Judovsko dekle: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m dovoljenje
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9: Vrstica 9:
}}[[Kategorija:Poezije (Prešeren)]]
}}[[Kategorija:Poezije (Prešeren)]]


<poem>
Stoji morávski trg, Lesce,<br>
Stoji morávski trg, Lesce,
več lepih deklic v njem cvete,<br>
več lepih deklic v njem cvete,
med njimi judovsko dekle.<br>
med njimi judovsko dekle.


Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.


Rodú Abrahamóvga hči
Kristjane v cerkev hodijo,<br>
pa dan na dan doma sedi,
po trgi se sprehajajo,<br>
le malokdej gre med ljudi.
po ljubih se ozirajo.<br>


Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.


Ker tempelj njih deleč stoji,
Rodú Abrahamóvga hči<br>
pa dan na dan doma sedi,<br>
za poldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:
le malokdej gre med ljudi.<br>


»Od séje meni slábo je,
pustite, ljubi oča! me,
de v dívnjak grem sprehajat se.


Tam lepe rožice cvetó,
Prišel je spet sabotni dan,<br>
vesele tičice pojó,
ki ne spoštuje ga kristjan,<br>
se plašne srnice pasó.«
od vernih Judov praznovan.<br>


Ko v grajski dívnjak je prišla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde kršenga.


Za bele jo roké prijel,
Ker tempelj njih deleč stoji,<br>
na sŕce stisnil, jo objel,
za poldan spet doma sedi,<br>
je govoriti tak začel:
popoldan táko govori:<br>


»Od séje meni slábo je,<br>
pustite, ljubi oča! me,<br>
de v dívnjak grem sprehajat se.<br>


Tam lepe rožice cvetó,<br>
vesele tičice pojó,<br>
se plašne srnice pasó.«<br>


Ko v grajski dívnjak je prišla,<br>
judovska lepa deklica,<br>
mladenča najde kršenga.<br>


Za bele jo roké prijel,<br>
na sŕce stisnil, jo objel,<br>
je govoriti tak začel:<br>


»De ljúbit moram vse ljudi,<br>
tak vera moja me uči,<br>
al ljubiš me; judovska hči?«<br>


»De ljúbit moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubiš me; judovska hči?«


Odtegne bele mu roké,
Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,<br>
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:<br>
odreče mu besede té:


»Ak ravno mene ljúbit smeš,<br>
jaz dobro vem, ti dobro veš,<br>
de v zakon vzeti me ne smeš.«<br>



»Ak ravno mene ljúbit smeš,
In šla je žalostna domú,<br>
jaz dobro vem, ti dobro veš,
tožíla milemu Bogú,<br>
de ni nje vere, nje rodú.<br>
de v zakon vzeti me ne smeš.«


In šla je žalostna domú,
tožíla milemu Bogú,
de ni nje vere, nje rodú.


Al večkrat je nazaj prišla;<br>
Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila;<br>
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.<br>
ljubezni nje ni ustavila.
</poem>

Redakcija: 10:48, 26. februar 2011

Turjaška Rozamunda Judovsko dekle
(Poezije)
France Prešeren
Zdravilo ljubezni
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Stoji morávski trg, Lesce,
več lepih deklic v njem cvete,
med njimi judovsko dekle.

Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodú Abrahamóvga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.

Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih deleč stoji,
za poldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:

»Od séje meni slábo je,
pustite, ljubi oča! me,
de v dívnjak grem sprehajat se.

Tam lepe rožice cvetó,
vesele tičice pojó,
se plašne srnice pasó.«

Ko v grajski dívnjak je prišla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde kršenga.

Za bele jo roké prijel,
na sŕce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:

»De ljúbit moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubiš me; judovska hči?«

Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:

»Ak ravno mene ljúbit smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
de v zakon vzeti me ne smeš.«

In šla je žalostna domú,
tožíla milemu Bogú,
de ni nje vere, nje rodú.

Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.