Ribič (France Prešeren)

← Neiztrohnjeno srce

Ribič (Poezije) France Prešeren

Ženska zvestoba →

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mlad ribič cele noči veslá,
visoko na nebi zvezda miglja,
nevarne mu kaže pota morjá.

Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srce,
mu v prsih budijo čiste željé.

Ak kaki vihar od déleč preti,
ak kaki se morski som privali,
ak káko mu brezno nasproti reži,

na zvezdo gledjóč vhití, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja
po morji je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo 'z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
"O, srečen ribič, srcé zvestó!
kak dolgo še misliš ti gledati v njo?

Povej nam, ribič! povej zares,
al čakaš, de pade zvezda 'z nebes,
al, de bi k nji zletel, čakaš peres?

Bilo bi drugemu čákat' dolgčas,
bilo bi drugemu čákat mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizo strelca stoji,
lepota, ki zanjo srce ti gori."

O, res je, de bi tako ne bilo!
vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srce zvestó.

Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.

Naprej brez miru svoj čoln drví;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sám pred seboj beži.

Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!