Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
dodanih 10 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 107:
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.«
Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
 
»Tam pri teh vodah Babilon<br>
smo žalostno sedeli...«<br>
 
Predikant ni čul, ni posluhnil. Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno, hripavo izzivaje in zelo glasno:
 
»V Kranji je zdaj en papežnik,<br>
tega hudiča učenik,<br>
Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme.«<br>
 
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si vprav likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec róditi za njeno prijateljstvo.
 
»Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme,«<br>
 
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase pomilovalno:
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase pomilovalno: »Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!«
 
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas.
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas. »Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann. Sam ga je učil peti pesem, ki mu je zdaj odučiti ne more, telcu, hotljivemu za licem bogovčeve na Brdu.«
 
Predikant je pozabil na jezdeca v polju; lice se mu je zmračilo in je vprašal: »Kaj misliš? Katere bogovčeve?«
»Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto, »moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu babe povedale, ki hodijo v grad prat. Hudič jo je obsedel, so rekle, ji vzel dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi in je neki taka, bi rekel moj oče, da je celo očeta strah in sram in jo zapira, lutrovec, norski Jernej.«
Vrstica 145 ⟶ 151:
več molitev, bila je pesem mlade, zaljubljene,
žalostne krvi:
 
»Ach Lieb laß dichs erparmen,<br>
daß ich so elend pin<br>
und scheuß in dein Arme.«<br>
 
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
Anonimni uporabnik

Navigacijski meni