Človek toliko velja, kar plača: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
== II. ==
 
Davno so že otemnele vse okna po vasi. Po hišah je umolknilo govorjenje in ropot; vsem ljudem je spanec zatisnil trudne očiočí. Le psi so zalajali na dvorih, in zapeli so živinski zvonci, ko je nekdo, s težko krošnjo opertan, odperl škripajočo leso, ki polje zapira pred vasjo in živino. Stopal je mož počasi in varno po produ, ki ga je nanesel hudournik v ravno prestani povodnji na pot, in šel je proti Rezini hiši v drugem koncu vasí, kjer je edina luč svetila v tamno oblačno noč.
koncu vasi, kjer je edina luč svetila v tamno oblačno noč.
 
Tam sedijo za mizo Reza, Krucman in župan v pogovoru, ki so ga že pozno v noč skoraj po sili vlekli naprej. Zaspala bi bila že moža, ako bi vina ne imela pred sebosebó; pa tudi vino ju ni ubranilo včasi vprašati, koliko je ura. Bilo je že čez deset, ko je dolgo pričakovani pohiševavec krošnjo v hišo prinesel. „Kaj se ti je pa primerilo, da te moramo tako dolgo čakati?" ga vpraša ženica, mu skoči nasproti, ter mu pomaga krošnjo sneti.
 
„Kaj se ti je pa primerilo, da te moramo tako dolgo čakati?" ga vpraša ženica, mu skoči nasproti, ter mu pomaga krošnjo sneti.
Matevž odgovori precej veselega obraza: „Dobra kupčija in druge reči, ki jih bom razložil o svojem času, so me zaderževale. Zdaj pa veliko govoriti ne vtegnem, ker sem lačen, žejen in truden. Ali ste mi prihranili kaj večerje, ljuba teta?"
 
Matevž odgovori precej veselega obraza: „Dobra kupčija in druge rečirečí, ki jih bom razložil o svojem času, so me zaderževale. Zdaj pa veliko govoriti ne vtegnem, ker sem lačen, žejen in truden. Ali ste mi prihranili kaj večerje, ljuba teta?"
 
Komaj je izgovoril te besede, je stal pred njim na snažnem okrožku okusen kos telečje pečenke; in ko Matevž pervi grižljej v usta vtakne, z začudenjem teto upraša, čigav god da je danes, da mu tako nenavadno strežejo. Na mesto odgovora mu teta nalije kozarec vina, in pokaže pomenljivo na moža, ki sta mu zdaj: Bog žegnaj! djala.
 
In ko je kozarec na dušek izpitizpil, je izgovorila teta bolj slovesno: „Nocoj, Matevž, imamo važno opravilo. Jaz bom delala testament, in ta dva moža sta priče."
 
Kaj„Kaj pa vam pride na misel, ljuba teta? Ali mislite precej jutri umreti, da delate zadnje sporočilo? Saj ste še terdni in zdravi; in pred bi človek mislil, da se hočete možiti, kakor pa umirati."
 
„Taka pohvala se je teti pred malo časom zdela prav prijetna, ali danes jo je zbodla v serce, da ni kaj vedla odgovoriti. Dolgo je pogledovale Matevža, ki je tako zlastno pečenko obiral; nekako milo se ji stori pri sercu. Nasprotne ljubezni ste se bojevala v njenih persih; zdaj je hotla moževa prositi, naj se domudomú verneta, ker bo testament odložila; zdaj se je spomnila dacarjevih obljub in tistih besedi: da ona Matevžu ničesar ni dolžna. Pa premagovala je ljubezen tetina do Matevža, in že je Reza premišljevala, kakakako bi se možema izgovorila, ko reče oče Krucman malamalo nejevoljen: "Če„Če mislimo kaj skleniti, začnimo se koj pomenkovati. Kaj bi čakali Matevža, da se navečerja; posluša že zdaj lahko, mi pa ne smemo časa tratiti in spanja kratiti, če je ravno jutri nedelja."
bi čakali Matevža, da se navečerja; posluša že zdaj lahko, mi pa ne smemo časa tratiti in spanja kratiti, če je ravno jutri nedelja".
 
„Pametna je ta, pristavi župan. Meni se tudi toži."
toži".
 
Reza hitro s stola vstane, ide po drugi bokal vina, in med potjo reče sama pri sebi: Naj bo tedaj; saj moža sama hočeta, da govorim; jaz ne bom kriva. Ko bokal postavi na mizo, možema kozarce nalije, potolaži njuno nevoljo in zaspanost, in tako spregovori obernjena proti Matevžu: »Ker„Ker oče Krucman želijo, da bi precej v red spravili, kar smo namenili, bom razodela, kar mislim. Matevž, le dobro pazi na moje besede: Vedno si se skazal prav pametnega, zaslužil si vso mojo ljubezen, in vreden si tudi mojega premoženja. Tedaj ti hočem izročiti koj zdaj petnajststo goldinarjev; prepustila ti bom polovico hiše, da si s tem denarjem večo kupčijo osnuješ in odpreš štacuno v moji hiši, da ti ne bo treba hoditi v mrazu in hudem vremenu po daljnih vasehvaséh po nevarnih potih. Ali si zadovoljen?"
 
„Res, teta, to je lep dar, in velika dobrota zame; ponudili ste mi, kar sem vas hotel ravno jutri prositi, Bog vas živi, ljuba teta! Terčimo na tetino zdravje."
Terčili so možje in kozarce izpraznili, Reza pa nadaljuje: To premoženje ti pa izročim le s pogodbo, ktera je lahko spolniti sprevidnemu človeku. Ti si bil vedno tolikanj pameten, da smem upati, da boš spolnil pogodbo. Ako pa ne obljubiš po nji se ravnati, ne dobiš od mene nobenega pripomočka več".
 
"Malokdaj„Malokdaj ste me tako pohvalili", odgovori Matevž, „mislim pa, da ostanem tak, kakoršen sem bil dozdaj". —
 
"Že„Že prav", nadaljuje teta: „Obljubi tedaj, ako hočeš sprejeti obljubljeno premoženje, da se ne boš nikdar in nikjer ženil, dokler bom jaz živela".
 
„Ljuba teta! kaj pa ste izgovorili?" Matevž počasi izgovori in teto pogleda, ves poparjen, „Tega ne morem obljubiti".
"Premisli in voli: petnajst sto in štacuno v moji hiši; ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. Volitev ni težka pametnemu človeku."
 
„Kaj bi premišljeval", Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrat na živih tergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočehnočéh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi; nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sem žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem domadomá, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila dostojna pomočnica? Nikoli ne. Dobiti bom moral nevesto, ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, ktero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more biti prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? ČemuČemú se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z, menomenó veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristitekoristilo. Bolj ko mislim, terša se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. 0djenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje*, ki mi ga ponujate"."
 
Teta ga pa zaverne: "Matevž„Matevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem stareja od tebe, skusila sem zakonazakon in nisem neusmiljena, ako te s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —
 
Dalj bi bila teta govorila in Matevža svarila, ker zdelo se ji je, da se ne bo dal pregovoriti; njeno svarjenje in prigovarjanje bi jo pa pri ljudeh veliko bolj očistilo: ko ji Matevž seže v besedo, rekoč: "Zakaj„Zakaj ste se pa vi omožili?"
Teta je bila kaj hitro pripravljena odgovoriti: "Omožila„Omožila sem se bila, in dobro sem storila, akoravno sem celo starega moža vzela. Ako bi se ne bila omožila, bi ti še vedno derva sekal in žuljave roke nosil. In je toliko koristen je bil moj zakon, da imaš lahko štacuno in premoženja, da lahko in brez velicega truda živiš, ako se ne ženiš. Dokler si zdrav in terden, si iz štacune denar nabiraš, jaz ti bom pa stregla, kakor mati, in bolje kakor vsaka žena. Po moji smerti boš pa imel toliko premoženja, da bos mogel brez skerbi in terpljenja v nar boljši življavi starost prebiti do mirne smerti, in zakon ti še v mislih ne bo. Ako se pa oženiš, si naložiš tudi skerb za vse žive dni, in še mirno umirati te ne bodo pustile skerbi za prihodnjo srečo otrok."
 
Oče župan se na to oglasi: „Res je presneto neumno, če se človek oženi. Pet otrok imam, vsi se trudijo in potijo od zore do mraka, vendar se mi zdi, da gre kmetija rakovo pot. Kaj imam pa tudi skerbi in težav! Pervega sina so mi v vojake vzeli, in zdaj je drugi na versti, in noč in dan , premišljujem, kako bi ga rešil. Svetujem ti, Matevž, iz lastne skušnje: Stori, kakor teta želijo, in dobro se ti bo godilo."
 
Krucman ni mogel dalj molčati: „Ne morem poterditi, je djal županu, skozi in skozi vaših besedi. Nekterim se ve da ne kaže, da bi se ženili; sploh je pa zakonski stan vsaj po mojih mislih boljši od samskega. Pri meni lahko vidite, koliko sem zboljšal svojo hišo, kar sem oženjen. Kako ženoženó imam pa tudi, kako zna vse v prid obračati: take ne dobite v celi soseski; in
otroci — pozna se jim, da so moji. Kar jih doma ne dela, si drugod zlahkoma služijo dober kruh. Kar me je pred koštalo, da sem jih dal nekoliko v šolo, mi je že vse povernjeno. Saj ste morebiti brali, oče župan, pismo, ki mi ga je Juri poslal iz Hrovaškega, in s pismom je poslal tudi vederček lastnega vina. Juri — ta je prav po meni. In Lenka, kako berhka in pametna dekle je bila; že tri leta se ni nobena tako dobro omožila kakor ona, kako dobrega moža ima pa tudi! Jaz sem v zakonu prav srečen, in srečni so tudi mnogi drugi. Veste se pa spomniti, oče župan, kako nejevoljni so bili moji ranjki, da sem si izbral to ženo, s ktero sem zdaj tako srečen. Ne bili bi je pustili v hišo, in tudi kmetije bi mi ne bili izročili, ako bi ne bila ravno sila zavoljo vojaščine. Ako je človek pameten, kakor sva jaz in Matevž, in tudi vi, oče župan, nikoli ne dobi nerodne žene; saj ve, ktero si izbira, ker izbira si jo po pameti. Naj ti tedaj kaj svetovam, Reza, po svoji pameti; mojega svetusvetú še nihče ni zavergel: Nar bolje storiš, ako daš Matevžu, kakor si obljubila, petnajst sto in štacuno; v njegdvonjegovo ženitev se pa kar ne mešaj ne. Naj Matevž nevesto pripelje, kedar hoče, jaz sem porok, da si bo dobro izbral; ti boš ž njo veselje imela, in kedar boš stara, boš imela vsaj kaj pestovati."
 
Reza pa soseda takole zaverne: „Ne vem, zakaj še stari mladini potuho dajete. Kar je zate prav, ni za Matevža. Nikar me tudi ti ne draži. Matevžu pa povem, da ne dobi krajcarja več, če se oženi."
 
Sosed Krucman je imel nekaj na jeziku, pa prehiti ga Matevž rekoč: „Ljuba teta, ako se ne daste omečiti, naj bo; ako vi nočete jenjati, jaz ne morem. Lahko bi Vamvam obljubil, kar bi spolniti ne mislil, pa tega me niso učili rajnki oče. Zahvalim vam za pervo in zadnjo dobroto, ki sem jo vžival iz vaših rok. Če me pa od zdaj več nočete podpirati, pojdem iz hiše, ki mi je bila drugi dom. Kar imam denarja pri vas ohranjenega, mi bote izročili, potem pa vzamem slovo od vas. Dobro ime in pridne roke mi bodo skusile drugod najti dom, ki morebiti ne bo toliko prijeten, kakor ta; pa gospodar bom ondi, in mogel se bom vsaj ženiti, kedar mi bo prav."
Sosed Krucman je imel nekaj na jeziku, pa prehiti ga Matevž rekoč: »Ljuba teta, ako se ne daste
omečiti, naj bo; ako vi nočete jenjati, jaz ne morem. Lahko bi Vam obljubil, kar bi spolniti ne mislil, pa tega me niso učili rajnki oče. Zahvalim vam za pervo in zadnjo dobroto, ki sem jo vžival iz vaših rok. Če me pa od zdaj več nočete podpirati, pojdem iz hiše, ki mi je bila drugi dom. Kar imam denarja pri vas ohranjenega, mi bote izročili, potem pa vzamem slovo od vas.
Dobro ime in pridne roke mi bodo skusile drugod najti dom, ki morebiti ne bo toliko prijeten, kakor ta; pa gospodar bom ondi, in mogel se bom vsaj ženiti, kedar mi bo prav."
 
„Le termast in svojeglaven bodi, moj ljubi striček! Bova vidila, kdo pred odjenja in spozna svojo slepoto. Pojdi pa, kamor hočeš; pa le pazi, da pota nazaj ne zgrešiš, kedar se ti bo jela vtepati tvoja prevzetnost."
 
„Teta, jaz nisem ne termast ne prevzeten; mislim in govorim, kakor mi je Bog pamet ustvaril. Rad bi govoril drugacidrugači in vam ustregel, pa ne morem."
 
Na to pravi sosed Krucman: „Tudi jaz vam pravim, da Matevž ni termast, on je pameten, in poterdim njegove besede. Ako te huda teta več noče pri sebi imeti, pa k nam pridi, raji nocoj kakor jutri. Ravno zate bo soba in postelj, ktero je Juri imel, preden je šel na Hrovaško. Teta bo pa že enkrat spoznala svojo krivico".
 
Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je, hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcom vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. MolčeMolčé je zerl pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila."
od zdaj sam, kakor veš in znaš. Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče; jaz te bom pa pozabila."
 
Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo Krucmanovo, in možje so stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama... »Več„Več še je hotel govoriti, in solze so miimu stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete.. „Kaj se boš prepiralsprepiral s termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo
Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo
sosedo. Matevž vesel bodi! Pamet in pogum veljaveljá. Človek mora prestati tudi nadloge, da se mu moštvo okrepča. Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, pa povsod so pošteni ljudjeljudjé, ki čislajo umnega čverstega moža."
Krucmanovo, in možje so, stopili čez prag. Reza jim je svetila. Serče ji je močno bilo; pa ni vedla, ali od veselja, da je zmagala dacarjeva zvijača, ali od žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ktera se mu je toliko priljubila. Na pragu ji je Matevž roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite,
jaz vas ne morem. Spominjal se bom vaših dobrot. Pa tudi vi se bote mene spominjali. Spoznali bote, da nisem jaz delal krivice in zdražbe med nama... »Več še je hotel govoriti, in solze so mii stopile v oči, pa Krucman ga prime pod pazho in odtegne od tete.. „Kaj se boš prepirals termasto teto, je djal; preden teden mine, te bo prosila, da prideš nazaj; saj dobro poznam svojo
sosedo. Matevž vesel bodi! Pamet in pogum velja. Človek mora prestati tudi nadloge, da se mu moštvo okrepča. Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, pa povsod so pošteni ljudje, ki čislajo umnega čverstega moža."
 
== III. ==
Brezimni uporabnik

Navigacijski meni