Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
dodanih 9 zlogov ,  pred 11 leti
sobi.
Odtegnil se je družbi, ker je hotel sam s sabo
premisliti še enkrat vse dogodke, ki jih je ravnokar doživel. Ali najprej je hotel govoriti s hčerjo Meto, da bi se
 
Ali najprej je hotel govoriti s hčerjo Meto, da bi se
še danes vse dognalo.
Ukazal je bil strežaju, naj poišče
da ga hoče zavratnica zadušiti.
 
»Kje tiči toliko časa!?« reče jezno, pograbi steklenico
na mizi ter si nalije črnega vina v kupo.
Ko je izpil, zjezise zajezi
se na muhe, katereki so mu sedale po potnem obrazu. V srdu je z modrim robcem tolkel za njimi.
 
V srdu je z modrim robcem tolkel za njimi.
 
»Saj je hujše to čakanje, nego sem menil!.
Preklicana
golazen!«
Saj se ne kuri na
vrtu!
Ha, -ha!«
 
Dajal si je pogum, zatozategadelj se je glasno smejal slabemu
svojemu dovtipu.
 
»SediSédi, Metka, sedisédi!« pravi mehkeje.
»ZdajSedaj je škof na
vrtu in gospodje so se razkropili!.
ZdajSedaj utegnem in s tabo
sem hotel govoriti.
Jezna pa mi ne smeš biti!
Imaš nekaj
vojaškega, nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem
vendar oče tvoj, časihvčasih spravi v strah.
To bo revež prihodnji
mož tvoj!«
 
»Tako je prav!
Tu sedisédi tik mene!«
 
S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni ročici.
Tu izpije kupo vina.
 
»Malo vina potrebujejo moje stare kosti!,« opravičuje
se, potem pa se ji znova sladkasladká: »Rad te imam, in ti
mene tudi, ali ne, Metka?«
 
 
Stari si briše z robcem plešasto glavo.
ZdajSedaj je prišel
odločilni trenutektrenotek, a vedel ni, kakšno besedo naj rabi, da
bi dekle ne vzkipelo.
Zagleda se v arabeske na steni ter
premišljuje.
 
»Nič takega,« odgovori počasi, »da bi se ti bilo bati. Ha-ha!
Ženina imam zate, ha-ha!«
 
Ha, ha!
Ženina imam zate, ha, ha!«
 
»Ženina?«
Vsa kri ji izgine izz lica in kakor blisk se
dvigne s sedeža svojega sedeža.
Stari se dela, kakor da ni opazil
vtisavtiska svojih besed.
 
»Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša bolezen
pri dekletih, ha, -ha!«
 
Neprijetno se je smejal.
 
»Tu pa se je častitljiv mož, dober mož, oglasil pri
meni in poprosil za roko tvojo roko.
Dejal sem si: dekle prihaja
v leta, a snubači so bele vrane.
Prideš v leta.
Tista
mehka kožica na licu se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost telesa.
 
 
in šibkost telesa!
Potem pa snubačev ni.
A zdajsedaj se je
oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te hoče!.«
 
Ni ji gledal v obraz, ko je govoril te besede.
po parketu napravil bel sneg.
Končno se obrne proti
nji.
njej.
Smilila se je mu je, ko je tako bleda stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti pogladi lice.
 
»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe. »Enkrat se
Vstane in ji z debelimi prsti pogladi lice.
moraš vendar možiti.
 
Saj ste dekleta za to na svetu, ha-ha!«
»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe, »enkrat se
moraš možiti.
Saj ste dekleta za to na svetu, ha, ha!«
 
Ojačila se je: »A jaz se ne bom, ata, ne, ne!«
sede.
 
»SediSédi tudi ti, Metka!
Moj Bog, saj ti še povedal nisem,
kdo te hoče.
vendar!«
 
»NočemNečem
 
»Sodar bi te rad, in to je vendar tehten ženin!«
 
»Sodar, sladkodišečisladko-dišeči tisti notar?«
 
»Kaj notar!
Ta je še otrok in zate ni.
Ali vzel bi te stari,
Lovre Sodar. Dobra duša je in, kar je še bolje, polne
 
Dobra duša je in, kar je še bolje, polne
ima vreče in shrambe.
V svilo te bo oblačil ter ti plesal
Ne odgovori mu takoj.
Srd ji
dviga prsi in z bleščečimi očmi zre na roditelja svojega roditelja.
 
»Stari Sodar?« vzklikne zaničljivo s suhotno zvenečim
udebeljeno živinče iz hleva!
In vi ste mislili, da se bom
v resnici dala položiti na tehtnico, da me prodaste, kakor
voz starega blaga!
Rajši grem služit, beračit po svetu,
hočete!«
 
Z belimi zobmizobmí si grize ustneustna.
 
»Počakaj no, Metka, da ti povem in razložim.
»Vi me hočete prodati, a jaz se prodati
ne dam.
To je vse in drugega nič, pa pa basta, kakor bi
rekel sivolasi ženin moj!«
 
 
S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter globoko
zdihne.
vzdihne.
»Ti misliš, da je vse tako, kakor se vidi.
Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo tvojega očeta skrbi in spanje mu
Pa ni!
na trudne trepalnice sesti neče.
 
Ko ti spiš, tedaj tarejo očeta tvojega skrbi, in spanje mu
na trudne trepalnice sesti noče.
Časih bi rad, da bi zaspal
in se več ne prebudil!«
 
»Imel sem nesrečne kupčije.
In zdajsedaj, da ti povem resnico,
zapravljeno je zapravljeno vse.
Če naši dolžniki danes hoté,
spodé me lahkospode lehko izpod strehe prednikovmjih mojihprednikov, mene in
vas otroke.
Take so rečirečí, ljuba Meta moja.!
Kaj potem? si vprašala.
No, potem nam res ne ostaja drugega, nego
beraška palica.
Ž njo po svetu širokem!«
 
Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še: »Pri tem je najhujše to, da si lehko pomagam, če imam le male vsote. Zopet bi prišel denar v hišo in revščina bi se odgnala
Vprašala si.
No, potem nam res ne ostaja drugega nego
beraška palica!
Z njo po svetu širokem!«
 
Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še: »Pri tem je najhujše to, da si lahko pomagam, če imam le majhne vsote.
 
Zopet bi prišel denar v hišo, in revščina bi se odgnala
za vedno.
Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj
Potrebujem samo štirideset tisoč.
A te
moram imeti, moram imeti, če jih imam iz taltál izkopati!«
 
Vstane in trd mu postane obraz.
 
»Da mi jih Sodar, ali da mi jih samo tedaj, če dobi
tebe v zakon.
Zdaj veš, kako je.
»To mislite vi, ali jaz sem drugačnega mnenja!
Za ves
svet ga nočem, tega umazanega skopuha.
In če pride
danes Nižava na nič in mi vsi zž njo! Dajte me živo v
 
Dajte me živo v
grob!
Samo tega starega človeka ne!
Če mi poda roko,
mi je, kakor bi čutila na koži svoji koži mrzlega kuščarja!
Z
vsemi močmi me ne priteratepritirate v ta zakon.
ZatoZategadelj govoriva
rajši o pametnejših rečeh!«
 
takega bremena.
Tudi roditelji ne smejo zahtevati
od otrok svojih otrok, da bi se jimnjim na ljubo usmrtili.
In zame
bi bilo to hujše od smrti.
Jaz pa ga vzela ne
bom.
Rajši še danes zapustim Nižavo in, če hočete,
samo z obleko, ki jo zdajsedaj nosim na sebi!«
 
»Ali je to zadnja beseda tvoja beseda
 
»Zadnja!
mu metala pesek v oči vse dni, ki jih bo še preživel v sivi
starosti, za to sem predobra.
Hinavstva ne ljubim, in če
se mi še tako drago plača.
Tudi je še drug vzrok!«
 
»Drug, in sicer najglavnejši.
TakojŽe od pričetkaspočetka sem
hotela govoriti o njem, ali s svojim Sodarjem in njega tisočaki
njegovimi ste me razsrdili preveč.
Pozabila sem, ali
zdajsedaj je še vedno čas, da govorim!«
 
»No kakšen je ta vzrok?«
»Ti imaš ženina,« vpraša oče sarkastično, »in za hrbtom
mojim si si ga izbrala?
Vraga, to mi napravlja veselje. Končno pa vendar ni kakov nižavski hlapec, ali kakov
drug mladenič take in enake romantike, ha-ha!«
 
Končno pa vendar ni kakor nižavski hlapec ali kakor
drug mladenič take in enake romantike, ha, ha!«
 
Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša: »Ali smem vedeti,
kdo je ta plemeniti ženin, ki je po volji deviškem
srcu tvojemtvojemu
 
»Smejete se lahkolehko, ali pomagalo vam ničesar ne bo. Vzamem ga vendar, če je še tako smešen v vaših očeh!«
 
Vzamem ga»Povej vendar, čekdo je še tako smešen v vaših očeh!.«
 
»Povej vendar, kdo je.«
»Filip.«
 
»KakšenKakov Filip?«
 
»Tekstor!«
 
»Filip Tekstor!«
 
Počasi je izgovarjal zlog za zlogom.
Poizkušal je vstati. Vidno mu je kri zapuščala lice, da je bil takoj bled kakor
Poskušal je vstati.
 
Vidno mu je kri zapuščala lice, da je bil takoj bled kakor
stena.
Odpiral je usta in z nekakim smrtnim strahom
se mu izruje vzklik: »Ali si zblaznela!«
 
»Zblaznela!« odgovori dekle in ponosno se dvigne. »Ali ste res mislili, da tako po denarju hlepim, da bom
vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo denarjev?
 
»Ali ste res mislili, da tako po denarju hlepim, da bom
vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo de
 
 
narjev?
V tem sem premalo vaša hči, ata!
Naj si obdrži
oboje, denar in sive lase.
Živo sem si ohranila srce, in
bolje, da sem srečna v uboštvu nego nesrečna v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog razsodil, da mi je
 
To je trdni moj sklep in, če je Bog razsodil, da mi je
s Filipom trpeti in stradati, bodi tako!
Še verujem v ljubezen
in upam, da me ta vera nikdar zapustiti nočeneče
 
Vstal je bil med njenim govorom.
Pomagati
si ne morem!
Kaj me skrbéskrbe vaši rudokopi, vaše trgovine
in vaše špekulacije!
Da me le Filip ljubi!«
Obstane pred njo in jo prime za roko: »Vse to si izbiješ
iz glave!
Če ne, prekolnem te prekolnem še danes!
Še danes te
spodim, da boš šlapojdeš bosa od hiše.
Ti ne veš, kakšen sem,
če se raztogotim!
Moj Bog, kaka nesreča!
 
Izbij si ga iz
»Izbij si ga iz
glave!« tarna starec in teka po sobi.
 
»Ne morem!
NočemNečem
 
»NočešNečeš, Meta, nočešnečeš
 
»Nikdar ne!«
 
»Hočeš me torej prisiliti — —...
 
»Storite, kar vam ljubo.
Saj sem že dejala, da grem
danes od hiše, in bosa, čeako treba!«
 
»Imej pamet, dekle, imej pamet!
kaj počenjaš!«
 
»Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice svojega srca
svojega!«
 
»Sodarjeve tisočake!
se me!
Usmili se bele glave moje!
Vzemi, kateregakogara hočeš! Sodarja zapodim in vrata mu pred nosom zaprem.
 
Sodarja zapodim in vrata mu pred nosom zaprem.
Pomagal
si bom na kak drugdrugi način.
Naj se mi proda vse,
samo tega človeka pozabi!
 
Z jokajočim glasom je govoril te besede.
Ali vtisavtiska vendar
niso napravile.
 
»Ne morem in nočemnečem!« odgovori hči ostro. Zbadljivo pa še pristavi: »Zdi se mi, da igrate komedijo,
 
Zbadljivo pa še pristavi: »Zdi se mi, da igrate komedijo,
ata!«
 
»Komedijo!
Ti se šališ iz starega očeta svojega! očeta?
Tudi
prav!«
Obriše si obraz, izpivši kupo vode.
Nekaj
časa molči ter se pri oknu zagleda v krajino, kateroki jo je pokrival tedaj že večerni mrak.
je pokrival tedaj že večerni mrak.
 
»Ako hočeš sama tako,« spregovoriizpregovori zaspano, »mi je
tudi prav.
Ali nocoj to noč boš še jokala, kolikor nisi še
Sedi in poslušaj!
Kratka bo pripovest, ali
bolje bo, če jo poslušaš sedesedé
 
Dekle molče sede.
Z nekako grozo jo napolnijo mrtvozaspanemrtvo-zaspane
besede očetove.
 
»ZdajSedaj poslušaj!
Ker si sama hotela, povedati ti moram povedati
vse.
Dolgo je že od tedaj, ali sence tistih časov segajosezajo še
zdajsedaj v moje življenje moje!«
 
Po kratkem premolku nadaljuje: »Nekdaj v mladosti
svoji sem imel prijatelja.
Dober človek je bil, ali jaz sem
ga opeharil in pahnilpehnil v nesrečo!
Mlad sem bil in strasti
so kipele po meni!.
Mnogo sem grešil in, če bi imel kaj
vere, bi ne zatisnil bi v noči nikdar več oči.
Ali ti časi so
pretekli.
in ne more prenašati nikakih okov!«
 
»Mene pa vendar hočete vkovati ...
 
»Potrpi, takoj zveš vse!
Imel sem torej mladega prijatelja. Imel je ponižno, mehko naravo, in dobri prijatelji
 
Imel je ponižno, mehko naravo, in dobri prijatelji
so smeli na njem drva cepiti, tako pohleven je bil.
Njegova
ponižna narava.
Največja nesreča mu je bila mlada,
prekrasna žena, ki ni bila niti ponižna, niti mehka!.
V hišo
sem prihajal in ta ponižni in dobri človek me je še sam
vabil.
ČeAko me ni bilo en dan, vprašal je vprašal takoj: kje si tičal,
da te ni bilo?
In tudi žena me je tedaj vedno vpraševala,
kje sem ostal, da me ni bilo.?
ZatoZategadelj sem prihajal, prav
obilokrat prihajal.
Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji
ženi, hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih svojih
volov, katereki jih je potem drago prodajal na HrvatskoPrimorsko ali bogve kam.
 
 
Bog ve kam.
Jaz pa sem tičal pri ženici in drobil sem ji
sladke besede.
Bil sem človek, v katerem so kipele vse
strasti.
In tedaj sem še tudi obilo denarja imel, ki jih zdajsedaj
nimam!
Privadila se me je počasi; tako zelo se me je privadila,
da sem jo smel nekega dne poljubiti na lice, dasi
je bila žena prijatelja mojega prijatelja, bratranca mojega Vida!«
 
»Čemu mi govorite o teh ostudnostih!«
 
»Tu sedi in poslušaj!
Sama si hotela tako, torej poslušaj, in izpij, kar si si natočila.
Da, draga, na Višavi se
je vse to godilo.
In tisti osleparjeni revež je bil moj bratranec
do danes vedela, čemu jo je ta ponižni Vid potegnil v
daljni svet.
ZdajSedaj boš zvedela vse!
Nekega večera je bilo. S Klaro, tako je bilo ime Vidovi ženi, šetala sva se po
 
S Klaro, tako je bilo ime Vidovi ženi, šetala sva se po
temni gozdni poti.
Mož je bil odrinil s puško nekam na
polje.
Morda je hotel vrabiče streljati, ki so mu uhajalivhajali v
proso.
Čemu naj bi tičal doma, saj je bila žena v dobrih
rokah, ha, -ha!
Po temnem potu sva se sprehajalaizprehajala, a jaz
sem grešil na temoto.
Tik starega kostanja sem poljubil
pa je tičal za kostanjem.
Vse je videl in vse slišal.
A ne,
Namesto
da me je s strelom kakor steklega psa podrl na tla, je grizel jezik in molčal.
Ponoči pa je spravil svojega otročiča
 
v potno torbo ter izginil črez gore.
 
grizel je jezik in molčal.
Ponoči pa je spravil otročiča
svojega v potno torbo ter izginil čez gore.
Takšen ponižen
človek je bil bratranec moj, Vid!«
»Čemu?
Takoj zveš in še prezgodaj.
Kakor sem rekel, je
izginil je naš preponižni Vid čezčrez gore.
Tu na Višavi pa je
ostala vitka njegova ženicaženíca.
Kaj je nama ostajalo nego
sladka ljubezen?
Tudi Klare sem se naveličal.
No,
ali vse to ne spada semkaj!.
Spoznal sem se s tvojo materjo,
in, ker mi ni kazalo, za vse večne čase nositi bremena
skrivne ljubezni, oženil sem se oženil.
Morda si zopet čula, da
se je na dan poroke moje ustrelila gospa z Višave.
Dobri ljudje so dejali, da
ni mogla prenašati puščobe na Višavi, videč srečo in veselje
na Nižavi!.
Prav mi je bilo tako.
Ali v resnici se je
ustrelila zavoljo mene in ne zavoljo nezvestobe moževe,
ki jo je bil zapustil ter odrinil v široki svet!.
To pa še ni
vse.
Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov.
Dobila
sva sina in ta sin ...«
— — «
 
»In ta sin!«
Strastno se je dvignila Meta.
Vsa kri ji zapusti
lice. Oči se ji široko odpro in v grozi in strahu zre
lice.
 
Oči se ji široko odpró in v grozi in strahu zre
svojemu roditelju v trdi obraz.
S tresočo roko se opre na
mizo in ponavlja z zamolklim glasom: »In ta sin?«
 
»Da, da, ta sin je Filip Tekstor!«
»Filip Tekstor!« vzdihnezdihne.
Obidejo slabost.
Po parketu
se je zgrudila, da je niso vzdržale roke roditeljeve, ki je
toliko gorje povzročil otroku svojemu ...
— —
 
Drugo jutro je odhajal knez Janez Evangelist.
 
Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se penita v srebrno-kovani opravi.
kovani opravi.
Tudi drugih vozov se je bilo nabralo
in vse je čakalo na odhod.
vozovi ter pričakovali gospodov.
 
Naposled stopi škof iz poslopja z vso množico spremljevalcev. Prišel je tudi hišni gospodar.
 
Ko stopi knez na dvor, pade na kolena ljudstvo, ki
Prišel je tudi hišni gospodar.
 
Ko stopi knez na dvor, pade na kolena ljudstvo, katero
je bilo prišlo »gledat«.
Janez Evangelist se ozre po
navzočih ljudeh, povzdigne belo, drobno roko in jih blagoslovi,
leno in takisto življenja trudno.
 
Potem se obrne k hišnemu gospodarju.
 
»Da se zopet kmalu zopet vidimo, gospod Malec!
Vero imate! Vi ste naš mož!«
 
Vi ste naš mož!«
 
Zbranim gospodom pa reče: »Gospod Blagor, želja
vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer je hotel knez deliti birmo.
 
Pred Nižavo pa ostane Ernest Malec, in dolgo časa zre
za odhajajočimi.
 
 
Ernest Malec je bil tedaj pač v takih okoliščinah, da ni
smel imeti — nikake vere!
 
==Sedemnajsto poglavje==
 
<poem>
SEDEMNAJSTO POGLAVJE
<i>Prosim te, tujka ljubezniva,
vamev mé ne vpiraj temnih očiočí,
da se ljubezen nepremagljiva
v mojem srcu ne obudiobudí.</i>
Simon Jenko</i></poem>
 
Simon Jenko
Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, bilo je
tudi na višavskem dvorišču več življenja nego li navadne
1.389

urejanj

Navigacijski meni