Krona v višavi: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
dodanih 15.152 zlogov ,  pred 11 leti
Ko ga je prečital drugič, se je zagledal skozi okno in ni trenil
z očesom.
 
a Manico, ki je prinesla vina in sadja, je vstopila tudi go-
spodinja Cila v belem, zlikanem predpasniku.
 
„Oho," se je začudil župnik Andrej — „danes pa ni bil Klander
varčen gospodar. I, seveda, kaj lakega se ne zgodi však dan . . ."
 
Gospodinja Cila se je zadovoljno nasmejala in sedla na drugi
konec mize poleg Manice.
 
„Torej petindvajset let ga ni bilo," je pričel župnik, ko sta
iVlanica in Cila le molčali. „Saj ga ne boste več spoznali!"
 
„Kako neki," je pritrdila Cila in sedla poleg Manice. „Že takrat,
ko je bil zadnjikrat doma, je bil ves drugačen kakor nekdaj, kaj
šele sedaj, ko je gotovo bogat, da sam ne ve kako in gosposki,
da se bo sramoval enemu izmed nas podati roko."
 
A župnik Andrej je neverjetno skimal.
 
„Ne verujem," je dejal — „in tudi pismo ni pisano po tem.
Sicer pa se mi zdi, da Dominik ni bil toliko častihlepen, temveč
poln hrepenenja do različnih ved vsled nagona samega, kar je kázal
že v zgodnjih letih. Gotovo da je s tem združená tudi čast in sláva,
a Ijudje, ki hrepene samo za tem, delajo drugače, kakor je delal
Dominik, ki je žrtvoval, kakor sklepam po tem zadujem pismu,
skoro vse življenje edino knjigi. Mogoče se motim, a da je hodil
težavno pot, je gotovo, in čuditi se ni — če je truden ..."
 
„Kdo bi si mislil," je skimala gospodinja Cila — „da bo hodil
ta človek tako čudná pota."
 
Župnik se je nekoliko zamislil in nato je dejal : „In takih
Dominikov dandanes ni malo. Različni so, seveda, ki bi vztrajali
tako dolgo kakor vaš, jih res ni veliko, ker polovica in tudi več
jih omaga kmalu, in to je jaseň dokaz, da bi bilo bolje, če bi
ostali doma pri plugu. Poznám jih, ki stradajo ob eni sami kravici,
sin pa moleduje v mestu za košček kruha in si ubija duševno in
telesno zdravje. AH bi ne bilo bolje, da bi ostal doma in pomagal,
da se utrdi in poveča gospodarstvo. In tako prehaja vse v tuje roke,
da otroci komaj vedo, kje so bili rojeni. Pa naj bi še bilo, ko bi
našli v mestu in šolah zaželjeno srečo in zadovoljnost, pa jih je
brezdomovincev na stotine, ki ne vedo, kam bi položili trudno
glavo ali pa služijo bore krajcarje, ko so pustili doma krono in
 
 
 
210 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
cekine. To je rana našega národa, ki ne ve, da je ped rodne grude
večje vrednosti, nego seženj goljufive tujine. Lastne otroke pošiljajo
v tujino, sami pa kličejo na pomoč pred tujci! Ne rečem, da mora
ostatí národ glup, dasi je najsrečnejši, ki ne zna razmišljati o ni-
čemer in mu ne razjeda srca nikak dvom, a vsa ta izobrazba, ki jo
je željna današnja mládež, je kakor strup . . . Zdravi in čili od-
hajajo, vračajo se pokvarjeni in mehkužni, da jih mora biti žalostná
vsaka mati. Koliko je teh sene po naši domovini, koliko teh sla-
botnih, bolehavih jelk, ko bi bil lahko však izmed njih močan hrast.
A če bi povedal to javno, kakor govorim vama, bi me križal svet
in obsodil, da hočem pustili národ v nevednosti in zmoti. Ali ni
bolje verovati v zmoto in živeti mirno in zadovoljno, kakor živeti
v večni negotovosti in nositi v srcu črva, ki gloda noč in dan . . .
Saj popolné sreče ni nikjer in kdor upa vanjo je bedak: kako bi
mogel vživati nepopolen človek popolno srečo? Toda pustimo to,
hotel sem le reči, kako na napačni poti so vsi, ki pošiljajo iz mir-
nega doma svoje sinove in hčere med viharni svet, ko ne vedo, so
li dovolj močni, da premagajo vse težave in zmote, ki jim prete v
tujini. Še Dominik, ki je gotovo prišel visoko kakor malokdo,
pravi, da je truden in je zaželel nazaj ... Kaj šele oni, ki nimajo
polovice njegove moci in vztrajnosti! In teh je toliko, da me obíde
žalost, če pomislim nanje."
 
Glasno, skoro razvneto je govoril župnik Andrej in Manica
ga je poslušala s pritajenim dihom. Še nikoli ni slišala iz njegovih
ust takih besed, niti na prižnici niti drugod. In ko je končal, se
mu je hvaležno nasmehnila in pogledala sestro Cilo, ki je gledala
malomarno v tla in menda ni razumela župnikovega govora.
 
„Težko je, težko," je dejala in pogledala postrani na Manico —
„pa Dominik je vendar srečen: bogat je in učeň, da si ne morem
misliti kako, in Zlatopoljčani se mu bodo čudili, če se bo razgovarjal
ž njimi."
 
Manica jo je pogledala izpod obrvi in tudi župnik Andrej se
je ozrl nanjo začudeno.
 
„Niste me razumeli," je dejal in puhnil vijoličast oblak toba-
kovega dima. „Pa če se vrne, kakor upate, bom vesel z vami. Drag
prijatelj mi je bil, dasi je bilo to že dávno in nikoli bi si ne mislil,
da se srečava tako pozno in na tako čudnih potih."
 
„In pravi, da je truden," je opomnila Manica in pogledala
župnika Andreja. . , '
 
 
 
Jos. Premk: Krona v višavi. 211
 
„Da," je prikimal župnik. „Ljudje, ki so dosegli, kar so želeli,
navadno ne sporočajo, da so trudni. Dominik pa je pisal, no, mo-
goče pomeni to kaj drugega, ker težko je slediti njegovim mislim:
druga bega cez drugo, brez zveze brez cilja in edino, kar razumem
v pismu, je hrepenenje za najvišjim in težka utrujenost, ki veje iz
vse nejasnosti in jo priznáva sam. Bogve, kakšna je bila pot nje-
govega življenja."
 
„Bogato se je moral oženiti, so dejali župnik, ki so bili pred
vami in so brali njegova pisma," je opomnila gospodinja Cilka z
važnim obrazom. „Bogato se je oženil in sam je bogat, kako ne
bi živel zadovoljno? Reveži smo mi, ki se ubijamo s plugom in
lopato; kdor slúži denár z umom, je gospod in ni nikoli truden."
 
Župnik je srknil dvakrát iz rožnatega kozarca in je odkimal.
 
„Motite se, kakor se motijo vsi, ki mislijo tako. Naši predniki
so živeli zadovoljneje, ker niso poznali te zmote, danes pa je národ
kakor zbegana čreda brez pastirja, in išče vsekrižem poti k boljši
bodočnosti. Toda vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman,
dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati
vsi, ki so odšli . . . Ker ravno ti, ki si domišljajo, da jih je obsijalo
v svetu spoznanje in govore národu o sreči in bodočnosti, so vzrok
razkola in vse nezadovoljnosti. Kaj nam treba prerokov, katerih
náuk je le v besedi, njih srca pa so daleč od vsega ; kaj nam treba
vseh različnih voditeljev in kričačev, ki so edini vzrok, da psuje
brata brat za prazen nič! V dolino zlatopoljsko jih še ni bilo, a
ni več daleč, ko se razgrne ta pogubni val tudi čez te poljane, tudi
čez te Ijudi, ki žive sedaj mirno in zadovoljno. Še v božje hráme
se je zasejala ta Ijulka, da pridigarji govore o stvareh, ki jih Krist
ni nikoli priporočal. Vse je kupčija in mešetarjenje z rojaki, ki jih
gonijo na semenj v sramotno prodajo tisti, ki so odšli, da se spo-
polnijo med svetom in so pozabili na rodno grudo. A ko doseže
laž svoj vrhunec, národ propade, kakor jih je propadlo že toliko in
podjarmijo ga in zasužnijo zdravi in čili. Také so moje misii že
od nekdaj in ker nisem hotel služiti tem goljufnim malikom, sem
romal od fare do fare in spoznal na tem romanju, da se ni čuditi,
če je bil dvanajstletni Krist v svoji pravi Ijubezni do národa v jeru-
zalemskem templju modrejši od pismarjev in farizejev. Tu v doliní
zlatopoljski pa živim zadovoljno, ker ga ni razen Dominika, ki bi
odšel in se okužil v svetu, in sedaj se vrne tudi ta."
 
Pogledal je gospodinji Cili ostro v obraz in oči so se mu za-
svetile ko dva plameňa. Manica je strmela vanj in je čutila do
njega še večje spoštovanje.
 
 
 
212 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
Takrat je župnik Andrej stisnil obrvi in se nagnil bliže k oknu.
 
„Če se ne motim," je dejal in se ozrl nazaj na Manico in
gospodinjo Gilo — „se bliža doli med drevjem vaš koleselj."
 
Manica in Cila sta planili hkratu k oknu.
 
„Resnično, Jakob prihaja!" je vzkliknila Cila in odhitela na
vežni prag.
 
Manica pa je stala pri oknu in obraz ji je bledel, da jo je
župnik Andrej pogledal pozorno in skoro začudeno.
 
Po kolovozni poti je resnično tekla sem proti hiši Klandrova
kobila in Jakob Klander je sedel na koziu in pritrkaval z vajeti po
njenem hrbtu narahlo kakor v zabavo. Dva veliká kovčega sta
bila privezana zadaj, a enega se je moral ogibati Klander na koziu,
v koleslju pa je sedel starikav človek z naočniki in redko osivelo
brado. Izpod ozkokrajnega klobúka so se mu usipali globoko na
tilnik beli lasje in ves njegov obraz je bil pepelnato siv in suhljat.
Zelo je bil podoben tržkemu notarju in Manica, ki je gledala vanj
s širokorazprtimi očmi, se je obrnila proti župniku.
 
„Saj ne pride Dominik," je dejala. „Kaj neki hoče pri nas notár?"
 
Župnik pa je odkimal in ni odtegnil pogleda od osivelega
prišleca na koleslju.
 
„Podoben je notarju, pa ni," je zamrmral, a med tem se je
voz že popolnoma približal in Jakob je skočil raz kozia.
 
„Dominik je, nikdo drugi," je dejal župnik in stopil iz sobe,
ne meneč se za Manico, ki se je tresla kakor mrzlična in prišla
počasi na vežni prag.
 
Gospodinja Cila je stala par korakov od vrat in je gledala
Jakoba tako topo in brezizrazno, kakor da so ji zastale vse misii.
Párkrát se je ozrla nanj, ki je sedel v vozu s sklonjeno glavo in
ni hotela pristopiti bliže, pa ni vedela, ali bi storila práv ali ne, ker
tudi Jakob se ni ozrl po njej in je samo prikimal župniku v pozdrav.
 
A sivolasec na vozu se ni gánil. Glava mu je klonila nizko
na prsi, suhljati roki je držal sklonjeni v naročju in oči je imel
polzatisnjene.
 
Takrat je hotel Jakob nekaj izpregovoriti, a ko mu je pogledal
bliže v obraz, je začudeno razprl oči in se obrnil proti ženi in
Manici ter položil prst na ústa.
 
„Zaspal je," je dejal. „Tri dni in tri noci se je vozil, saj ni
čudno."
 
Župnik Andrej je pristopil h koleslju in tudi Manica in Cila
sta se približali.
 
 
 
Jos. Premk : Krona v višavi. 213
 
„Moj Bog, to je on?" je šepnila Cila in veliko začudenje je
bilo na njenem obrazu.
 
Manica pa je stala ob vozu in ni umaknila pogleda od nje-
govega suhljatega obraza.
 
„Ali ga prebudim?" je šepnil naposled Jakob obrnjen proti
župniku.
 
Župnik je skomignil z rameni, a Manica je iztegnila roko,
kakor da hoče braniti.
 
„Pustite ga, truden je!"
 
Tako so gledali vanj in vseh oči so bile resne in začudene,
samo župnikov obraz se je smehljal in visoko čelo se mu je svetilo
v zadovoljnih gubah. Gledal je gospodinjo Cilo, ki je skoro neza-
dovoljno zmigavala z ustnicami, opazoval Jakoba Klandra , ki ni bil
vec tako židane volje kakor zjutraj, in oči so se mu smejale še bolj . . .
Vedel je, da so ga pričakovali v drugačni slávi in mogočnejšega,
a sedaj je slonel pred njimi v koleslju tako neznaten, bied in po-
staran, da bi šli mimo njega, ko bi ga srečali na česti, molče in
brez vsake pozornosti.
 
Takrat je kobila potegnila sunkoma, da je Dominik omahnil
nazaj in hipoma razprl oči. Pogledal je okrog sebe skoro preplašeno,
a hip na to se je nasmehnil in se ozrl po zbranih.
 
„Doma smo," je zamrmral in stopil počasi na tla. Manica je
videla, kako so se mu zašibila kolena in je stisnil ozke ustnice
kakor v bolesti. Vzdrhtela je in gorko je začutila v očesu, najraje
bi pristopila k njemu in mu podala roko v pomoč in oporo.
 
Najprvo je pristopil k njemu župnik Andrej in mu podal roko,
v kateri se je suhljata Dominikova desnica popolnoma izgubila.
 
„Ave, amice! Ali se me še spominjaš?"
 
Dominik je stal ob njem in mu je segal komaj do ráme; nje-
govo šibko, že nekoliko upognjeno telo je bilo popolnoma v žup-
nikovi senci in bil je po obrazu starejši od njega za dvajset let.
 
Popravil si je naočnike in mu gledal dolgo krmežljavo in
mežikaje v obraz. Naposled je skimal z glavo in je umaknil roko
iz njegove desnice.
 
„Slabo se spominjaš, prijatelj," ga je opomnil župnik Andrej
in ga potrepal po rami.
 
Dominik pa je samo majal z glavo in nekak top, brezizrazen
nasmeh, ki je hotel biti menda uljuden in prijazen, je krožil na
njegovih ustnicah.
 
 
 
214 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
„Ne spominjam se, žalibog," je odvrnil naposled in se za-
gledal zamišljeno v tla.
 
Šele ko mu je župnik Andrej povedal, kdaj v preteklosti sta
se ločili njuni poti, mu je Dominik zopet podal roko in zadovoljno
prikimal.
 
„Res je, res je," je dejal in mu gledal pazno v obraz. „Andrej
si, da, prijatelja sva bila takrat, dobra prijatelja, seveda, dávno je
bilo to, dávno . . . dávno . . ." je zamrmral naposled bolj sam zase
in se napotil v hišo, ne meneč se za druge, ki so čakali, kdaj se
ozre tudi po njih.
 
Župnik Andrej je stopal počasi za njim in gledal v njegov
suhljati tilnik, na katerem sta se napenjali dve zabrekli, debeli žili.
 
Črnikasta suknja mu je segala skoro do peta in je visela na
njem tako ohlapno in nerodno, kakor da ni umerjena njemu. Ko je
stopal, se je upogibal kakor pod tovorom, in počasen in truden je
bil njegov korak.
 
Na vežnem pragu pa se je nenadoma obrnil ter odšel nazaj
k vozu.
 
„Ali si pripeljal vse?" je skrbno povprašal brata Jakoba, ki je
stal še vedno ob koleslju. „Trije kovčegi so, trije — najpotrebnejših
knjig, drugo še pride."
 
In ko se je prepričal, da so vsi trije kovčegi na koleslju, se
je napotil mimo Cile in Manice, ne da bi ju pogledal.
 
„Kje ste pripravili zame?" se je obrnil v veži proti Jakobu,
ki je hodil za njim tik župnika.
 
„V gornji sobici, kjer je svetlo in svež zrak. Vse nepotrebno
smo odstránili, šivalni stroj in vse, kar je bilo enake ropotije. Zdaj
je prostorno in zračno."
 
Pa Dominik ni poslušal zgovornega brata, stopil je po stopnicah
navzgor in se ni ozrl po njin, ki so stali spodaj in se spogledovali.
 
„Pogledat je šel, če mu bo ugajalo," je menil Jakob Klander,
obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno.
„Se že vrne," je dostavil in stopil v izbo.
 
Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in
široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril
ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih
in bil je čemeren, da se ga ni úpal vprašati ne po tem, ^ne
onem ...
 
Župnik in Cila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala
zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje.
„Postopi gor! Kaj neki dela tako dolgo," je dejal naposled
ženi Cili. „Reči, da ga pričakujemo in da je gospod župnik tudi
še tukaj."
 
Žena je odšla, dasi nekako nerada, a se je kmalu vrnila.
 
„Na postelji leži in gleda v strop," je dejala. „In ko sem
prišla, je zarenčal, naj ga ne motim!"
 
Jakob Klander jo je gledal debelo in nekaj čaša ni odgovoril.
 
„Kaj hočemo, čudák je bil vedno, danes pa je še truden. Daj,
prinesi, kar je pripravljenega," je velel ženi skoro jezno. „Zjutraj
sem mislil, da bomo boljše volje," je dostavil mrmraje.
 
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi.
Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je
postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . .
 
==III.==
350

urejanj

Navigacijski meni