Racko - komedijant: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ursa1 (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: Tra ra — tra rabu bum — bum bum bum — traraaa! Iz vseh hiš na Opekarski cesti so pridrveli otroci — od samosrajčnikov, ki še nosijo rep, pa do tretje gimnazije in ...
 
Ursa1 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji= Zgodba o Kostihrompu
| naslednji= O Sneguljčici
| naslov= Racko - komedijant
| poglavje=
| avtor= Bogomir Magajna
| opombe=
| info=da
| izdano=
| licenca=
| obdelano=
| spisano=
}}

Tra ra — tra rabu bum — bum bum bum — traraaa!
Tra ra — tra rabu bum — bum bum bum — traraaa!



Trenutna redakcija s časom 20:59, 21. maj 2011

Zgodba o Kostihrompu Racko - komedijant
Bogomir Magajna
O Sneguljčici


Tra ra — tra rabu bum — bum bum bum — traraaa!

Iz vseh hiš na Opekarski cesti so pridrveli otroci — od samosrajčnikov, ki še nosijo rep, pa do tretje gimnazije in še starejši pa ne samo iz hiš na Opekarski cesti, ampak tudi iz hiš Velike in Male čolnarske ulice, z obeh bregov Ljubljanice in celo od Šentflorjanske ulice. Pred vsemi pa so drveli Racko, Lija in Tinče Kosmatinov. Oči so otrokom kar žarele od veselja in navdušenja. Saj se redkokdaj pripeti, da bi prišel cirkus na Opekarsko cesto. Otroci kar niso mogli verjeti očem, ki so se jim lesketale v veselem začudenju.

Cirkus, ki je pravkar prišel po Prulskem mostu čez Ljubljanico, pravzaprav ni bil velik. Komaj za en voz ga je bilo. Vendar pa je povzročal močan hrup. Z ravnateljem, ki je nosil visok rdeč cilinder, je stopal v pisano suknjo in široke hlače oblečen trobentač in trobil, da bi se mu skoraj lica razletela. Za njim pa je hodil bobnar z bobnom, ki je bil skoraj večji kot on. Tako je tolkel bobnar po opnih, da je bilo res čudno, da jih betice niso predrle. Za njim je v splošno začudenje vodila par konj in voz lepa petletna punčka in pri tem s kimanjem kodraste glavice pozdravljala trume otrok na desni in levi.

— Strašni tiger Bengali! — je bilo napisano čez voz na obeh straneh.

»Tiger, tiger! Tigra vozijo in Bengali mu je ime,« je zašepetal Tinče Kosmatinov, je zašepetala Lija, je zašepetal Racko in je zašepetalo sto drugih otrok. In vsem se je zdelo, da slišijo zamolklo renčanje iz voza.

Čim dalj je šel cirkus po Opekarski cesti, tem bolj je naraščala truma otrok za njim. Končno je cirkus krenil k opekarni in se ustavil na trati pred njo. Takrat sta prenehala z godbo trobentač in bobnar. Ravnatelj pa je dvignil roko in spregovoril:

»Slavno občinstvo, dragi otroci, spoštovani dečki in deklice! Na tej zeleni trati bomo postavili šotor. Postavili ga bomo mi, ki smo dospeli iz daljne Indije, kraljevine strašnega tigra Bengalija, ki je nekoč hodil sem in tja po džungli, strašno rjovel in bil trepet vseh živali med rekama Indom in Bramaputro. Kakor so pravili, je požrl najmanj deset ljudi in petnajst otrok. Meni, najstarejšemu lovcu sveta, ki mi je Alibunar ime, se je posrečilo živega ujeti tega strahovalca džungle. Sklenil sem, da ga pokažem vsemu svetu. Prepotoval sem z njim Azijo, Avstralijo, Afriko, Ameriko in končno dospel v Evropo. Pokazal vam bom, kako bo hotel strašni tiger Bengali požreti lepo Lili, ki jo vidite gori na vozu. Pa ga bom jaz ukrotil, kajti edino slavnega lovca Alibunarja se boji strašni tiger Bengali.

Videli boste tudi, kako bo čudovita Lili jezdila belega konja, ki se imenuje Blisk in je doma iz Arabske puščave. Igrala bo godba slavnih godcev Trombija in Bombija. Predstava bo danes in jutri zvečer ob osmih. Vstopnina bo samo deset dinarjev in kaj je to proti čudesom, ki jih boste videli! Govoril sem, spoštovani dečki in deklice, vi pa pridite in si oglejte čudo sveta!«

Ravnatelj se je globoko priklonil otrokom in odšel v voz. Zadovoljno mrmranje se je zaslišalo v otroški trumi.

»Ta se pa zna vesti,« je rekel Tinče Kosmatinov Racku in Liji. »Slaven lovec je, ves svet je prepotoval s strašnim tigrom, pa nam vendar pravi: ,Spoštovani dečki in deklice.' Tukaj bi morala biti naša učiteljica, ki mi je zadnjič rekla smrkavec samo zato, ker je kostanj, ki sem ga v razredu vrgel na drugo stran, da bi ga ujel Bonačev Jože, priletel v črnilnik in pošprical s črnilom Slinarjevega Petra po obrazu.«

Čim bolj se je bližala osma ura, tem polnejši je postajal cirkuški šotor in tem bolj je naraščala napeta radovednost otrok. Komedijanti so zakurili ogenj na trati in pristavili k njemu lonec, da bi si skuhali večerjo. Ta ogenj je visoko plapolal in razganjal še tisto temo, ki je niso mogle razgnati redke predmestne svetilke. Racko in Lija sta se težko ločila od komedijantov in odšla domov.

»Ti, Lija, kar z menoj pojdi! Grem po denar v hranilnik. Imam še trideset dinarjev, ki sem jih izkupil za kostanj. Jasno je ko beli dan, da ti bom jaz plačal vstopnico. Tudi mojo mamo bo treba povabiti. Kaj pa je končno trideset dinarjev za vse tri! Seveda boš morala nekoliko večerjati pri nas. Domov se ti pač ne izplača sedaj hoditi!«

Racko je ponosno dvignil glavo, prijel Lijo za roko in jo odpeljal večerjat.

Ko so pojedli jetrca s cmoki, se je mama dolgo branila, da bi Racko plačal vstopnino. Ko pa je rekel: »Že tolikokrat si me kam povabila, jaz pa tebe še nikamor,« je privolila. Tako je Racko moško pripeljal njo in Lijo v cirkus.

Komaj je ravnatelj s svojim govorom pomiril široke trume otrok, že sta Trombi in Bombi preplavila prostor s hrupno muziko. Otrokom se je zdela od sile lepa in prijetna, tako da so še sami cepetali v taktu z bobnom.

Nato je nastopila Lili na konju Blisku. Racko in Lija pa tudi mama so kar debelo gledali. Lili je stala, oblečena v svileno krilo, na konjevem hrbtu in metala z dvema zastavicama pozdrave na vse strani, medtem ko je konj, ki ga je ravnatelj plašil z bičem, res drvel hitro kakor blisk.

»Komaj ti pride na svet tak otrok, že ti zna jezditi kot kak oficir,« je rekel Racko in občudoval Lili.

Po tej točki je vsem zastala sapa od strahu. V areno so v kletki, ki je bila pritrjena na kolesih, pripeljali strašnega tigra Bengalija. Tiger je bil res pravi in kar grozno ga je bilo gledati, ko je odprl gobec in zamolklo zarenčal. Bombi je zaropotal na boben, Trombi je zatrobental in hip nato je priskakljala Lili do kletke, odprla vrata in stopila vanjo. Za njo je stopil ravnatelj s kratkim, močnim bičem ter zaprl vrata za seboj. Tiger je začel mahati z repom in se počasi plazil proti Lili. Široko je odprl gobec, zgrabil Lili za široko obleko in začel tekati za otrokom po kletki sem in tja. Lili je obupno vpila na pomoč. Toda ravnatelj se ni ganil. Bengali je počenil v kot, položil Lili na tace, zazdehal, zakrulil ter se začel oblizovati. »Požrl jo bo,« je zavpil Racko, »požrl, ustrelite ga!« Ravnatelj je grozeče dvignil bič, skočil k Bengaliju in ga udaril po glavi. Bengali je stisnil glavo k šapam in žalostno zatulil. Tedaj je ravnatelj dvignil Lili v naročje in pobegnil z njo iz kletke. Dvignil jo je visoko nad glavo in zaklical: »Slavno občinstvo, rešil sem jo! Trenutek še, pa bi tiger gožrl Lili.«

Navdušeno ploskanje je zadonelo po prostoru. Se mnogo drugih točk so videli otroci ta večer, a kaj naj bodo te točke v primeri s tigrom in Lilinim jezdenjem konja. O ničemer drugem niso govorili na Opekarski cesti kakor o tigru Bengaliju in o prelepi deklici Lili.

Racku je šinila nova misel v glavo. Zašcpetal jo je Liji, nato Tinčetu Kosmatinovemu, potem pa še drugim otrokom. Vsi so bili navdušeni in Tinče je rekel:

»Seveda bom sodeloval, a tiger bom jaz in nihče drug.«

Bonačev Jože in Slinarjev Peter sta bila Trombi in Bombi. Jože je kupil za par dinarjev lepenke in zvil iz nje velikansko trobento. Peter pa je našel na vrtu svoje tete Maričke veliko, s prstjo napolnjeno petrolejsko posodo. Prst je stresel v barjanski jarek in potem še opral posodo v vodi. Peter seveda ni vedel, da so tičale v tej prsti čebulice teti Marički najljubših cvetlic, hijacint, tulipanov in narcis. Te čebulice je odnesla voda s seboj. Kljub temu pa je v nedeljo petrolejska posoda zelo dobro služila za boben, zlasti ker je Bombi, Peter Slinar, namesto z betico, razbijal po nji kar s polenom.

Sprevod je vodil po Opekarski cesti cirkuški ravnatelj Racko, ki si je iz lepenke napravil visok rdeč cilinder in si ga poveznil na glavo. Za njim sta korakala Jože Trombi in Peter Bombi in neusmiljeno trobila ter ropotala. Takoj za njima se je peljala Lija na Slinarjevem vozičku in vodila na vrvici konja Bliska. Za konja pa je bil Tone Potočnik, ki je imel zelo dolge roke in noge ter so mu sicer otroci pravili »preklja«. Za Lijo je čepel na vozu strašni tiger Bengali, ki ni bil nihče drug kot Tinče Kosmatinov. Njega je Racko z debelo verigo privezal na soro, tako da se tiger Tinče ni mogel niti ganiti. Verigo si je Racko izposodil pri Zalarjevih, kjer je konjederec prav tisti teden ustrelil psa Sultana, ki je zbolel za steklino. Tinčetu je vloga ugajala in rjovel je tako, da se je slišal njegov glas po vsem predmestju. Za temi komedijanti pa je stopala mnogoštevilna truma otrok.

Zavili so na Bonačev travnik, na katerem je stal zapuščen kokošnjak. Truma se je ustavila. Racko je dvignil roko in začel:

»Dragi otroci, spoštovani dečki in deklice...« Ponovil je ves govor, ki ga je bil slišal pri cirkuškem ravnatelju. Občinstvo mu je navdušeno ploskalo.

Nato je Racko odpel s sore tigra Tinčeta in ga zaprl v kokošnjak.

Takoj nato se je začela predstava. Lija je odpregla konja Bliska, Toneta Potočnika, in skočila na njegov hrbet. Ravnatelj Racko je počil z bičem in Blisk, Tone Potočnik, je zdrvel po vseh štirih naokrog. Lija je pogumno stala na njegovem hrbtu in mahala z zastavicami. Konj Blisk se je končno utrudil in zaprosil, naj bo dovolj, ker ga hrbet preveč boli. Ustavil se je, Lija je skočila z njegovega hrbta in se priklonila občinstvu. Tudi konj Blisk, stoječ še vedno na vseh štirih, se je priklonil proti gledalcem, ki so vsi navdušeni ploskali in kričali.

Nato se je pričel prizor s tigrom. Trombi in Bombi sta zatrobentala in zaropotala, Lija je odprla vrata in stopila v velik kokošnjak, za njo pa ravnatelj Racko z bičem v roki. Tiger Tinče, oblečen v star, kosmat stričev kožuh, je stal na vseh štirih v kotu, kazal zobe, široko odpiral usta in jezno renčal. Nato se je počasi priplazil do Lije in jo zagrabil z zobmi za krilo in jo pričel vleči s seboj v kot. Toda ker je vlekel le preveč močno, se je krilo raztrgalo in kos blaga je obtičal med Tinčetovimi zobmi. To krilo je bilo novo, nedeljsko, in Liji so se takoj ulile solze iz oči. Tinče pa se ni zmenil zanje, ampak je zagrabil Lijo in jo med strašnim tuljenjem vrgel na tla. Tedaj se je Lija spustila v glasen jok.

Racko je srdit planil k tigru in ga počil z bičem po hrbtu. »Tako pa ne gre! Krilo si ji raztrgal! Ti se greš tigra zares!« je zakričal.

V naslednjem hipu sta si že bila v laseh, se metala po kokošnjaku sem in tja in se obdelovala s pestmi. »Ti ne boš tepel mene z bičem zares!« je klical Tinče in napel vse sile.

Slavno občinstvo, ki je navdušeno gledalo boj ravnatelja Racka s tigrom Tinčetom, je prekipevalo od veselja in ploskalo kar naprej. Po dolgi borbi je Racko končno premagal Tinčeta in ga vrgel iz kokošnjaka.

Nato sta odšla z Lijo žalostna in potrta domov. »Se zares bi te požrl, če ga ne bi prebunkal!« je rekel Racko.

Ni minilo pol ure, že je pritekla Tinčetova mama k Rackovi.

»Vaš je našega zopet tako pretolkel, da jutri še v šolo ne bo mogel. Bom že povedala učiteljici, le počakajte!« je kričala.

Rackova mama se je razžalostila. Strogo je pogledala sina, ki se je stisnil z Lijo v kot. Lija si namreč še ni upala domov zaradi raztrganega krila.

»Lepa stvar je to, Racko! Namesto da bi se doma učil, se pretepaš po travnikih!«

Potem je mama molče položila Racka na kolena in nekaj časa ni bilo slišati nič drugega kot ploskanje njene roke. Liji, ki je to gledala, so se udrle debele solze po licih. Racko bi molče prenesel to kazen, a ko je zagledal Lijine solze, se je zasmilil sam sebi in žalostno je zajokal:

»Maaamaaa, saaaj sem gaaa na-bun-kaaal saaamo zatooo, keer je tiiger Tiinče hoootel požreeeetiii Liiijooo zareees.«