350
urejanj
Krona v višavi: Razlika med redakcijama
Pojdi na navigacijo
Pojdi na iskanje
→II.
(→I.) |
(→II.) |
||
|
==II.==
▲oknu. Zdaj so bile noci mrzle, slaná je morila rože po vrteh in po
▲polju, a Manica je skrbno čuvala svoje krizanteme ; však večer jih
je postavila v sobo in skrbno zaprla okno, da so bile še vse kot
v žarkem poletju. A tisto jutro je odrezala cvet za cvetom, da je
Jakob Klander že prejšnji dan, na rožnat krožnik jih je naložila lepo
drugo poleg druge in dodala ob kraju rdečega grozdja, ki ga je
nabrala že na vse zgodaj.
opazovala pazno, če je vse lepo naloženo in pripravljeno, nato je
prinesla iz shrambe še velik
kot da ga je bil pobelil sneg. Ko je bilo na mizi vse v redu, se
je ozrla po sobi in pazno ogledala vse do zadnjega
bilo ničesar, kar bi se moralo še osnažiti ali očistiti, niti mrvice
prahu ni bilo nikjer in vsa ropotija, ki se je valjala drugače pod
klopjo ob
v neko drugo, novo stanovanje. Šipe na oknih so bile umite,
lončena peč se je svetila in še tiste tri kljukaste začetnice sv. treh
kraljev na vratih je zbrisala prejšnji večer in jih zapisala na novo
skrbno in lepo.
▲Ko je v spodnji sobi vse opravila, je skrbno zaprla vráta za
seboj, da se dim, ki se je dvigal iz ognjišča, ni prikradel v sobo
in odšla po stopnicah v podstrešnico, kjer je bivala vseh štirindvajset
različnimi podobami, se ji je priljubila tako, da bi jo težko pozabila.
Dvoje oken je gledalo tja proti zahodu, kjer se je potapljalo solnce
zvečer za visoke hribe in sijalo v njeno sobico tako žareče, da
bila tla kot posuta s samimi cekini. Na leví ob vratih je stala belo
pogrnjena postelja, nekoliko od nje mizica polna najrazličnejšega
blaga in ob oknu šivalni stroj, pri katerem je presedela Manica cele
dneve. Samo včasih, ko si je nekoliko oddahnila, je pristopila k
oknu in se zagledala skozi rože in cvetje tja v bližnje hribe, ki so
se ji tako omilili, da bi se ne mogla ločiti od njih. Poleti so
glasilo v dolino mehko zvonenje od različnih podružnic. To so bili
večeri, ko je bila zlatopoljska dolina kakor kraj miru in tihe sreče.
da bi se povzpela na tisti vrh in se razgledala daleč po svetu . . .
Tako so ji minevali dnevi počasi in enolično, brez vsakih
in zasanjala o preteklosti, o tistih srečnih dneh, ko se ji je zdela
zlatopoljska dolina še vse lepša in je nosila v srcu toliko zlatih upov . . .
Takrat je bilo, ko je bil Dominik še študent in je prihajal
domov o Božiču in Veliki noci in ostal v počitnicah doma cela dva
meseca.
▲Zaduje leto je študiral v srednjih šolah. Sneg je pádel tisto
▲leto že o vseh svetih in ni skopnel do sv. Jozefa ; o Božiču ga je
bilo povsod do kolen in še više. Mrzli dnevi so bili, da je prišel
malokdo na piano, in Jakob se je oglasil tisti dan pri Mohorjevih,
da se nekoliko ogreje.
Božiču, potem pôjde na visoke šole ali bogve kam . . ."
| |||