lase.) Pig. **) Ne: „radodatena, na lik besedi: ^pravdodaten?u Pis.

— 99 -----

s amoderžeczzimonarcb, samostvoritelj" =zon, ki se je sam ustvaril (strsl.); toda le-ta gotovo ni jeziku po godi, ker je silo dolga.

D.

V to versto spada:

a) Ime, tudi prilog z glagolom v nedoločiv-niku v glagol, cigar pomen je potlej povikšan, bodi si v dobro ali v slabo, na pr. ^blagosloviti, slavo-slovitih hochpreisen (rus.), gostožiliti = z vvitschern; plappem wie kinder (Lase.), blagovoliti, bogospri-j e t i en komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domu (Lašč.); *) dragoceniti." Slišal sem celo: „strahopezdeti"**) (Lašč. — sit venia

verbo !)

Delamo tudi iz tih imena in priloge, kakor: „bla-g oslov, dragocen" i. t. d. Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: „blagodariti, (blagoroditi?), volko-snedati", morda tudi: „rogovitiu, ker se govore pri­logi in imena: „b 1 a g o d a r e n =z dankbar (srb.), v o 1 k o-s n e d e ž = habgieriger (Lašč.), blagodar, rogovila"; ali morda so pa le-te besede narejene brezi pervotne so-fctave, kakor je tudi serbska: „dragokupu = der theuer

gekaufte.

Opomba. Bere se celo ime z deležjem pretek­lega časa terpivnega naklona v ime, na pr. „ku-roglašenje, kuropenje" (hahnensang), oboje staroslo-venski; zadnja se nahaja tudi v posvetnih pismih, kamor je najberže prišla iz cerkve, in sodil bi, da to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo, in „gla­sen j eu in „penje" navadno zunaj sostav. Res, da Rusi imajo in staroslovenske cerkvene knjige vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri starih Slovencih mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat gerščina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa stara slovenščina in nem­ščina; primeri barbarsko besedo: „n o č 1 e g" = nachtlager, herberge (rus.)! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se ime sostavi z deležjem preteklega časa de­lavnega naklona v ime; kaj da tacih je le malo, na pr. „letorasl" (namesti: „leto rasti", strsl.), to je: mla­dika na veji ali terti, kolikor je zraste v enem letu. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek: „Mesosnel."

(Dalje sledi.)

• ) Tudi t K o ritk o vi zbirki ima ena pesmica naslov: „bogo-sprij einanj e.u Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje Valvazor. Pis.

• • ) Ali pa morda: „straha", to je: od straha? Pis.

---

114 ------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Naša slaba pisanja ni samo zavoljo tega taka, ka-koršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pra­vega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne uče ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kakor tako, da je le — brez kake pri­mere, brez dovoljnega znanja: te^nuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet nove nepremišljeno klepljemo, vzlasti v pesmih in v tehniških rečeh. Tu se časi naleti prava babilonščina! Daravno je sedanji vek, posebno Slovanom, jeziko­slovni, med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do korena; celo tako deleč smo jo zaorali, da pri nas nekteri klasiki (?) za terdno mislijo, češ pisava sloven­skega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne wvzvišanaa; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi; če ni vsaj četertine zaplat ukradenih družim narečjem.

Nektere sostave tudi kerčimo, in sicer na dva na­čina:

a) Od spredaj. Odbijamo namreč ločivni be­sedi pervi zlog, tudi še kako čerko več, ali pa celo vso (loč.) besedo; to delamo posebno mi Slovenci, na pr. „n o grad (vinograd) *), no rez, tudi: no raz (vi-norez •= rebenmesser, dolensk.), štogubec (šestogubec, Lašč.), inorog (jedinorog = einhornig, strsl. Dobrowsky), pust" (mesopust z=z fasching.)

b) Na sredi, in sicer na štiri načine:

a) Izpuščamo vezno čerko, na priliko: ..medved, medjed (medojed), močvirje, močvirje (mo-čevirje), vojvoda (vojevoda), Ljudmila (Ljudo-mila), s t ar m ali (staromali, adj. rr zwerg, srb.)% stremglav (strmoglav =z preceps, strsl. Dobrsk.), kravaj noša (kravaljenoša, =r person, vvelche bei einem festmahie die gerichte (kravalj) auftragt, srb.) Tu je izpuščena veznica, in zavoljo blagoglasja tudi čerka „lj" spremenjena v „j."

/S) Odbija (vzlasti Slovenec) ločivni besedi zad­nji zlog, ali zadnje dve čer k i zavoljo blago­glasja, ali pa zato, da ni beseda predolga, na pr. „debekožniki (debelokožniki = taka jabelka, Ko­pitar), gre n kožen (grenkokožen, Lašč.), me rt ud, mertudnica (mertvoudnica), kurnos" (po mislih Dobrowskyga namesti: „k r n o s", in to namesti: „krnjenos", adj. =r našo mutilus.)

y) Odbijate se prilogu zadnje dve čerki (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškim samo ena); potem se pa dela sostava iz priloga in imena (v serbskem), na priliko: „h r i s t o g r a n j e (hristovo granje = nekaka zel, srb.), dubodolina^) (du-boka dolina = tiefthal, srb.), Jutrobog" (jutrov bog); ali so pa še berže popačili pisarji to besedo, kakor tudi: „černobog, belo bog", namesti: „černi? beli bog"; — „bratučed" (bratovo čedo = ge-schwisterkind, srb.) Serb rad jemlje steblo stare besede: „če,do, čad o" (kind), ter ga meče konec

• ) „Vinogradu je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vem, je li prav zložena, kakor hoče imeti sloven­ščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je: „vrto-grad" (vert, strsl.) Pis.

• • ) Da to ni sostavljeno iz imen: „dnb* (hrast) in: „dolina"; da tedaj ne znači: „eichenthalu. uci uže samo to, ker v serbskili pripovedkah šaljivo stoji: „dubodolina", namesti: „golida" zi melkgelte. Pis.

---

115 -----

imena, in potem s tako sostavo znači množje ljudi, pa tudi žival; a to steblo mu ni več ,,hne", ampak le „prilepeku, na pr. „m o m č a d, p a s t; o r e a d, pa š-čad" = hunde itd.*) Ali uima tudi pri nas te rabe korenika: „zel"? V Metelčici stoji: „robzelu (robida); v Mojstrani pravijo: „gramzel-J3e" = preisselbeere. Ve še kdo kaj tacih ?

$) Glavni besedi, ako je njena perva čerka sa-moglasnica, odbijamo časi to samoglasnieo zastran lepoglasja. To sem slišal govoriti v besedi: „samodin" (samoedin, Lašč.) Bere se tudi v serb-skem: „crnoka" (crnooka) djevojka.

Kažejo nam te sostave, da naš govor ne čisla predol-gorepih besed; vender pisarjem ni svetovati posnemanja, ker se je bati, da bi nemarno strigli, kakor bi jim skočilo iz peresa, bodi-si prav ali napek. Saj vemo, da nekteri naši književni možje rabijo z jezikom ravno kakor uni tesar, ki ni vedil, kaj bi naredil iz lesene klade, ki je ležala pred njim; ali bi naredil klop ali malika? Naj se ne misli, da sem preveč rekel; saj komur so naši pesniki znani, ta ve, da se bere: „nagnuje" namesti: „nagiblje, na­giba"; „pljam" namesti: „p oljem" (p 1 a t i =. ausscho-pfen i. t. d.); „počilo" namesti: „počitek, pokoj, počinek" (dolensk.); vse to pa samo, da bi se ustreglo slabim stikom na koncu slabega verza, in pa tudi iz neved­nosti v jeziku. Človek bi menil, da je „počilo" kaka priprava, kako orodje za počitek, kakor: „motovilo, cedilo, kresilo, šilo" itd. itd. Največim napakam se mora prištevati med nami tudi besedno skopljenje. Časi verhovatimo v sostavah gomilo verh gomile; časi pa kosorepimo, da je groza! Bere se: „porom" namesti: „romanje"; „trenut" namesti: „trenu tj e"; „objimo" namesti: „objemimo"; „pit" namesti: „pitje"; „sut" namesti: „posip" (kakor: zasip, Lašč.); dalje: „hran" namesti: „hram, hramba, shramba, hrana" (sam ne vem, namesti ktere le-tih?); „gan" namesti: „gibanje"; „sjaj" namesti: „sijanje"; „naras" = anvvuchs itd. Po­sebno zadnja je strelensko knjakasta; celo čerko: „t" je revica od korenike zgubila. Ravno v to versto gre tudi: „znam" namesti: „znamenje"; „plam" namesti: „plamen." Rabil sem, dobro vem da, uže sam ktero tih; ali za to vender ne bom djal, da so za kaj. S tim pa zopet ne bodi rečeno, da bi se ne smelo nikdar nič narediti v jeziku, nikdar ne smela nobena korenika vzeti v ime; sme se, toda po ana-logii naj se ozira! Saj tudi kmetje pravijo: „met" = der wurf, (prišel mi boš na metzndu kommst mir in den wurf, Lašč.); „ber" namesti: „branje" (dans imajo bučele dobro ber, Čatež); „kop" namesti: „k o panje" (v no-gradu, dolensk.); „rez" namesti: „rezanje" (dolensk.); „sev", tudi: „seva" namesti: „setev" (ajdova sev, aj­dova seva, dolensk.), „kov, i" = das beschlage; „rast" i. t. d. Zapomni pa naj se, da te korenike so večidel žen­skega spola; „lov, a" (die jagd) je mošk tudi v serb-skem; a „1 o v, i" (der fang) je zopet ženskega široko po dolenskem (dans je dobra tičja lov). — Jezik ni kar bodi; ne sme ga vsakdo po svoje ugnetati in keršiti — jezik ima terdna pravila, ima gotove meje; uči se, išči, ali pa v kot verzi pero! — Vender pa slovenščina le vedno raje pripoveduje z glagoli in prilogi to, kar drugi jeziki z imeni; tega naj bi vzlasti g. g. prestavljavci ne pozabili! Kako morajo človeka boleti ušesa, ko bere: „dvoriše gospodiša c. kr. mavtnega položiša!" t. j. amtsplatz der k. k. zoll-legstatte.

(Dalje sledi.) *) Ali morda je „adtf le prilepek? Pi».

---

131 ------

b) Zlagamo velivnik (imperativ) z imenom vime. Tako je zloženih mnogo staroslovenskih, ruskih in serbskih osebinih imen, kakor: „Jezdimir, Kazi­mir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „kažiput (zeigefinger), visibaba (schnee-glockchen), nazovibrat (pseudobruder), nazovimrt-vac"*) (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „gaziblato (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); izderilijeska" (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, Vuk) itd. Slovak pravi: „kratiknot" = lichtschere, prav za prav: „kiirze den docht." Slišal sem tudi med nami: „podrezi-baba (sitna baba, ki vsako reč dreza), lezi baba (stara baba, ki uže komaj leze); čakibirt, strezibirt (kerčmar, ki ljudi čaka in streže); nepridiprav" (nerodna reč ali tudi človek, ki nikamor prav ne pride)\ gosp. D rob nič ima v besednjaku: „bežisteza" — flucht uber hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „spring-insfeld, saufaus", in pa morda še ktera.

(Dalje sledi.)

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Prelaz z vezanja na zlaganje (sostave brez vez­nice) delajo take sostave, ki jih narejamo iz besed, ktere se govore pri kacem posla, da se ž njimi potem znači djanje ali reč; tudi se daje osebi, ki ima rada te besede na jeziku, smešen priimek. Pri tih se vezna čerka časi deva, časi ne. Tako je v serbskem nare­jeno: „bogoraditi" (šaljivo namesti: „beračiti"), ker berači pravijo: ^podelite Boga radi"! (zavoljo Boga). Slišal sem ženo, da je rekla: „hudoletnik" tacemu , ki je prosil za hudo letino. Prešerin, „bogmej" veli Hervatu. ker cesto govori: „Bog me!" Tudi Serbje imajo besedo: „bogmati se, bog man je." Slovenec pravi: „pridušiti se, priveriti se", to je reči: „pri moji duši, pri moji veri." Slišal sem tudi uže, da so „pri-dušec" rekli možu, ki se je rad pridušal. Tako je: „mirbožati se" (srb.) to je, poljubiti se o božiči in go­voriti: „mir božji!" Dalje: „dobrodošna časa, dob-r od o sni c a" (srb.) = der bewillkommuungstrunk, ker se govori: „dobro došao!" Po tem potu je gotovo tudi na­rejena beseda serbska: „danguba" (zeitverlust), in češka: „neznabog" (heide). — Tacih sostav še Nemci nimajo. Je-li še ktera v njih jeziku razun glagola: „bewill-k o mm en?"

II. Slovan zlaga brez veznice. Tako se dela v nasled­njih namerah:

a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „za nevolju", na pr. „studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana" i. t. d. Taka je tudi naša: „žal— beseda." Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala ana­logija turških in druzih ptujih besed, na pr. rmene-viš — čakšire, mor — dolama, samur —kalpak i. t. d."; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „avfrihtik — ljudje, lustik—tovar-šija, lindek —beseda"*) i. t. d.

• ) Govori se tudi: „Hndek —jezik" (eine fertige zunge); „beseda mu lindek teče"; »lindek izgovarjati445 po enih krajih menda tudi: „lindek — miza44 (glatter, ebener tisch *, celo Bulgarji neki da imajo to besedo. Začeli so jo

v zadnjih časih pri nas rabiti nekteri za: ^horizontal"; pa ne vem, je—li slovanska? Čudno je, zakaj se ne sklanja?

Pis. *) Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu t „Stepan lažni caru (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo* pisarji svojega jezika! Pis.

---

139 ------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

<f) Zlagamo s predlogi tacimi, ki imajo le po en zlog. Samo predloga: „mimo" in: „preko", daravno imata dva zloga, časi nahajamo v sostavah, pa v našem narečji ne; v serbskem je: „Arap prekomorac"; „da ga živa želja mimoidje" (mini). Govorili bomo le o nek-terih predlogih.

Predlog: „k" meni znan samo v dveh sostavah: klju­bovati (menda iz: „k ljubu" =z zu fleiss); kničemrati = verderben iz: „k niča (k ničemur), govori se namreč: „k nič sem; k nič me je del." Vidi se, da le-ta predlog v sostavi nima tolike važnosti, kolikoršno imajo drugi; za to se prav za prav ne more govoriti o njegovem zlaganji.

„Brez" ima precej veliko sostav; zlagamo ga le z imenom v prilog, redko v ime, na priliko: „bez-p o s 1 e n*) = beschaftigungslos (srb.), brezdušen, brez­zoba (baba), brezdno, bezzakonje" = irreligion (srb.) itd. Več sostav ima: „raz", ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z glagoli, pa tudi z imeni v p r i 1 o g ali ime, na pr. „r a z o g 1 a v *M*) razusten (veličin ust, Lašč.), razvraten (velicih vrat, Lašč.), raz šola (einsalzung, Lašč.), raz vid iti se" =. tag werden; pa ne: sich vvieder sehen! i. t. d.

Huda muka vsim učenim slovanskim pisarjem je pred­log: „pred, ki se le malo zlaga. Res da mi imamo v jeziku: „predpust, Preddvor"; ali to prav za prav ni zlaganje, kakor se bo pozneje dokazalo. Slovenec bi ne smel le-te besede sostavljati nikoli z glagoli, ampak z imeni, večidel neglagolskimi, pa le redko, in tedaj mora: „pred" vselej kazati mesto, časa ne. Serbski slepci beraške pesmi, ki se pojo pred hišo („kučo") imenu­jejo: „predkučnice"; Gorenec pravi: „prederje", to

• ) V serbskem je najpervo sostava : „bezposl en"; iz tega: „bez p oslica" (musse, tudi: miissigganger); iz tega zopet: „be z po s lic i t i" (mussig gehen), in zopet iz tega: ^bcz-posličenje" (miissiggang). Lahko bi se pokazalo se več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja. Pis. **) Ta beseda ima čez analogijo veznico „o." Pis.

je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po tej analogii anti je prav zloženo: ^predmestje, predgorje"; še celo: „predgovoru ni ušesu neprijetno (kar stoji pred pravim govorom); ali kosmato in cisto napek je: ^red­na sati, predstaviti, predložiti, in iz tega: pred­log; #) predpis i. t. d." Tacim sostavam nimaš primere v jeziku; tako se tudi ne sme delati! Vem, da se mi bo zavernilo: časi nikakor ni mogoče ogniti se jih; sila kola lomi! — Prazen izgovor! Le mislimo slovenski, pa bo & to tožbo utihnila še nektera druga! Kaj pa da se bere uže v starem: „hleb predložen i j a" (schaubrod); ali to je grecizem, in grecizem je tukaj tudi rodivnik; dalje se bere: „predteča (vorlauferj, pred v ari ti (prae-cedere), predglagolati" itd. itd. Jaz menim, ako bi se potrudil kdo, in prevejal vse grecizme v stari slovenščini, da bi mu ravno sostave dale zadosti opravka.

Zaverniti bi me utegnil kdo, da se govori široko po dolenskem — še celo v Ribnici: „predjužnik" = gabelfruhstuck, po gorenskem pa: „predpoldnica, predk o silnica." #*) Znano mi je, in tukaj, posebno v be­sedi : „p r e d p o 1 d n i c a" predlog res ne kaže mesta, ampak čas; ali opomniti pa je, da nikdar ne bo djal Laščan: „predj užnik", temuč vselej: „doj užnik", kakor tudi pravimo: „d o pol dne" (vormittag). Pozabiti se pa vender ne sme, da ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi, namreč: „doručak" in „predručak"; zadnja je v Vukovem rečniku edina zloženka s tim predlogom, ker „predkučnice" nima; bral sem jo le v ženskih pes­mih. — Vse to nam kaže, da se jako rada ogiblje slo­venščina tacih sostav; in pisar mora ugajati jeziku, pa ne nagajati mu, če noče biti žavžar!

Dalje se ta predlog časi tudi zlaga s prilogom v prilog, pa ne prav mnogokrat; in to spada uže med po-lovno zlaganje, o kterem bomo tudi govorili; na pr. pred­lanski, pred v čer anj i" i. t. d.; še celo sostav so za-imenom v i m e jezik ne otresa; „p r edname c" (vorfahre) ni slovenščini zoperno.

Predlog „med" se zlaga z imenom v ime, časi s prilogom v prilog, z glagoli nikdar ne; pa tudi kaže le mesto. Slišal sem v jeziku samo tri take sostave: „medplečje, mednožje, medmašna" žaba, to je, žaba ujeta med velicim in malim Šmarnom; pravijo, da se je dobro ž njo pokaditi, kader glava boli. — Imamo tudi: „medgorje"; v serbskem je: „medjudnevnica" = dnevi med veliko in malo gospojnico. Še celo sostava so zaimenom ni neslovenska, na pr. „mednamec."

d) Rekli smo uže, da imajo nektera imena časi pred­logov pomen. Tudi s temi zlagamo večidel brez veznice, na pr. „križpotje, križempot, sred p os t, (srej-post) — mitte der fasten; sredpostna" nedelja. Serb ima: „stramputica (stranp utica)" = seitenvveg. Na­vadna je v Laščah tudi sostava te verste z veznico: „s r e d o z i m c i", to je: godovi sredi zime (sv. Pavel itd.). Govori se: mraz je kakor o sredozimcih.

• ) Naj se mi ne očita, da rabim tudi jaz besedo: „pred log."

Vem, da je napek narejena, čeravno je uže stara; ali ne-

všeeno delo je kovati besede3 tega me je ostrašil mnogi

prežalosten izgled. Jako je treba in čas je, da bi se poraz-

umeli možje, ki jezik znajo, in da bi dali naši slovnici ter-

minologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne

bo tega, tako dolgo bo šušmaril vsak suš mar po svoje.

Tukaj naj stoji tudi nekoliko imen s t ar o si. slovnice iz

Dobrowskyga: „slog (silbe), „ime (hauptwort), me-

stoime (?) (furvvort), glagol (zeitwort), pričastije

(participium) , predlog (?) (vorwort), n a r e c i j e, tudi:

nadglagolije (umstandswort), s m z (bindewort), raz-

licije" ^artikel). Vse so po gerškem narejene. Pis.

• • ) Ne vemo: alijepredpoldnica ali p redko silnica znana

G o r e n c o m. Mi le vemo za kosilo (Fruhessen), za j u ž i n o

(Mittagessen) in za male o (malo jed), ki je dopoldne pred

južino in pa popoldne po južini. Vred.

—- 140 ------

e) Zlagamo z nekdanjimi predlogi, in tudi z druzimi besedicami, kakor: „pra, pro, pre, pa, ne" napr. »praprot, (p rade d), prekupiti, prekupec, prebeg = profugus (srb.), parobek" itd.

(Dalje sledi.)

---

178 -

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Na pol zložene besede, to je, ktere so le samo v nekterih sklonih sostavljeuke, v nekterih pa ne. Semkaj spadajo:

a) Zloženke s čislom: „poI." Stari Slovenci so djali: „polunoštije, p o lun o št" *) = mitternacht; tako so-stavlja časi nekoliko druzih narečij še zdaj. Pri nas pa čislo: ,,pol" k sebi jemlje ime v rodivniku; zatoraj take besede v našem narečji prav za prav tudi nimajo imenovavnika. Nemec pravi: „es ist mittag, mitternacht"; a mi: „poldne,polnoči je", tudi: „poldan (gorenski), polnoč je"; v rodivniku: ,,do poldne, (poldneva), do polnoči", tudi: „d opoldan" (gorenski) v pomenu: vormittag; v dajavniku: „proti poldnu, poldnevu, polnoči"; v mestniku: „o poldne, polnoči" (prav za prav: ,,o poli dne, o poli nočiu), tudi: „o poldan" (gor.); v storivniku: „pred poldnem, polduevom. polnočjo." Ravno tako se rabi: „pol leta, polmesca" (ne: „polomesec!"); še celo: „pol hleba, pol vedra" i. t. d.; primeri izgled: „s pol hlebom ne prebom."

Vidili smo, da v slovenskem beseda: „pol" ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;***) ampak sklanja se le ime, posebno v dajavniku in storivniku, in samo takrat je vsa beseda gotova sostava. Tu pa ne bodi rečeno, da pisar naj vselej tenko gleda in tehta, kdaj bo pisal: „polnoči, poldne" vsako besedo posebej, kdaj obe za eno; tu se ta reč le razlaga, kako je prav za prav. — Sliši se celo: „poldne, poldne ta", kar pa ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi iz tega, da čislo: ,,pol" ne jemlje veznice: ,,o", ki so jo začeli, menda po nevednosti, v pisanji neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo Cehi, ki imajo mnogo tacih sostav, na pr. „po-loobnaženy == halbnackt, p oloobly = halbrund itd.: pa vender govore tudi še staro besedo: ,,polu" na pr.: poloubratr =. halbbruder (stiefbruder), poloubota rzr halbstiefel, p o 1 o u k r u h" = halbkreis; nektere delajo celo brez veznice, kakor: „polhubek" = halber mund. Cehe so posnemali Rusi, pa le redko redko, na pr. „poloumje.-a Stara in tudi nova slovenščina, dalje polsko na­rečje, ako je L i ude***) porok, in tudi serbsko na­rodno slovstvo nikoli nima neslovanske veznice: „o."

Mi v nekterih namerah še drugače govorimo, na pri­liko „pol od pol hleba" = l/4 laib (Lašč.); ,,po poli sestra" itd.

Čeravno: „poldne, polnoči, pol leta" itd. prav za prav niso skozi in skozi sostave, vender se jemljo v stalo sostavam, še le iz njih narejenim, na pr. ,,dopol-danji, polnočni"; zato je prav zložena beseda: ,,pol-letj e" z= halbjahr.

• ) „Poluu je stari rodivnik. Pi;-.

• • ) „Pola je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari

mestnik: „poliu, ki ga sem ter tje še rabimo, kakor: „o poli ene" itd. Pis.

• • • ) Imel sem pred sabo natis is leta 1811. Pis.

---

179 -----

Vprašanje pa je, kako naj bi narejali učenim rečem take besede, ktere so v druzih jezicih sostavljene s čislom „pol", in ktere tudi pri nas morajo biti, na pr. „halb-kreis?" — Veznice: „ou ne gre jemati, ker vidimo, da je čisto neslovanska; rodivnika: „polu" pa tudi ne, ker je pri nas uže iz navade. Menil bi, da take sostave, ako se jih ni ogniti, naj bi se narejale brez veznice, ker ne samo naše, ampak tudi še druga narečja tako delajo, posebno tedaj, kader se „pol" sostavlja s tako besedo, ktera kaže čas ali število; pa tudi celo, ako beseda, s ktero je zloženo čislo: „polu, števila ne kaže.

Izgledje perve verste: „poldne, pred polletom, polnoči; po ledne (čskO; poltora = anderthalb (rus.), polsedma (rus.); pofdnie (polsk.), pofdziesiata"

(polsk.) itd.

Izgledje druge verste: „polkonja? *) = halbpferd (slovenski). Pravil mi je nekdo, da Slovenci po enih krajih tudi pravijo: ,,polmesec, polkepa = halber klumpen, polbrat, polsestra." Ali je res? Kdor ve, naj bi se oglasil. Dalje: „polhubek (čsk.); polbrat (polsk.), pofchfop" =r ein verschnittener (polsk.). Celo stara slovenščina, pa menda le v pismih novejše dobe, ima: „polkružije" = halbkreis (Dobrowsky). ***}

(Dalje sledi.)

• ) An a staž i Griin, ki je prestavil nekoliko slovenskih na­rodnih pesim v nemški jezik, ima na 57. strani eno, ki se ji pravi: „ein friedfertiger herr", in zadaj v opombi k tej pesmi stoji: „p olkonj44 zn halbpferd. Nemški verz, v kterega ta beseda služi, je tak-le:

,.Ich komme her vom neunten land, Ein volk, halb menseh, halb pferd ich fand." Zdaj pa sam ne vem, ker te pesmi v slovenskem nikjer nisem mogel dobiti, ali je v originala res: „p o Ikon j"; ali je gosp. prestavlj avee napek razumel? Tudi je mogoče, da tisti, ki je to pesem ljudstvu iz ust zapisal, morda je sam prenarejal in popravljal. Kdor jo ima, naj bi jo dal natisniti, ker je iz več ozirov zelo branja vredna. Pis.

• • ) V 18. listu „Novic" piše gosp. Levstik o zlaganji s pred­logi, da se govori po Dolenskem: „p redj užnik zz: gabel-friihstiick, po Gorenskem pa: „predpoldnica, predkosil-nica." Zraven besede: „predko sil niča" stoji opazka slav. vredništva, da ne ve, ali je znana ta beseda Gorencom. Za besedo: „predpoldnica" nisem porok (morda je kakemu drugemu iz Gorenskega znana?)5 beseda: „pre d kos ilnica" je pa navadna po vsem Gorenskem, posebno od Kranja do Bleda. Poljancom, to je, prebivavcom okoli St. Jurja in okoli Kamnika je menda ptuja. V Lučnah, blizo Polhovega gradca pravijo: „predkosile c." — „Predko sil niča" in wp re ri­li osi lec" pa nima ne na Gorenskem ne v Lučnah tega po­mena, kakor bi se utegnilo povzeti iz spisa g. Levstik-ovega — pa saj on ni besede zavolj pomena navodil, ampak v izgled zlaganja s predlogom „pred." „Predkosilnica" na Go­renskem in „p r e dkosil ec" v Lučnah fin morda še kje dru­god?) znami jed, ki se daje tericam pred kosilom uže ob štirih ali petih zjutraj. Terice navadno kosijo še le o poldne, popoldne pa ju znaj o, pa zato že ob osmih al pol devetih zjutraj malcajo. Josip Novak.

Dostavek vredništva. Predkosilnicaje res tudi znana v Vodicah in njih okolici, kjer se najbolj z lanom in predivom pe­čajo, za predpoldnico ne vejo. Neki Vodičan nam je pravil, da kosilo ni jed o poldne, ampak pri tericah sledijo jedi takole: predkosilnica je perva jed zjutraj zgodaj, po kteri sledi kosilo, potem do poldne še malca, o poldne južina, po poldne spet malca in na večer večerja.

---

186 -----

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Dalje.)

b) Na pol sostave so tudi imena tacih krajev in

vasi, ki imajo dve besedi: predlog in ime, na priliko „Podgaber." V imenovavniku pravimo: ;,tu je pod Ga­brom", pa tudi: „tu je Podgaber"; v rodivniku „Pod-gabra"; v dajavniku: „Podgabru"; v kazavniku: pod­gaber"; v mestniku: „zdaj smo pod Gabrom", redko: „v Po d gabru"; v storivniku: „(j)red) Podgabrom." Po tem izgledu se rabijo: „M edvode, Preddvor, Pod-reber" itd.; še celo: „predpust."

c) Nektera vaška imena, ki zopet imajo dve besedi: prilog in ime, rabimo na dva načina; sklanjate se namreč ali obe besedi vsaka posebej, ali pa obe za eno v sostavi, na pr. „Kamni ver h." Govori se: „Kamniverh, Kamni ver h a"; ali pa: „Kamni verh. Kam nega verna itd. Tako je tudi: „Slanč verh, Bežji grad" i. t. d. Nektera taka imena so pa uže do dobrega sostave, na pr. „Martini verh, Vini verh, Višehrad (csk.~), Carigrad (srb.), Krušedoi (srb.), Beograd" (srb.) Slovenec pa vender pravi: „Beligrad, Belega grada.44 — Ravno po tem potu so se tudi skercila nekterih oseb imena, kakor: „Pustoverh, Maloverh, Velikoverh" itd.

Ker smo uže pri tej reči, poglejmo še to, kako se delajo prilogi in imena prebivavcem tistih vasi, ki imajo prilog in ime v sebi, na priliko „Cerna gora, Cer-nogorec, černgorski; Pusti hrib, Pustohribec, pustohribič *), pa tudi: pustohribski; Zlati rep, Zlatorepec, zlatorepič in tudi: zlatorepški; Hudi konec, Hudokončan, hudokonč; Mala slevica, Maloslevijan, maloslevski" itd.

Izberimo si druzih, ki imajo pred imenom besedo: „svet", ali pa morda prilog trijeh zlogov, da so tedaj sostavam predolge, na pr. „Ve'lika slevica, Slevljan, slevski; Velike lašče, Laščan, laški; Sveta trojica, trojiški, (imena še nisem slišal; pa

• ) Lašcanje iz nekterih osebnih in hišnih imen še delajo priloge, kakor so imeli stari Slovenci navado, na pr. „Zajec. zaje; Živec, žive; Kropeč, kropic; Greben, grebene; Vi ran t, v i rane" itd. Pis.

— 187 —

menda bi se reklo: Trojičan?); Dvorska vas, Dvor­jan, dvorski; Kervave peči, Kervavec, kervav-gki; Ilova gora, Ilovec, Ilovar, ilovski, ilov; Sveti križ, Svetokrižan, svetokriški, še raje pa: Križan, Kriščan, kriški; sveti Ureh, Urhovec, urhov; sveti Gregor, Gregorec, gregorski." Vi­dimo, da pri le-tih se delajo imena ljudem ali iz priloga (Ilovec, Dvorjan), ali pa iz imena (Slevljan, Urhovec).

Kdor mora večkrat pisati imena vasem in prebi­va vcem, gotovo ima veliko sitnost, ker nihče, ako ni slišal, ne more vselej vediti, kako se dela iz vaškega imena ime prebivavcem. Pri Turjaku je vas: „Lip-ljene", a človek iz nje se imenuje: „Lipničan", in v množnem številu: „Lipničanjeu, pa tudi: „Lipnici." Druga vas je: „Srobotnik"; iz tega se govori: „Sro-bočan, sroboški"; dalje: „Retjeu, in potem: „Ret-ničan, retniski." Slišal sem praviti, da se eni vasi pravi: „Lemovce", ljudem pa: „Movijanje." Gospodi slovarščeki naj bi tedaj vsacemu krajevemu ali vaš­kemu imenu prideli: kako se pravi ondašnjim lju­dem, in pa kako se nareja prilog iz tega; dalje naj bi pri vsacem imenu povedali mestnik s predlogom, ker to ni vselej res, kar uče slovnice, da vasi, ki na visocem stoje, pred-se jemljo: „nau, ktere so pa nizko, hočejo: „vu; dostikrat se ravno na robe govori.

Splošna opomba k sostavam. Dobe se tudi take sostave, ki človek ne ve, kam bi jih uverstil, ali pa, ki so morda celo nepravilno zgrajene; toda tih je malo, in večidel so navadne le v smešnicah; časi morda so pa tudi iz ptujih besed zložene, kakor: „klinčorba (nagelsuppe v srb. smešnici), legbaba (riba = steinbeisser, srb.), moroklinac" = nagel der schiene am rade (srb.). Slo­vensko narečje ima čudno besedo: „pil", ki ne vem, ne od kod je, ne kaj znači; ali več sostav imamo ž njo, ka­kor: „piltačice (neke rože, Lašč.), pilpoh (hojeva smola za lubom), pilpogačica" = topir (Lašč.) — Tu moram popraviti, da „vetrogonija" ni „windmuhleu, kakor sem v pomoti mislil in pisal; ampak ta serbska be­seda je vsekaj druzega, namreč: „windbeutel.u Vender pa menda nihče, kdor je sostave prebral, ne bo tajil, da nasvetovana beseda: „parogonja" (dampfschiff) lahko obvelja. (Dl. sl.)

---

204------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.) Tudi naši dozdanji slovarji so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: brez ostre kritike ni upati izverstnega dela nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno tisti pomen, v kterem se govori med narodom; ne kakor se komu zdi, da bi bilo morda bolje. Vsaka bi morala biti dobra, zares navadna, ravno tako pi­sana, kakor se rabi, a ne samosvoje zasuk njen a, ali pa morda še le takrat skovana po naši slabi sedanji navadi, — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je, na pr., zna dl o ž en a slovarska beseda: „veliki nadlogar!! zzz oberforstmeister. Ako se to kje govori, gotovo se rabi le v šali za smešen priimek! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814 Kopitar slovanskim si ov­ni carje m in slovarščekom pretil: „Wann werden es doch die Iexicographen und grammatikenschreiber begreifen, dass sie nur die statistiker, nicht die ge-setzgeber der sprache sind: beide sollen nur treu in-ventiren und beschreiben, was und wie es ist; ihre oft sehr unreife meinung, wie es allenfalls besser ware, durfen sie hochstens in noten beibringen!" — Go­tovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slo­varjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med na­rodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog da, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tu je zopet Vuk mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da „rečnik" mora besede zbirati, ne delati! Saj ni ne tolika ne­sreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne da z lepo izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi bese­dami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem korenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto govori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. Pre-žerin, akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsikterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugneta slovenščino. Germanizne, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom: a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.

Vernimo se zopet k svoji reči! Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom. Dobilo se je res uže lepo reč blaga; pa kdo si upa reči, da smo polovico za­jeli? Moralo bi se marljivo preiskati še mnogo krajev, po­sebno tacih, koder je slovenščina lepša in čisteja. Vem, da ne bomo najdli vsega, če s tim pridneje iščemo, ker v živem jeziku ne more obseči noben slovar vsega bogastva; ali storiti nam je vsaj toliko, kolikor se da. Bilo bi pa

tudi od neizrečene koristi, da bi se zvesto pregledale vse mape, vse kerstne bukve po slovenskem. Dosti dosti blaga je zakopanega v imenih, ki jih imajo nektere osebe, travnici, njive, hribje, doline in gojzdje; dosti besed, kterih jako pogrešamo, leži tamkaj brez dela. Res da so nektere med njimi uže ostarele; pa vender, ako manjka druzih, menim, da je marsiktera splošne rabe vred-neja od vsih novo spleteničenih, od množin, ki jih jemljemo temu ali unemu narečju. Koliko bi zasledili starih korenik, a koliko lepega nauka in pravil, kako naj Slovenec sostavlja in nareja, česar nima! Našlo bi se morda, kakor je bil uže lani gospod Terstenjak v ^Novicah" opomnil, tudi kaj novega važnega za zgodovino, celo za mitologijo. Ali prebiraje stare liste bi človek zopet moral tehtati, kaj je prav, kaj so popačili pi­sarji; zato naj bi ljudi poslušal pri vsih tistih imenih, ki se dan danes še govore. V Laščah na pr. vem da stoji v cerkvenih bukvah: „Slivica, Ulaka" (vaška imena); pa kmetje pravijo: „S levic a (SI (i) e vi ca, Olaka.'* Med naj lepše slovenske besede spada ime dolenske vasi: „Tehoboju, kjer so nahajali letošnjo zimo červe na snegu. To ime se v cerkvenem zapisniku skoraj gotovo bere tako, kakor smo ga brali v .,Novicaha, namreč: „T i naboj"; ali sto in stokrat sem slišal na svoja ušesa, da ljudje iz­rekajo: „Tehoboj (Te (j)hoboj).u Kdo nam bo razjasnil pravi pomen? Pri nas ne gre drugače: od ljudstva se moramo učiti, kakor zopet iz druge strani moramo podučevati ljudstvo. Le na taki vzajemni podlagi smemo upati, da nam bo napredovalo slovstvo; le to je pravi pot, po kterem se bomo krepko uperli ptujčevanju, ki na-nas pritiska od vseh strani. Zaverniti bi se utegnilo, da je tako zvesto prebiranje prezamudno; da se ne more dokončati vsaj tako hitro ne. — Tega ne taji nihče; vse je truda polno, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža popolnomosti; le šušmarija sama je lahka in nagla! Slovenec ne more upati mecenatov; priložnosti, kakoršno so nam dali milostljivi ljubljanski knez in škof, ne bomo zopet tako hitro imeli, ali pa morda nikoli več ne; ravno zato pa nam je velika dolžnost, da se ta reč konča, ko­likor je mogoče izverstno, pa ne po verhu. Naj se zgotovi pet ali deset let pozneje, zato ne bo nič hudega, da le ne bo samo obširno, ampak tudi veljavno, kar se bo pisalo; to je perva in poglavitna potreba! Tako delo bi bilo večen spomin, večna slava vsim, ki so imeli kaj opravka ž njim; bilo bi narodov zaklad in krepka bramba jezikovi skazi.

fDalje sledi.1

—- 211 —

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik. (Dalje.)

Dalje pri besedah, ki so po raznih krajih jako razno zavite, naj bi umna kritika tenko presodila, kaj in kako je dobro, kaj popačeno. Vsacega pa uže pamet uči, da tukaj ni opravljeno samo s tim, da se dobra zna domača slovnica; treba je, da se ve vsaj tudi stara slovenščina. Vsaka malo znana, ali knjigam čisto neznana beseda v obširnejih besednjacih mora, ako je le mogoče, imeti oznanjen kraj, od koder je doma. Dalje, ko pišemo novoslovenske slovarje, zato naj bi ne vtikali brez potrebe staroslovenskih besed, ktere so uže med nami iz navade; kjer bi se pa to vender le storilo, vselej bi se moralo povedati: od kod? Tudi naj bi ravno iz tega vzroka pri miru puščali vse blago d nizih narečij, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvalo Bogu, sami. Take besede v tacih knjigah so le zapeljive in nevarne tistim, ki niso terdni v jeziku. Naj-pervo zberimo, kar je domačega, potem še le primerjajmo z družim; pisanje tacih primerjajočih knjig ni težavno, ako ima dovolj gradiva pisatelj pred sabo. Tudi bi djal, da naj bi neusmiljeno rešetali vso novino zda njih sloven­skih knjig, vzlasti sostavljenkam naj bi zapirali vrata, ker so večidel vse narobe zvozlane. Posebno tu bi se mo­ralo vejati, kakor sta župnik in brivec v Don Quixotovi knjižnici. Da bi se na dozdanje slovenske slovarje smelo čisto malo ali pa nič opirati, to se ve uže samo ob sebi. Po tacem ravnanji bi dobilo pisanje veljavo, kakoršne zdaj ne more imeti: bilo bi prava in čista jezikova podoba, in človek bi se lahko zanesel, da je res, kar bere; lahko bi se iz njega učil; bilo bi tudi velik pripomoček slovan­skemu jezikoslovju sploh; in reči bi se moglo, da smo Slovenci vsaj enkrat eno delo tako zveršili, kakor ga hoče imeti visoka stopinja današnje omike in učenosti.

Le-ta ponižna opomba 55anti" ne bo še le „post festum"; saj se dela ravno zdaj besednjakov poglavitni, to je, slo-vensko-nemški del.

11. Zadnjič pa izhaja naše slabo pisanje tudi od tod — naj se pove še to; saj menda je uže enkrat čas, da se izblekne — ker se bojimo vsake sodbe in vsacega še tako pametnega pretresovanja. Kritika nam je veče upanje napredovanja! Nikar ne recimo: časniki se ne bodo pričkali in prepirali! Kdor se med ljudi pokaže s kacim očitnim delom svojega uma ali svojih rok, mora biti pri­pravljen, da se mu tudi očitno pove, zakaj in kako je njegovo delo všeč ali nevšeč. Kdor je zavoljo tega v strahu, pa naj raje molči; potem ga nihče ne bo ne grajal n&

---

212 ------

•

hvalil. Vuk pravi: „Kdor se boji vrabcev, naj ne seje prosa; kdor izmed pisateljev se plaši recenzentov, naj nikar ne jemlje peresa v roke: literatura ne bo nič zgubila ž njim; zakaj on sam priča, ne samo, da ne zna, ampak da tudi noče znati!"

Menim, da ni uže s timvse opravljeno, da se piše; ampak da je perva in poglavitna reč, kaj in kako se piše. Ko bi se čevljar oglasil in rekel, „da je uže dobro, da se le ikorne delajo; na tem pa ni malo in dosti ne, kako se delajo; naj bo stopalo merjeno okoli vogla, ali pa okoli človeške noge; naj bo golenica široka kakor stopa, ali ozka kakor nožnica", — gotovo bi se tacemu kerpucniku smejalo malo in veliko, in vsi bi rekli, da je neumen. Čudo pa je, da se nam to čudno ne zdi, ker dosti pa imenitnih pisateljev med nami terdi, in ker z boječnostjo pred kritiko isami kažemo, da nam je vse enako, naj se piše kakor hoče, da se le piše; bodo uže zanamci popravljali! — Zanamci bodo imeli brez tega popravljanja dovolj, in menim, da slab oče svojemu sinu bi bil, kdor bi djal: tu bom dve, tri smreke posekal; obelil in oklestil jih pa ne bom; tudi bo treba tri voze kamna ulomiti, kader moj sin zraste, da jsi bo kočo zidal, ako bo hotel; lahko bi mu več pomagal, pa nočem; za-me je dobra od štirih strani podperta baj­tica, če prav dež in sneg va-njo gre. — Ni treba vsega zanamcem na glavo obešati! Kaj pa bo, ako se bodo tudi zanamci vedno in vedno le na svoje prihodnjike zanašali? Kdaj bo kdo prijel za delo? Vsacemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. Ali navada med ljudmi in tudi potreba je, kdor se poprime kacega posla, da se ga najpervo do dobrega izuči. Še ioncovezec, ki res nima zvitega rokodelstva, se mora vender učiti, preden gre sam z dratom po svetu; pa bi se pisar ne učil, preden se loti peresa?

Ako ti je res kaj za narod, pa ne samo za-se, ne boš otresal, če se kdo zglasi in ti dobrovoljno reče: brate! lej to in to menim, da nisi prav naredil. — Ako si pravi pisatelj, kteremu je mar svojega dela, še vesel boš, da imaš človeka, ki ti kaj pokaže, da se veš prihodnjič ogniti, česar se pervič nisi vedil. Kdor pa samo zato piše, da bi prinesel mavho polno hvale domu, kakor lončar za svoje piskre polno vrečo žita, temu je le za-se; naroda, jezika mu je toliko mar, kolikor žabi oreha. Tak, če kaj ne zna, taji, da ne zna; zato se pa tudi noče učiti, in se tudi nikdar hotel ne bo, ker misli, posebno ako je uže prileten, da je gerdo učiti se; tak ni vreden prizanašanja! Kako je to, da imamo dovolj pisarjev, ki še ne znajo pervih slov-niških pravil, pa vender hočejo biti gotovi nesmertne slave, pa vender hočejo dajati postave? Kdo nam je tega kriv? Samo to, ker se bojimo vsake sodbe, in ker jo zatiramo.

(Konec sledi.)

---

218 ------

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

(Konec.) Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bije, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro glavo, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel Ijuliko in druge smeti; kteri bi nam luč prižgal, in „pravo pot pokazal v deželo duhov." Al koli-

---

219------

kokrat, ne da bi vsaj molčali in poterpljenje imeli z nad­logami svojega bližnjega, temuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat morda še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal, in za svoje delo pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisar pa mlad, berž misli, da se je vsaka besedica njegove hvale pretehtala na zlati vagi, in zato meni, da vse zna, toraj se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje kakor pa koristi. Odvadimo se praznega vpitja: sslava mu!" in raje eden druzemu pot kazimo!

Ni treba očitati, da je naše slovstvo pretresovanju še premlado. Tudi Serbje so terdili, da je njihova literatura še dete v zibeli; pa bo uže prišel čas, v kterem bo znalo govoriti. — Kaj pa jim je Vuk na to odgovoril? Djal je: „Res je naša literatura malo dete v zibeli, ki naj se mu ne brani blebetati; ali malo dete med blebetavci ostane blebe­tavo do veka. Naša literatura ima uže 37 let, pa še zmirom svojo pot blebeče v zibeli!" In mi odgovarjamo: uže 1550 se je tiskala perva slovenska knjiga, in od tačas do letos je minulo 307 let. Naše slovstvo ni tedaj po svoji dobi več ne otrok ne mladeneč, ampak sivolas možiček. Pa tudi otroku ne gre dovoliti vsake porednosti, kakor bi samo rado; ampak zasukniti se mora, kader hoče kaj nerodnega početi. Kaj vidimo pa nad Nemci? Kdaj se je njih slovstvo jelo vzdigovati? Se le potem, ko je Lesingov meč po-klatil stare slamorezce z ukradenih prestolov.

Nihče ne taji, da naša književnost se ne da soditi po tistem merilu, po kterem na pr. nemika; ali vsaj dovoljeno bodi resnico govoriti svojemu bližnjemu; dovoljeno bodi resnico slišati!

Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne daje koristi, ampak za pametno presojevanje, ki ve, kaj govori. Še noben pravi knjižni pretresovavec, naj bo s tim ostreji, ni nikoli nobenega pravega pisarja iz kože del; temuč kritika še le budi in kaže, kod je cesta v Atene. Res je pa, da sodba plaši diletante, kakor mačka miši; in zato se je menda mi bojimo, ker vse preveč diletantujemo. Ko bi vse slovenske pisatelje v red postavil, in moža za možem vprašal: kaj je tvojega, pa tvojega in tvojega pi­sanja pravi namen? Koliko bi jih vedilo z gladkim potom odgovoriti? — Ni se treba tudi na to opirati, da nas je premalo števila; pa ko bi se začelo vejati, da skoraj nič zernja v kotu ne ostane; da bi se oplašila tudi ta peščica pisarjev, kolikor jih je. — Kaj pomaga še toliko delavcev v nogradu, če pa ne znajo in tudi nočejo znati, kako se okopava in reže? Terta poleg take postrežbe ne bo rodila; književnost pa pri slabih pisarjih, naj jih bo dosti ali malo, ne bo napredovala, ne bo izobraževala naroda. Le treba je, da se zares lotimo; treba je, da si iz glave izbijemo neumno misel: „našim rojakom je kmalo dobro, da se jim le kako kaj napravi; saj jim tako vsega manjka!" Res je, da nam vsega manjka, in manjkalo nam bo večne čase, ako se naše slovstvo ne predrugači. Slovenec ima bistro glavo, to hvalo mu daje, kdorkoli ga pozna; toda človeku ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi.

Ko bi jaz kdaj kaj opomina vrednega spisal, na glas in očitno bodi rečeno, da bi se ne upiral nobeni sodbi, naj bi bila s tim huja in ostreja, ali pa s tim pohlevneja. Čemu se bojimo kritike, ki ji vender ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. Ali ni Apel podobe popravil, ko je slišal, da čevljar jermenje graja? Vsak človek ima prost jezik, da pošteno pove, kar misli o poštenih rečeh; vsacemu bodi med nami prosto še pero, da tudi pošteno piše, kar in kakor hoče o poštenih rečeh! To je sodnikova skerb, da ne zatrobi kake neumne, ker bi se mu potem hrohotaje smejal, kdor bi ga slišal; tisti pa, kogar je napek sodil, vem da bi ga za vselej k pokoju posadil. Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: ^Bog živi kritiko!"

1. Opomnilo me je nemškega verza: <poem> „Sein vater hiess Melcher, Ein bauer war welcher.“