Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.923: Vrstica 1.923:
»V ranah . . . v ječah . . . v postih . . . v čistosti
»V ranah . . . v ječah . . . v postih . . . v čistosti
. . . v znanju . . . v besedi resnice . . .
. . . v znanju . . . v besedi resnice . . .
moči . . . v časti . . . nečasti . . . per in
moči . . . v časti . . . nečasti . . . per inſamiam et
bonam famam . . . ut seduetores et veraces . . ,
bonam ſamam . . . ut seduetores et veraces . . .
sicut qui ignoti et cogniti. . .«
sicut qui ignoti et cogniti . . . «
Vikar Janez je dvignil glavo in je videl, da je
Vikar Janez je dvignil glavo in je videl, da je
sam. Poln tople stanovske ljubezni je zamrmral:
sam. Poln tople stanovske ljubezni je zamrmral:

»Usmili se njih in mene, Tolminci smo!«
»Usmili se njih in mene, Tolminci smo!«
Vsak sobotni večer je občutil vikar vedno
Vsak sobotni večer je občutil vikar vedno
Vrstica 1.935: Vrstica 1.936:
je bila nestrpna razigranost duha, ki je mislil na
je bila nestrpna razigranost duha, ki je mislil na
pridigo za prihodnji dan, veselo iskaje po sto
pridigo za prihodnji dan, veselo iskaje po sto
imenih za eno resnico: vse je dobro v Bogu,
imenih za eno resnico: vse je dobro v Bogu.
Tega svojega spoznanja vesel je iskal vikar za
Tega svojega spoznanja vesel je iskal vikar za
tistim živim v besedi in mu je bilo jasno: beseda
tistim živim v besedi in mu je bilo jasno: beseda
je vesela, če ima Boga, in je žalostna, če je iz
je vesela, če ima Boga, in je žalostna, če je iz
hudiča, »Hudič,« je čuvstvoval, »dajem mu ime,
hudiča. »Hudič,« je čuvstvoval, »dajem mu ime,
ki ni grdo in žalostno. Dajem mu ime iz Boga.
ki ni grdo in žalostno. Dajem mu ime iz Boga.
Njegovo pravo ime je drugo. Ne, ni tako! Ne sme
Njegovo pravo ime je drugo. Ne, ni tako! Ne sme
imeti imena. Če je neskončno preklet, je tudi v
imeti imena. Če je neskončno preklet, je tudi v
tem, da nima imena. Ne imena ne glasu. In zdaj
tem, da nima imena. Ne imena ne glasu. In zdaj
vem, kaj je. Žalostni, brezimni, večnonemi,« Nato
vem, kaj je. Žalostni, brezimni, večnonemi.« Nato
je vzrastlo veselje v vikarju:
je vzrastlo veselje v vikarju:

»Ti, Jevane, pa si zgovorni hlapec Gospodov
»Ti, Jevane, pa si zgovorni hlapec Gospodov
in imaš prav kakor On svoje veselje z besedo, ki
in imaš prav kakor On svoje veselje z besedo, ki
Vrstica 1.952: Vrstica 1.954:
misli in želje, da vidi sto oči. Ti moreš z besedo
misli in želje, da vidi sto oči. Ti moreš z besedo
sebe vzdigniti v veselje in k Bogu ravnati duše
sebe vzdigniti v veselje in k Bogu ravnati duše
svojih ovčic«
svojih ovčic.«
Čez hip pa je čuvstvoval:
Čez hip pa je čuvstvoval:

»Kako naj jih učim, da bo prav in me bodo
»Kako naj jih učim, da bo prav in me bodo
prav razumeli? Gospodi znam golčati in v laškem
prav razumeli? Gospodi znam golčati in v laškem
Vrstica 1.959: Vrstica 1.962:
govore po otročje, kako naj me razumejo? Kaj
govore po otročje, kako naj me razumejo? Kaj
vedo? Vedo in vidijo in umejo o mačjih očeh in
vedo? Vedo in vidijo in umejo o mačjih očeh in
solzicah, o oprtniku in Ustniku, o senikih in o
solzicah, o oprtniku in listniku, o senikih in o
ovsu, ki ga pes služi, o travi malovratu in muhiču,
ovsu, ki ga pes služi, o travi malovratu in muhiču,
o ošvitšku in blazini pod streho, o mečilnikih in
o ošvitšku in blazini pod streho, o mečilnikih in
mehnicah, kako se snop dresi in kako kobila ruje
mehnicah, kako se snop dresi in kako kobila ruje
in se krave tečejo —«
in se krave tečejo — «
Sredi svoje vesele zgovornosti je postal
Sredi svoje vesele zgovornosti je postal
vikar resen:
vikar resen:

»Mar nisem Tolminec in me ni mati učila
»Mar nisem Tolminec in me ni mati učila
govoriti, kakor tu govorijo? Nisem jim govoril
govoriti, kakor tu govorijo? Nisem jim govoril
prav dozdaj! Jevane, nisi jim tako, da bi šla vsaka
prav dozdaj! Jevane, nisi jim tako, da bi šla vsaka
beseda v prav. Drugače jim boš povedal odslej in
beseda v prav. Drugače jim boš povedal odslej in
že koj jutri boš začel,«
že koj jutri boš začel.«
Razgret je začel hoditi vikar po sobi. In je
Razgret je začel hoditi vikar po sobi. In je
iskal in je našel in ni bilo podobno jeziku apostolovemu,
iskal in je našel in ni bilo podobno jeziku apostolovemu.
A bilo je dobro in je bil zadovoljen in
A bilo je dobro in je bil zadovoljen in
je mrmral:
je mrmral:

»Volčanski galjot! Svojim lastnim ovcam groziš
»Volčanski galjot! Svojim lastnim ovcam groziš
cerkvene jasli zapreti! Jutri pridi ali pa pošlji
cerkvene jasli zapreti! Jutri pridi ali pa pošlji
poslušat, kako se pove kmetom in rutarjem! , . .«
poslušat, kako se pove kmetom in rutarjem! . . . «

» » *
<center>***</center>

Prvo postno nedeljo je pridigoval vikar Janez
Prvo postno nedeljo je pridigoval vikar Janez
in je povedal, kakor nikoli poprej:
in je povedal, kakor nikoli poprej:

»Ali boš nosil v malin na goro k pridružnici
»Ali boš nosil v malin na goro k pridružnici
in boš romal v malin k vodi? Ali naj se dedec
in boš romal v malin k vodi? Ali naj se dedec
kmisa in otroče kolne? Otrebki so za teletom in
kmisa in otroče kolne? Otrebki so za teletom in
otava za jamico. Prva je košnja, potem so lonice;
otava za jamico. Prva je košnja, potem so lonice;
prvo je klas*, je snop in potem je ošvišek slame,
prvo je klas, je snop in potem je ošvišek slame.
Ne boš oblačila grejke pod srajco in dolenjca nad
Ne boš oblačila grejke pod srajco in dolenjca nad
krilo. Vse po svoje, po pameti in prav, kakor je
krilo. Vse po svoje, po pameti in prav, kakor je
Vrstica 1.994: Vrstica 2.002:
in kača ozimeje le pod jesen, kadar oprhne
in kača ozimeje le pod jesen, kadar oprhne
kozomor. Vse ob svojem času in prav, kakor je
kozomor. Vse ob svojem času in prav, kakor je
ustvaril Gospod: Črešnje, da se pišejo, koža, da se
ustvaril Gospod: črešnje, da se pišejo, koža, da se
piša; iz megla, da štrka in mrcini, Pritlika v meji
piša; iz megla, da štrka in mrcini. Pritlika v meji
ne raste v drevo in nagnoj ne cvete rdeče. Vse
ne raste v drevo in nagnoj ne cvete rdeče. Vse
po božji volji in besedi! Vse je dobro, vse od Boga!
po božji volji in besedi! Vse je dobro, vse od Boga!
Zato Ga hvali in moli! Boš rekel, da govorim li-
Zato Ga hvali in moli! Boš rekel, da govorim lisasto!
sasto! Ti sam si lisast in neumen! Vse je dobro,
Ti sam si lisast in neumen! Vse je dobro,
vse 'je od Boga! Tudi slabosti in bolezni je dal.
vse je od Boga! Tudi slabosti in bolezni je dal.
Sedem jih je dal: sušico, bodilj, divje meso,
Sedem jih je dal: sušico, bodilj, divje meso,
skrnino, kostenico, golico in smeti. Lahi pa so
skrnino, kostenico, golico in smeti. Lahi pa so
Vrstica 2.009: Vrstica 2.017:
srčno zelje, spalko in pelin in vse tiste, ki so jih
srčno zelje, spalko in pelin in vse tiste, ki so jih
znašli učeni ljudje: kardamon, kasija, terjak,
znašli učeni ljudje: kardamon, kasija, terjak,
vinum hispanicum, lapis pvrilis in lignum sacrum
vinum hispanicum, lapis pyrilis in lignum sacrum
za laški ogenj. Pa še velike besede je dal in male,
za laški ogenj. Pa še velike besede je dal in male,
odroke in molitev proti kugi in kačjemu strupu,
odroke in molitev proti kugi in kačjemu strupu,
Nisem lisast, ut seductor et verax golčim in je
Nisem lisast, ut seductor et verax golčim in je
nisem golsnil nepravične, Žloti šibo in brezovo
nisem golsnil nepravične. Žloti šibo in brezovo
mast, da bo zdrava. Za pokoro so nam bolezni
mast, da bo zdrava. Za pokoro so nam bolezni
in potresi in tlaka in lakota, za pokoro telesu, ki
in potresi in tlaka in lakota, za pokoro telesu, ki
Vrstica 2.019: Vrstica 2.027:
telesu ritastemu in v življenje dušam, ki so
telesu ritastemu in v življenje dušam, ki so
večne. Tako je Bog odločil in storil. Ti pa si
večne. Tako je Bog odločil in storil. Ti pa si
ravnal narobe. Hudič te nosi kolonce v greh,
ravnal narobe. Hudič te nosi kolonce v greh.
Potno srajco boš vrgel raz sebe, ali duše umazane
Potno srajco boš vrgel raz sebe, ali duše umazane
ne boš umil? Ali hočeš res ostati meljušnik, suha
ne boš umil? Ali hočeš res ostati meljušnik, suha
Vrstica 2.025: Vrstica 2.033:
jamo? O človek! V tem svetem postnem času, ko
jamo? O človek! V tem svetem postnem času, ko
je šel sam Gospod Kristus v puščavo pokoro delat,
je šel sam Gospod Kristus v puščavo pokoro delat,
spreglej in se obvedi: Kakšna je moja duša? Po.
spreglej in se obvedi: Kakšna je moja duša? Povedal
vedal ti bom na uho! Gosposke žene in hčere
ti bom na uho! Gosposke žene in hčere
po mestih nosijo na desni roki kožušček, pa mu
po mestih nosijo na desni roki kožušček, pa mu
pravijo b o l š j i h l e v , zato ker gredo vse bolhe
pravijo b o l š j i h l e v , zato ker gredo vse bolhe

Redakcija: 13:46, 2. avgust 2010

Plebanus Joannes: Bratom, ki jih še ni doma
Ivan Pregelj
ureja Patricija Dokl
Viri: Dom in svet 1920 [1]
Dovoljenje: Predloga:Licenca-za to izdajo NUK
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ob prvi zori dne 24. maja 1498 se je dvignil mlad popotni črnošolec raz stopnice samostanske cerkva svetega Marka v Florenci, kjer je bil prebil noč. Poklonil se je proti cerkvenim vratom, se pokrižal in krenil naglo na trg, kamor so nosili ob petkih mestni okoličani svoje pridelke na prodaj. Tam se je vrgel na kolena in se sklonil nizko k tlaku. Ko je tako kleče vztrajal nekaj hipov, se mu je približal od Palače človek in mu položil roko na rame:

»Piagnone! Bi tudi rad dobil koničast klobuk?« Mladi črnošolec je vzrastel s tal in odvrnil odločno:

»Hvala lepa, gospod ottimano!«

»Zmerjaš,« je vzkipel nadležni, ki ni bil trezen.

»Bijem!« je zaklical črnošolec in udaril onemu z vso silo v lice. Nato je potegnil dijaški meč in menil porogljivo:

»Pa če misliš, da smeš vrniti, vrni!«

Nadležni človek je zaklical presenečen na pomoč in bežal. Mladi se je zasmejal in se ozrl po trgu, ki je bil še ves prazen. Nato je pogledal po tlaku, ki je bil gladko pometen. V tistem hipu je legla na tlak po odprti ulici z vzhodne strani nekaka motnordeča svetloba. V tem svetlem pasu daljne jutranje zore je vstala na tleh ogromna temna pega, zadnja sled grmade, ki je bila tam dogorela prejšnji dan. Mladi človek je obupno vzdihnil: kakor vonj dima po cipresovini in gnusni okus po tlečem suknu in praženem človeškem mesu mu je bil napolnil nos in grlo. Premražen v tem strašnem gnusu se je okrenil črnošolec in zaklical bolestno:

»Padrone diletto, addio! Va bene, va bene!« Skoro bežal je s trga in iz mesta in po cesti na sever proti Bologni in dalje proti Padovi, kjer je počival tri ure in krenil nato v Čedad. Tu je stopil v stanovanje kanonika pri cerkvi sv. Marije Ambroža de Canepisa. Potrkal je na vrata in vstopil:

»In nomine santissimi,« je vzkliknil duhovnik, ki je sedel za mizo in pisal; »vrnil si se!« Popotni se je vrgel duhovniku pred noge in mu poljubil roko.

»Gospod me je vrnil,« je dejal mladi z ginjenim glasom. »Ne maram v Rim. Daj, da me koj blagoslovijo in se vrnem v hribe!«

»Samo duhovnik v hribih hočeš biti?« je vprašal duhovnik iznenajeno.

»Hočem! Kožarjem pastir, oven kozam,« je odvrnil pol resno, pol vedro mladi. Stegnil je roko proti jugu in dostavil: »Tam doli sem videl dovolj!« Duhovniku je bledo lice rahlo zardelo in je vprašal:

»Kaj si videl?«

»Preroka Jonasa v Ninivah,« je odvrnil mladi: »za greh jih je karal, pa so ga mučili in sežgali.«

»Bog, Bog, Bog,« je vzdihnil duhovnik. V očeh mu je sinila groza pred prizorom, ki ga je obudil v svoji živi domišljiji.

»Kje?« je vprašal tiho.

»V Florenciji!« Molk je legel med njiju lica, njiju srca in njiju neizražene misli. Hipoma pa je stegnil duhovnik roko, jo položil klečečemu na glavo in dejal:

»Tvoja volja, moja volja, Joannes! Pojdi za glasom srca!«

»Hvala, padrone!« je dejal mladi in se dvignil. Duhovnik ga je vedel za roko proti vratom in v cerkev, kjer ga je pustil z besedo:

»Z gospodarjem svojim se domeni, da mu boš zvest in pošten hlapec!« Mladi je prikimal. Duhovnik se je vrnil v svojo sobo, sedel in bral, kakor je bil napisal: »... la metropoli della Chriftianita e piena di lufli, di crapuli, di Puttane, di Bardafli, di Ruffiani e d' ogni vitio enorme ... «

Duhovniku se je lice razvleklo v neskončno trudnost; oko je iskalo nekam v daljo in ni našlo, kjer bi počilo. In ustnice so mu šepetale:

»Grehi! Kakor morje val iz vala, come gli anelli d' una catena, che ſe tu ne prendi uno, tutti gli altri ſi attaccano e ſi conglobano o pure come dice il ſalmiſta: abyſſus invocat abyſſum.« Duhovniku so oči zagorele; našle so, kjer so mogle počiti.

»Mi fili,« je vzkliknil. »Iz gora sem te izpeljal otroka! Pokazal si mi pot. Tecum in montes!« Naslonil se je udobno v stolu in strmel predse in se smešil s svojim hladnim, mrtvim smehom in je govoril, kakor bi slovkoval za besedilom narekovane prisege:

»Pojdem . . . v hribe . . . ne danes . . . ne jutri . . . ob uri . . . in času . . . ko pride . . . « Zopet je videl in bral:

». . . piena di lufli, di crapuli, di Puttane . . . « Nato je mrmral:

»Kaj takega, kakor sem tu pisal, jim je povedal, zato so ga sežgali!« Nato pa se je prav plemiškoživo vznevoljil in menil:

»Površni človek! Imena njegovega mi ni povedal!«

* * *

Tisto leto jeseni je potoval peš mlad novomašnik iz Čedada v Tolmin. Njegovo ime je bilo Janez Potrebujež.

I.

Cerkveni zvon sv. Urha pod Tolminom je jeknil ostro v žalostni somrak februarskega večera. Ubiti glas se je kakor opotekal v vetrove, ki so suvali od Kolovrata mimo Kozlovega roba, preko umazanih tolminskih hiš in nad žitnico čedajskega kapitlja na Dvoru, tam kjer se je polje ožilo v skalnat kljun nad Tolminko, postrvi bogato in Soško Belo vodo. Mož, ki je zvonil, je bil duhovnik, obhodnik tolminskega vikarja in v potrebi njegov cerkvenik. Z odločnimi, ostrimi gibljaji telesa je vlekel za uglajeno vrvco in glasno molil. Njegovo obličje je bilo trdo, uporno, kakor da ni v resnici in je le iz sanj. Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov, koševin in mejâ, ves dolg in log zemlje in ljudi, strahov in stoterih nadlog. Izgubilo je bilo to lice vso mladostno vedrost in se ni bilo razvilo v zdravo oblost moškega obličja. Bilo je lice trpečega človeka: eno lice za sto tolminskih lic. To pa so lica tolminskih prvorojencev, ki se rodijo vsi v enem mescu, v megleno jutro žalostne in zadnje jeseni pred prvo zimo in so bili spočeti v tisti kratki tolminski ženitovanjski dobi, dva tedna pred pepelnico. Samo enkrat so se morda razvezale življenja in smeha žejne ustnice v poljub in radost in jih je takoj zavezalo življenje: ko je mati odstavila otroka, ko je oče prvikrat zaklel, ko je stara mati zapela svojo strašne žalosti polno pesem o romarju, ki so mu noge zrastle v živi kamen in oči iztekle od starosti . . .

Obhodnik, ki je zvonil, je morda čuvstvoval v okusu mladostne bajnosti in pravljičnosti: v temnem gnevu nad Judežem, ki je denar zaigral, ali nad biriško vlačugo, ki je Kristusa pod grmom odkrila galjotom, in nad strahotnostjo treh grehov, ki ne bodo odpuščeni. Ko je bil domolil, je še vedno gnal vrv v rezkem merilu, ki ni soglašalo z besedami, ki jih je mrmral:

»Sabbata pangit, funera plangit, fulgura frangit, dissipat ventos, pacat cruentos.«

Zvonil je z nekako čudno zanosnostjo in z občutjem velike, svete zadovoljnosti, da ga čuje nekako devetsto duš v Tolminu, Zatominu, v Doljah, v Ravneh, na Ljubinju, na Prapretnem, v Zalazu in Žabčah. Ko pa se je domislil, da ga slišijo skoro najjasneje Volčani v sosedni fari, je duhovnik hipoma pridržal zvon, tako da ni jeknil več in je le vrvca zadrhtela kakor napeta struna. V žalostnem somraku meglenega večera se je odzvala bolestna tišina, kakor brezupnoprazen prepad in šele čez nekaj hipov se je zbudil šum bližnje reke in stok vetrov čez dobravo. Duhovnik je šel po cerkvi navzgor pred oltar. Oči je upiral v slike na steni, v sloke, svetniške like, ki so se nenaravno lomili v obokani strop, tam kjer je hrbet neupogljiv. Potegnil je križ čez obraz in prsi, sklonil glavo, da bi molil in mislil sveto misel. Sveta misel se je izlizala, ugodje vdane molitve je splahnelo. Lovi se želja za sveto sliko in kar ujame, je bedasta grozotnost, ki je ni in je vendarle; strah kresnikov, ki se tepo na križpotjih in premrlov, ki bljujejo v pepel izpito otroško kri; gnus zelene divje babe, ki se je razkoračila nad jezerom in s plevelnico prekopala pot vodam; moč svetega Krna, ki kravo pred uroki varuje, in bajnost svetega Mavra, ki je živel v tako starih časih, da so ga morali risati samo po opisih iz knjig. Duhovnik je stresel nevoljno z glavo. Morda je bila iz njegove krvi, iz vzdušja maličev, rogeljčev, hudičev in hudob, zrastla slika peklenskodrzne nazornosti: golo žensko telo, ki sije, se kreče, vabi . . . »hudič jo vzemi in ti, Bog, meni pomagaj in me naredi starega in mrzlega, kakor je bil David . . . « Duhovnik je vzdihnil iz globočine srca in je mislil:

»Prinesel si luč! Pa kje je na svetu in kdaj? Kje je svetlo in toplo? Ali je bilo pod patriarhi v Ogleju, ki so prepadli, ali pod Benečani, ki so lakomni? Od Bezjakov hodijo morilci, Magogov rod, in plenijo in morijo; in ljudstva vekajo po stari pravdi in so šli s kosami nad gosposko, pa so obnemogli in so bili ptiči neba štirinajst čtni pijani človeškega mesa. Kje je luč? Kje je mir? Kdaj? Sam mrak, strah, bolest! Bolest smrti in smrtnega strahu. Strah padavice in nečedne beneške bolezni — »ognja«, groza teles v grobeh, ki vstajajo. Nadloge nad nadlogo: vojska in kuga in lakota in desetina in šumenje v vetrovih in strup v urokih . . . Kristus, Sin živega Boga in oče svetle evangeljske besede! Ti meni pomagaj in nam vsem!«

Duhovnik se je prebudil iz svoje žalostne misli, se okrenil in šel iz cerkve. Zaklenil je vrata. Od Dvora je bilo slišati lajanje psov, z vrha Kozlovega roba je jeknil bazilisk, novo strelno orožje, ki ga je prožil vsak večer »capitanus arcis Tolmini«, čuječi Jurij Štampa v posmeh Benečanom in Čedajcem in tolminskim plemičem, ki niso hoteli biti cesarjevi. Duhovnik se je nasmehnil in je mrmral:

»Pomračnike plašiš, Jurij, izpod streh, magnifici consortes v Čedadu pa se ti smejejo. Še imajo na Tolminskem desetino, visitationes in jura.« Čez hip je dodal:

»Pa se dajte, no! Kaj meni mari! Oni s pismi in tožbami, ti in Neuhaus in Frankopan s kolom.« —

Veter je sunil po dolini in vrgel duhovnemu dolgo rjavo suknjo ob noge. Suknja je bila domača preja, tolminska volna in lan iz Šinigalije. Šel je z velikimi koraki navzgor proti hišam. Na pragu pri prvi ga je ustavila slabotna in nizka žena.

»Janez,« je zaklicala. Njen glas je očital in prosil.

»Kaj hočeš, Polona?« je vprašal duhovnik in jo premeril od glave do bosih nog. Nevoljno je pripomnil:

»Zakaj se ne obuješ? Ali smo v zimah ali v letu, ko se pišejo črešnje?«

»Otrok je slab,« je zastokala in zdrknila sama vase, da je bila še manjša in slabotnejša. On je stopil bliže in je rekel še trje, ko je videl čudno nemarnost njene obleke, ki ji je ohlapno krila upadlo telo in izsušene prsi:

»Čudež ni, če je, v takile hiši!« Stopil je ob njej v zakajeno hišo in odprl kakor domač človek nizka vrata na levi ob ognjišču, se sklonil in vstopil v zatohlo sobo, polno nekakega zadirljivega vonja. V kotu ob zdiču je stala nerodna zibel. Droben svit zadnjega dne je gledal skozi malo okno v zibel, kjer je ležal bolan otrok z razvnetimi lici in trudnimi, brezbrižnimi očmi. Z ročicami je skušal seči nekam nad se po nevidnem. Ko je duhovnik vstopil, je okrenil glavo in dejal komaj slišno:

»Stric.« Duhovnik je pristopil, se sklonil nadenj in vprašal negotovo, kakor bi se sramoval svoje mehkosti:

»Ali te boli, Petrček? V grlu?« Otrok je iskal mimo njegovega lica materine oči in je bil videti nemiren. Duhovnik je stegnil svojo desnico in jo položil otroku na čelo. Glas mu je zadrhtel v ganotju in je rekel:

»Naš hlapček ne sme umreti in ne bo! Kajne, da ne bo?« Otrok je resno zmajal z glavo. Žena ob duhovnem se je spačila v bridek nasmeh, otrokove oči so začele begati od nje na strica; ob ustnicah je hotelo podrhtevati kakor v joku:

»Ma-ti!«

»Povej stricu, Petrček, kaj naj ti prinese!« je bodrila žena otroka. Otrokove oči pa so vse nemirneje iskale od njenih plahih oči pa do njegovih trdih ustnic, ki se niso znale razvezati v prikupen in mehek nasmeh.

»Kar reci, kar povej,« je rekel duhovnik »Morda bi rad brlivko ali popkar ali ščurkov skedenj.«

»Ščurkov skedenj, Petrček, kajne?« je menila mati. Otrok se je skušal nasmehniti in je dahnil z ustnicami in rahlo prikimal.

»Dobiš ščurkov skedenj —,« je dejal duhovnik, »tolik kakor jabelko in bo pel kakor zvon . . . «

Tedaj je otrok plaho razširil oči, stegnil roke izpod cunj, ki je bil vanje zavit, in se skušal pognati navzgor proti materi. Mati je zastokala in si ga vrgla v naročje. Detetu se je skremžil obraz, telo se mu je zvilo v čudnih krčih. Duhovnik je nehote stegnil roke za odrok m rekel slovesno:

»Stoji zlata gora, za zlato goro zlata miza, za zlato mizo sedi sveti Šenpav. Bolezen davica, pusti otroka in pojdi v grešnega — « Krčevit krik je raztrgal somrak njegovih besed, v strašni grozi je grabil otrok v materina nedrija in se vil in hlastal za zrakom. Zasinel je ves v obraz, nato se je kakor prebudil, hotel zavpiti vdrugo in je bruhnil kri in gnoj. Mati ga je nagnila in rekla lahko, kakor da se je zbudila iz sanj in je spoznala, da so mimo:

»Živel bo!« Otrok se je nasmehnil in zašepetal:

»Skedenj dobim.« Zaspal je pri tisti priči materi na rokah. Položila ga je nazaj v zibel s sračjo nogo in pokleknila poleg na tla. Kakor v nekaki blaženosti odsotnega duha je rekla:

»Tvoja molitev ga je rešila, Janez.«

»Morda ga je,« je odvrnil hladno,

»Videla sem svetlobo, ki je šla iz tvojih rok nadenj — « 

»Noriš,« je vzkliknil duhovnik trdo in jezno. Ona pa je ponižno sklonila glavo in se srečna smehljala predse. Po hipu molčanja je dejal brat:

»Kaj pa mož, Polona, ali ga še ne bo domov, lovača?«

»Ne vem,« je odvrnila tiho. Veselje njenega lica je ugasnilo pri spominu nanj, ki je bil nemaren, pijanec, slepar in igravec in jo je bil zapustil v bedi in sramoti. Duhovnik se je razvnel:

»Konec da bi vzel, kjerkoli, bi mu želel! Lepe reči sem slišal govoriti.« Žena je vzdihnila:

»Včasih je bil ves dober — «

»Dober?« je vzrastel brat. »Lepa dobrota, galjotska! Konec naj vzame, kjer je, da vsaj otroka ne bo spridil, potep.« Prestal je za hip in pripomnil nato:

»Pa to vse je tebi za pokoro, ki si bila gluha, ko sva ti ga z materjo odgovarjala tujca, pomejnika brez duše, kri laško — «

»Saj trpim rada,« je zastokala žena in vstala. Jokaje je stala pred bratom in govorila:

»Na spomlad pojdem odtod, da se ti ne bo treba sramovati — «

»Kdo se sramuje?« je vzkliknil jezen. »Smiliš se mi in jezen sem, pa vem, kam to drži. Nič ne taji kašlja, saj vidim, da si sušična in bo otrok sirota, da je ni večje na Tolminskem.«

»Janez,« je zastokala žena in padla z gornjim telesom čez mizo in ihtela krčevito. Duhovnik je šel proti vratom. Ko je držal za kljuko, je rekel:

»Prav tistega Boga imaš, kakor jaz. Če te Bog ne more potolažiti, kako te bom jaz?«

V njegovih besedah je zatrepetalo hipno ganotje, da je sestra Polona sunkoma dvignila telo in se ozrla nanj, ki se je naglo sklonil v nizka vrata in vtonil v mraku zunanjega prostora. Stopila je naglo k oknu, da bi videla za njim, in je otipala na okenski polici beneški dukat in je vedela, da bi prišel bolj pogosto in bi bil manj trd, če ne bi služil tako težko in tako počasi. Otrok v zibeli z glavico pod znamenjem sračje noge se je predramil za hipec in je šepetal:

»Ščurkov skedenj.« — Duhovnik pa je stal pred drugo hišo v Tolminu. Štiriletno, kuštravo dekletce je sedelo na pragu med sajastimi podboji in rožanci. Duhovnik je pristopil in vprašal:

»Ali te ne zebe, Katrica? Zakaj ne greš v hišo?«

»Tema je notri,« je odgovorilo otroče.

»Kaj ni matere doma?«

»Je šla na Dvor,« je odvrnilo dekletce in dvignilo živahno svoje vedro in živo lice.

»Na Dvor, seveda, lovača nemarna,« je zamrmral duhovnik.

»Po kaj hodi na Dvor?«

»Po kruh,« je odvrnil otrok zaupljivo. Duhovnik se je rezko obrnil in šel; mrmral je predse jezne besede:

»Na Dvor se hodi svinjarit za kruh. In otroka ima, in tisti, od katerega ga ima, je morda bogat in ji ne da, da bi se mogla živiti brez greha. Saj mora na Dvor! Pa ji daj ti kruha, če ga imaš, daj, obhodnik, da bo poštena, daj ga otroku, da ga ne spridijo! Daj jim kruha, obhodnik tolminski, Janez Potrebujež.«

Krčevito se mu je stisnilo srce in se ga je polastila strašna mržnja do vseh debelih, veselih in okroglih ljudi, ki uživajo udobno od mesa in kruha in vina, ki žive od desetega snopa, od krvi in znoja suhih, slabotnih, neumnih tovornih živali s krščeno dušo in božjimi imeni. Pritisnil je za kljuko pri vratih v župnišče in stopil na dvorišče, kjer so farani volili svoje župnike. Pred njim je sinila skozi okno svetloba in za oknom v dremotni luči je videl obraz svojega vikarja in se je srd v njem prenesel na tega tam notri:

»Notri sedi ves ljubi dan v stolu in tone. v tolšči in mu tekne kupček, kosilo, večerja, južna, vino in sir in kruh, piščanec in pleče; in se šali in moli iz dolgega časa in ne ve prav nič, da je trpljenje, glad in žeja, in se čudi, kako da je greh na svetu, ko daje vendar Bog toliko dobrega in kaznuje tako milo s tolščo, težko krvjo, nemirnim spancem in mimogrede z meseno mislijo.« Sredi trde misli se je obhodnik nasmehnil in umilil svoj srd v mirno pomilovanje:

»Pusti vendar gospoda Martina, dušo modrejčensko, kakor jo je Bog ustvaril! Ne sodi mu prehudo. Slab je, a ni brezsrčen, je in pije rad in je len in debel kakor lonica, a je vendar pravi siromak v primeri z drugimi, samo vikar je in je preprost v svoji pameti in naravi.« Stal je pred vrati in je slišal v sobi govoriti vikarja Martina Štampo. Težki gospod v naslonjaču je klical v kuhinjo svoji kuharici:

»Kirjelejsom, Magdalena!«

»Kaj želijo, gospod.«

»Bliže pridi, kirjelejsom, baba! Roko pokaži! Hudič! Kakšen nohet ti je spet pognal! Pa ga rabiš mesto žlice, kadar pokušaš, svinja!«

»Nikoli, gospod!«

»Molči in obrezi pri priči, kirjelejsom!« Nato je bil molk, nato zdolgočasen vzdih, nato novo nemirno renčanje:

»Magna lena! Kirjelejsom!«

»Slišim, gospod!«

»Zakaj beliš z maslom? Kolikokrat ti bom še moral povedati, da ne maram.«

»Boga podpričam, da nisem — «

»Hudiča podpričaj —, kirjelejsom! Mar se mi ne spahuje?« In zopet čez nekaj hipov je slišal obhodnik vikarjev pred vrati nov pomenek:

»Magdalena!«

»Prosim, gospod!«

»Kaj cvreš?«

»Petelinčka.«

»Pevčka?«

»Ne, grahastega.«

»Je tolst?«

»Kakor sisek.«

»Dobro, Magdalena, kirjelejsom!« Tedaj je obhodnik vstopil. Bridkost noči in samotnih misli na potu je bila ugasnila v njem, Vikar je z zaprtimi očmi domolil:

»Et ne nos inducas in tentationem — « In obhodnik je odgovoril:

»Sed libera nos a malo. Amen!«

»Plebane, zdrav!« se je vzdramil vikar. »Si odzvonil?«

»Sem.«

»Cerkev je v redu?«

»V redu.«

»Luč gori?«

»Gori«

»Bene doces! Sedi! Ne, čakaj, Joanne! Vzemi ključ pa pojdi v klet po vino, Magdalena, ti pa daj hleb na mizo. Gospod obhodnik je lačen.« Obhodnik je vzel ključ in vrč in šel po vino. Ko se je vrnil, je postavil posodo na mizo in odmaknil svojega reditelja v stolu od kamina k mizi. Potem je otrnil tresko v prstanu pri vratih.

»Natoči,« je ukazal vikar, »in še babi v kuhinji, ki je nevoščljiva, če nič ne dobi.«

»Saj nisem, ne, gospod,« je zastokala nizka in zdravopolna Magdalena in vstopila s kruhom. Vikar ni odgovoril. Segel je po časi in jo izpraznil, Nato je menil:

»Lej, hudobo, kako sem bil žejen.« Magdalena ju je pustila sama in priprla vrata v kuhinjo. Vikar je oživel in v veseli dobri volji je navajal:

»Abisaga pa je bila silno lepa in je spala s kraljem in mu je stregla; kralj pa je ni spoznal.« Zasmejal se je in pripomnil:

»Pismo ne laže. Experto črede, amice!« Obhodniku je rezko zasekalo v meso in je vstala prejšnja jeza v njem in je mislil:

»Kaj čenčaš lisasto? Ali se spodobi? Modrejčan si in boš, surov in bahaški in dolgojezičen. Vikar pa je mežikal dobrovoljno s svojimi malimi očmi in brbljal veselo, robato. Obhodnik je mislil:

»Pa saj ni on; kaplja vina, ki jo je popil, govori iž njega, kakor iz otroka.« In bilo mu je zopet le bolj žal gospoda Martina in ga je bil opravičil:

»Oče kožar, sin ovčar! Vsaj nekaj boljši je kot brat glavar, ki je pri mizi in družbi glasen na dve strani in se še hvali, da je sapa v zdravje.« Vprašal je:

»Kaj delajo gospod brat?«

»Consultissimus Georgius,« je odvrnil vikar. »hudič ga nesi iz Tolmina. Vsak drugi dan je na obisku. Pa koliko spije, žival. Nima dna.«

»Ali se ne misli nikoli ženiti?«

»Čemu?« se je zasmejal vikar, »Ne, moj dragi! Takih skušnjav Štampovi nimajo.«

»Izumrli boste,« se je nasmehnil obhodnik, In glej. Vedro vikarjevo lice je preletela senca trudnosti in otroškozačudene plahosti in je rekel:

»Ne golči, no, venomer o smrti, ki še sama prezgodaj pride.«

»Ali se je bojite?« se je prikrito porogal obhodnik.

»Molči o njej!« je odvrnil nestrpno vikar . . .

In kakor sunkoma se je slika prevrgla in obhodnik je videl nekak drug doživljaj, ki ni bil prav nič v zvezi s tem večerom. In je stal okoli štirih popoldne teden dni po svetem Jožefu nekje pri kapelici Matere božje na Ilovici pod Kozlovim robom. Tedaj je vstala odnekod čudno neznana pesem, prebudila se iz nekake zagonetne groze in pripovedovala in prosila:

»Po morju riba plava,
riba faronika.
Se bo na hrbet zvrnila
riba faronika,
ves svet bo pogubila
riba faronika . . . «

Temno zamolklo podtalno grmenje je odgovorilo glasu pesmi. Obhodnik je slišal mukanje živine, zavijanje psov in plaho prhutanje ptic pod nebom, ki se je bilo sredi dne pomračilo kakor ob mrku. Pesem je oživela v prečudno bolest:

»Oh nikarte, nikarte, riba,
riba faronika,
zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena.«

Tedaj je obhodnik videl, da se zemlja maje in da grmijo hiše v Tolminu na kup in pokajo skale. In se je zgrabil za glavo, meneč, da je znorel . . . Potem je vse nekako tonulo v negotovo valujočo luč, ki ni bila ne jutro ne večer. V somrak mističnega brezprostorja pa so udarjali znani glasovi, čudno poudarjene besede. Martin Štampa je klical:

»Magna lena, kirjelejsom.«

»Gospod, zakaj zmerjajo? Saj nisem lena.«

»Ne, resnica božja,« se je krohotal vikar, »lena nisi, magna lena sem ti rekel; lena, lenae, lenarum.« Nov glas je prevpil debeli vikarjev dovtip in je bil odpev pesmi:

»Nikarte, nikarte, riba,
riba faronika!
Zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena . . . « —

Tedaj pa je odprl tolminski vikar Janez oči in je videl, da je spal in sanjal v svoje življenje nazaj za polnih dvajset let . . .


II.

»Janez Potrebujež, vikar pri cerkvi svetega Urha v Tolminu, sanjaš!« je zamrmral duhovnik, ležeč z glavo na knjigi pred seboj na mizi v oni isti sobi, kjer je toliko let presedel od tolšče ohromeli Modrejčan Štampa, preden je umrl nenadoma, nekam nevoljen, začuden in nemiren, ubogi in bogati, srečni in nesrečni gospod Kirjelejsom, ves svoj v besedi in navadi, izrezan iz desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor oni, ne kožar, ne ovčar, ne kmet in ne gospod . . .

»Sanjam!«

Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svoj leseni naslonjač in zaprl v prijetnem telesnem občutju mehke trudnosti oči. Nekaka sladka nemoč mu je hotela vezati še vedno duha, kri, ki se je pretakala po njem, ga je polnila s čudno mladostno razkošnostjo. Vsa soba je bila polna presladkega, svežega, predpomladnega vonja vijolic, mokrih, v sreži zrahljanih tal, solnčnih praškov in prelivajočega se vzdušja. Skozi odprto okno na zapadni strani iz hišnega vrta je plal v nizko sobo vonj mlade zemlje, solnce na zapadu se je bilo posejalo kakor rumena moka po sveže opranem podu, kot mogočen četverostran pramen, v katerem je igralo morje drobnih praškov, padalo, gibalo navzgor, vrtinčilo ob oknu in ginilo pri nasprotnih vratih v nič in senco. Iz vrta gori je bilo slišati pogovor moškega z žensko.

»Pa kako jih more strahovati, če se ženo za svojo pravico?« je vprašal ženski glas. Moški je odgovoril:

»Volčan pa pravica. Kdo jim jo bo razločil! Ali se je mar že slišalo kdaj, da bi se bili razumeli samo dve nedelji s svojimi duhovni.« Vikar je mislil:

»Bomo videli, Matevžek, kako jo boš pogodil o Volčanih in pravdi. Bomo videli, kaj ti o tem veš.« In kakor v odgovor je rekel Matevžek:

»Naj pa imajo prav, če bolje vedo. Slabega jim ne želim. Naj se pravdajo, če menijo, da morajo, in če so vsi ene misli s Čiginjci in Kozarščani. Pa niso.« Ženski glas je vprašal:

»Kako da niso?«

»Prašaj jih,« je odvrnil moški glas. »Ali jaz vem? Nevoščljivost menda.«

»Malo veš,« je mislil vikar in njegove misli so šle za predmetom volčanske pravde: Volčani so se bili uprli svojemu vikarju Jožefu de Menezeis-u in ga obdolžili, da jih odira, slepari in zahteva več stole, kakor je postavno. Vikar pa jim je zapretil s cerkvenimi kaznimi, jim grozil in jim očital, da so nahujskani od tolminskih glavarjev. Volčani so ovadili vikarja glavarju Bonaventuri de'Eckghu, ki je vikarja pozval predse, da se opraviči. Vikar se ni odzval in se zatekel pod okrilje pravdne moči čedajskega kapitlja. Čiginjce pa je pregovorila na vikarjevo stran polslepa pobožna ženica, o kateri so pravili, da se ji prikazuje Mati božja. Kozarščani pa so od pamtivekov spoštovali voljo vsakega domačega vikarja:

»Gospod že vejo, kako je prav!«

»Ne vejo,« je zamrmral vikar Janez in se zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu. Matevžek je rekel:

»Vsi tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje jih in pije ž njimi. V tujo faro hoditi, to seveda ni prav, kadar ga doma iščejo in ga ni, da bi šel previdevat.«

»To je res,« je mislil vikar v sobi. Ženska se je nekako veselo in hudobno oglasila:

»Pravijo, da ima ljubo — «

»Pravijo, da,« je zamrmral vikar v sobi in se nagnil v stolu naprej, »pa upam, da so to le čenče, dasi bi mu ne bilo nepodobno« Nevoljen se je dvignil in stal in premišljal:

»Pa da ta naša, ta Katra to ve in govori. Prav pritiče se ji, seveda.« Moški je nekako svetohlinsko vzdihnil:

»Niso ne vsi gospodje na Tolminskem kakor so naš.« Po hipu molka je vprašala Katra tiho:

»Zakaj naš nikoli ženskam v obraz ne pogledajo?«

»Ali ti res nikoli?« se je živo odzval Matevžek.

»Ne! je odgovorila mirno. Tedaj je vikar v sobi zopet sedel in zastrmel z žalostnim obrazom in tudnim čelom predse v knjigo. Tam notri je stalo zapisalo:

»Volo enim omnes vos esse sicut meipsum: sed unusquisque proprium donum habet ex Deo.«

Vikarjeve misli pa so šle mimo zmisla in besedila, slika žene, ki je govorila na vrtu, je bila v njih: nizka, gibka in polna osebica, čudno vabljivo nemarna v nekaki nezavedni brezstidnosti, ki je spominjala na otroško nedolžnost in hkrati na topost blodne lovače. Živo, kakor pričarana je vstala pred duhovnikovim duhom: rahlo naprej nagnjena, da ji skozi obleko kipijo polni udi, bahato oprsje. Usta se smehljajo v čudni, trudni brezbrižnosti in brezstrastnosti, oči so pokojne, skoro glupoprazne, čelo je nizko a gladko, a vsa glavica je prijetna, okrogla, sladka, na kratkem mesenem belopoltnem vratu . . . Vikar je vrgel glavo kvišku in stegnil krčevito roke predse. Prsti so se bili stisnili v pest.

»Hudič, nečista žival!« je vzkliknil in mislil:

»Še v tem mojem petdesetem letu me preganja in bega, da gorim vsako pomlad, kakor živinče ko se mladi in popje poganja.« Polglasno, pikro je mrmral:

»Pa za sadlom te svoje krščenice, ki je iz krvi vlačugarskega rodu in sem jo vzel v hišo, da bi duše ne zgubila kakor mati.«

Vstal je sunkoma izza mize. Zaspani glas stare kuharice Magdalene v sosedni kuhinji ga je vzdramil.

»Bog in sveti Duh, prav gotovo da dobimo gosta.« Vikar je vstopil v kuhinjo in prašal rezko:

»Pa zakaj neki?«

»Ali ne slišijo, kako pokajo kolovnice in glovnje?« je odgovorila služkinja in se dvignila s stola, kjer je sedela in sličila vreči moke, vsa okrogla, nemarnotolsta: prava dedinja telesnosti svojega prvega gospodarja Martina Štampe. Vikarju se je zazdela prvikrat neskončno grda, dolgočasna, neumna, gnusna.

»Kaj pa, če ne pokajo?« je vprašal zaničljivo.

»Potem cvilijo. Ko pa cvilijo so to same verne duše.«

»Prismoda,« je vzkliknil vikar trdo, da je žena vztrepetala in zastrmela vsa prepadena vanj.

»Koliko je stara Katrica?« je vprašal vikar hitro.

»Katrica? Stara?«

»Triindvajset je, kajne? To boš vendar vedela!«

»Triindvajset, da!« je odvrnila in kimala z glavo in ni umela, kaj vprašuje in kaj ona sama odgovarja. Vedela je samo to, da je nevoljen in da grdo gleda in da bi Bog dal, da bi že šel in ne izpraševal še kaj, ker bi mu itak vse narobe odgovorila. Vikar se je obrnil naglo in vstopil v svojo sobo. In je začel hoditi po sobi gorindol in je mislil odločno: Triindvajset let. Oženil jo bom. Temu Matevžku jo dam, da je ne bom imel v hiši in bom mir imel. Sredi svoje misli se je razljutil: Jo bom dal, če ga bo marala, ki je taka šleva, da se je boji in se ji že tri leta opleta krog kril, pa ji še ni drugega povedal kakor da mu je Matevžek ime in da ima v bajti doma staro nadušljivo mater.

»Šema!« je vzkliknil hipoma, jezen sam nase: »Čemu se razburjam! To si moder, Janez! Rajni Martin je bil v svoji pameti večji od tebe! Kvantam, je rekel, da se mora še hudič smejati, ko pride, da bi zapeljeval, pa v smehu svojo moč zgubi.« Vikar je odločno stopil k oknu, da bi govoril z onima. A kakor je bil pristopil, je ostro odstopil in zaječal:

»Gorim!« Doli na vrtu pa je stalo dekle in si z dvignjenimi rokami popravljala kite, ki so se ji bile razvezale. Njeno zdravo oprsje se je črtalo mogočno nad njenim vitkim pasom. Malomarno, skoro zaničljivo se je ozrla po Matevžku, ki je rezal poleg nje v zemljo, in je rekla:

»Ali si videl? Nazaj je stopil. Boji se žensk.«

»Kdo pa?« je vprašal Matevžek začudeno in se ogledal. Dekle se je trudno nasmejala. Njene oči so se nekako ovlažile in zamislile in je rekla:

»Pa je le naš gospod prijetnejši kakor volčanski.«

»Je,« je pritrdil Matevžek. »Kadar pridiguje, je kakor bi bil svetnik.«

»Kadar je hud,« je menila ona . . .

Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi zobmi govoril Onemu na križu, čigar lice je bil sam izrezal in čigar ude je bil sam vzobličil in čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo samo njemu in vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec svojemu človeškemu gospodarju:

»Poklical si me in izbral in svojega svetega učenika Pavla si mi dal za vodnika in v modrem starcu Ambrožu de Canepis-u si mi dal človeškega svetovalca in v dobri veri sem vzel hčer grešne matere pod svojo streho in sem jo lepo učil in je zrastla in mi je v izkušnjave in se morim zaradi nje in preganjam hudobo iz svojih misli: žagam, tešem, ležem v breg in molim, sem siv in pameten in goreč duhovnik kakor prvi dan in trpim pred nadležnostjo krvi, kakor da sem obseden. Ti mi pomagaj, Ti veš, Ti svetuj, Ti naredi, da ugasne mladost v krvi in greh v mislih!« V nekaki sveti jezi je segel vikar na steno in snel razpelo. Prijel ga je z obema rokama in ga držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan in je ponovil:

»Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!« Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in jih odprl in pomolil list skozi špranjo.

»Kdo?« je vprašal vikar,

»Josephus de Menezeis,« je odvrnil otroško slab glas, drhteč, zasopljen.

»Glej, kako se revše boji!« se je nasmehnil vikar in odprl vrata. Boječi sel je bil že izginil. Vikar je zaprl vrata in razgrnil list in bral. In vse lice se mu je začelo zbirati v okrutne gube in čelo se mu je naježilo v oblak in težka rdečica mu je pokrila lice. Mrmral je polglasno svoje nove misli, svoja nova čuvstva:

»Josephus de Menezeis, volčanski sosed moj! Torej nadme si odločil pasti? Zato si hodil v Tolmin k mojim zavidljivcem, nevoščljivec stari. In zdaj, ko slutiš, da je moj zagovornik star in njegova moč šibka v Čedadu, zdaj, še preden je zatisnil svoje oči dobri gospod Ambrož, si začel. Groziš, ovajaš, sumničiš, natolcuješ. Lah zavratni, presbyter sceleratus, živinče v sveti službi. Boj se Janeza Potrebuježa, boj se, nevredni!« Vikar je vrgel srdito list na mizo. Nato je vzel razpelo in ga spet obesil na steno in ni se zahvalil, da ga je uslišalo. Ni vedel. . .

Segel je po pokrivalu in odšel z doma proti Dvoru, kjer je stanoval že petnajst let Ambrož de Canepis, njegov nekdanji podpornik, njegov nekdanji predstojnik, »archidiaconus austriacus, commissarius et reformator imperialis«, sivolas, petinosemdesetletni starček, vesel in veder puščavnik med »kožarji« v udobnem pokoju, spoštovan, v Čedadu in na nemškem dvoru, vitez po milosti cesarja Maksimiljana I, častni namestnik čedajskega kapitlja, ki je sicer vsako leto 8. maja volil iz svoje srede naddijakona »in montibus«, pobiral desetino, zval pred svoj forum, sodil, globil, grozil, oddajal naddijakonat na večjo ponudbo in vendar moral še vedno vštevati vplivno in pomirjevalno besedo »avstrijskega komisarja« v pravdah cerkve in oblasti, v sporu Magnificorum Dominorum Consortum S. M. V. in tolminskih cesarskih glavarjev. Vikarja je sprejel sivi kanonikov sluga in ga vedel k svojemu gospodu. Za roko ga je peljal in šepetal srečen, otročji:

»Gospod komisar so bili cel dan čudno veseli in so povpraševali po gospodu vikarju. Zdaj pišejo. — Iznenadili jih bomo. Verujte, gospod vikar, Prav je, kako je to prav, da ste prišli!« Sluga je odprl vrata. Vikar je vstopil. Droban starček se je zganil globoko v rdečem naslonjaču, stegnil živahno svojo drobno roko in zaklical:

»Joannes, ali prinašaš pomlad, življenje?«

»Pomlad, padrone!« je vzkliknil duhovnik in se sklonil k starčevi roki in jo poljubil.Tiho se je umaknil sluga.

»Spovedal me boš,« je rekel čez hip kanonik.

»Vzemi štolo.«

»Ali takoj?« je vprašal vikar. »Takoj,« je odvrnil kanonik. »Prva je bridkost.« Vikar je vzel štolo in je začel moliti spovedno molitev . . . Ko pa je domolil odvezilne besede, je snel štolo in jo položil starčku na ramena in je izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj strah. In starček je dvignil tresočo roko in ga odvezal in blagoslovil. Nato je rekel:

»Mar si pozabil, da je pisano: velle adjacet mihi; perficere autem bonum non invenio?« Nato je stegnil roko in pokazal na zvitek listov in je rekel:

»Štirideset let sem pisal. Vzemi in beri, kadar mene ne bo več. In če boš našel, da je v pogubljenje, vrzi v ogenj!«

»Nikoli!« je odvrnil vikar, vzel liste in si jih pritisnil na ustnice.

»Blizu resnice je zmota,« je šepnil starček in začel dremati mirno kakor otrok. Vikar se je dvignil. Sluga je brezslišno vstopil in ga odvedel iz sobe . . . Vikar je stopil v pomlad in se je šele sedaj domislil, da je bil prišel z drugačnim nagibom k naddijakonu in da ni govoril ni besede.

»Čemu,« je rekel. »Modrost njegovo imam in bom bral, kadar ti bo tesno in bom v skrbeh.« Svež, miren je stopil v svoje stanovanje in odprl v sobo. Tedaj se mu je dvignil naproti mlad, visokorastel človek z mehkimi črnimi brčicami pod nosom in se nasmehnil nekam trudno in kakor v zadregi. Vikar se je zagledal začuden v bledo mladeničevo lice. Mladenič mu je stopil živahno naproti in mu poljubil roko in rekel:

»Stric! Prišel sem na počitnice.«

»Glej jo, Magdaleno, njej so vnaprej razodela polena,« je pomislil vikar in pozdravil veselo.

»Zdrav, Peter moj hlapec!«

* * *

Magdalena je vstopila z vinom in kruhom. Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila je pijačo in kruh na mizo in je obstala.

»No reci, no, kar misliš,« se je zasmejal vikar. Ona si je šla z rokavom čez oči in vzkliknila.

»Naj mi verujejo, da ga nisem spoznala. Tako se je izpremenil. Oh, šole, šole, Bogve, da je shujšal, da ni zdrav — «

»Kakor riba, teta Magdalena,« je odvrnil živahno dijak, vikarjev stričnik, sin rajne Polone, ki jo je bilo podsulo ob velikem potresu. »To je samo od poti in hoje — «

»Ubogi otrok,« je vzdihnila ona, »notri iz globoke Laške, pa peš.«

»To ni nič,« je odvrnil vikar. »Hodil sem že dalj. Ti bi seveda ne prišla, ti.« In obrnil se je naglo od nje k Petru in ga začel motriti. In ko ga je gledal, mu je izginila prva radost iz lic.

»Sedi, odpočij,« je rekel kratko in nalil iz vrča.

»Gospod, za večerjo, kaj bi — « je vprašala Magdalena.

»No, skuhaj. Kaj jaz vem. Po navadi seveda. Pa pojdi že, te prosim.« Magdalena je vzdihnila in zaprla tiho vrata za seboj. Potem je potožila Katrici tiho:

»Ta naš gospod, saj nima srca.« Zopet si je začela brisati oči in je mrmrala:

»Grdo je rekel, Bog mu greh odpusti, gospod Martin, pa tak ni bil. Je vsaj govoril s človekom in ga ni podil. Ta pa samo kakor v bukvah, da ga ne razumeš, pa bevskne, da se zleneš. Naj bo, za verne dušice in za grehe!« Mlada pomočnica je očividno ni razumela. Smešila se je ob stari nerodni ženi z nekakim prezagonetnim smehom in strmela nekam skozi okno v večer, kakor bi sanjala. Hipoma se je nasmejala polglasno, vedro in rekla:

»Niste ga spoznali, jaz sem ga pa koj.« Stara kuharica se je ozrla po dekletu in se začudila:

»Glej, preoblekla si se! Pa kdaj?«

»Prej,« je odgovorila deklica; nekaj toplejše rdečice ji je stopilo v lica. Nato se je gibko okrenila.

»Petelinčka zakoljem,« je odločila Magdalena, »pa naj bodo hudi gospod ali pa ne. Kar je prav, je prav!« —

»Gospod consiliarius Vas pozdravi,« je rekel dijak.

»Hvala,« je odvrnil vikar in dvignil posodo:

»Dobrodošel, Peter.« Pila sta. Vikar je videl in je mislil:

»Truden je in žejen. Kako slastno pije.«

»Kruha si urezi!« je dejal nato, »in sedi.«

Mladi je sedel v stol, kjer je sicer počival vikar. Vikar pa je stal ob mizi in ga opazoval.

»Zares je. Bled si, ali si bil bolan?«

»Nekaj malega.«

»Pa si zdaj dober?«

»Dober.« Duhovnik je opazil dijakovo čepico s peresom in jo vzel in si jo pomeril in se pošalil:

»Take čepice nosite torej?«

»Da,« je odvrnil dijak, »mi pri constantissimi.«

»Natio constantissima,« se je nasmehnil vikar, »zelo lepo ime. Kaj pa facultas?«

»Facultas je consultissima.«

»Pa rektor? Dekan?«

»Vestra amplitudo, Vir colendissimus dignissl musque.«

Vikar se je živahno zasmejal, snel čepico, jo motril in vzkliknil:

»Moj ljubi, odkdaj pa so kurja peresa v navadi?« Mladi je zardel in hotel osramočen in v zadregi seči po pokrivalu. Tedaj se je vikar hripavo zasmejal.

»Prijatelj, ta čepica je moja. Moj tridesetletni spomin. Brez pokrivala si se vrnil.« Mladi je jecljal:

»S soškega mosta mi jo je vzel veter.«

»Zakaj je ne držiš,« je odvrnil resno vikar. Čez hip je vprašal resno:

»Repiticijo imaš?«

»Imam!« je dejal lahkotno dijak.

»In privatam?«

»Ne!«

»Pa si pisal po denar! Ali ti nisem poslal petdeset lir, kolikor je potrebno?«

»Odložil sem zaradi bolezni.« Vikarju je postajalo lice resno in temno, a se je krotil.

»Čakaj no,« je vprašal čez hip, »o čem nameravaš brati?«

»Digestum vetus, liber — «

»Po Bartolu?«

»Po Baldu.«

»Pa si pisal o nekem Cepoliju! Kdo te razume?«

»O Cepoliju sem repitiral,« je odvrnil mladi, ki že ni mogel prikrivati zadrege. Vikar je molčal nekaj hipov, nato je vprašal:

»Kako je že ime konzilijarjevo?«

»Strozzi.«

»Ne poznam!« je vzkliknil vikar. »Pa praviš, da me pozdravi.«

Mladi je drhtel. Nato je odvrnil:

»Mislil sem prejšnjega, to se razume.« Vikar je stopil razburjen po sobi. Mladi je gledal plaho za njim in njegovimi kretnjami. Hipoma je vikar obstal tik pred svojim gojencem in rekel:

»Tvoje velikonočne počitnice so letos kaj zgodnje. Ne bom izpraševal, čemu. To ti pa povem. Videti je, da si slabo pazil nase in obleko. Zamazana je, glej, in celo krpal si jo. Ali si popival?«

»Ne!« Vikar je segel po kratkem ogrinjalu, ki je ležalo koncem mize, in govoril:

»Nad dvajset let ti je. Nadejam se, da si razumen in ne boš posnemal izgubljenega sina. Nisem oče, ki bi ti mogel nadomestiti, kar si zapravil, Nisem bogat.« Rahla ginjenost je zadrhtela iz njegovih besed:

»Šesterih kmetov desetino služim in nekaj malega za ustanovljene maše, za pogrebe in očiščevanje žen. In v najemu imam njivo in senožet, da morem rediti kravo. Iz tega redim sebe, Magdaleno, Katro, plačujem Matevžkove poti in cerkveniško delo, gospoda obhodnika na Mostu in tebe. In ti me staneš največ. Zdaj veš.« Čez hip je dodal:

»Ena bolezen v hlevu, ena slaba letina in stradal bom — Ti pa ne paziš na drago obleko, glej, in — « Obračujoč ogrinjalce dijakovo v rokah, je tisti hip vikar otipal list v žepiču, ga razgrnil in bral. Nato mu je obličje zagorelo v jezi in je bral na glas in se rogal:

»Meum est propositum in taberna mori
ubi vina proxima morieates ori;
tunc cantabunt letius angelorum chori
Deus sit propitius isti potatori!«

»Peter,« je vzkliknil, »to je torej tvoja bolezen? In morda še kaj hujšega, nesrečni človek!«

»Gospod stric,« je zaklical mladi proseče.

»Molči,« je odvrnil trdo vikar. Oči so mu gorele, lice mu je bila pokrila temna rdečica; kakor svoje dni v mlajših letih je trepetal nemarni bakalaureus pred strogim stricem. Slišal je komaj slišen vzklik dekliških ust pred vrati v kuhinji in ga je obšel sram in strah in je stisnil ustnice in odločil:

»Tepel me ne boš!« Tedaj so se kakor sama od sebe odprla nenadoma vrata za vikarjem in Matevžek je zaklical v sobo:

»Gospod, obhajat se mudi! Gospod nad-nadnad- diakon na Dvoru — «

»Bog pomagaj,« je vzkliknil vikar, pograbil sveto posodje za zadnjo popotnico, štolo in pregrinjalo in planil za Matevžkom . . .

»Deo gratias!« je vzdihnil dijak, si nalil vina in ga izpil v dušku.

III.

Stopiti v kuhinjo ga je bilo sram, zato je šel iz sobe v vežo in odprl v nasprotno sobo, ki so ji rekli »soba sveta« zaradi slike, katero je bil vikar narisal na celo vzhodno steno. Z neskončno ljubeznijo je bil prebil vikar tri leta vsako zimo pred steno, preden je bil prenesel iz »mape« vsako črto na zid. Slika je bila mogočen enakostraničen četverokot, ki je rastel s trikotnim nastavkom v strop in obok. V trikotu pod obokom je prihajal Sodnik na oblakih neba in je dihal besede:

»Ecce, testimonium meum!« Niže doli je klečala žena, ki je bila z obema rokama razgrnila obleko na svojih oblih, deviških prsih in je gledala kvišku in je prosila: »Poglej, moj ljubi sin, telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile. Bodi usmiljen, kakor si obljubil, vsem, ki so me častili!« Dva angela sta ji stregla in eden jo je venčal. Dva druga sta stražila s sulicama; eden je vabil zveličane iz grobov pred sodbo in drugi je podil preklete izpred sodbe hudobam v naročje in v žrelo zevajoče peklenske zveri. Voglata četverokotna slika pa je bila kakor s štirimi žeblji pritrjena in so bile glavice žrebljev okrogla pismena strašnega imena: MORS. Štirje veliki vetrovi, jahajoči na mehovih: Boreas, Subsolanus, Auster in Eurus, in osem malih je pihalo z vseh delov sveta v sliko ozemelj in morij, ki so v krogu zalivala celine in rastla kakor prečudno vejnato drevo v sredo dežel čudes bogatih, mest, rek in stotere vode. Prav na vrhu pod sodbo je rastlo »suho drevo« in drevo spoznanja v raju. Srebrnobojasta kača je ležala v drevesu. Adam je jedel in Eva je trgala od sadu; še vsa deviška je bila in srečna, ker je še spal črv vesti in ni še bila minila sla . . . Oko je omahnilo ob sliki navzdol, kakor v prepad v kraje velikega mesta Babilona; stolp napuhnjene volje je videl daleč čez morja stotero zlo in greh, ki se je bil od mesta vlačugarskega razlil v sever in jug, na vzhod in zapad. Zabolelo je v duši, dokler ni oko počilo v prečudnem mestu sredi zemelj, v mestu zveličanja, ki je bilo vpeto v zidove kakor v prstan in so ga križema delile ceste. Tam blizu je rastla Golgata in je krvavel na gori človek, razpet na križ, daleč viden, kakor luč na gori: vse do Babilonije blodne in do volkulje na sedmih holmih, do mesta »qui, tenet orbis frena rotundi«. Tam so rastle v grmado sedmere cerkve, rotunda in Kristancija. Ob tem vekovitem osišču vseh časov in vekov je rastlo v nepreglednost morje čudes vseh zemelj in strani. Sredi med Laborintom in Polžem-Karibdo se je zibala na modrih valeh riba-deklica. Rep se je svetil in ga je lovila z levico; z desnico je vihtela zlat venec: lepa, sladka žena do pasu, mrzla in strahotna riba od pasu v noge . . . Njen rep je kazal na jug v deželo Nila, ki je kipel iz jezera in lil vode v novo jezero. Ob njegovih vodah so živeli prečudni nestvori: ljudje polkonji in ustničarji, Ambari, brezušesci, rogatci, Skinopodi in ljudstva pomešanega spola. Tu so gnezdile živali strašnega imena: Ibeks in ptica Avalerion, ki je edini s samico na svetu, zeleni Psitak in Salamander, zmaj krilati, ki zastruplja studence, pa Kameleon, ki se živi od ajerja. Proti severu je kazala riba-deklica z vencem v deželo Grifov, kjer je veter Biza doma, v kraje Skitov in Gogovega rodu, ki stroji kože svojih sovražnikov sebi in konjem za odejo, na otok Mioporov, tolovajev na valeh in do Hiperborejčanov, ki so srečni in ne poznajo smrti nego radevoljno . . . Tam pa, kjer se solnce nagiblje v zaton, je plavala v odprto morje galera in je bilo pisano na jadrih kratko, bridko:

»Ubi via?« »Kam pot?«

Mladi licenciat je vzdihnil. Čudna žalost se ga je bila polastila med opazovanjem znane mu slike, ki so se pred njo križali ključarji, ko so v tej sobi sklepali z vikarjem račune; slike, ki so o njej sanjale neveste in mlade matere in se s krikom budile ob strani svojih mož, s katerimi so stale pred strogo izprašujočim vikarjem v dneh, preden jih je bil oklical . . .

»Kam pot?« Mladi človek je mislil nazaj v dneve, ki jih je bil preživel v tej sobi, in je mislil naprej v dneve, ki jih je živel poslej, vse do zadnjih mesecev, do zadnjih žalosti, bridkosti, slasti in zdvajanj. Z nestrpnostjo človeka, ki noče čustvovati bridkega, se je odtrgal od slike in stopil k polici, kjer so bile knjige. Odprl je prvo; bila je obredna knjiga in jo je odložil. Odprl je drugo; bili so zapiski vikarja Janeza Potrebuježa. Listal je po njej in je bral:

»Čreda, ki mi jo je Bog dal v pašnjo v letu Gospodovem MDXXXIL.« Tu so stala na prvem mestu imena tlačanov: Urh Bogotaj, Janez Srakoper, Peter Cvetrežnik, Jurij Kozorog, Simon Podoreh, deset Kavčičev, pet Krivcev, Hrast in Devetak — : tristopetinosemdeset mož tlačanov brez otrok in žena; bila so sama domača imena in le dve sta peli tuje: Manfreda in Carli. Ob robu je stala opazka med križema:

»Otroci mrjo! Niso grešili, v veselje bi bili rastli očetom in meni. Pa si jih vzel, Gospod! Ti veš, čemu!« Dijak Peter je obrnil list in je bral imena svobodnjakov in tolminskih gospodov: Bonaventura, capitaneus; de Formentini, notarius; de Cucagna, preco; de Tacco, capomasso; de Puppis, agens M. D. C., miles arcis, custos, mercator . . . Ob robu je stala opazka, krčevito pisana, kakor obsodba:

»Misericordiam volo et non sacrificium!« Zopet je obrnil mladenič list in je bral imena vikarjevega obhodnika Tomaža Skočirja, Magdalene, vikarjeve dekle, Katarine, deklice, katero je bil vzel za svojo, Matevžka, cerkvenca, in ime sinu Poloninega, Petra. Ob robu je stalo zapisano:

»Ljubim jih, ker so moji, in zadnjega najbolj, ker je daleč.« Dijak je zaprl knjigo in je mrmral:

»Ljubi me stric, a po svoje.« Segel je po tretjo knjigo in je bila bivša last veselega vikarja Martina Štampe in je bilo knjigi ime:

»Facetiarum libri IV.« Tedaj se je mladi poglobil v branje in vsa žalost njegovega lica je splahnila in ugasnila . . .

* * *

Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo zarjo, ki se je bila zunaj razgrnila od čedajske strani. Odsev nebeškega ognja je ležal na kratkih, veselih zgodbah, katerih je bila knjiga polna. Licenciat je bral:

»Najmlajša hči pa, lisica premetena, je začela vihteti svoje mokre roke in je vpila: Jaz ga že ne maram moža, ne maram, ne maram! In glej! Ko je vihtela z mokrimi rokami, so se njej prvi posušile in jo je oče najprvo omožil možu, ki se ga je zvijačno branila.« Vesela lahkomiselna kri je vzplala v mladem človeku, ob oči mu je stopila kakor dremavica. Tedaj je nekdo rahlo odprl vrata v sobo. Mehek dekliški glas je vprašal:

»Gospod Peter! Ali ne pojdete večerjat?«

»Rad,« je odgovoril mladenič in se živahno zganil. Stopil je h Katrici in jo vjel za obe roki in jo potegnil v sobo.

»Zakaj mi praviš ,gospod',« je rekel, »ali sva si tuja?«

»Spodobi se,« je odvrnila in dvignila oči k njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil v trpki hlad prostora.

»Kako si zrastla,« je rekel Peter in dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Trudna, neodločna strast je dihala iz njegove besede. Deklica je bila sklonila glavo in se smehljala srečno. Prijala ji je njegova beseda in ko je pogledala kvišku, je pogledala hitro, kradoma in z neskončnim poželjenjem, da bi ga videla, kako giblje z ustnicami, in se še uverila, da govori res on sam in popolnoma on in ne samo tisti iz sanj. V sladkem, motnem hotenju je napol razklenila ustnice, kakor da se je odprl motnobolen, rdeč cvet.

»Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal Peter in je iskal z roko po njeni navzgor ob rame in sijajni vrat.

»Večerja čaka,« je rekla tiho. Tedaj jo je on pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal na uho strastno, skoro jezno:

»Draga si mi, moja si!« Vonj njenih las je udaril kakor val v njegovo obličje; lahek trepet je preletel njene ude, ki so se bili kakor razvezali v sladko mehkost.

»Ne, ne, ne,« je dahnila nemirno, trudno. Nato je zasopla plaho: »Pusti, Magdalena gre.« Drsajoč korak je odgovoril od zunaj in ju razvezal.

»Otroka, večerja! Kje sta?«

»Oj, teta!« je zaklical brez vsake zadrege mladenič, ko je Magdalena vstopila. »Saj pojdeva. Samo sliko sveta sem razkazoval Katrici. Ali kaj veste, teta, kje smo mi?«

»Kako bom vedela?«

»V Tolminu ste,« se je zasmejal živahno in stegnil roko in pokazal na steni:

»Tu glejte. Ta kača, to je flumen Silanus, ki se izliva proti mestu sredi voda.« Stara ženica je šla z otročjo topostjo za gibljajem njegove roke. On je rekel:

»In tu je riba faronika, glejte jo! Za rep se drži. Kadar ga bo izpustila, bo gorje na zemlji: potres, vojske in kuga«

»O Jezus,« je zastokala ženica, »ne maram je videti, nemarne!« Katrica je dahnila:

»Pa zakaj tako? Ali je resnica?«

»Resnica božja,« se je nasmejal Peter veselo in ji pomežiknil. Skrivaj ji je stisnil roko in je čutil, da mu je pozdrav vrnila.

»Hladno je tu, pojdimo v kuhinjo,« je rekla težko Magdalena. Stresla se je v čudnem strahu in je nemirno mežikala s svojimi otroškoplitkimi očmi. Peter je vzel knjigo facecij in so stopili v somračno vežo.

* * *

Mrak se je bil zgostil, vikar Janez se še ni bil vrnil. Oni trije so čakali v kuhinji nanj. Peter je bral vesele zgodbe in ženski sta sedeli na nizkih stolcih in poslušali, ko je tolmačil; bilo je čudno solnčnotoplo v prostoru in so se bile sence, ki jih je rezala lojenka, porazgubile v tiho nepoznano samoto, To so bile zgodbe čudnega vonja, mladih, veselih ljudi. Vse je rajalo in se smejalo, celo lev, ki je bil splašil Pirama in Tizbo, celo malič, ki so mu bili prodali Teofilovo dušo, celo Mati božja, ki je obdarovala s srebrnim čeveljčkom orglarčka, ki ji je pel, in ploskala veseljačici, ki ji je rajala. Sredi veselega pogovora je zapel petelin na gredi in se je zlenila Magdalena in vzkliknila:

»Otroka, moliti moramo!« Kakor iz sladke omame vzbujena, se je dvignila Katrica. Pokleknila je ob stoličku, kjer je sedela, Peter je odložil knjigo in pokleknil poleg nje.

»Pa dajmo,« je rekel. Magdalena je molila naprej. Zaspana, dolga je bila njena beseda. Pela je v topih valovih z ostrimi presledki, da je bilo, kakor bi vedno zopet zaprhutala trudna perot in se ostro zadela ob nekaj trdega. Duša išče poti v solnce in mir in pada iz sunkovitega poleta, kakor privezana kokoš nazaj v snov in prah. Utrudi se duša in pojema v gorečnosti sunkov in dremlje plaha; ne sanja v višine; telo je trudno, želi iz nadležne lege v razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo, kri je težka, dremotnost lega v oči in skranje: zdehaš; zdehaš . . .

»Stopila je Marija k Jezusu, Marija roža devica: Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na samo cvetno nedeljo? Ljuba mati moja! Kako se mi bo godilo na samo cvetno nedeljo? V roko bom vzel svojo romarsko palico in svoj zlati paternošter in pojdem v mesto Jeruzalem in bom tam judovski kralj, Oče naš, kateri si v nebesih . . . « Mladih prsti so se stikali v igri in usta si šepetala med odgovore tihe besede.

»Ali še veš, kako naju je bil stric zaprl v klet?«

»Vem.«

»Kako si se hudo bala in sem te moral držati v svojem naročju?«

»Vem.«

»In si mi na rokah zaspala?«

»Vem.« Magdalena je molila zaspano in izpraševala:

»Jezus, moje dete! Povej, kako se ti bo godilo na sam veliki petek?« Govorila je in že ni več umela, kaj moli. Težka glava ji je kimala. Kimala je mogočna senca na steni. Tisti hip je vprašal mladenič deklico:

»Zakaj si vzdihnila?« Zašepetala je zaupno:

»Pozabila sem luč prižgati v krstnici!«

»Prava reč.«

»Ne,« je odvrnila, »z gospodovega okna se vidi in bo vedel.«

»Zelo se ga bojiš,« je rekel.

»Pojdem, ko odmolimo,« je dehnila.

»Ali te ne bo strah?«

»Bo me!«

»Ribe faronike?«

»Mrliških glav.« Vjel je njeno roko in se dobrikal:

»Pojdem s teboj, Katrica!« — Sredi stavka in molitve je utihnila Magdalena,

»Magdalena spi,« je šepetnil mladenič. »Daj, Katrica, vstani, prižgala bova luč.« Vstala sta, vzela lojenko in pustila Magdaleno v somraku zadnje žerjavice na ognjišču. Šla sta na vrt, čez vrt navzgor, kjer je stala na Ilovici mala romarska kapelica Matere božje. Postavila jo je bila v letu 1500. pobožna bogata Tolminka, ki je bila omožena v Florenciji in se je kot vdova vrnila v Tolmin, tu umrla in darovala cerkvi svetega Urha dragoceno monštranco. Bilo je sveto mesto, kjer je stala kapelica. Trideset tolminskih mož je bilo na tem mestu padlo l. 1478. v strašni borbi s Turki, ki so junakom posekali slave in jih razmetali po cesti v Dolje. Star mož, ki ni bil pobegnil in se skril v novo izkopan grob, je pobral glave nesrečnikov in jih zagrebel. Med njimi, ki so bili umrli junaške smrti, je bil oče Janeza Potrebuježa. Junakom v spomin je stalo malo svetišče. Vikar Janez ga je bil okrasil in iz orehovega lesa je bil potegnil okoli malega oltarja pod obokom polico in postavil nanjo lobanje junaških mučenikov, trideset belih oblih lobanj, katerih ena je bila glava njegovega očeta. Vsak petek je gorela ponoči oljenica v pokoj in mir njihovim dušam in v zadoščenje, da so jim trupla ležala nekje v soških tolmunih. Na oltar pa je bil postavil vikar veliko razpelo z Mučenikovim likom, ki je sličil liku v vikarjevi sobi: ista roka je bila izrezala lice, vzobličila ude in vsekala rane. Bilo je lice, ki je neskončno dobro odgovarjalo licu vikarjevemu in vsem drugim grozilo z izrazom nesvetega, nečloveškega. Zaradi tega lica so morda tolminski plemiči de Puppisi, de Formentini in de Cucagna tožili vikarja zaupniku čedajskih kanonikov Jožefu de Menezeisu, »che tratta guadagnare gran quantita di danari per ſtarfene allegramente, ridendofene di coloro che corrono a baciare il ,sua manu' fatto Crocifiſfo infernale . . . «

Peter in Katrica sta bila prešla vrt v motnem soju zadnje lune, ki je bila pravkar vzšla; vstopila sta v samotno svetišče. Ne da bi se razgledala, je potegnila deklica visečo luč pred svoj obraz, vnela stenj na dušici in sunila luč navzgor, da je škripec pod obokom zacvilil. Tedaj ji je Peter upihnil čez rame lojenko in jo objel zadej in ji pokril lase in tilnik in lice s poljubi.

»Ne tu, ne tu,« je zaprosila krčevito in mu težka drhtela v rokah, da jo je napol nesel na prosto. Globoke očesne dupline lobanj so strmele topo v čuden prizor. Rdečkasta luč, ki je zaplala v svetišču, je osvetila mračno lice Mučenikove slike na križu, ki je ostal za zaprtimi vrati sam, žalosten, v muki in molku . . . Peter pa je vedel deklico nazaj in postajal na vrtu v sencah in se opajal z njeno lepoto, z vonjem njenega plahega, trudnega in cvetočega telesa, njenih ustnic, ki so cvetele: rdeča roža, tik preden se osuje . . . Sin nadušljive matere, pohlevni Matevžek se je bil tisti čas vrnil z Dvora, kjer je bil pustil vikarja pri umirajočem naddijakonu. Videl je njiju pot in njiju ljubezen in se je stisnil v senco, da ga ne bi videla. Prešla sta mimo in je slišal besedo polno ljubezni. Onadva sta stopila v hišo; pohlevni Matevžek pa je stegnil roke predse, se ozrl proti zadnjemu krajcu lune na nebu in je zamrmral obupno, neverno:

»In če ga mara, ali jo bo vzel? Moj Bog! Ti meni pomagaj! Hudič ga vzemi! V hišo je stopil, pa jo ima.« Opotekel se je proti hlevu in je legel v seno. Ni molil, ni mislil na mater nadušljivo doma, mislil je na dekle, ki ga je bil izbral in mu je poljubovala drugega. Mislil je na vikarja in da ju bo ovadil. Pa je domislil:

»Pa ju zatoži, če misliš, da te bo potem marala!« Ubogi človek ni mogel najti rniru, ni mogel dognati, kako sedaj. Solze so mu začele teči po licu in jih je brisal s krčevito nerodnostjo. Potem je sunil kvišku. Nekak temen, obupen sklep se je hotel izvitii iz njegovih bolesti. Šel je proti vratom na prosto in se zadel s čelom v podboj, ker se ni bil sklonil. Omahnil je ubito nazaj. Tolažil je svojo bolest izvirno iz sebe:

»Zapusti naj jo in osramoti, da se bo sivi skali smilila! Koze naj dobi, da bo grda in je ne bo maral.« Stopil je na prosto potolažen, da bo dobila Katrica koze. Srečal ga je vikar, ki se je bil vrnil.

»Ali še ne spiš?« je vprašal,

»Še ne,« je odvrnil Matevžek.

»Bi rad voglaril, kakor maček?«

»Bi —,« je zinil mladenič. Sam ni vedel, kako je odgovoril kljubovalno in jezno.

»Si preveč mevžast,« se je prezirljivo odzval vikar in pristavil hladno: »Spat lezi! V vikarjevi hiši ne boš ne voglaril, ne vasoval. Kadar boš, boš v svoji.« — Matevžek je poslušen odšel.

***

Vikar pa je šel in bral ob goreči lojenki v noč. Ob lojenki je bil kupček pepela. Vikar je jemal list za listom. Zdaj je list zganil, spravil, zdaj je drugega prinesel s tresočo roko nad lojenko in ga sežgal. Zdaj je bral:

»Come per eſſempio, chi fi godera una Donna, non lo fara con intentione diretta di offender Dio, ma per compiacere al ſenſo che V inclina e quafi lo violenta a dilettarfi di ſi gultoſa attione.« Vikarju je lice prevlekla trudna žalost in je držal list nad svečo in je mrmral:

»Ne zameri, padrone! Kako naj te opravičim za dvoumno besedo? Opravičim te, ker te poznam, da si bil svet in moder. Goreti pa moraš!« Stegnil je list nad lojenko. Bridek smeh mu je legel na ustnice:

»Goriš, dobri; goriš, kakor oni nesrečni, žalostni Arrabiato . . . goriš!« List je splahnil nad kupčkom pepela. Vikar je razgrnil nov list in je bral:

»Se i Reverendi non ſoſſero ſi facili a vibrare queſt' armi della interdetta, la loro autorita ſarebbe piu riſpettata, ma maggiormente ſ'eglino le vibraſſero per giustitia come le vibrano per intereſſe.«

Vikar je znova stegnil list nad svečo, a je tisti hip odmaknil, ko je videl pred seboj pismo volčanskega vikarja. Po tem Volčanovem pismu je segel in je bral pazljivo in na glas, posnemovaje noslajoči, tuji izraz glasu svojjga nasprotnika:

»Tovariš v Kristusu! Prijateljska beseda naj Ti odpre oči in srce, da spoznaš, kako si delal krivico. Ni srda v naših srcih, a ker smo nedolžni in si nam krivico storil, Te opomnimo. Ne govorim v svojem imenu, nego v imenu tovarišev, ki so mi dali pravico: gospodov Matije, Martina, Petra, Jurija, Odalrika, Tomaža in meniha Jerneja, pa vseh mlajših. Kriv si in petdeset ljudi bodo podpričali, da je res, česar Te dolže. Dolže pa Te po pravici, da si jim večkrat jemal čast pri vernikih in zlasti na dan svetega Urha, ko so se stekli ljudje od vseh strani. Govoril si s prižnice in neumno, da so farizeji, pijanci, nečistniki in nevedneži, hlapci neumnih in lenih skopuhov. Rekel si: lepši je prase v svinjaku, kakor duhovni v cerkvi! Rekel si, da kožarji več vedo o Bogu, kakor tisti, ki cerkveno desetino jemljejo. Rekel si, in se ne moreš izgovoriti, da nisi nikogar imenoval, rekel si, da je na Tolminskem v vsaki fari po en poglavitni greh: v volčanski, cerkljanski, idrijski, bolški, kobariški in šentviški. Hudobni! Zakaj si sebe zatajil, ki si prilika napuha, ki je kralj vseh grehov! Tovariš v Kristusu! Pod okriljem močnega prijatelja gospoda Ambroža si grešil obilno proti svoji postavni gosposki. Ne mi, ona Te bo sodila za tisto. Mi pa, ki smo Ti tovariši, zahtevamo, da očitno popraviš krivico, ki si jo nam delal. Tri nedelje zapored boš s prižnice obžaloval in povedal, da si lagal, govoril neumno m krivično.« Duhovnik je rekel mrko:

»Lažeš se, tovariš v Kristusu, gospod Josephus!« Nato je stegnil pismo nad ogenj in je gorelo. In je govoril:

»Po zaslugi goriš, zvijačnež! Zares, prase je lepši v svinjaku, kakor si ti.« In čez hip je mrmral:

»Za Gospoda, ki mu služim, stojim! Kaj mi morejo? In še z lažjo? In z zavijanjem besed? — Gospodje tovariši! Haha! Pridite čez tri dni k pogrebu najljubšega mi očeta, gospoda Ambroža! Pridite! Vam bom še enkrat povedal, kdo je duhovnik in kakšen naj bo.«

»Saj bodo prišli,« je rekel čez hip; »bom skrbel, da ne bom prekratek!« — Prvi bledi svit dne se je risal na oknih. Tedaj se je vikar dvignil izza mize in legel na klop. Da bi bil šel spat v posteljo, se mu ni več zdelo vredno. Odločneje je rastla svetloba v sobo in iz mraku je vstajalo čudno, nelepo in trdo obličje Mučenika, pripetega na križ. In je bila ena in ista bolest, ki se je odražala na razpelu in na licu tolminskega vikarja, ki je bil vsnul . . .

***

Tri dni za tem je govoril tolminski vikar vpričo svojih faranov, številnih tovarišev-duhovnov, plemičev, Tolmincev in Čedajskih, vpričo tolminskega glavarja in župana. Govoril je v kipeči sili čudne moči, ki je bila močnejša kakor kdajkoli prej. Ecce, sacerdos Domini! Nebesa drži kakor steber. Kakor most je, ki nosi tovor in jezdeca. Oče je, ki uči, kara, tepe, in mati je, ki ljubi. Kakor njiva je: daje, kakor je prejel od svojega solnca, od svojega Boga. To je bil pokojni! Ni pa bil kar ne sme biti duhovnik božji. Vedno zopet je vzkipevalo morje barev, ki so slikale greh, sedmeroglavo hidro. Rastli so izrazi, ki so tolkli v obraz; bili so migljaji roke, ki kaže: ta je, tega mislim, ali ga ne poznate? In potem po dveh urah polnozvočne besede je govoril vikar krčevito slovo od pokojnika in prosil k nebu, da bi dalo Cerkvi pravih apostolov, ohranilo krepostne v kreposti in nagnilo šibke k dobremu . . . Družba pogrebcev se je bila razgubila. Vikar Potrebujež je stal sam ob svežem grobu. Zdaj, ko je bilo vse mirno, ga je obšla trudna ginjenost in je jemal slovo: sam zase, od prijatelja, od brata po duhu. In tedaj se je spomnil, da mu je rekel nekoč pokojni:

»Janez, prijateljev ne boš imel veliko na svetu.«

»Nobenega več,« je vzdihnil vikar. Hladno ga je streslo. Začutil je, da mu bo hoditi težko pot in da nima nego kožarje in tlačane, ki so mu vdani, otroke in žene.

»In še ti se me bojijo,« je pomislil, »ker sem trd.« Tedaj se je približal vikarju črnooblečen bled mož s temno redko kozjo brado, tih, šibek in skromen, se poklonil nekam nerodno in pozdravil v mehki latinščini.

»Kaj bi radi?« je vprašal vikar po domače:

»Spovedal bi se,« je odvrnil tujec.

»Ali ste moj faran?«

»Sem,« je pritrdil oni, »Na sredi poti v Zalaz stanujem,« —

»Vrač, čudni mož? Slišal sem! Kdo ste pravzaprav?«

Degradatus actualiter ante tres,« je zinil tiho tujec. Vikar se je začudil. Nato pa je rekel mirno:

»Stopiva v cerkev!« —


IV.

V soboto zvečer pred prvo nedeljo v postu je bil vikar Janez prebral evangelij sv. Matevža in se poglobil v skrivnostno zgovornost apostolovega drugega pisma do Korinčanov:

»Ecce nunc tempus acceptabile;, ecce nunc dies salutis!« In še je bral in je živo občutil, kakor da sedijo okoli mize znanoneznani ljudje. Pogledal bi kvišku in bi jih videl pokojne vikarje in obhodnike tolminske fare, kakor jih je poznal in kako poslušajo, kimajo modro z glavo, pritrjujejo in soglašajo vsak s svojo kretnjo: močni Jakob Simonov, ki je bil v praznik in nedeljo duhovnik pred oltarjem, od pondeljka do sobote pa kovač za nakovalom; Matija Urhov enooki in tenkosluhi, Peter jecljavi iz Ljubinja, Urban niz Most, ki je kihnil med mašo, pogasnil vse sveče in domaševal, preden so jih utegnili prižgati znova, veseli gospod Kirjelejsom . . . Sedijo modro in pritrjujejo:

»V ranah . . . v ječah . . . v postih . . . v čistosti . . . v znanju . . . v besedi resnice . . . moči . . . v časti . . . nečasti . . . per inſamiam et bonam ſamam . . . ut seduetores et veraces . . . sicut qui ignoti et cogniti . . . « Vikar Janez je dvignil glavo in je videl, da je sam. Poln tople stanovske ljubezni je zamrmral:

»Usmili se njih in mene, Tolminci smo!« Vsak sobotni večer je občutil vikar vedno zopet čuvstvo, ki mu ni vedel imena. Ali je bila svežost telesa, katero je bil po delopustu umil v mrzli vodi, se obril in se čisto preoblekel? Ali pa je bila nestrpna razigranost duha, ki je mislil na pridigo za prihodnji dan, veselo iskaje po sto imenih za eno resnico: vse je dobro v Bogu. Tega svojega spoznanja vesel je iskal vikar za tistim živim v besedi in mu je bilo jasno: beseda je vesela, če ima Boga, in je žalostna, če je iz hudiča. »Hudič,« je čuvstvoval, »dajem mu ime, ki ni grdo in žalostno. Dajem mu ime iz Boga. Njegovo pravo ime je drugo. Ne, ni tako! Ne sme imeti imena. Če je neskončno preklet, je tudi v tem, da nima imena. Ne imena ne glasu. In zdaj vem, kaj je. Žalostni, brezimni, večnonemi.« Nato je vzrastlo veselje v vikarju:

»Ti, Jevane, pa si zgovorni hlapec Gospodov in imaš prav kakor On svoje veselje z besedo, ki je kruh in ribe pomnožila. Slišiš jo, vidiš jo, kako pove, kako izreze, kako je ustvarila iz temnosti misli in želje, da vidi sto oči. Ti moreš z besedo sebe vzdigniti v veselje in k Bogu ravnati duše svojih ovčic.« Čez hip pa je čuvstvoval:

»Kako naj jih učim, da bo prav in me bodo prav razumeli? Gospodi znam golčati in v laškem in latinskem jeziku; oni pa, ki niso gospodje in govore po otročje, kako naj me razumejo? Kaj vedo? Vedo in vidijo in umejo o mačjih očeh in solzicah, o oprtniku in listniku, o senikih in o ovsu, ki ga pes služi, o travi malovratu in muhiču, o ošvitšku in blazini pod streho, o mečilnikih in mehnicah, kako se snop dresi in kako kobila ruje in se krave tečejo — « Sredi svoje vesele zgovornosti je postal vikar resen:

»Mar nisem Tolminec in me ni mati učila govoriti, kakor tu govorijo? Nisem jim govoril prav dozdaj! Jevane, nisi jim tako, da bi šla vsaka beseda v prav. Drugače jim boš povedal odslej in že koj jutri boš začel.« Razgret je začel hoditi vikar po sobi. In je iskal in je našel in ni bilo podobno jeziku apostolovemu. A bilo je dobro in je bil zadovoljen in je mrmral:

»Volčanski galjot! Svojim lastnim ovcam groziš cerkvene jasli zapreti! Jutri pridi ali pa pošlji poslušat, kako se pove kmetom in rutarjem! . . . «

***

Prvo postno nedeljo je pridigoval vikar Janez in je povedal, kakor nikoli poprej:

»Ali boš nosil v malin na goro k pridružnici in boš romal v malin k vodi? Ali naj se dedec kmisa in otroče kolne? Otrebki so za teletom in otava za jamico. Prva je košnja, potem so lonice; prvo je klas, je snop in potem je ošvišek slame. Ne boš oblačila grejke pod srajco in dolenjca nad krilo. Vse po svoje, po pameti in prav, kakor je uravnano po pameti in od Boga ustvarjeno! Voda teče zmeram niz goro, vrba se muzi spomladi, beza se razpihne križev teden, lešniki so čadni o svetem Jerneju, nebo podgori le k lepemu vremenu in kača ozimeje le pod jesen, kadar oprhne kozomor. Vse ob svojem času in prav, kakor je ustvaril Gospod: črešnje, da se pišejo, koža, da se piša; iz megla, da štrka in mrcini. Pritlika v meji ne raste v drevo in nagnoj ne cvete rdeče. Vse po božji volji in besedi! Vse je dobro, vse od Boga! Zato Ga hvali in moli! Boš rekel, da govorim lisasto! Ti sam si lisast in neumen! Vse je dobro, vse je od Boga! Tudi slabosti in bolezni je dal. Sedem jih je dal: sušico, bodilj, divje meso, skrnino, kostenico, golico in smeti. Lahi pa so prinesli v deželo še beneški ogenj. To je, da ni žloti sladka šiba, pa je zdrava! Če pa gre bolezen po ljudeh, ali ni dal Bog lekov proti njej? Sedemkrat sedem jih je dal: smolo in jazbečje sadlo, srčno zelje, spalko in pelin in vse tiste, ki so jih znašli učeni ljudje: kardamon, kasija, terjak, vinum hispanicum, lapis pyrilis in lignum sacrum za laški ogenj. Pa še velike besede je dal in male, odroke in molitev proti kugi in kačjemu strupu, Nisem lisast, ut seductor et verax golčim in je nisem golsnil nepravične. Žloti šibo in brezovo mast, da bo zdrava. Za pokoro so nam bolezni in potresi in tlaka in lakota, za pokoro telesu, ki je secundum medicos prašičjemu podobno. Za pokoro telesu ritastemu in v življenje dušam, ki so večne. Tako je Bog odločil in storil. Ti pa si ravnal narobe. Hudič te nosi kolonce v greh. Potno srajco boš vrgel raz sebe, ali duše umazane ne boš umil? Ali hočeš res ostati meljušnik, suha grapa in prijatelj snedi in se obaliti v peklensko jamo? O človek! V tem svetem postnem času, ko je šel sam Gospod Kristus v puščavo pokoro delat, spreglej in se obvedi: Kakšna je moja duša? Povedal ti bom na uho! Gosposke žene in hčere po mestih nosijo na desni roki kožušček, pa mu pravijo b o l š j i h l e v , zato ker gredo vse bolhe iz obleke v to dlako. Tak bolšji hlev je tvoja duša: ušiva je, gnidava, garjeva, opiščena, smetna in smrdljiva, V imenu Gospoda Jezusa, ki je hudiča, zapeljivca mutastega, pognal in strahoval, ti ukažem, da se kesaj in vrni k resnici in pravici, da ne boš drevo nerodovitno*, pitomen les peklenski kopi. To te prosim, ne naredi mi tega, da bi bil prišel z molznikom in sem našel jalovico, ki ji ni oddajati vimena. Amen!« » » » Spor Volčanov z domačim vikarjem Jožefom pa se je bil poostril, S človeškim blatom so mu bili namazali kljuko pri hišnih vratih, da se je. omadeževal, ko je vstal k maši. Javno so ga grdili, da ima ljubico v Tolminu. »Iz tvoje fare ljudje hodijo in trosijo laži v Volčah o meni,« je sporočil de Menezeis vikarju Janezu in vikar tolminski je odgovoril: »V svoji fari ostani in ne hodi spletkarit v mojo, pa bodo utihnili,« Tiste dni je vikar Janez zabeležil v svoje zapiske zgodbo svojega spora z Volčanom: »Josephus de Menezeis! Bog ti greh odpusti, da si mi v jezo in bridkost! Misliš, da te sovražim, pa sovražiš sam! Duh žalostni, hudič je šel vate in ne vidiš. Zavisten si mi, ker imam dvakrat toliko desetine kakor ti. Mene so hoteli voliti Tolminci in ne tebe in sem obveljal, ko si v Čedadu spletkaril. Da, imel sem priprošnjika in cesarski so me podpirali, ker sem domačin. Ti pa si tujec! Duh žalostni te je obsedel in se motiš v meni! Nisem govoril ne z eno besedo proti tebi. Lagali so ti, ki jim veruješ, gospodom de Puppis, de Formentini, de Cucagna! Veruj jim, sleparjem, oderuhom, ki so obogateli s krivico in z žulji ubogih! Tvoja pamet, tvoja vera! Morda nisem samo tem trn v peti in sem celo gospodom v Čedadu. Kaj mi mar! Jaz vem svojo pot! Jaz sem na Tolminskem svojim ljudem in ne tistim, ki tržijo mimo in nosijo deklam po tabernah beneški ogenj. Josephus de Menezeis, morda ni več daleč čas, ko boš zvedel, da sem bil rednik tvojemu otroku, svoji dekli Katarini. Zdaj ne veš in si miren, češ: davno je pozabljen greh moje mladosti! Pa ni! In ti si se slabo popravil od prvega greha in potoglaviš v slabosti in senci, kakor je pisano: abvssus invocat abvssum.« Tako je napisal vikar Janez. Ko pa je prebral, mu je bilo žal, da je pisal, in je na lojenki sežgal zapisano. Z očmi očeta in rednika je šel tiste dni potem za kretnjami svoje dekle Katrice in je našel, da je rezana materi iz lica in hoje in da je kakor roža in da cvete, cvete, cvete. »Ecce nune tempus acceptabile,« je začustvoval vikar skoro nezavedno v prvi dih bližajoče se pomladi... Dekla pa je tiste dni večer za večerom skrivaj polnila vrč z vinom iz vikarjeve kleti in ga postavljala v slepo okno, da ga je vsakokrat vzel Peter, kadar je šel spat. Ecce, nune tempus acceptabile , , . » * * Zimsko vreme velikega tedna je zasekalo živo v prvo in že sočno pomlad. Vikar Janez je izvedel iz žalostnih velikonočnih izpovedi nov tlačanski greh: »Pa na Boga sem bil hud, ker je sneg in zmrzal poslal, da ne bo ne kruha ne krhljev.« Vikar Janez je učil iz Joba Husita in ni potolažil svojih ljudi, pač pa tolminski glavar, ki je prepovedal izvoziti Čedajcem desetinsko žito iz dežele in poslal z vozovi ponje na Dvor. Našel je samo še dvajset starjev mešanega. Vse drugo je bil naddijakonov kapomas de Puppis že odposlal v Čedad, kakor je trdil. Glavar d' Eckh se je prepričal, da kapomas laže, a ni vedel, kje je žito, Tolminska trgovca in plemiča de Formentini in de Cucagna pa sta tajno sporočila volčanskemu vikarju: »Desetinsko žito, ki je v Volčah, ne sme iz dežele, A pazi, da ga ne izvoha lanckneht. Skrivaj ga spravi v svoje shrambe, A pazi nanj! Semensko zrno je in plačala sva ga de Puppisu kakor zlato,« — Nenadoma je zapela nekje v noči beraška pesem o ribi faroniki in preglasila veselo novico ptičice lavdičice. Ljudje so posluhnili. Topa žalost je zagrnila duše: »Pomladna nesreča ne bo zadnja!« Vstale so povodnji, trgale breg ,in brv in odplaknile most med Volčami in Tolminom, Zapadni rob grobišča pri Svetem Urhu se je usedel v vodo, da so plavale bele človeške kosti po sivi vodi kakor drobilj. Tiste dni je poklical tolminski glavar vikarja Janeza k sebi v grad,

  • * »

To je bilo novo poslopje doli v Tolminu, Grad na Kozlovem robu je bil osamel. Samo mala posadka je bivala gori, se dolgočasila in snažila staro bojno orožje na obzidju, oni isti bazilisk, s katerim je pred sedmimi leti plašil pomračnike Jurij Štampa... Vikar je našel glavarja, ko je narekoval svojemu tajniku Rassauerju nemško pismo, Bonaventura d'Eckh je bil srednjevisok, čokat mož z rjavo brado in dolgimi brki. Imel je poteze in kretnje nižjega vojaškega poveljnika. Vedno je bil mrk, navidezno slabe volje in se je zdelo, da se ne zna smejati. Pa ta njegova pretirana rezkost je vzbujala živ občutek, da je narejena. Glavarjeva burna beseda je padala ostro kakor vojaško povelje, a je vzbujala vendar manj strahu kakor pa željo, da bi jo oponesel. Vikar je bil vstopil in obstal pri vratih. Glavar se ni zmenil za njegov pozdrav. Čez hip pa je prašal v smer proti oknu, kjer ni bilo nikogar. »Ali razume nemško?« »Zakaj mu ne odgovori,« je mislil vikar Rassauerja, Glavar je prašal še trpkeje in v isto smer: »Ali je gluh? Sem prašal, če razume nemško.* Tudi zdaj je ostal vikar nem. Oni pa je šinil okoli svoje osi, pokazal v vikarja s stegnjeno roko, kakor bi bil sunil z mečem: »Ali je tudi mutast?« »Jaz? Ne!« se je začudil vikar m priznal, da ne razume nemško. Glavar še je nemo usadil ob mizo in narekoval naprej. Vikar je mislil v čudni trpkosti: »Tako, Jevane! Zdaj veš, kaj je surovost, H temu-le pridi v šolo, kadar ne boš vedel, kako bi se zadri nad kmeti,« Glavar se je hipoma zopet zasukal okoli svoje osi in vprašal neposredno in strogo: »Ali priznavate pravice Čedajcev na Tolminskem? « Vikar ga je osuplo gledal in ni odgovoril takoj. »Ne!« je odgovoril vznevoljen glavar samemu sebi, »To se pravi,« je spregovoril tedaj vikar, »da je pač vseeno, ali jih in ali jih ne. Kaj pa sem?« »Teufel,« je rohnel oni. »Ali ne veste? Dežela bo obubožala po njih, pregnali bodo seme in sad!« »Desetino imajo,« je ugotovil mirno vikar. »Čedajce brani!« se je skoro naravno začudil glavar. »Kateremu tepcu sem verjel, da se pravda ž njimi!« »Ne branim jih in ne sodim,« je odvrnil vikar, »Povedal sem, kar je res. Saj ste prašali,« Glavar se je nemo obrnil in šel razkoračeno proti oknu. Tam je obstal in se nenaravno razgrel v. besedi in gibanju rok: »Red hočem na Tolminskem, Dva gospodarja ne bosta molzla ene krave! Saj imajo sodstvo. Več imajo, kakor jim gre. Kdo pa so ti magnifici consortes? Katere pravice imajo? Kaj ste rekli?« »Nič,« je odvrnil vikar, »Nisem pravden in vem le, da imajo pisma patriarhov in papeža,« Oni se je otroškoživo razgrel: »Sleparija! Vamp imajo, da bi žrli, pa interdikt, ko izterjujejo, magnifici ladri,« Vikar se je domislil besed svojega pokojnega dobrotnika de Canepisa in je prikimal: »To je res, včasih sodijo oblastno.« »Enkrat je vendar pritrdil,« je zinil glavar s široko slovesnostjo. »Ne vem, kdo ima prav,« je menil določno vikar. »Torej nimam prav!« je vzkipel znova glavar in začel metati stisnjene pesti nekam predse, da je pošla vikarju resnost in se je nasmehnil. Oni je to opazil in zapel z glasom, ki mu je bil hripavo preskočil: »Vi se smejete. Pa jaz se ne bom. Pojdite!« Vikar se je priklonil. »Stojte,« je zaklical oni in vprašal uradno: »Žita še niso izvozili! Kje ga skrivajo?« »Ne vem,« je odgovoril vikar, »Nič ne ve,« je zalomil glavar z rokami. Nato je vprašal: »Kdo hrani zapiske o čedajski desetini?« »Jaz!« »Pošljite mi jih!« »Saj imaš svoje,« je mislil vikar in je bolj zaslutil nego spoznal svojo dolžnost, »Gospod glavar,« je odgovoril mirno, »bom, če bosta dovolila ključarja.« »Pošljite urbar!« je zarohnel glavar odločno. »Samo z naddijakonovim dovoljenjem,« je odvrnil zdaj tudi vikar določno. »Ven,« je kriknil glavar besno. Duhovnik pa je še stal in čakal, ko je oni naglo pristopil, so pihal, mahal z rokami in vpil: »Kaj ne, to znate! Dve, tri pesti peska gosposki v oči, da ste vdani. Sicer pa, le nikar cesarskim na roko! Taki ste domači farji! Volčan mi je ljubši, je vsaj očiten in odkrit nasprotnik,« »Pa ga hvali in spoštuj,« je mislil trpko v sebi vikar, »vihrava glava ti, ki s poštenim človekom še pametno govoriti ne znaš. Ti pa, ti! Boš pa kos čedajskim! Je bil pa že še Štampa drug mož in je vsaj pomračnike plašil, pa Waltenhofer, ovca pohlevna. « Glavar se je bil nekaj umiril in je sikal: »Ali veste, kaj sem nameraval? Samostojnost tolminskih far sem hotel, za župnike sem vas hotel napraviti ovčarske vikarje, ki vas odira tujec. Pa nočete!« »Mi vikarji živimo,« je odvrnil zaupneje vikar, »a ljudstvu je hudo. O zares, blagrovali Vas bodo, če jim oskrbite žito.« »Urbarje dajte, desetino odpravim,« je odločil zanosno glavar. Tedaj je vikarja zmedlo in je rekel, preden je pomislil: »Vzemite nam jih!« Hipoma se je glavar umiril. Nekak zmagoslaven nasmeh mu je hotel v lice. Prikriti ga je hotel s tem, da si je šel z roko v brke. Opolzkozavratno je vprašal: »Sam naj jih vzamem, mi svetujete?« Vikarju je udarila kri v obraz. Čutil je živo, kako ga je oni popadel za besedo. Šele čez hip se je zavedel deloma in odgovoril: »Hotel sem povedati, da imate moč; ali bi bilo pravično, ne vem,« In nato je začel govoriti z nenaravno slovesnostjo, kakor bi hotel onega zlepa uveriti, da se je zagovoril, da je bleknil iz srca in ne iz razsodnosti, iz usmiljenja do sirot, lačnih otrok in otročnic in iz zaupanja v glavarjevo besedo: »Pa saj hlapci nimajo besede v pravdi gospodov, Hlapec mora biti zvest. Saj ne sme daru iz rok tujega gospoda! Iz rok cesarjeve milosti bi bil župnik, oni, ki so me posvetili, pa bi me prekleli. Pa če bi me tudi ne, ali si ne bi očital sam? Ne, ne! Tega ne razume posvetni človek, še duhovnik se zmoti rad.« Glavarju se je razvezalo lice v glupo sovražnost. »Mnogo govorite,« je rekel, »in dolgo. Pa meni se mudi,« In se je okrenil in še enkrat obrnil in zasikal zaničljivo: »Dve uri govoriti, kakor zadnjič pri pogrebu! Ali se Vam ne smilijo otroci, ki so nestrpni?« Vikar je zardel. Zabolelo ga je presunljivo, »Lump,« mu je šinilo skozi glavo, »nisi tako glup kakor sem mislil; udaril si mi v srce.« Hipoma pa je obvladal svojo nemirnost, se nasmehnil prisiljeno in odvrnil: »Oprostite, gospod glavar. Kadar boste še pri maši, bom skrbel, da bom kratek,« Nato se je hladno poklonil in šel. »Ali ste videli?« je vprašal glavar tajnika ljut in užaljen do skrajnosti, »hudičev človek je to! Nisem ga pripravil v strah!« Vikar pa je čuvstvoval: »Dobro, lanckneht! Sem ti predolg? Pa ti meni? Nadležen si mi, pa ne veš! Kako boš vedel, tepec! Čemu si se dal napraviti za glavarja, če nisi za to! Za pretepača galjotov se zadaj in lajaj nanje, Nad svojim hlapcem regljaj in se repenči, če ti je odročen. Mar sem jaz tvoj scriba, da li bom povedal, česar ne veš? Tja pojdi, kjer lajajo v tvojem čudnem jeziku: govhov in mislijo s pametjo gladnih sleparjev! Mene boš preslepil? Mar je tebi lačna deca! Odpravil bi desetino, bi pa davek povišal za vojsko in rop,« Mimogrede je obšla vikarja nekaka zloradost: »Šema! Lesnike iz mojih ust ne maraš, boš okusil plehko slino jeguljastih Čedajcev, ko se boš pravdal ž njimi! Še rad bi lesnike iz mojih ust. Je trpka, pa glava ne boli po njej!« Nato pa je mislil bridko in o sebi: »Si mislil, Jevane, da znaš govoriti, ko si zadnjič v cerkvi povedal kmetom in rutarjem. Tem si znal. Gospodom pa ne boš govoril povšeč. Nikoli jim ne boš. Jim tudi ne boš maral nikoli, amen!« Stal je pred svojim stanovanjem in je videl in je mislil: »Pa bom pri tej priči srečal človeka, ki kakor jaz Bogu služi in duše pase, pa tudi drugače sliši.. kakor jaz,« Po cesti se je bil približal vikarju knežanski tovariš Martin, ki so mu rekli »mercator«, Z roko je zamahoval v pozdrav, z drugo si je brisal zagorelo in potno lice in brado, ki je bila nemarno neobrita. »Vstopi z menoj,« je odvrnil vikar Janez na Martinov pozdrav. »Ne utegnem, veruj mi,« je odvrnil knežanski. »Moram do Ušnika, kjer imam tri vozove blaga.« »V Volčah ne pojdeš mimo,« je dejal pikro tolminski. »Meniš, da bom pri Menezeisu ostajal?« »Saj ste prijatelji in ste se pogovorili proti meni.« »Kdaj pa in kdo?« je vprašal neprisiljeno Martin. »Da hočete od mene čast nazaj, tri nedelje zapored,« je jeknil Janez. Knežanski se je zasmejal: »Kdo ti je tega kozla na nos obesil? O kakšni časti govoriš?« Vikarju je postalo lice vedro in je stegnil onemu obe roki v pozdrav: »Zdaj te pa ne pustim mimo, Martin. Lej, je spet lagal in ni res, da ste ga pooblastili, naj mi piše,« »Koga? Menezeisa?« je vprašal Martin. »Hudič ga vzemi, nevoščljivca! Moje trgovine ovaja v Čedad, da jih moram skrivati in tajiti. Lansko leto, ko sem bil veliki teden z doma, me je izdal, tako da sem utrpel petdeset lir. Kakor da sem bil cerkev in službo zanemaril, ko sem bil vendar obhodnika najel, pa cerkvenca naučil, da psalme poje,« Vikar Janez je vesel potegnil tovariša seboj, Ta pa se je še branil in klical: »Zares ne utegnem. Povodnji so zmaličile ceste in mostove, tovoriti bom moral na konjskih hrbtih. Pa so vso živino pregnali in zgubo bom imel.« Vikar Janez ga ni izpustil in ga je pogovarjal: »Saj ne bo za plačilo, ta kaplja vina, ki jo boš popil z menoj. Pa še za kupčijo se zmeniva, če ti bo všeč.« »O kupčiji molči,« je odvrnil Martin. »Od prijateljev ne kupujem. Se ne spodobi in ni zdravo, Naj bo! Daj torej malo svoje kleti! Potem pa pojdem.« Vikarja sta si nazdravila s pijačo. Stala sta ob mizi, ker knežanski ni hotel sesti. »Torej celo za veliki teden tržiš,« je očital dobrodušno tolminski knežanskemu, »pa cerkvenec ti psalme poje?« »Poje,« se je udobrovoljil široko Martin. »Ves srečen je, da jih sme peti, pa še otrokom je povšeč, ker jim pusti razbijati in ragljati, kolikor hočejo,« Široko se mu je raztegnilo lice v smehu in je rekel: »Tebi povem, kako je ta reč. Poslušat ga ne hodi, da se ne boš strgal od smeha, ko ga bodo davile ,ambulantes', ,speraverunt' in še kar je takih besed.« »S čim trguješ?« je vprašal resno tolminski. Knežan je zgibnil z ramami in odgovoril modro: »Povem ti, ko bom imel blago na Knezi,« »Boga si ukanil za psalme in vigilije, boš anti tudi mitničarje,« je dejal vedro tolminski, »Hvala Bogu,« je menil Nknežanski. »Kupčija mi je v krvi še po očetu. Nisem zdrav, če ne tržim, Seveda so tudi nadloge. Koliko poti, koliko stroškov in hinavščine lancknehtu na gradu. Pa mora biti. Dobiček je lep, za pol fare mi nese in še za siromake odpade drobtina pa za otroke.« »Duhovna služba trpi,« je pripomnil resno tolminski »Nimam kozla v hlevu,« je odgovoril odločno Knežan, nato je nadaljeval Tatinsko: »Cum venerim, fuerunt uno anno inventae quinque. Deinde paravi delinquentibus poenaria ut pote Crucem, Cypum et Ossuarium et a decem annis nonnisi una fuit comperta ex delicto publice praegnans.« »Ne razumem te, kako to misliš s krstnico?« je vprašal vikar Janez. »Zapiral sem jih vanjo ponoči. Zdaj pa že sama grožnja pomaga,« je odvrnil knežanski vsakdanje, Nekako zmedeno se je ozrl vikar Janez v obraz svojega stanovskega druga. Iskal je v njegovih potezah podobnosti z nekom drugim in se ni mogel zavedeti, s kom. Šele ko se je bil knežanski poslovil, je spoznal: »Ne! Podobna si nista, sorodna pa sta si. Tam oni prejšnji, oni lanckneht je namestnik cesarjev. Dobra bi morala biti njegova beseda; pa laja dedec, Ali tako služi gospodu, ki ga je postavil? Ta pa je namestnik božji in bi moral z ljubeznijo va biti, pa je kakor rabelj strog in trd in še kupec, ki se taji, kakor Judež, Oni ni za glavarja in ta ni za duhovnika.« Svoje trpko spoznanje je omilil in čuvstvoval: »Ne sodi ju, Jevane! Nisi ti sodnik. Sodnik. ki je njima, je tudi tebi. On naj sodi vse! Lej, Martina! So ga vendar prehudo obrekli. Za sirote skrbi! Slast kupčije pa je podedoval; pa vendar služi Bogu iz tega svojega hudiča. Prav tako mu služi, kakor ti, Jevane, ki v božjo slavo maličiš božje lice v les in na zid,« In še globlje mu je seglo spoznanje: »Ta Martin! Njega samega bi zaprl v krstnico, za to, kar dela otročnicam brez moža. Pa ga vendar spoštujem, ker greh preganja. Kako je to z našim stanom? Kdo je vreden biti duhovnik? Kdo je moder dovolj? Pa smo, kakor smo izšli iz materne posteljice, rovtarji, ihte, pijanci, zarobljene!; in smo sprejeli posveČenje. Ali smo pravi? Ali sem pravi? Ut seduetor et verax? Ali pa je narobe: ut verax et seduetor?« Bolno se je razlilo po vikarjevem srcu in je vzdihnil iz globine: »O moj Bog, kako ti maličimo sveti obraz!« Sredi med sveto spoznanje vikarjevo je zapela od zunaj z vrta neskončno vabljiva pesem v tujem jeziku, ki je govoril še slaje iz nevajenih dekliških ust: »Meum est propositum in taberna mori, , ,« Vikar je planil burno k oknu in je videl. Doli je stala Katrica in snemala sveže suho perilo z vrvi, katera je šla nad gredami. Polnost njenih udov je kipela izpod lahke tesne obleke. Vikarju je zamigljalo pred očmi, Ljut do besnosti je kriknil: »Lovača, ne poj!« Dekle je izpustilo kos belega platnenega perila, da je padlo na tla v prah in ilovico. Njeno bledo lice je pogledalo začudeno na okno. Vikar je odstopil od okna, si nalil vina in ga prinesel k ustnicam. Od Ijutosti se mu je tresla roka. Pa sam ni vedel, čemu se je bil toliko razburil. , . Drugo povelikonočno nedeljo', ko se je obrnil vikar Janez pred oltarjem po ljudeh, da bi jih učil, je opazil v cerkvi tolminskega glavarja. Domislil se je njegovega očitka. »Ne boj se,« je mislil, »ne bom od Tolmina do Bače. Pokazal ti bom koj, da znam biti tudi kratek.« Odmolil je očenaš in je rekel: »Kristjani! Za Božič se je Kristus rodil, za Velikonoč je umrl in vstal. Še to bi vam rad povedal, kdaj bo prišel sodit, da bi bili vsi pripravljeni in opravičeni. Pa tega ne vem in ne morem povedati. In če bi tudi vedel, saj bi vam zamolčal, ker bi le pokoro odložili na zadnji dan; pa prav vsi enako: berač in grof, tlačan in gospod, dedec in baba in še celo oni, ki je prepozno v cerkev prišel, amen.« Nato se je obrnil in molil. Ljudje pa so se radovedno ozrli po onem, ki je bil kesan, in SG videli, da je gosposki in tujec. Tujec je srdito pogledal po ozirajočih se in je rekel polglasno: »Hudiči, ali je moj vamp oltar?« Tedaj so ljudje zaslutili, da mora biti mož vendarle domačin, ker je celo v cerkvi zaklel. , . Vikar Janez je stopil iz cerkve in spoznal kasnega moža, ki mu je prožil obe roki v pozdrav in se hrupno smejal: »Duša vikarska, križani obhodnik mojega rajnega brata, Janez! Nisem vedel, kolik šaljivec si! Pa si se zmotil. Nisem kesan. Dedoval sem. Kdor živ deduje, ni prišel prepozno.« »Nisem Vas spoznal,« se je opravičeval vikar. »Molči in ne taji,« je hotel imeti svoj veseli doživljaj gospod Jurij Štampa, bivši tolminski »capitanus « in sedanji deželski komisar. »Dva glavarja pa enega komisarja si vzel na en merek. Vivas, floreas!« Obesil se je vikarju pod roko in je hitel: »Tikaj me! Saj sva že pila skupaj in vesel bodi, ker sem dedoval. Pa ne taji, da si me nalašč pozdravil izpred oltarja, prav tako kakor si Eckha oponašal, hahaha.« »Saj ga nisem!« je odvrnil vikar presenečeno. »Da ga nisi? Smrt pijem, da si ga!« »To je potem hudič maličil iz moje besede,« je rekel resno vikar. Jurij Štampa se je smejal. »Hudič ali Bog. Nisem bogoslovec. A oponašal si ga, kakor zrcalo neobrito lice. In te je tudi umel, saj je strigel z brki in sršenil. Hahaha. Zamera bo! Pa se ne boj! Ga bom že jaz pogovoril ianeknehta, da bo šalo razumel.« Obrisal si je potno tolsto lice, pridržal vikarja in rekel: »Zdaj pa čuj! Tvoj gost bom ta dan in to noč.« »Všeč mi je,« je prikimal vikar. »Ne hvali dneva pred nočjo,« je odvrnil Štampa. »Povej mi prvo, ali nimaš praznega kurnika? « »Ne!« »Porro traetatur. Celo pleče?« »Je!« »Bovškega sira?« »Tudi!« »Pa vina?« »Dve vedri za goste!« »Dovolj bo,« se je šaljivo oddahnil Jurij in vprašal: »Kdo pa kuha? Še vedno Magdalena?« »Še vedno.« »Aristotelice philosopharis.« Vikar se je nasmejal: »Kakšen vesel rod ste vi Štampovi.« »Radi jemo dobro in pijemo,« je godrnjal vedro Jurij, »bab ne maramo in neumni tudi nismo, čeravno dedujemo. Hej! Hočeš, da zavriskam? Znam kakor bazilisk na Kozlovem robu, »Smili se mi Jeriho pred nama,« je odvrnil veselo vikar in njegov pogled je objel s toplo ljubeznijo tolminsko gnezdo in črni Kozlov rob za njim in planino na Mrzlem vrhu za Kozlovim robom in Peči sijajne za Mrzlim vrhom in nebo nad Pečmi, sočno nebo in vedro, kakor da se je večno smejalo in se vekomaj smeje, smeje, smeje , , ,