Cesar in roža

Cesar in roža Zlata bralka, zlati bralec Bina Štampe Žmavc

Spisano:	Urša Grm
Izdano:	Društvo Bralna značka Slovenije 2011
Viri:	Knjiga Cesar in roža
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bina Štampe Žmavc
(2011–)

  Glej tudi:   življenjepis   

Rojstvo

Cesar in roža

Živel je cesar, ki si je veliko raje kot zaklade v zakladnici ogledoval svoje vrtove. Poznal je vsako cvetico v njih, vsak odtenek rožne barve in vonj vsakega cveta. Ko se je zjutraj prebudil, je kar v sami srajci tekel v rastlinjak, da bi videl, kaj novega je v njem vzklilo in zacvetelo čez noč. In če se je kdaj zgodilo, da ga je dvor čakal s kosilom, je bilo prav gotovo zato, ker se je predolgo mudil med rožami na vrtu. Cesarja je zlasti veselilo, če je našel kakšno novo cvetico, ustvaril novo barvo cvetov ali nov rožni vonj. Če je torej hotel kdo cesarja prav posebno razveseliti, mu je namesto dragulja raje poklonil rožo, kakršne še ni imel v svojih cesarskih vrtovih. Kar niti ni bilo tako enostavno, saj je bilo tam že toliko raznovrstnih cvetic, da sta jim le cesar sam in stari dvorni vrtnar vedela vsa imena. Nekoč se je zgodilo, da je cesar dobil v dar cvetico žametnico, ki ga je popolnoma pre-vzela. Bila je skromna in lepa, žametna na otip in podobna majhnemu soncu. Cvetela je dolge mesece, vse tja do zime, in ni bila prav nič zahtevna glede zemlje, v kateri je rasla. Skratka, bila je skoraj popolna, če ne bi imela ene same, a za cvetico nikakor ne nepomembne hibe — imela je zelo neprijeten vonj. Vsakič, ko jo je cesar pogledal, mu je od radosti zaigralo srce in vsakič, ko jo je poduhal, je krmežljavo nagubal nos. »Nekaj je treba storiti,« je sklenil cesar. Zatopil se je v vrtnarske priročnike in zaposlil svoje dvorne vrtnarje, da so hiteli po vsem svetu iskat dišeče sorodnike žametnice, ki mu je tako prirasla k srcu. Na dvor so vsak dan prihajale nove in nove sorte žametnic iz vseh koncev sveta. A nobena ni imela nič bolj prijet- nega vonja kot cesarjeva žametnica. Ko bi našel vsaj eno, ki bi dišala! Ali skoraj dišala!« je vzdihoval cesar in trmasto vztrajal pri iskanju. Potem pa je nekega dne z daljne Kitajske prispela k cesarju še ena žametnica. Cesar jo je poduhal in presenečeno kihnil. Imela je čisto prijeten vonj. »Lej no, saj skoraj dišiš!« je veselo vzkliknil cesar. »A kaj, ko so tvoji cvetovi krmežljavi in brez vsake ljubkosti, ki se spodobi za žametnico!« je razočarano ugotovil. Potlej je začel premišljevati. Tuhtal je in tuhtal in se nazadnje domislil. Oprašil je svojo ljubko žametnico z njeno krmežljavo sorodnico z daljne Kitajske. S semenom, ki ga je dobil, je potlej zasejal velikansko polje v cesarskih vr-tovih. Zdaj je moral samo počakati, kaj se bo zgodilo. Ah, kako težko je cesar čakal na to, da bodo semena žametnic vzklila! »Potrebujem eno samo pravšnjo rastlinico, eno samo ...!« si je mrmral cesar in strogo nadzoroval plevel na posejanem polju žametnic. Končno so iz zemlje pokukali prvi sejančki. »Zdaj bo, kar bo!« je dejal cesar in dan za dnem opazoval bohotno rast žametnic v cesarskih vrtovih. Lepega dne so se žametnice končno razcvetele. Cesar je bil ves iz sebe od pričakovanja. Zdaj šele se je začelo pravo delo. Od cvetice do cvetice je bilo treba preduhati vso širno planjavo cvetočih žametnic, da bi med njimi našli vsaj eno, ki bi imela prijeten vonj in pravo obliko ter lepoto cvetov! Tako bi cesar prvi na vsem širnem svetu vzgojil žametnico, ki tudi po vonju ne bi zaostajala za svojo lepoto, skromnostjo in vzdržljivostjo. Vznemirjenje je bilo velikansko. Ves dvor je bil na nogah! Ali točneje — na kolenih! Cesar, ministri in dvorni vrtnarji so bili od jutra do mraka na polju žametnic in se previdno po-mikali od cveta do cveta. Napenjali so oči in duhali, duhali, da so jih ščemele nosnice. Polju žametnic pa ni bilo videti konca, zato so jim priskočili na pomoč tudi cesarica in dvorne dame s kavalirji, služabniki in služabnice in celo godbeniki cesarjeve dvorne godbe! Ter seveda brez števila podanikov cesarstva od blizu in daleč! S spodrecanimi oblačili so se na kolenih, globoko sklonjeni, previdno pomikali rveta do cveta. »Našel sem jo, veličanstvo!« je po treh tednih iskanja na kolenih vzkliknil mali vrtnarski vajenec. »Našel jo je!« je šlo od ust do ust po neskončnem polju žametnic. Cesar si je spodrecal oblačila in skoraj tekel, tako je bil razburjen. Sklonil se je k žametnici, ob kateri je ponosno stal mali vrtnarski vajenec, in jo nestrpno poduhal. Nakremžil se je in razočarano zavzdihnil: »Nima pravega vonja — smrdi!« Čez teden dni se je cesarici zazdelo, da je našla tisto, kar so iskali. -Nima pravega cveta!« je razočarano ugotovil cesar. In iskali so dalje. Po tednih in tednih neprestanega iskanja je ostal le še manjši del polja z žametnicami. Dvorne dame so tožile, da jih bolijo kolena, kraljevi godbeniki, da jih je zaščipalo v križu od nenehnega sklanjanja k cvetovom žametnic, in cesarica je tožila, da ima od vohanja čisto rdeč nos! Le cesar in stari dvorni vrtnar se nista prav nič pritoževala. Vztrajno sta bredla dalje med tisočerimi cvetovi žametnic. Navsezadnje je ostal le še košček neraziskane velikanske planjave žametnic. Zdaj je celo cesarju malce pojemal pogum. Zavzdihnil je, pogumno stopil naprej in se sklonil. Potem se je sklonil še globlje in od razburjenja zadrževal dih ... Ah, pred njim je cvetela najpopolnejša žametnica, kar jih je kdaj koli videl, in vrhu vsega skoraj čisto prijetno dišala. Cesarjev trud je bil končno poplačan. »Pa sem te le našel, moja skoraj dišeča žametnica!« je vzkliknil cesar in tako globoko poduhal svojo lepo cvetico, da je imel nos čisto rumen od cvetnega prahu. Cesar je kihnil in se široko nasmehnil čudovitemu cvetu žametnice. »Vztrajnost našega veličanstva je poplačana!« je razglasil stari dvorni vrtnar in dvor si je z olajšanjem očistil in vzravnal utrujena kolena. Naslednjega dne so na čast cesarjevi lepi dišeči žametnici priredili svečani dvorni ples. In - verjemite -, kljub utrujenim in pomečkanim kolenom je ves dvor veselo plesal do jutra. V Kraljevih vrtovih pa je na častnem mestu cvetela lepa, ljubka in skoraj dišeča žametnica ter razdeljevala cesarjevo srce. Cesarju na čast so jo imenovali cesarjev cvet. Zaradi cesarjeve vztrajnosti, ki je bila zares cesarja vredna, so jo zdaj lahko sadili v svojih vrtovih tudi vsi drugi oboževalci lepe žametnice po svetu. In tako je bilo tudi prav in je tudi še dandanes.

O spletični, ki je hotela postati kraljična

Živela je spletična, ki si je od vsega na svetu najbolj želela postati kraljična. Vsakič, ko je česala kraljičine lase, si je na tihem dejala: »Hočem, da jih ti češeš meni, kraljična!« In ko je pomagala kraljični oblačiti razkošno zlato opravo za ples, si je mislila: »Hočem, da jo ti oblačiš meni, kraljična!« Ko ji je zvečer odgrinjala posteljo, si je sama pri sebi dejala: »Prišel bo čas, ko jo boš ti odgrinjala meni, kraljična!« Tako so minevali dnevi, spletična pa si je vsak dan bolj predrzno ogledovala kraljično. Natanko si je skušala vtisniti v spomin njeno hojo, njene kretnje, njen nasmešek, ljubkost, s katero je sedala in vstajala od mize, zajezdila konja ali plesala na dvornem plesu. Potlej je skrivaj stopila pred ogledalo in posnemala kraljično. »Pa saj sem boljša od same kraljične!« je zadovoljno plosknila z rokami. Potem se je namrščila, kajti prešinila jo je misel, da njena zunanjost ni niti malo podobna kraljičini. Naj se je še tako trudila in si posipala lica z najfinejšim pudrom v prahu, si s šminko obarvala ustnice in s črtalom obrobila oči - kraljični ni bila niti za las bolj podobna. »Ukrasti moram njeno podobo!« si je rekla spletična. Nekega dne, ko je kraljična stala pred veli¬kim kristalnim zrcalom in pomerjala novo ple¬sno obleko, je spletična hitro zaklenila njeno podobo v zrcalo in jo ukradla. Kraljično pa je uklela v spletično, ne da bi kdor koli na dvoru slutil, kaj se je zgodilo. Tako je spletična ošabno zavzela kraljičino mesto. Neznansko je uživala, ko ji je nekdanja kraljična odgrinjala in postiljala posteljo, jo dišavila z dragocenimi dišavami v kopeli in ji z zlatim glavnikom razčesavala lase. »Zdaj sem jaz kraljična!« je zadovoljno dejala sama pri sebi. »In moja spletična je nekdanja kraljična!« se je privoščljivo zahihitala in priganjala ubogo kraljično k delu. Kraljična je, ne da bi se pritoževala, opravljala delo, ki pritiče spletični! Potrpežljivo je prenašala hudobijo lažne kraljične in nihče na dvoru ni ničesar opazil. Le tu in tam se jim je zazdelo čudno, da je njihova prej tako mila kraljična postala nenadoma čudno ošabna in celo zlobna. Tega od nje res niso bili vajeni. A vsega skupaj niso jemali preveč zares, saj so spremembo pripisovali skorajšnji kraljičini poroki s kraljevičem iz sosednje dežele. Ko je prišel dan snubitve, je kraljevič pokleknil pred kralja in zaprosil za roko kraljične. »Z veseljem ti jo dam za ženo, dragi kraljevič,« je dobre volje dejal stari kralj. Toda kraljevič ni bil navaden kraljevič. Hotel se je prepričati, če je kraljična pred njim zares prava kraljična. Priklonil se je torej kraljični spletični in ji poklonil čudovito snežno belo vrtnico. Kraljična spletična je zavihala nos, zgrabila vrtnico in jo vrgla v naročje svoji spletični, nekdanji kraljični, ne da bi vrtnico sploh pogledala. Tedaj se je zgodilo nekaj na moč nenavadnega. Snežno bela vrtnica v kraljičini roki je nenadoma zardela in postala čisto rožnata. »Oho,« je dejal kraljevič. »Vidim, da bela vrtnica zardeva od sramu!« Pomignil je pažu in paž mu je izročil dišečo mirtino vejico. Kraljevič jo je znova s poklonom položil v dlan kraljični spletični. Ta jo je malomarno vrgla svoji spletični, nekdanji kraljični, in nakremžila obraz. Ko je nekdanja kraljična prijela mirtino vejico, je mirta v hipu zacvetela z vsemi svojimi še neodprtimi popki, da je po dvorani sladko zadišalo. »Oho!« je dejal kraljevič. »Vidim, da mirta prav ljubko dehti!« Potem je kraljevič poklonil kraljični še prstan z bleščečim draguljem. Tedaj je kraljična spletična lakomno dejala: »Je pravi?« Zgrabila je prstan, priprla eno oko in podržala dragulj proti svetlobi lestenca. »Je,« je z nasmeškom dejal kraljevič. »Toda ti nisi prava! Prava kraljična je tista, ki ji je vrtnica v rokah od sramu zardela in mirtina vejica s popki zacvetela!« In kraljevič je lažno kraljično odpeljal nara-vnost pred veliko kristalno ogledalo. Tam je morala vrniti pravi kraljični njeno zrcalno podo-bo, ki jo je bila ukradla. Od jeze je postala tako grda, da niti spletični ni bila več podobna. Stari kralj jo je dal pri priči pregnati z dvora. Prava kraljična pa se je srečna zahvalila kraljeviču. Poročila sta se pod girlandami mirte in dehtečih belih vrtnic. Te zdaj niso več zardevale od sramu, saj se je poročala prava kraljična.