Bore mladost: Razlika med redakcijama

„Jaz sem tedaj edina stvar, ki tvoje serce vneti more. Kaj mara, da tudi ta ogenj kmalu ugasne, in poslal boš tudi proti meni merzel in brezserčen. Kaj čem početi zapuščena reva! Izgled take nečutnosti sem poznala v bližnje okolice, pa ne smem ga omeniti, da te ne razžalim." — "Ne spominjaj me staršev. Midva nisva poznala matere, in kako bi se predrznila očeta soditi, ki se več ne morejo opravičevati. Čez oba je razpeto zeleno zagrinjalo in najina dolžnost je, spominjati se na nju le s pobožnim sercem. Ne kaliva njunega miru."

"Smem„Smem li morebiti vprašati, koliko let sva zaročena?"

"Štiri„Štiri leta, štiri kratka leta," odgovori Mirko.

Pet„Pet jih bo, Mirko, čez tri dni."

"Jaz„Jaz ne mislim rad na leta, ki so nam v nič potekla, nerad se spominjam dneva najine zaroke, žalosten dan je bil; in nikdar potem nisem toliko solz prelil. Le na tiste redke trenutke se spominjam, v katerih sva se videla teh pet let, in njih spomin mi obudi nebeško radost. Pet let čiste srečne ljubezni sva prestala. Ko sva se vsak dan lahko poročila, videla sva se skozi pet let komaj desetkrat. Ta čas sem pa nate mislil vsak dan; tvoja podoba, tvoje serce mi je bilo vsak dan svetejše in ljubezen je v meni rasla in rasla, da jo zdaj komaj morem obseči. Pet let se ljubiva in pri sercu mi je danes, kakor bi bil pervikrat kramljal sladko besedo: ljubim te. Koliko zadovoljnost, kolik ponos čuti serce, spominjaje se teh letalet najsvetejšega čutja. Koliko blagih misli in čistih namenov nama je rodilo to petletno ločenje; v zakonu pa bi bila prestala že mnogo težav, in ljubezen bi morebiti že omrzovala, ker ne bi poznala njene visoke cene. O Rozalija, nihče na zemlji ni srečnejši od naju."

"To„To so besede, Mirko, prazne besede, resnici nepodobne. Z njimi hočeš potrapiti moje skerbi, in jih le množiš. Ako pa ti gredo iz serca, gorje najini ljubezni. Preden vihar pade na jezero, zašumi v jelovju, visoko na gori, tako tudi jaz v sercu nosim predčutje neznane nesreče, ktere vzrok bo tvoje čudno serce. Teh let najine ljubezni srečnih imenovati ne morem, ker videla sem te komaj tolikrat, da nisem pozabila tvojega obraza, in rada bi te vsak dan gledala in varovala. S kakim veseljem sem vselej pričakovala tvojega prihoda! Koliko lepih besedi, koliko vprašanj sem pripravila, kako sem želela razodeti ti vsa serčna čutila, in ti si prišel, naglo dogovoril, zopet pobegnil in pustil si me še v večji težavi in nazaupnostinezaupnosti. Ah, koliko si mi skerbi nakopal, koliko dvomov, in že se mi zdi, da nisi podoben tistemu Mirku, ki ga v sercu nosim."

"Postaral„Postaral sem se za pet let, obraz se je izpremenil, ali serce je ostalo ravno tisto, vedno tvoje; tebi je popolnoma podverženo. Voli, kakorkadar hočeš, in duhoven bo posvetil najino zvezo. Vendar odkritoserčno ti povem, raje danes odidem in se vernem drugo pomlad z ravno to ljubeznijo bolj možak, kakor da bi mi zdaj roko podala v strahu, da bo moje serce omrznilo ali te v nadlogo pahnilo. Reci, volitev je lahka."

S tresočo besedo izpregovori Mirko: "Tvoj„Tvoj pogled je ostra beseda. En poljubek za slovo. Zbogom do druge pomladi!"

Rozalija se zgrudi na mizo in na glas zajoka; Mirko pa plane ves premočen iz ute proti germovju in ladji in stoji na enkrat pred Rozalkinim očetom. Kar ostermel je. „Kam, kaj je", zakliče preplašeni oče. „V Benetke", odgovori Mirko, in hiti memo gospoda. — „Stoj", zavpije oče, s krepkim glasom. Mirko pa, kot iz sanj prebujen, pomakne se nazaj, stopi pred gospoda, in se izgovarja, da ga poprej ni pozdravil. Fužinskemu gospodu je pa togota stopila v obraz in zajecljal je nekaj, kar ni bilo besedam podobno. Ko pa k uti pride in vidi svojo hčer, kako se je na mizo zgrudila, bledo in objokano, stopijo mu solzesolzé v oči; stisne jo na svoje persi in jokaje spregovori: „Ne boj se, dete, jaz sem tukaj, tvoj oče"; in jo boža in boža, kakor otrok otroka. Mirko je pa proč obernil svoj obraz in v tla stermel medtem, ko je sivi gospod zdihoval in Bogu tožil, da mu je pustil doživeti tako žalostne ure. Kmalu se Rozalija zmuzne očetu iz rok, poravnaporavná mu sive laselasé in obriše solze s častitljivega obraza.

"Govori„Govori", oberne se fužinar k Mirkotu, „kaj je to? Ti si ves obdivjan in Rozalija objokana?"

Mirko na to mirno odgovori?odgovorí: "Kedar„Kedar sedim pri Rozaliji, smeja se ali joka. Kedar pridem, smeja se, zdaj pa, ker sem se poslovil, se je razjokala. Pojdem na Laško, do druge pomladi."

Na to povzame fužinski gospod besedo, in Mirkotu resnobno v oči pogleda. „Malo pomniš", pravi starček, tiste ure, ki„ki nam je vsim bila tako žalostna ...... Moja žena ti je bila druga mati, ker lastne nikdar poznal nisi. Moja žena te je izredila, bolj kakor tvoj oče, in tudi bolj si jo ljubil kakor njega. In ko jo je po viši previdnosti mertud omamil, da se brez ptuje pomoči ni mogla gibati, koliko krati je po tebi praševala, kako ji je tvoja pričujočnost lajšala terpljenje. In tisto uro pred smertjo, ko ni mogla govoriti, angeljsko se je spremenil njen obraz, položila je tvojo desnico v Rozalkino, in svojo desnico na vaju glave, in ko je Bog zaslišal njen blagoslov, sprejel je tudi njeno dušo. Pomniš to? Veš še, kako dobra, kako blaga gospa je bila, in Rozalija je vsa njej podobna. Kakšen pa je bil tvoj oče ! Groza me je nanj misliti. Nikdar se ni smejal, nikogar ni prijazno pogledal, sam in vedno le sam je postopal po polji; vse ljudi je sovražil in zaničljivo ogovarjal; vsaka stvarca, ki ni bila prav po njegovi volji, pripravila ga je v divjo togoto. Pa to vse bi mu odpustil, ako ne bi bil terpinčil tudi svoje žene, tvoje krotke, mile matere. Z zaničevanjem in strupenimi besedami jo je nečloveško pokopal v prezgodnjo jamo. In ti si, kakoršen je, bil tvoj oče; njegova hoja, njegov pogled, in, bojim se, tudi njegovo ledeno serce! In kako si nekdaj bil krotak in priljuden? Kar si pa zvezan z mojo hčerjo, postajaš terd in neusmiljen. Mirko, poglej te nedolžne lica, pomniš še, kako so včasi bile cveteče, zdaj so obledele in ti si tega kriv. Ti si červ, ki jej zajeda sercesercé. Ti meniš, da je tvoja lepa igrača, na kteri se učiš človeško terpljenje spoznovati. Pa sveta stvar je, ktere vrednosti ti ne poznaš, ktere tudi vreden nisi."

Hotel je gospod še govoriti, pa Mirko mu seže v besedo, rekoč: „0djenjajte„Odjenjajte, saj si sam lahko mislim, kar hočete povedati. Da pa očeta mojega obrekujete, moram vas le milovati, ker njegov duh je bil previsok, da bi ga bil vsak umel. Da vaše hčere vrednost tako visoko cenite, imate prav, toda jaz jo cenim še veliko više, ker menim, da bolje poznam njeno serce. Odpuščam Vam ostre besede. Zdaj pa je naj bolje, da odidem in jezi moji in vaši mejo postavim. Prišel bo že tisti dan; da se lepše zastopimo. Z Bogom! Bog te obvaruj, Rozalija!"

Šel je na to Mirko mirnega obraza in počasnih stopinj proti jezeru. Oče in Rozalija sta pa plašno za njim gledala, kakor bi se bala; da se Mirkotu v glavi meša. Besede mu nista zinila v slovó.

"Zdaj„Zdaj je pa podelana pot k Savici", fužinar spregovori čez precej časa.

„In menim tudi k oltarju", Rozalija pristavi. —-"O „O zakaj", pristavi skerbni oče. "Mirko„Mirko ima res nekaj slabosti svojega očeta na sebi, posebno tisto merzloto, ki človeka bolj zbada, kakor huda togota. Vendar serca nima toliko popačenega, da bi v njem ne mogla obuditi krotkih in prijaznih čutil, saj njegovo oko ni še tako skernobno, vedno je še krotko in nekako žensko. Odvzeti mu ne moreš, kar je podedoval po očetu, toda lahko ga boš močno poboljšala, kedar ga vzderžiš pri domu. Žal mi je da sem proti njemu prehudo govoril; pa kaj hočem, več let že se nisem razserdil, in star človek ne pretehtuje vseh besedi."

„Ne vem, kaj čem misliti in govoriti, moja glava je vsa zmešana od toliko nasprotnih reči. Pojdiva v ladjo in domudomú. DomaDomá pa čem premišljevati cel teden svojo prihodnost."

„Pač rada bi se znebila vseh skerbi, ali v tej zavezi se ne morem. Edina duša, v ktero imam vse zaupanje, da me potolaži, ta je moj brat. Pišite ponjpo-nj, da pride domudomú, ž njim samim bom mogla odkritoserčno govoriti."

S temi besedami sta stopila v ladijo. Vajena brodnika sta ju veslala proti fužinam čez mirno vodo. Gospod se tožljivo vsede sred ladije, in mirno zadremlje. Gospodična, gospodu nasproti sedesedé, je pa oči neprenehoma vperte imela v Mirkotovo ladijo, ki je že daleč pred njimi bežala pri drugem bregu, in v očehočéh jej je zaigrala marsiktera solzica, kakor posamezni bliski za prestano nevihto.

Mirko domudomú prispevši se zapre v sobo, v kteri je prebival otrok; vergel se je na divan, in tam je s podperto glavo nepremakljivo predsepred-se zerl, vtopljen v globoko premišljevanje. Čelo je bilo mračno, oči goreče, obraz nemiren in kri je počasi pa krepko vrela po napetih žilah. Čez dolgo časa se mu iz oči stisne vroča, rekel bi, suha solzica. Mirko se kviško spne, kakor bi bil spone pretergal. Obraz se mu sprijazni, čelo razgerbanči. Vzel je pero in z roko bolj nemirno in naglo je pisal to-le pismice:

„Ljuba Rozalija! Serce premagujem, ko pišem te verstice, ker obhaja me misel, da jih boš od sebe pahnila, kedar ti pridejo v roke. Vzrok tega strahustrahú in moje neznane sramote, je pa čudna omota, ki je davi mojo pamet oblegla. Kar sem vidil in govoril, zdi se mi težka sanja, iz ktere sem se komaj predramil. Kako sem tvojega očeta mogel razžaliti, komaj zapopadem. Potolaži sivega očeta s svojimi krotkimi besedami. Neizrečeno se mi smili, da sem ga toliko ganil. Tudi tebe sem razžalil, pa odpuščanja prositi si ne upam, ker prošnja sama morebiti nič ne opravi. Pa odpustila mi boš vendar, saj poznaš moje serce in moje slabosti. Ne morem se kesati, pa obhaja me nepreterpljiva sramota. Ne upam sestopitise stopiti pod milo nebo; zdi se mi, da me vse graja, vse zaničuje. Ta sramota me zopet žene iz drazega kraja, v kterem se strinjajo vse moje nade in želje. Kmalu pridem nazaj; medtem bo pa dobrotljivi čas brezno zasul, ki se je med nama vderlo. Ohrani proti meni dobro serce, ne imej zavoljo mene strahustrahú in težave; kmalu, kmalu se vernem, da s svati vred pred-te stopim. Sedaj pa ne morem delj ostati. Z Bogom!

To pismice spisavši, vzame psa in puško, in šel je v goro na lov. Hodil je čez tern in dern, čez rove in skalovje delj kakor tri ure. V mraku je prišel domudomú brez plena, ves vpehan in vznojen. Potem pa je sedel v dvorani in ni se premaknil iz nje. Drugo jutro je zgodaj vstal, sam se je podal na jezero, ko ga je pokrivala še zorna megla; veslal je k černi viseči skali, Kok imenovani, ki svoj zob moli nad tamno brezno; druga viseča skala je nanjo operta, in v široki poči med njima valovi ne jenjajo metati se ob skrite stene, da se iz nje čuje čuden jek, kakor šum velike povodnjopovodnje. Pod to skalo, kjer je vsacega druzega groza počivati, ustavi Mirko ladijo in sedi tukaj dalj kakor uro, pogled obračevaje proti Triglavskemu snegu, ki je s pervimi solnčnimi žarki pozlačen, bliščal skozi sivo meglo. Ko je pa solnce obsijalo tudi jezero, in se je megla vzdigovala in v višem zraku zgubljala, Mirko ladijo nazaj dervi proti svojemu vertu; vzame zopet puško in brez spremljavca in brez pokoja prehaja tamni log. Ni mu mar bilo ogledati se družine, ki je pridno delaje hvale pričakovala. Pa Mirko z nikomur ni govoril, nikogar ni poslušal. Ni šel v hlev, kjer je pri polnih jaslih rejena živina stala, tudi v žitnico ne, kjer so bile predala polne lanskih in predlanskih pridelkov. Cel dan se je podil okrog, in vendar tudi zvečer ni mogel biti na pokoji. Še pozno v noči se je vidila luč v njegovi sobi, pa ni bukev imel v rokah, ampak po sobi je hodil, malo posedal in zopet s širocimi koraki dvorano meril.

„Gospod", pravi Gregor, „ni se mi še prigodilo, da bi me kdo bil opominjal resnico govoriti. Vsak, kdor me poznapozná, pričakuje iz mojih ust golo resnico."

»„ Star sem zdaj devet in štirdeset let, in pri vas sem od sedmega leta. Pervič sem živino pasel, potem sem se naučil brati in pisati, in sem služil pri baznihraznih hišnih opravkih. Nekaj let potem, ko so vaša mati umerli, izročili so mi gospod oskerbništvo vsega gospodarstva."

"Tedaj„Tedaj boš vedil kaj več povedati o moji materi?"

„Ne vem veliko iz njih življenja; gospagospá so bili delj v Ljubljani, kakor v gradu. Povedal pa bom vse, kar vem. Bili so lepa, malo bolehna gospagospá, navajena mestnega življenja; in naš kraj jim ni kaj dopadel. Premoženja so v grad veliko prinesli, da so gospod precej polja in gozda prikupiti mogli. Bili so gospagospá miloserčni, da ljudje v naših krajih ne pomnijo tako dobre gospegospé; vsak dan so revežem delili kruha in tudi denarjev, bilo je pa tudi beračev vedno polno pred durmi, ker pritepli so se od vseh krajev, in obdarovano je bilo tudi mnogo nepotrebnih. To gospodu ni bilo po volji, pa so se tudi berači precej razkropili, kadar so gospoda zagledali. Bili so gospa krotka morebiti prekrotka; vsacega so posvarili le s krotko besedo, ktere ljudje niso navajeni ubogati. Zavoljo tega so se gospod večkrat nad gospo serdili, ker so menili, da gospagospá delavcem dajodajó potuhe. Ker je gospej, ki so bili navajeni samo mestnega življenja, kmalu dolgčas postalo v tem gradu, jeli so bolehati, in ostri zrak je bolezen mhožilmnožil; ozdravili bi se bili morebiti, ako bi na zimo v mesto hodili, pa ranjki gospod se od gospe gospé niso mogli ločiti, grada pa niso smeli zapustiti, ker niso hotli za ta čas dragega oskerbnika plačevati. Zraven tega pa gospod niso verovali v umetnost zdravniško, sami niso nikdar bili bolni, pa tudi do gospegospé zdravnika niso pustili, akoravno so gospagospá tolikrat želeli. Ker so pa nazadnje gospod malokdaj zapustili meje svojega posestva, ker so se večidel samo z delavci, kteri so jim maloktero reč po volji izdelali, pogovarjali, in se navadili osornega in terdega govorjenja in bolj neprijaznega obnašanja proti vsem ljudem; tudi proti gospej niso bili dobre volje, in gospa so morali slišati marsiktero besedo, ki jih je močno vžalila. Bili so pa gospagospá tudi tako milega serca, da so jokali dolgo časa zavolj reči, za ktero bi se drugi zmenil ne bil. Reči pa moram, da so gospod iz serca ljubili svojo gospogospó, tudi po gospejni smerti več niso bili veseli in nihče ni vidil smeha na njihovih ustnicah."

„Mislil sem, da je pri fužinskem gospodiigospodu, pa kdo bi jo bil tje prinesel. Drugej bo podoba, kje, pa povedati ne morem; v gradu, vem, da je ni."

„Tedaj ne bom nikoli vidil podobe tiste, ki mi je življenje dala, ki je bila tako mila in dobra. Spomina na nesrečno mater si nikakor ne morem izbiti iz glave; in moram iti celo v Benetke, tam pri teti bom zvedil kaj več, vidil bom vsaj materno sestro. Ne vem kaj, da ravno te dni mi vedno stoji pred očmi podoba neznane matere. Davi ko sem veslal k Koku, zdelo se mi je celo, kot bi me klical neki ženski glas v dno jezera ... groza me je spreletela. Jutri zgodaj, Gregor, mi pripravi, kar je potrebno za dolgo popotvanje, ker ne vem, kdaj pridem nazaj, v treh mescih, ali le drugo pomlad. Medtem pa skerbi za hišo, oddaj Rozaliji pismo, ki ga najdeš v mali sobi. Pisati mi ni potreba, ker moja pot je nestanovitna. Kar bi imelo do mene pisem priti, naj vse tukaj čakajo, da nazaj pridem."

„Ako kdo kaj tacega upraša, povej mu, da sam ne vem."

„To je dobro, ako se ljudem kaka reč čudna zdi. Imajo vsaj kaj govoriti, uganjevati in izmišljevati"; , odgovori Mirko s posmehom. „Kako neki me sodijo vaši ljudje?"

„Ne vem kaj reči", odgovori zviti oskerbnik, „proti meni vas nihče ni grajal, in kako bi vas mogel. Nevesto vašo pa tudi vsi naj bolje sodijo, in srečni bi bili dobiti tako gospodinjo."

„Pač čudni ljudje ste, brez serca, brez blagodušnosti; dober gospodar, dobra gospodinja vam je naj viša želja. Pač malo imate potreb. Kar gre nad njivo in kravo, vam je nezapopadljivo, in kar vam je nezapopadljivo, zdi se vam neumno."

„Taki smo, gospod! Vse sodimo po svojem, in mislimo, kakor naši očaki. Vendar zraven tega nimamo težav, uživamo sladko spanje in pokojno starost. Vam, gospod, ne zamerite, se pa na obrazu pozna, da veliko mislite, in da vam premišljevanje ne prinaša mnogo sladkosti."

»„ Tako menim po svoji hlapčevski pameti, in menim, da sem hlapec Gregor bolj vesel, kakor gospod Mirko."

"Je„Je mar veselje naj više, kar doleti človeka?"

„Pač mora biti, ker vsi se ogibljemo terpljenja, in trudimo se samo za to, da bi enkrat bili veseli. Dve nevesti imam, in ne vem, ktero bi vzel."

„Mar se ti godigodí, kakor tistemu oslu, ki je lakote umiral med enicimaenacima šopkoma senasená, ker ni vedil, kterega bi ugriznil."

„Tedaj bom vzel sosednjo. Pa prosil bi vas še nekaj. Vaš ranjki gospod oče so mi večkrat svetovali, naj se ženim, in obljubili so mi kakor za doto senožet v Ukancu. Štirideset let sem že pri vas ... Ali bi hotli spolniti očetovo obljubo?"

»Vam„Vam se poznalo ne bo, ako jo oddaste, zelozeló je, oddaljena in prav malo nese dobička, meni bi pa veliko pomagala."

„Res, res, pa v nedeljo moram nevestama odgovoriti. Sosednja me brez senožeti ne vzame. Ako uno vzamem, moram pa službo pustiti. Sam ne vem, kaj bi storil."

„Nesramnež! ali ne zaupaš moji besedi?"

"Jaz„Jaz pač zaupam, gospod, ali moja nevesta morebiti ne zaupa. Ako tej ne ustrežem, zgubim morebiti obeobé."

Globoko se Gregor priklone, in urno prinese peroperó in papir. Mirko je pisal in mermral: „Pač čudno znamenje, da je pervo, kar pišem v zadevi svojega gradu, oddajavno pismo. Na pismo, na ženitvanje me pa ne vabi ..."

Ko je zorilo drugo jutro, jezdil je Mirko iz svojega grada. Na mostu pred jezerom je še enkrat konja ustavil, pogledal je nazaj na prijazne okna svojega grada, na jezero z gosto jutranjo meglo zakrito, na černo zeleno predgorje, in poslal s solznim očesom zadnji pozdrav devici, ki spi v gradiču pod stermo gorogoró. Tisuč sanjarijskih željaželjá je poslal proti fužini. Izbrisal je solzesolzé iz oči, podbodel konja, in odbežal je v naglem diru, da se je cesta za njim kadila. Zapustil je tesno dolino, ktero goregoré od vseh strani zasuti žugajo, podal se je na proste ravnine, na prostrano šumno morje, da bi odpodil oblak, ki se mu je vlegel na serce. Pa vse lepotije pomladi, vse veselice velikih mest in silno morje, niso ga ozdravile. Ostalo je nekaj, kar ga je vedno bodlo v serce, in to je bil spomin na devico pod Triglavom. Podila ga je sla popotvanja po Nemškem, Francoskem in po lepi Italii. Nikjer se ni dolgo mudil, le v Benetkah ga je teta mogla obderžati nekaj tednov. Stal je enkrat na zvoniku svetega Marka; zapazil je na pol nočni strani daljnega sivega obnebja plavo škerbinasto goro. Spoznalo je bistro oko podobo Triglava, ktero je gledalo perve otročje leta. Mirkotu se čelo omrači, neuderžljiva moč se serca polastí. Malo dni je preteklo in domotožnost je Mirkota prignala v milo domovino k podnožju domačega Triglava.

„Ljubi Mirko! Ko to pismo bereš, sem dalje od tebe, kakor sem kdaj bila. Jaz sem, ne ustraši se, v Velesovem v samostanu, in to pismo je zadnje, ki ga tebi pišem. Vem, da je tvoj duh terden in močan, tedaj ti smem vse naravnost povedati; pa bil si od mene tudi resnice navajen, in ljubil si me zavoljo nje, in me ljubiš morebiti še zdaj, ko bereš te verstice. Ljubezen, čudna beseda, kolikrat sem jo premišljevala! Učil si me vsako reč do dna premisliti in presoditi, in po tebi sem se naučila v vsaki reči zaslediti oholost in praznoto. Koliko juter sem samotno sedevala pri nesrečnem ulnjaku, ali pa sem dolgo v noči pri oknu slonesloné v zlatih zvezdah htela brati najino osodo, ko si ti v družbi lahkomiselnihlahkomiselnjih tovaršev in priliznjenih prijatlic veselja pijan mene pozabljal: takrat sem gorečega serca premišljevala najino ljubezen. Bile so to več let moje naj slajše misli, ki so me krepčale, kakor molitev k Bogu. Pa spoznala sem nazadnje, da ta ljubezen je bila le sveta sanja. Koliko sem jokala; ko sem viditi morala, da krotke želje moje mladosti, da vsi upi najine sreče, vsi sklepi, ki sem jih prevzetno gojila, so le zapeljive lučice, ki mene in tebe hočejo v brezen zapeljati. Kar mi je nekdaj bilo tako radostno, domišljevanje najinega zakona, stopilo mi je pred oči kakor nočna pošast, ki me je preganjala od kraja do kraja. Ljubezen mi je postala gorjegorjé! Pa ne bom te opominjala zakona. Ta beseda te tudi poprej ni razveselila, zatemnilo se ti je čelo, utihnil si, zamislil se v misli pred ko nemalone malo prijetne. Ko naju je pogovor nanesel na bodočnost, postal ti je smeh kratek in prisiljen, in mešala se ti je govorica, ker lovil si besede, da bi zakril znotranje skerbiskerbí in strahove. In kadar sem pogledala v tvoje tamne, nespremenljive oči, proč si jih obernil, da bi v njih ne zapazila tvoje laži. Več mi ni mar, prilizovati se, in rečem čisto resnico: Zvesto sem vervala v tvojo ljubezen, ali s tužnim sercom sem morala dvomiti nad tvojo resničnostjo. Da bi mene ne vnemiril, prikrival si mi svoje skerbi, morebiti smem reči, svoj obup. Pa zapazil nisi v meni tega dvoma, ker bliščoba ljubezni te je slepila. Pa ne kesaj se zdaj, ker se popred nisi nikoli. Čudna osoda je najine serci zvezala, mislila sva, na vekomaj; pa zvezala naju je za malo časa, da sva okusila naj lepšo radost, na tem svetu duši podeljeno; sdajzdaj pa je neusmiljeno postavila med naju široko morjemorjé, na kterem se najine želje več srečati ne morejo. Tako je moralo priti. Od toliko lepih upov, od toliko dušnih sladkosti je ostal sam spomin, ki mi bo obujal še mnogotero solzo in tudi tolažbo. — Nepozabljive mi bodo ostale tiste kratko odmerjene ure najinih pogovorov. Ah, da bi se bila večkrat vidila! Drugači bi bile morebiti. S tisto oblastjo, ki sem jo imela nad tvojim sercom, bila bi te preobernila, bila bi razkropila tvojo tugo, in pomladila tvoje serce... .... Pa čemu bi te preobračala? Morebiti bi te potem ne ljubila! Tak, kakoršen si bil, s tvojim značajem, dobrim in slabim, živa zastavica, bil si mi ljubeznjiv, neizrečeno ljubeznjiv. Tvoje tamno oko ni prijazno lesketalo, tvoje usta so se malokdaj v smeh zategnile, vendar bilo je v tebi neko moštvo, da se je moral tebi podvreči, kdor je občutil to nepopisljivo moč. Občutila sem tvoj gosposki duh, gledati sem menila v tvoje globoko serce, in vnelo se je v meni nepremagljivo nagnjenje. Kedar sem sedela zraven tebe, naj raje sem molčala; v tebe pogled upiraje sem menila, da se v me preseluje tvoje serce, tvoje čutenje in tvoja visokost. Rasla je v meni ljubezen, in z njo vrednost tvojega imena. Pa čez mero je zrasla. Zdela sem se proti tebi preponižna, tebe nevredna. Bala sem se, da bi tudi ti ne spoznal moje nevrednosti, in me nehal ljubiti. Zdeti se mi je jelo, da ljubezen do mene je le tvoja slabost. Tako krepak duh, kakor tvoj, pa slabosti kmalu otrese.

Da, tudi tvojo slabost sem ljubila, tvojo neustrašeno serčnost in prederznost, ker bila je silna, nepremagljiva, tebe vredna, pa tresla sem se pred njo. Jaz slaba devica ne smem biti tacega moža nevesta. Čujem od tvoje ranjce matere, da je umerla od žalosti, da ni prilična bila svojemu možu; in bilo je v pomenljivi uri, ko me je misel prešinila, da vtegnem podobna postati tvoji materi. Ne zameri, ako ti pred oči stavim spomin ranjce matere, ker bolj živim za mertve, kakor za žive. Živela sem kdaj zate, edino zate, in tako sem se navzela tvoje ljubezni, da bi mi bilo druzega ljubiti nemogoče. In zdaj je pokopana tudi ta ljubezen. Ti pa še živiš, živiš brez mene, misliti na to še vedno moram, in bati se zate. Kar imam željá na tem svetu, vse se strinjajo v gorečo prošnjo, da bi bolj srečen bil brez mene, kakor si hotel biti z mano. Za vso nekdanjo ljubezen, za vse solzé, ki sem jih zate lila, te pa prosim samó to: ne sodi me slabo, ne zaničuj me! Rozalija."

Skoraj omamilo je Mirkota to pismo. Zdelo se mu je razderto vse življenje, zdelo se mu je, kot bi vidil sam sebe ležati na mertvaškem odru. Vergel se je na divan, s solzami oblit obraz je zakril z rokami, in obupno se je vil, kot v hudi bolečini. Pa berleča lučica nade je zasvetila nad viharnim morjem obupa. Za njo je Mirko plaval z zadnjimi močmi na brunu razletele barke. „Rozalija morebiti se še ni zavezala, moja pričujočnost, moja beseda mi nazaj pridobi naj bolje serce." Te besede so Mirkotu vdihnile novo moč; ogenj mu je zopet šinil v oči in serce. Čez malo ur je bil zopet na konju, odjahal je v Velesovo.

Velesovo, kraj otožnega spomina! Bil sem enkrat tamkaj, gledal sem prijazno ledino in zeleni, gosti log, ki jo meji yv lepem okrožji. Hodil sem po prostornem poslopji, ki zdaj razpada, nekdaj pa je bilo hiša mirumirú in pobožnosti. Vidil sem lepo, visoko cerkev z umetnimi slikarijami, in serce se mi je vtopilo v premišljevanje starinske dobe, in polastila se ga je otožna želja mirumirú in oddaljenosti od nehvaležnega hrupa. Milo me je ganilo to mesto, ko sem samo memo popotoval. Kake misli so pa navdajale Mirkota, ko je ugledal ozidje, v kterem biva njegova Rozalija, ne morem si domisliti.

Lepoglasno so odmevali zvonovi samostanske cerkyecerkve od zelenih goric. Množica praznično oblečenih je vrela v cerkev; pridruži se jim Mirko in stopi v ozidje, okinčano in lepo razsvitljeno. „Devico bodo oblekli v nunsko obleko", šeptali so ljudje med sebo! Ktero, od kod? nihče ni vedil izmed radovedne množice. Mirkota so pa te besede, kakor meč zbodle, ki je sedel ves obnemogel v klopi blizo vrat, in je z nesterpnim sercom čakal duhovnega opravila.

OdproOdpró se stranske vrata pri altarji, in iz njih stopi belo oblečena gospodična. V černih gostih lasehlaséh je bil vpleten cvetličen venec. Lepe lica so bile blede, oči mirne in jasne, rast je bila angeljem podobna, in tako krasno telo se hoče svetu odpovedati!

Mirko zapazivši jo, plane iz klopi, predere versto klečavcov, in se ustavi blizo altarja, pred kterim je Rozalija pokleknila. Vidil je sveti obred, čul je iz Rozaljinih ust glasno prisego pokorščine in devištva. Skoraj omotile so ga njene besede, obraz je spremenil, in sapa mu je zastajala. Vdano in mirno je devica stopila od altarja, in proti samostanskim vratom gredegredé je obernila svoje mile oči po cerkvi doli. Srečal je njen pogled Mirkotove oči. Pogledala mu je v oči s pogledom pomena polnim, lahka rudečica je zaigrala na njenih licih in ustnice so se ji zganile, kot bi nekaj šeptala. En sam kratek pogled, in zaperle so se samostanske duri, in jo ločile od Mirkota za vse dolgo življenje. Strašen je bil Mirkotu ta pogled, serce mu je bilo v persih, kot bi hotlo razleteti; on pa je želel, da bi se cerkveni obok nanj zgrudil in ga zdrobil. Ni mu bilo moč dalje ostati na svetem kraju; naglih težkih korakov je pobegnil med množico, ki se mu je naglo umikala, kakor bi se ga dotakniti bala. Ko pa stopi čez cerkveni prag, globoko izdihne, kakor vjetnik, ki je rešen iz mnogoletnega zapora.

V pogledu jasne narave se mu je zvedrilo čelo, oko je postalo mirno in duh je zopet prosto mogel premišljevati. Mislil je na zadnji pogled nune Rozalije, kako je bil miren in svet, kako udan. Mislil je, slaba ženska je prelomila nesrečne spone, in on čverst možak, z močjo neoslabelo, bi ne mogel podreti overovér, ki ga ločijo od boljše sreče. Ta misel se mu je zdela blaga luč, ki je razsvetlila njegovo tamno bitje, da spozna in se zavezavé, v kolik brezen je zabredel. Pred oči so mu stopili vsi dnevi mladega življenja, goljufani upi njegove zmotane modrije, ki jih je zdaj spoznal, da so prazne in zapeljive. Kesal se je pervič v življenji, in to kesanje ga je potolažilo, pomladilo njegovo dušo. Dobrotljiva misel mu je vstala v sercu, da je še mlad, da se še more zanašati na svoje moči, in popraviti zmote in zamude. Sklenil je začeti novo življenje, novo ljubezen: življenje koristne delavnosti, in ljubezen do domovine, do zanemarjenih bratov, kterih še do zdaj ni spomnil. Čas pa bo pomagal z dobrotljivo močjo celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni, ki so mu prinesli toliko terpljenja brez veselih trenutkov. Vernil se bo na svoj grad, in zapustil ga ne bo do smerti; tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V pokoji se bo sprehajal okrog polja, prevaževal se po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Nekoristne tuge prost bo starost dočakal med poštenimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bogato obdarovala. V sercu več ne bo nosil nevarne ljubezni do ženske, ne bo mislil na zakon; temuč ljubil bo prebivavce svojega kraja, ki žive zanemarjeni v brezmiselnem pokoju. Učil jih bo poboljševati gospodarstvo, razlagal in razkazoval jim ba koristne znajdbe v obertniji in naravi; učil jih rabo pravice in jih vadil moškega čutja in proste zavednosti človekove vrednosti. Naj veče veselje mu bo vspeh svojih naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v telesnem in dušnem napredku. Kar je zdaj škodoval s praznim modrovanjem in brezdelavnim popotovanjem, popravil bo zdaj stokrat, in izbrisal bo iz spomina dan, kterega ni obračal človeštvu v korist.