Plebanus Joannes: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Patricia (pogovor | prispevki)
Patricia (pogovor | prispevki)
Vrstica 700: Vrstica 700:
desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim
desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim
domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor
domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor
oni, ne kožar, ne ovčar, ne kmet in ne gospod , , ,
oni, ne kožar, ne ovčar, ne kmet in ne gospod . . .

»Sanjam!«
»Sanjam!«

Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svoj
Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svoj
leseni naslonjač in zaprl v prijetnem telesnem občutju
leseni naslonjač in zaprl v prijetnem telesnem občutju
Vrstica 718: Vrstica 720:
vrtinčilo ob oknu in ginilo pri nasprotnih
vrtinčilo ob oknu in ginilo pri nasprotnih
vratih v nič in senco. Iz vrta gori je bilo slišati
vratih v nič in senco. Iz vrta gori je bilo slišati
pogovor moškega z žensko,
pogovor moškega z žensko.

»Pa kako jih more strahovati, če se ženo za
»Pa kako jih more strahovati, če se ženo za
svojo pravico?« je vprašal ženski glas. Moški je
svojo pravico?« je vprašal ženski glas. Moški je
odgovoril:
odgovoril:

»Volčan pa pravica. Kdo jim jo bo razločil!
»Volčan pa pravica. Kdo jim jo bo razločil!
Ali se je mar že slišalo kdaj, da bi se bili razumeli
Ali se je mar že slišalo kdaj, da bi se bili razumeli
samo dve nedelji s svojimi duhovni,«
samo dve nedelji s svojimi duhovni.«
Vikar je mislil: »Bomo videli, Matevžek, kako
Vikar je mislil:
»Bomo videli, Matevžek, kako
jo boš pogodil o Volčanih in pravdi. Bomo videli,
jo boš pogodil o Volčanih in pravdi. Bomo videli,
kaj ti o tem veš,«
kaj ti o tem veš.«
In kakor v odgovor je rekel Matevžek:
In kakor v odgovor je rekel Matevžek:

»Naj pa imajo prav, če bolje vedo. Slabega
»Naj pa imajo prav, če bolje vedo. Slabega
jim ne želim. Naj se pravdajo, če menijo, da
jim ne želim. Naj se pravdajo, če menijo, da
morajo, in če so vsi ene misli s Čiginjci in Kozarščani.
morajo, in če so vsi ene misli s Čiginjci in Kozarščani.
Pa niso,«
Pa niso.«
Ženski glas je vprašal:
Ženski glas je vprašal:

»Kako da niso?«
»Kako da niso?«

»Prašaj jih,« je odvrnil moški glas, »Ali jaz
»Prašaj jih,« je odvrnil moški glas. »Ali jaz
vem? Nevoščljivost menda,«
vem? Nevoščljivost menda.«

»Malo veš,« je mislil vikar in njegove misli so
»Malo veš,« je mislil vikar in njegove misli so
šle za predmetom volčanske pravde: Volčani so
šle za predmetom volčanske pravde: Volčani so
Vrstica 743: Vrstica 753:
stole, kakor je postavno. Vikar pa jim je zapretil
stole, kakor je postavno. Vikar pa jim je zapretil
s cerkvenimi kaznimi, jim grozil in jim očital, da
s cerkvenimi kaznimi, jim grozil in jim očital, da
so nahujskani od tolminskih glavarjev, Volčani so
so nahujskani od tolminskih glavarjev. Volčani so
ovadili vikarja glavarju Bonaventuri de'Eckghu, ki
ovadili vikarja glavarju Bonaventuri de'Eckghu, ki
je vikarja pozval predse, da se opraviči. Vikar se
je vikarja pozval predse, da se opraviči. Vikar se
ni odzval in se zatekel pod okrilje pravdne moči
ni odzval in se zatekel pod okrilje pravdne moči
čedajskega kapitlja, Čiginjce pa je pregovorila na
čedajskega kapitlja. Čiginjce pa je pregovorila na
vikarjevo stran polslepa pobožna ženica, o kateri
vikarjevo stran polslepa pobožna ženica, o kateri
so pravili, da se ji prikazuje Mati božja, Kozarščani
so pravili, da se ji prikazuje Mati božja. Kozarščani
pa so od pamtivekov spoštovali voljo vsakega
pa so od pamtivekov spoštovali voljo vsakega
domačega vikarja: »Gospod že vejo, kako
domačega vikarja:
»Gospod že vejo, kako
je prav!«
je prav!«

»Ne vejo,« je zamrmral vikar Janez in se
»Ne vejo,« je zamrmral vikar Janez in se
zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu,
zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu.
Matevžek je rekel:
Matevžek je rekel:

»Vsi tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje
»Vsi tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje
jih in pije ž njimi, V tujo faro hoditi, to seveda ni
jih in pije ž njimi. V tujo faro hoditi, to seveda ni
prav, kadar ga doma iščejo in ga ni, da bi šel previdevat,
prav, kadar ga doma iščejo in ga ni, da bi šel previdevat

«
»To je res,« je mislil vikar v sobi. Ženska se
»To je res,« je mislil vikar v sobi. Ženska se
je nekako veselo in hudobno oglasila:
je nekako veselo in hudobno oglasila:

»Pravijo, da ima ljubo —«
»Pravijo, da ima ljubo — «

»Pravijo, da,« je zamrmral vikar v sobi in se
»Pravijo, da,« je zamrmral vikar v sobi in se
nagnil v stolu naprej, »pa upam, da so to le čenče,
nagnil v stolu naprej, »pa upam, da so to le čenče,
dasi bi mu ne bilo nepodpbno,«
dasi bi mu ne bilo nepodobno«
Nevoljen se je dvignil in stal in premišljal:
Nevoljen se je dvignil in stal in premišljal:

»Pa da ta naša, ta Katra to ve in govori. Prav
»Pa da ta naša, ta Katra to ve in govori. Prav
pritiče se ji, seveda,«
pritiče se ji, seveda.«
Moški je nekako svetohlinsko vzdihnil:
Moški je nekako svetohlinsko vzdihnil:

»Niso ne vsi gospodje na Tolminskem kakor
»Niso ne vsi gospodje na Tolminskem kakor
so naš,«
so naš.«
Po hipu molka je vprašala Katra tiho:
Po hipu molka je vprašala Katra tiho:


Vrstica 826: Vrstica 844:


»Pa zakaj neki?«
»Pa zakaj neki?«

»Ali ne slišijo, kako pokajo kolovnice
»Ali ne slišijo, kako pokajo kolovnice
in glovnje?« je odgovorila služkinja
in glovnje?« je odgovorila služkinja
Vrstica 845: Vrstica 864:
»Koliko je stara Katrica?« je vprašal vikar
»Koliko je stara Katrica?« je vprašal vikar
hitro.
hitro.

»Katrica? Stara?«
»Katrica? Stara?«

»Triindvajset je, kajne? To boš vendar vedela!
»Triindvajset je, kajne? To boš vendar vedela!«
«

»Triindvajset, da!« je odvrnila in kimala z
»Triindvajset, da!« je odvrnila in kimala z
glavo in ni umela, kaj vprašuje in kaj ona sama
glavo in ni umela, kaj vprašuje in kaj ona sama
Vrstica 861: Vrstica 882:
in se ji že tri leta opleta krog kril, pa ji še ni
in se ji že tri leta opleta krog kril, pa ji še ni
drugega povedal kakor da mu je Matevžek ime
drugega povedal kakor da mu je Matevžek ime
in da ima v bajti doma staro nadušljivo mater,
in da ima v bajti doma staro nadušljivo mater.

»Šema!« je vzkliknil hipoma, jezen sam nase:
»Šema!« je vzkliknil hipoma, jezen sam nase:
»Čemu se razburjam! To si moder, Janez! Rajni
»Čemu se razburjam! To si moder, Janez! Rajni
Vrstica 867: Vrstica 889:
je rekel, da se mora še hudič smejati, ko
je rekel, da se mora še hudič smejati, ko
pride, da bi zapeljeval, pa v smehu svojo moč
pride, da bi zapeljeval, pa v smehu svojo moč
zgubi,«
zgubi.«
Vikar je odločno stopil k oknu, da bi govoril
Vikar je odločno stopil k oknu, da bi govoril
z onima, A kakor je bil pristopil, je ostro odstopil
z onima. A kakor je bil pristopil, je ostro odstopil
in zaječal:
in zaječal:

»Gorim!«
»Gorim!«
Doli na vrtu pa je stalo dekle in si z dvignjenimi
Doli na vrtu pa je stalo dekle in si z dvignjenimi
Vrstica 878: Vrstica 901:
se je ozrla po Matevžku, ki je rezal poleg
se je ozrla po Matevžku, ki je rezal poleg
nje v zemljo, in je rekla:
nje v zemljo, in je rekla:

»Ali si videl? Nazaj je stopil. Boji se žensk,«
»Ali si videl? Nazaj je stopil. Boji se žensk.«

»Kdo pa?« je vprašal Matevžek začudeno in
»Kdo pa?« je vprašal Matevžek začudeno in
se ogledal,
se ogledal.
Dekle se je trudno nasmejala. Njene oči so se
Dekle se je trudno nasmejala. Njene oči so se
nekako ovlažile in zamislile in je rekla:
nekako ovlažile in zamislile in je rekla:

»Pa je le naš gospod prijetnejši kakor volčanski.
»Pa je le naš gospod prijetnejši kakor volčanski.«
«

»Je,« je pritrdil Matevžek. »Kadar pridiguje,
»Je,« je pritrdil Matevžek. »Kadar pridiguje,
je kakor bi bil svetnik.«
je kakor bi bil svetnik.«

»Kadar je hud,« je menila ona . . ,
»Kadar je hud,« je menila ona . . .

Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se
Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se
zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi
zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi
Vrstica 894: Vrstica 922:
čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji
čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji
ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je
ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je
licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo samo nje-
licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo samo njemu
mu in vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom
in vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom
nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu
nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu
Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec
Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec
svojemu človeškemu gospodarju:
svojemu človeškemu gospodarju:

»Poklical si me in izbral in svojega svetega
»Poklical si me in izbral in svojega svetega
učenika Pavla si mi dal za vodnika in v modrem
učenika Pavla si mi dal za vodnika in v modrem
Vrstica 915: Vrstica 944:
držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan
držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan
in je ponovil:
in je ponovil:

»Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!«
»Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!«
Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in jih odprl
Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in jih odprl
in pomolil list skozi špranjo,
in pomolil list skozi špranjo.

»Kdo?« je vprašal vikar,
»Kdo?« je vprašal vikar,

»Josephus de Menezeis,« je odvrnil otroško
»Josephus de Menezeis,« je odvrnil otroško
slab glas, drhteč, zasopljen.
slab glas, drhteč, zasopljen.

»Glej, kako se revše boji!« se je nasmehnil
»Glej, kako se revše boji!« se je nasmehnil
vikar in odprl vrata. Boječi sel je bil že izginil,
vikar in odprl vrata. Boječi sel je bil že izginil.
Vikar je zaprl vrata in razgrnil list in bral. In vse
Vikar je zaprl vrata in razgrnil list in bral. In vse
lice se mu je začelo zbirati v okrutne gube in čelo
lice se mu je začelo zbirati v okrutne gube in čelo
Vrstica 928: Vrstica 961:
pokrila lice. Mrmral je polglasno svoje nove misli,
pokrila lice. Mrmral je polglasno svoje nove misli,
svoja nova čuvstva:
svoja nova čuvstva:

»Josephus de Menezeis, volčanski sosed moj!
»Josephus de Menezeis, volčanski sosed moj!
Torej nadme si odločil pasti? Zato si hodil v Tolmin
Torej nadme si odločil pasti? Zato si hodil v Tolmin
k mojim zavidljivcem, nevoščljivec stari. In
k mojim zavidljivcem, nevoščljivec stari. In
zdaj, ko slutiš, da je moj zagovornik star in njegova
zdaj, ko slutiš, da je moj zagovornik star in njegova
moč šibka v Čedadu, "zdaj, še preden je zatisnil
moč šibka v Čedadu, zdaj, še preden je zatisnil
svoje oči dobri gospod Ambrož, si začel,
svoje oči dobri gospod Ambrož, si začel.
Groziš, ovajaš, sumničiš, natolcuješ, Lah zavratni,
Groziš, ovajaš, sumničiš, natolcuješ. Lah zavratni,
presbvter sceleratus, živinče v sveti službi. Boj se
presbyter sceleratus, živinče v sveti službi. Boj se
Janeza Potrebuježa, boj se, nevredni!«
Janeza Potrebuježa, boj se, nevredni!«
Vikar je vrgel srdito list na mizo. Nato je
Vikar je vrgel srdito list na mizo. Nato je
vzel razpelo in ga spet obesil na steno in ni se zahvalil,
vzel razpelo in ga spet obesil na steno in ni se zahvalil,
da ga je uslišalo. Ni vedel. , .
da ga je uslišalo. Ni vedel. . .

Segel je po pokrivalu in odšel z doma proti
Segel je po pokrivalu in odšel z doma proti
Dvoru, kjer je stanoval že petnajst let Ambrož de
Dvoru, kjer je stanoval že petnajst let Ambrož de
Vrstica 948: Vrstica 983:
med »kožarji« v udobnem pokoju, spoštovan,
med »kožarji« v udobnem pokoju, spoštovan,
v Čedadu in na nemškem dvoru, vitez po milosti
v Čedadu in na nemškem dvoru, vitez po milosti
cesarja Maksimiljana L, častni namestnik čedajskega
cesarja Maksimiljana I, častni namestnik čedajskega
kapitlja, ki je sicer vsako leto 8, maja volil
kapitlja, ki je sicer vsako leto 8. maja volil
iz svoje srede naddijakona »in montibus«, pobiral
iz svoje srede naddijakona »in montibus«, pobiral
desetino, zval pred svoj forum, sodil, globil, grozil,
desetino, zval pred svoj forum, sodil, globil, grozil,
Vrstica 956: Vrstica 991:
besedo »avstrijskega komisarja« v pravdah cerkve
besedo »avstrijskega komisarja« v pravdah cerkve
in oblasti, v sporu Magnificorum Dominorum Consortum
in oblasti, v sporu Magnificorum Dominorum Consortum
S, M, V, in tolminskih cesarskih glavarjev.
S. M. V. in tolminskih cesarskih glavarjev.
Vikarja je sprejel sivi kanonikov sluga in ga
Vikarja je sprejel sivi kanonikov sluga in ga
vedel k svojemu gospodu. Za roko ga je peljal in
vedel k svojemu gospodu. Za roko ga je peljal in
šepetal srečen, otročji:
šepetal srečen, otročji:

»Gospod komisar so bili cel dan čudno veseli
»Gospod komisar so bili cel dan čudno veseli
in so povpraševali po gospodu vikarju. Zdaj pišejo,
in so povpraševali po gospodu vikarju. Zdaj pišejo.
— Iznenadili jih bomo. Verujte, gospod vikar,
— Iznenadili jih bomo. Verujte, gospod vikar,
Prav je, kako je to prav, da ste prišli!«
Prav je, kako je to prav, da ste prišli!«
Sluga je odprl vrata. Vikar je vstopil, Droban
Sluga je odprl vrata. Vikar je vstopil. Droban
starček se je zganil globoko v rdečem naslonjaču,
starček se je zganil globoko v rdečem naslonjaču,
stegnil živahno svojo drobno roko in zaklicali
stegnil živahno svojo drobno roko in zaklical:

»Joannes, ali prinašaš pomlad, življenje?«
»Joannes, ali prinašaš pomlad, življenje?«

»Pomlad, padrone!« je vzkliknil duhovnik in
»Pomlad, padrone!« je vzkliknil duhovnik in
se sklonil k starčevi roki in jo poljubil- Tiho se
se sklonil k starčevi roki in jo poljubil.Tiho se
je umaknil sluga,
je umaknil sluga.

»Spovedal me boš,« je'rekel čez hip kanonik.
»Spovedal me boš,« je rekel čez hip kanonik.
»Vzemi štolo,«

»Vzemi štolo.«

»Ali takoj?« je vprašal vikar.
»Ali takoj?« je vprašal vikar.
»Takoj,« je odvrnil kanonik- »Prva je bridkost.«
»Takoj,« je odvrnil kanonik. »Prva je bridkost.«
Vikar je vzel štolo in je začel moliti spovedno
Vikar je vzel štolo in je začel moliti spovedno
molitev . , , Ko pa je domolil odvezilne besede, je
molitev . . . Ko pa je domolil odvezilne besede, je
snel štolo in jo položil starčku na ramena in je
snel štolo in jo položil starčku na ramena in je
izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj
izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj
strah. In starček je dvignil tresočo roko in ga
strah. In starček je dvignil tresočo roko in ga
odvezal in blagoslovil- Nato je rekel:
odvezal in blagoslovil. Nato je rekel:

»Mar si pozabil, da je pisano: velle adjacet
»Mar si pozabil, da je pisano: velle adjacet
mihi; perficere autem bonum non invenio?«
mihi; perficere autem bonum non invenio?«
Nato je stegnil roko in pokazal na zvitek
Nato je stegnil roko in pokazal na zvitek
listov in je rekel:
listov in je rekel:

»Štirideset let sem pisal. Vzemi in beri, kadar
»Štirideset let sem pisal. Vzemi in beri, kadar
mene ne bo več. In če boš našel, da je v pogubljenje,
mene ne bo več. In če boš našel, da je v pogubljenje,
vrzi v ogenj!«
vrzi v ogenj!«

»Nikoli!« je odvrnil vikar, vzel liste in si jih
»Nikoli!« je odvrnil vikar, vzel liste in si jih
pritisnil na ustnice,
pritisnil na ustnice.

»Blizu resnice je zmota,« je šepnil starček
»Blizu resnice je zmota,« je šepnil starček
in začel dremati mirno kakor otrok. Vikar se je
in začel dremati mirno kakor otrok. Vikar se je
dvignil. Sluga je brezslišno vstopil in ga odvedel
dvignil. Sluga je brezslišno vstopil in ga odvedel
iz sobe , , ,
iz sobe . . .
Vikar je stopil v pomlad in se je šele sedaj
Vikar je stopil v pomlad in se je šele sedaj
domislil, da je bil prišel z drugačnim nagibom k
domislil, da je bil prišel z drugačnim nagibom k
naddijakonu in da ni govoril ni besede.
naddijakonu in da ni govoril ni besede.

»Čemu,« je rekel, »Modrost njegovo imam in
»Čemu,« je rekel. »Modrost njegovo imam in
bom bral, kadar mi bo tesno in bom v skrbeh,«
bom bral, kadar ti bo tesno in bom v skrbeh.«
Svež, miren je stopil v svoje stanovanje in
Svež, miren je stopil v svoje stanovanje in
odprl v sobo. Tedaj se mu je dvignil naproti mlad,
odprl v sobo. Tedaj se mu je dvignil naproti mlad,
62
visokorastel človek z mehkimi črnimi brčicami
visokorastel človek z mehkimi črnimi brčicami
pod nosom in se nasmehnil nei^am trudno in kakor
pod nosom in se nasmehnil nekam trudno in kakor
v zadregi. Vikar se je zagledal začuden v bledo
v zadregi. Vikar se je zagledal začuden v bledo
mladeničevo lice. Mladenič mu je stopil živahno
mladeničevo lice. Mladenič mu je stopil živahno
naproti in mu poljubil roko in rekel:
naproti in mu poljubil roko in rekel:

»Stric! Prišel sem na počitnice,«
»Stric! Prišel sem na počitnice.«

»Glej jo, Magdaleno, njej so vnaprej razodela
»Glej jo, Magdaleno, njej so vnaprej razodela
polena,« je pomislil vikar in pozdravil veselo-
polena,« je pomislil vikar in pozdravil veselo.

»Zdrav, Peter moj hlapec!«
»Zdrav, Peter moj hlapec!«

* * #

Magdalena je vstopila z vinom in kruhom
Magdalena je vstopila z vinom in kruhom
Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila
Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila

Redakcija: 10:47, 2. avgust 2010

Plebanus Joannes: Bratom, ki jih še ni doma
Ivan Pregelj
ureja Patricija Dokl
Viri: Dom in svet 1920 [1]
Dovoljenje: Predloga:Licenca-za to izdajo NUK
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ob prvi zori dne 24. maja 1498 se je dvignil mlad popotni črnošolec raz stopnice samostanske cerkva svetega Marka v Florenci, kjer je bil prebil noč. Poklonil se je proti cerkvenim vratom, se pokrižal in krenil naglo na trg, kamor so nosili ob petkih mestni okoličani svoje pridelke na prodaj. Tam se je vrgel na kolena in se sklonil nizko k tlaku. Ko je tako kleče vztrajal nekaj hipov, se mu je približal od Palače človek in mu položil roko na rame:

»Piagnone! Bi tudi rad dobil koničast klobuk?« Mladi črnošolec je vzrastel s tal in odvrnil odločno:

»Hvala lepa, gospod ottimano!«

»Zmerjaš,« je vzkipel nadležni, ki ni bil trezen.

»Bijem!« je zaklical črnošolec in udaril onemu z vso silo v lice. Nato je potegnil dijaški meč in menil porogljivo:

»Pa če misliš, da smeš vrniti, vrni!«

Nadležni človek je zaklical presenečen na pomoč in bežal. Mladi se je zasmejal in se ozrl po trgu, ki je bil še ves prazen. Nato je pogledal po tlaku, ki je bil gladko pometen. V tistem hipu je legla na tlak po odprti ulici z vzhodne strani nekaka motnordeča svetloba. V tem svetlem pasu daljne jutranje zore je vstala na tleh ogromna temna pega, zadnja sled grmade, ki je bila tam dogorela prejšnji dan. Mladi človek je obupno vzdihnil: kakor vonj dima po cipresovini in gnusni okus po tlečem suknu in praženem človeškem mesu mu je bil napolnil nos in grlo. Premražen v tem strašnem gnusu se je okrenil črnošolec in zaklical bolestno:

»Padrone diletto, addio! Va bene, va bene!« Skoro bežal je s trga in iz mesta in po cesti na sever proti Bologni in dalje proti Padovi, kjer je počival tri ure in krenil nato v Čedad. Tu je stopil v stanovanje kanonika pri cerkvi sv. Marije Ambroža de Canepisa. Potrkal je na vrata in vstopil:

»In nomine santissimi,« je vzkliknil duhovnik, ki je sedel za mizo in pisal; »vrnil si se!« Popotni se je vrgel duhovniku pred noge in mu poljubil roko.

»Gospod me je vrnil,« je dejal mladi z ginjenim glasom. »Ne maram v Rim. Daj, da me koj blagoslovijo in se vrnem v hribe!«

»Samo duhovnik v hribih hočeš biti?« je vprašal duhovnik iznenajeno.

»Hočem! Kožarjem pastir, oven kozam,« je odvrnil pol resno, pol vedro mladi. Stegnil je roko proti jugu in dostavil: »Tam doli sem videl dovolj!« Duhovniku je bledo lice rahlo zardelo in je vprašal:

»Kaj si videl?«

»Preroka Jonasa v Ninivah,« je odvrnil mladi: »za greh jih je karal, pa so ga mučili in sežgali.«

»Bog, Bog, Bog,« je vzdihnil duhovnik. V očeh mu je sinila groza pred prizorom, ki ga je obudil v svoji živi domišljiji.

»Kje?« je vprašal tiho.

»V Florenciji!« Molk je legel med njiju lica, njiju srca in njiju neizražene misli. Hipoma pa je stegnil duhovnik roko, jo položil klečečemu na glavo in dejal:

»Tvoja volja, moja volja, Joannes! Pojdi za glasom srca!«

»Hvala, padrone!« je dejal mladi in se dvignil. Duhovnik ga je vedel za roko proti vratom in v cerkev, kjer ga je pustil z besedo:

»Z gospodarjem svojim se domeni, da mu boš zvest in pošten hlapec!« Mladi je prikimal. Duhovnik se je vrnil v svojo sobo, sedel in bral, kakor je bil napisal: »... la metropoli della Chriftianita e piena di lufli, di crapuli, di Puttane, di Bardafli, di Ruffiani e d' ogni vitio enorme ... «

Duhovniku se je lice razvleklo v neskončno trudnost; oko je iskalo nekam v daljo in ni našlo, kjer bi počilo. In ustnice so mu šepetale:

»Grehi! Kakor morje val iz vala, come gli anelli d' una catena, che ſe tu ne prendi uno, tutti gli altri ſi attaccano e ſi conglobano o pure come dice il ſalmiſta: abyſſus invocat abyſſum.« Duhovniku so oči zagorele; našle so, kjer so mogle počiti.

»Mi fili,« je vzkliknil. »Iz gora sem te izpeljal otroka! Pokazal si mi pot. Tecum in montes!« Naslonil se je udobno v stolu in strmel predse in se smešil s svojim hladnim, mrtvim smehom in je govoril, kakor bi slovkoval za besedilom narekovane prisege:

»Pojdem . . . v hribe . . . ne danes . . . ne jutri . . . ob uri . . . in času . . . ko pride . . . « Zopet je videl in bral:

». . . piena di lufli, di crapuli, di Puttane . . . « Nato je mrmral:

»Kaj takega, kakor sem tu pisal, jim je povedal, zato so ga sežgali!« Nato pa se je prav plemiškoživo vznevoljil in menil:

»Površni človek! Imena njegovega mi ni povedal!«

* * *

Tisto leto jeseni je potoval peš mlad novomašnik iz Čedada v Tolmin. Njegovo ime je bilo Janez Potrebujež.

I.

Cerkveni zvon sv. Urha pod Tolminom je jeknil ostro v žalostni somrak februarskega večera. Ubiti glas se je kakor opotekal v vetrove, ki so suvali od Kolovrata mimo Kozlovega roba, preko umazanih tolminskih hiš in nad žitnico čedajskega kapitlja na Dvoru, tam kjer se je polje ožilo v skalnat kljun nad Tolminko, postrvi bogato in Soško Belo vodo. Mož, ki je zvonil, je bil duhovnik, obhodnik tolminskega vikarja in v potrebi njegov cerkvenik. Z odločnimi, ostrimi gibljaji telesa je vlekel za uglajeno vrvco in glasno molil. Njegovo obličje je bilo trdo, uporno, kakor da ni v resnici in je le iz sanj. Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov, koševin in mejâ, ves dolg in log zemlje in ljudi, strahov in stoterih nadlog. Izgubilo je bilo to lice vso mladostno vedrost in se ni bilo razvilo v zdravo oblost moškega obličja. Bilo je lice trpečega človeka: eno lice za sto tolminskih lic. To pa so lica tolminskih prvorojencev, ki se rodijo vsi v enem mescu, v megleno jutro žalostne in zadnje jeseni pred prvo zimo in so bili spočeti v tisti kratki tolminski ženitovanjski dobi, dva tedna pred pepelnico. Samo enkrat so se morda razvezale življenja in smeha žejne ustnice v poljub in radost in jih je takoj zavezalo življenje: ko je mati odstavila otroka, ko je oče prvikrat zaklel, ko je stara mati zapela svojo strašne žalosti polno pesem o romarju, ki so mu noge zrastle v živi kamen in oči iztekle od starosti . . .

Obhodnik, ki je zvonil, je morda čuvstvoval v okusu mladostne bajnosti in pravljičnosti: v temnem gnevu nad Judežem, ki je denar zaigral, ali nad biriško vlačugo, ki je Kristusa pod grmom odkrila galjotom, in nad strahotnostjo treh grehov, ki ne bodo odpuščeni. Ko je bil domolil, je še vedno gnal vrv v rezkem merilu, ki ni soglašalo z besedami, ki jih je mrmral:

»Sabbata pangit, funera plangit, fulgura frangit, dissipat ventos, pacat cruentos.«

Zvonil je z nekako čudno zanosnostjo in z občutjem velike, svete zadovoljnosti, da ga čuje nekako devetsto duš v Tolminu, Zatominu, v Doljah, v Ravneh, na Ljubinju, na Prapretnem, v Zalazu in Žabčah. Ko pa se je domislil, da ga slišijo skoro najjasneje Volčani v sosedni fari, je duhovnik hipoma pridržal zvon, tako da ni jeknil več in je le vrvca zadrhtela kakor napeta struna. V žalostnem somraku meglenega večera se je odzvala bolestna tišina, kakor brezupnoprazen prepad in šele čez nekaj hipov se je zbudil šum bližnje reke in stok vetrov čez dobravo. Duhovnik je šel po cerkvi navzgor pred oltar. Oči je upiral v slike na steni, v sloke, svetniške like, ki so se nenaravno lomili v obokani strop, tam kjer je hrbet neupogljiv. Potegnil je križ čez obraz in prsi, sklonil glavo, da bi molil in mislil sveto misel. Sveta misel se je izlizala, ugodje vdane molitve je splahnelo. Lovi se želja za sveto sliko in kar ujame, je bedasta grozotnost, ki je ni in je vendarle; strah kresnikov, ki se tepo na križpotjih in premrlov, ki bljujejo v pepel izpito otroško kri; gnus zelene divje babe, ki se je razkoračila nad jezerom in s plevelnico prekopala pot vodam; moč svetega Krna, ki kravo pred uroki varuje, in bajnost svetega Mavra, ki je živel v tako starih časih, da so ga morali risati samo po opisih iz knjig. Duhovnik je stresel nevoljno z glavo. Morda je bila iz njegove krvi, iz vzdušja maličev, rogeljčev, hudičev in hudob, zrastla slika peklenskodrzne nazornosti: golo žensko telo, ki sije, se kreče, vabi . . . »hudič jo vzemi in ti, Bog, meni pomagaj in me naredi starega in mrzlega, kakor je bil David . . . « Duhovnik je vzdihnil iz globočine srca in je mislil:

»Prinesel si luč! Pa kje je na svetu in kdaj? Kje je svetlo in toplo? Ali je bilo pod patriarhi v Ogleju, ki so prepadli, ali pod Benečani, ki so lakomni? Od Bezjakov hodijo morilci, Magogov rod, in plenijo in morijo; in ljudstva vekajo po stari pravdi in so šli s kosami nad gosposko, pa so obnemogli in so bili ptiči neba štirinajst čtni pijani človeškega mesa. Kje je luč? Kje je mir? Kdaj? Sam mrak, strah, bolest! Bolest smrti in smrtnega strahu. Strah padavice in nečedne beneške bolezni — »ognja«, groza teles v grobeh, ki vstajajo. Nadloge nad nadlogo: vojska in kuga in lakota in desetina in šumenje v vetrovih in strup v urokih . . . Kristus, Sin živega Boga in oče svetle evangeljske besede! Ti meni pomagaj in nam vsem!«

Duhovnik se je prebudil iz svoje žalostne misli, se okrenil in šel iz cerkve. Zaklenil je vrata. Od Dvora je bilo slišati lajanje psov, z vrha Kozlovega roba je jeknil bazilisk, novo strelno orožje, ki ga je prožil vsak večer »capitanus arcis Tolmini«, čuječi Jurij Štampa v posmeh Benečanom in Čedajcem in tolminskim plemičem, ki niso hoteli biti cesarjevi. Duhovnik se je nasmehnil in je mrmral:

»Pomračnike plašiš, Jurij, izpod streh, magnifici consortes v Čedadu pa se ti smejejo. Še imajo na Tolminskem desetino, visitationes in jura.« Čez hip je dodal:

»Pa se dajte, no! Kaj meni mari! Oni s pismi in tožbami, ti in Neuhaus in Frankopan s kolom.« —

Veter je sunil po dolini in vrgel duhovnemu dolgo rjavo suknjo ob noge. Suknja je bila domača preja, tolminska volna in lan iz Šinigalije. Šel je z velikimi koraki navzgor proti hišam. Na pragu pri prvi ga je ustavila slabotna in nizka žena.

»Janez,« je zaklicala. Njen glas je očital in prosil.

»Kaj hočeš, Polona?« je vprašal duhovnik in jo premeril od glave do bosih nog. Nevoljno je pripomnil:

»Zakaj se ne obuješ? Ali smo v zimah ali v letu, ko se pišejo črešnje?«

»Otrok je slab,« je zastokala in zdrknila sama vase, da je bila še manjša in slabotnejša. On je stopil bliže in je rekel še trje, ko je videl čudno nemarnost njene obleke, ki ji je ohlapno krila upadlo telo in izsušene prsi:

»Čudež ni, če je, v takile hiši!« Stopil je ob njej v zakajeno hišo in odprl kakor domač človek nizka vrata na levi ob ognjišču, se sklonil in vstopil v zatohlo sobo, polno nekakega zadirljivega vonja. V kotu ob zdiču je stala nerodna zibel. Droben svit zadnjega dne je gledal skozi malo okno v zibel, kjer je ležal bolan otrok z razvnetimi lici in trudnimi, brezbrižnimi očmi. Z ročicami je skušal seči nekam nad se po nevidnem. Ko je duhovnik vstopil, je okrenil glavo in dejal komaj slišno:

»Stric.« Duhovnik je pristopil, se sklonil nadenj in vprašal negotovo, kakor bi se sramoval svoje mehkosti:

»Ali te boli, Petrček? V grlu?« Otrok je iskal mimo njegovega lica materine oči in je bil videti nemiren. Duhovnik je stegnil svojo desnico in jo položil otroku na čelo. Glas mu je zadrhtel v ganotju in je rekel:

»Naš hlapček ne sme umreti in ne bo! Kajne, da ne bo?« Otrok je resno zmajal z glavo. Žena ob duhovnem se je spačila v bridek nasmeh, otrokove oči so začele begati od nje na strica; ob ustnicah je hotelo podrhtevati kakor v joku:

»Ma-ti!«

»Povej stricu, Petrček, kaj naj ti prinese!« je bodrila žena otroka. Otrokove oči pa so vse nemirneje iskale od njenih plahih oči pa do njegovih trdih ustnic, ki se niso znale razvezati v prikupen in mehek nasmeh.

»Kar reci, kar povej,« je rekel duhovnik »Morda bi rad brlivko ali popkar ali ščurkov skedenj.«

»Ščurkov skedenj, Petrček, kajne?« je menila mati. Otrok se je skušal nasmehniti in je dahnil z ustnicami in rahlo prikimal.

»Dobiš ščurkov skedenj —,« je dejal duhovnik, »tolik kakor jabelko in bo pel kakor zvon . . . «

Tedaj je otrok plaho razširil oči, stegnil roke izpod cunj, ki je bil vanje zavit, in se skušal pognati navzgor proti materi. Mati je zastokala in si ga vrgla v naročje. Detetu se je skremžil obraz, telo se mu je zvilo v čudnih krčih. Duhovnik je nehote stegnil roke za odrok m rekel slovesno:

»Stoji zlata gora, za zlato goro zlata miza, za zlato mizo sedi sveti Šenpav. Bolezen davica, pusti otroka in pojdi v grešnega — « Krčevit krik je raztrgal somrak njegovih besed, v strašni grozi je grabil otrok v materina nedrija in se vil in hlastal za zrakom. Zasinel je ves v obraz, nato se je kakor prebudil, hotel zavpiti vdrugo in je bruhnil kri in gnoj. Mati ga je nagnila in rekla lahko, kakor da se je zbudila iz sanj in je spoznala, da so mimo:

»Živel bo!« Otrok se je nasmehnil in zašepetal:

»Skedenj dobim.« Zaspal je pri tisti priči materi na rokah. Položila ga je nazaj v zibel s sračjo nogo in pokleknila poleg na tla. Kakor v nekaki blaženosti odsotnega duha je rekla:

»Tvoja molitev ga je rešila, Janez.«

»Morda ga je,« je odvrnil hladno,

»Videla sem svetlobo, ki je šla iz tvojih rok nadenj — « 

»Noriš,« je vzkliknil duhovnik trdo in jezno. Ona pa je ponižno sklonila glavo in se srečna smehljala predse. Po hipu molčanja je dejal brat:

»Kaj pa mož, Polona, ali ga še ne bo domov, lovača?«

»Ne vem,« je odvrnila tiho. Veselje njenega lica je ugasnilo pri spominu nanj, ki je bil nemaren, pijanec, slepar in igravec in jo je bil zapustil v bedi in sramoti. Duhovnik se je razvnel:

»Konec da bi vzel, kjerkoli, bi mu želel! Lepe reči sem slišal govoriti.« Žena je vzdihnila:

»Včasih je bil ves dober — «

»Dober?« je vzrastel brat. »Lepa dobrota, galjotska! Konec naj vzame, kjer je, da vsaj otroka ne bo spridil, potep.« Prestal je za hip in pripomnil nato:

»Pa to vse je tebi za pokoro, ki si bila gluha, ko sva ti ga z materjo odgovarjala tujca, pomejnika brez duše, kri laško — «

»Saj trpim rada,« je zastokala žena in vstala. Jokaje je stala pred bratom in govorila:

»Na spomlad pojdem odtod, da se ti ne bo treba sramovati — «

»Kdo se sramuje?« je vzkliknil jezen. »Smiliš se mi in jezen sem, pa vem, kam to drži. Nič ne taji kašlja, saj vidim, da si sušična in bo otrok sirota, da je ni večje na Tolminskem.«

»Janez,« je zastokala žena in padla z gornjim telesom čez mizo in ihtela krčevito. Duhovnik je šel proti vratom. Ko je držal za kljuko, je rekel:

»Prav tistega Boga imaš, kakor jaz. Če te Bog ne more potolažiti, kako te bom jaz?«

V njegovih besedah je zatrepetalo hipno ganotje, da je sestra Polona sunkoma dvignila telo in se ozrla nanj, ki se je naglo sklonil v nizka vrata in vtonil v mraku zunanjega prostora. Stopila je naglo k oknu, da bi videla za njim, in je otipala na okenski polici beneški dukat in je vedela, da bi prišel bolj pogosto in bi bil manj trd, če ne bi služil tako težko in tako počasi. Otrok v zibeli z glavico pod znamenjem sračje noge se je predramil za hipec in je šepetal:

»Ščurkov skedenj.« — Duhovnik pa je stal pred drugo hišo v Tolminu. Štiriletno, kuštravo dekletce je sedelo na pragu med sajastimi podboji in rožanci. Duhovnik je pristopil in vprašal:

»Ali te ne zebe, Katrica? Zakaj ne greš v hišo?«

»Tema je notri,« je odgovorilo otroče.

»Kaj ni matere doma?«

»Je šla na Dvor,« je odvrnilo dekletce in dvignilo živahno svoje vedro in živo lice.

»Na Dvor, seveda, lovača nemarna,« je zamrmral duhovnik.

»Po kaj hodi na Dvor?«

»Po kruh,« je odvrnil otrok zaupljivo. Duhovnik se je rezko obrnil in šel; mrmral je predse jezne besede:

»Na Dvor se hodi svinjarit za kruh. In otroka ima, in tisti, od katerega ga ima, je morda bogat in ji ne da, da bi se mogla živiti brez greha. Saj mora na Dvor! Pa ji daj ti kruha, če ga imaš, daj, obhodnik, da bo poštena, daj ga otroku, da ga ne spridijo! Daj jim kruha, obhodnik tolminski, Janez Potrebujež.«

Krčevito se mu je stisnilo srce in se ga je polastila strašna mržnja do vseh debelih, veselih in okroglih ljudi, ki uživajo udobno od mesa in kruha in vina, ki žive od desetega snopa, od krvi in znoja suhih, slabotnih, neumnih tovornih živali s krščeno dušo in božjimi imeni. Pritisnil je za kljuko pri vratih v župnišče in stopil na dvorišče, kjer so farani volili svoje župnike. Pred njim je sinila skozi okno svetloba in za oknom v dremotni luči je videl obraz svojega vikarja in se je srd v njem prenesel na tega tam notri:

»Notri sedi ves ljubi dan v stolu in tone. v tolšči in mu tekne kupček, kosilo, večerja, južna, vino in sir in kruh, piščanec in pleče; in se šali in moli iz dolgega časa in ne ve prav nič, da je trpljenje, glad in žeja, in se čudi, kako da je greh na svetu, ko daje vendar Bog toliko dobrega in kaznuje tako milo s tolščo, težko krvjo, nemirnim spancem in mimogrede z meseno mislijo.« Sredi trde misli se je obhodnik nasmehnil in umilil svoj srd v mirno pomilovanje:

»Pusti vendar gospoda Martina, dušo modrejčensko, kakor jo je Bog ustvaril! Ne sodi mu prehudo. Slab je, a ni brezsrčen, je in pije rad in je len in debel kakor lonica, a je vendar pravi siromak v primeri z drugimi, samo vikar je in je preprost v svoji pameti in naravi.« Stal je pred vrati in je slišal v sobi govoriti vikarja Martina Štampo. Težki gospod v naslonjaču je klical v kuhinjo svoji kuharici:

»Kirjelejsom, Magdalena!«

»Kaj želijo, gospod.«

»Bliže pridi, kirjelejsom, baba! Roko pokaži! Hudič! Kakšen nohet ti je spet pognal! Pa ga rabiš mesto žlice, kadar pokušaš, svinja!«

»Nikoli, gospod!«

»Molči in obrezi pri priči, kirjelejsom!« Nato je bil molk, nato zdolgočasen vzdih, nato novo nemirno renčanje:

»Magna lena! Kirjelejsom!«

»Slišim, gospod!«

»Zakaj beliš z maslom? Kolikokrat ti bom še moral povedati, da ne maram.«

»Boga podpričam, da nisem — «

»Hudiča podpričaj —, kirjelejsom! Mar se mi ne spahuje?« In zopet čez nekaj hipov je slišal obhodnik vikarjev pred vrati nov pomenek:

»Magdalena!«

»Prosim, gospod!«

»Kaj cvreš?«

»Petelinčka.«

»Pevčka?«

»Ne, grahastega.«

»Je tolst?«

»Kakor sisek.«

»Dobro, Magdalena, kirjelejsom!« Tedaj je obhodnik vstopil. Bridkost noči in samotnih misli na potu je bila ugasnila v njem, Vikar je z zaprtimi očmi domolil:

»Et ne nos inducas in tentationem — « In obhodnik je odgovoril:

»Sed libera nos a malo. Amen!«

»Plebane, zdrav!« se je vzdramil vikar. »Si odzvonil?«

»Sem.«

»Cerkev je v redu?«

»V redu.«

»Luč gori?«

»Gori«

»Bene doces! Sedi! Ne, čakaj, Joanne! Vzemi ključ pa pojdi v klet po vino, Magdalena, ti pa daj hleb na mizo. Gospod obhodnik je lačen.« Obhodnik je vzel ključ in vrč in šel po vino. Ko se je vrnil, je postavil posodo na mizo in odmaknil svojega reditelja v stolu od kamina k mizi. Potem je otrnil tresko v prstanu pri vratih.

»Natoči,« je ukazal vikar, »in še babi v kuhinji, ki je nevoščljiva, če nič ne dobi.«

»Saj nisem, ne, gospod,« je zastokala nizka in zdravopolna Magdalena in vstopila s kruhom. Vikar ni odgovoril. Segel je po časi in jo izpraznil, Nato je menil:

»Lej, hudobo, kako sem bil žejen.« Magdalena ju je pustila sama in priprla vrata v kuhinjo. Vikar je oživel in v veseli dobri volji je navajal:

»Abisaga pa je bila silno lepa in je spala s kraljem in mu je stregla; kralj pa je ni spoznal.« Zasmejal se je in pripomnil:

»Pismo ne laže. Experto črede, amice!« Obhodniku je rezko zasekalo v meso in je vstala prejšnja jeza v njem in je mislil:

»Kaj čenčaš lisasto? Ali se spodobi? Modrejčan si in boš, surov in bahaški in dolgojezičen. Vikar pa je mežikal dobrovoljno s svojimi malimi očmi in brbljal veselo, robato. Obhodnik je mislil:

»Pa saj ni on; kaplja vina, ki jo je popil, govori iž njega, kakor iz otroka.« In bilo mu je zopet le bolj žal gospoda Martina in ga je bil opravičil:

»Oče kožar, sin ovčar! Vsaj nekaj boljši je kot brat glavar, ki je pri mizi in družbi glasen na dve strani in se še hvali, da je sapa v zdravje.« Vprašal je:

»Kaj delajo gospod brat?«

»Consultissimus Georgius,« je odvrnil vikar. »hudič ga nesi iz Tolmina. Vsak drugi dan je na obisku. Pa koliko spije, žival. Nima dna.«

»Ali se ne misli nikoli ženiti?«

»Čemu?« se je zasmejal vikar, »Ne, moj dragi! Takih skušnjav Štampovi nimajo.«

»Izumrli boste,« se je nasmehnil obhodnik, In glej. Vedro vikarjevo lice je preletela senca trudnosti in otroškozačudene plahosti in je rekel:

»Ne golči, no, venomer o smrti, ki še sama prezgodaj pride.«

»Ali se je bojite?« se je prikrito porogal obhodnik.

»Molči o njej!« je odvrnil nestrpno vikar . . .

In kakor sunkoma se je slika prevrgla in obhodnik je videl nekak drug doživljaj, ki ni bil prav nič v zvezi s tem večerom. In je stal okoli štirih popoldne teden dni po svetem Jožefu nekje pri kapelici Matere božje na Ilovici pod Kozlovim robom. Tedaj je vstala odnekod čudno neznana pesem, prebudila se iz nekake zagonetne groze in pripovedovala in prosila:

»Po morju riba plava,
riba faronika.
Se bo na hrbet zvrnila
riba faronika,
ves svet bo pogubila
riba faronika . . . «

Temno zamolklo podtalno grmenje je odgovorilo glasu pesmi. Obhodnik je slišal mukanje živine, zavijanje psov in plaho prhutanje ptic pod nebom, ki se je bilo sredi dne pomračilo kakor ob mrku. Pesem je oživela v prečudno bolest:

»Oh nikarte, nikarte, riba,
riba faronika,
zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena.«

Tedaj je obhodnik videl, da se zemlja maje in da grmijo hiše v Tolminu na kup in pokajo skale. In se je zgrabil za glavo, meneč, da je znorel . . . Potem je vse nekako tonulo v negotovo valujočo luč, ki ni bila ne jutro ne večer. V somrak mističnega brezprostorja pa so udarjali znani glasovi, čudno poudarjene besede. Martin Štampa je klical:

»Magna lena, kirjelejsom.«

»Gospod, zakaj zmerjajo? Saj nisem lena.«

»Ne, resnica božja,« se je krohotal vikar, »lena nisi, magna lena sem ti rekel; lena, lenae, lenarum.« Nov glas je prevpil debeli vikarjev dovtip in je bil odpev pesmi:

»Nikarte, nikarte, riba,
riba faronika!
Zavoljo otrok nedolžnih,
zavoljo porodnih žena . . . « —

Tedaj pa je odprl tolminski vikar Janez oči in je videl, da je spal in sanjal v svoje življenje nazaj za polnih dvajset let . . .


II.

»Janez Potrebujež, vikar pri cerkvi svetega Urha v Tolminu, sanjaš!« je zamrmral duhovnik, ležeč z glavo na knjigi pred seboj na mizi v oni isti sobi, kjer je toliko let presedel od tolšče ohromeli Modrejčan Štampa, preden je umrl nenadoma, nekam nevoljen, začuden in nemiren, ubogi in bogati, srečni in nesrečni gospod Kirjelejsom, ves svoj v besedi in navadi, izrezan iz desetih dedov, ki so mu vsi sličili, podoben desetim domačim duhovnim tiste dobe: slab in neuk kakor oni, ne kožar, ne ovčar, ne kmet in ne gospod . . .

»Sanjam!«

Vikar Janez se je udobno nagnil nazaj v svoj leseni naslonjač in zaprl v prijetnem telesnem občutju mehke trudnosti oči. Nekaka sladka nemoč mu je hotela vezati še vedno duha, kri, ki se je pretakala po njem, ga je polnila s čudno mladostno razkošnostjo. Vsa soba je bila polna presladkega, svežega, predpomladnega vonja vijolic, mokrih, v sreži zrahljanih tal, solnčnih praškov in prelivajočega se vzdušja. Skozi odprto okno na zapadni strani iz hišnega vrta je plal v nizko sobo vonj mlade zemlje, solnce na zapadu se je bilo posejalo kakor rumena moka po sveže opranem podu, kot mogočen četverostran pramen, v katerem je igralo morje drobnih praškov, padalo, gibalo navzgor, vrtinčilo ob oknu in ginilo pri nasprotnih vratih v nič in senco. Iz vrta gori je bilo slišati pogovor moškega z žensko.

»Pa kako jih more strahovati, če se ženo za svojo pravico?« je vprašal ženski glas. Moški je odgovoril:

»Volčan pa pravica. Kdo jim jo bo razločil! Ali se je mar že slišalo kdaj, da bi se bili razumeli samo dve nedelji s svojimi duhovni.« Vikar je mislil:

»Bomo videli, Matevžek, kako jo boš pogodil o Volčanih in pravdi. Bomo videli, kaj ti o tem veš.« In kakor v odgovor je rekel Matevžek:

»Naj pa imajo prav, če bolje vedo. Slabega jim ne želim. Naj se pravdajo, če menijo, da morajo, in če so vsi ene misli s Čiginjci in Kozarščani. Pa niso.« Ženski glas je vprašal:

»Kako da niso?«

»Prašaj jih,« je odvrnil moški glas. »Ali jaz vem? Nevoščljivost menda.«

»Malo veš,« je mislil vikar in njegove misli so šle za predmetom volčanske pravde: Volčani so se bili uprli svojemu vikarju Jožefu de Menezeis-u in ga obdolžili, da jih odira, slepari in zahteva več stole, kakor je postavno. Vikar pa jim je zapretil s cerkvenimi kaznimi, jim grozil in jim očital, da so nahujskani od tolminskih glavarjev. Volčani so ovadili vikarja glavarju Bonaventuri de'Eckghu, ki je vikarja pozval predse, da se opraviči. Vikar se ni odzval in se zatekel pod okrilje pravdne moči čedajskega kapitlja. Čiginjce pa je pregovorila na vikarjevo stran polslepa pobožna ženica, o kateri so pravili, da se ji prikazuje Mati božja. Kozarščani pa so od pamtivekov spoštovali voljo vsakega domačega vikarja:

»Gospod že vejo, kako je prav!«

»Ne vejo,« je zamrmral vikar Janez in se zopet prebudil pogovoru onih dveh na vrtu. Matevžek je rekel:

»Vsi tolminski Lahi so mu prijazni. Obiskuje jih in pije ž njimi. V tujo faro hoditi, to seveda ni prav, kadar ga doma iščejo in ga ni, da bi šel previdevat.«

»To je res,« je mislil vikar v sobi. Ženska se je nekako veselo in hudobno oglasila:

»Pravijo, da ima ljubo — «

»Pravijo, da,« je zamrmral vikar v sobi in se nagnil v stolu naprej, »pa upam, da so to le čenče, dasi bi mu ne bilo nepodobno« Nevoljen se je dvignil in stal in premišljal:

»Pa da ta naša, ta Katra to ve in govori. Prav pritiče se ji, seveda.« Moški je nekako svetohlinsko vzdihnil:

»Niso ne vsi gospodje na Tolminskem kakor so naš.« Po hipu molka je vprašala Katra tiho:

»Zakaj naš nikoli ženskam v obraz ne pogledajo?«

»Ali ti res nikoli?« se je živo odzval Matevžek.

»Ne! je odgovorila mirno. Tedaj je vikar v sobi zopet sedel in zastrmel z žalostnim obrazom in tudnim čelom predse v knjigo. Tam notri je stalo zapisalo:

»Volo enim omnes vos esse sicut meipsum: sed unusquisque proprium donum habet ex Deo.«

Vikarjeve misli pa so šle mimo zmisla in besedila, slika žene, ki je govorila na vrtu, je bila v njih: nizka, gibka in polna osebica, čudno vabljivo nemarna v nekaki nezavedni brezstidnosti, ki je spominjala na otroško nedolžnost in hkrati na topost blodne lovače. Živo, kakor pričarana je vstala pred duhovnikovim duhom: rahlo naprej nagnjena, da ji skozi obleko kipijo polni udi, bahato oprsje. Usta se smehljajo v čudni, trudni brezbrižnosti in brezstrastnosti, oči so pokojne, skoro glupoprazne, čelo je nizko a gladko, a vsa glavica je prijetna, okrogla, sladka, na kratkem mesenem belopoltnem vratu . . . Vikar je vrgel glavo kvišku in stegnil krčevito roke predse. Prsti so se bili stisnili v pest.

»Hudič, nečista žival!« je vzkliknil in mislil:

»Še v tem mojem petdesetem letu me preganja in bega, da gorim vsako pomlad, kakor živinče ko se mladi in popje poganja.« Polglasno, pikro je mrmral:

»Pa za sadlom te svoje krščenice, ki je iz krvi vlačugarskega rodu in sem jo vzel v hišo, da bi duše ne zgubila kakor mati.«

Vstal je sunkoma izza mize. Zaspani glas stare kuharice Magdalene v sosedni kuhinji ga je vzdramil.

»Bog in sveti Duh, prav gotovo da dobimo gosta.« Vikar je vstopil v kuhinjo in prašal rezko:

»Pa zakaj neki?«

»Ali ne slišijo, kako pokajo kolovnice in glovnje?« je odgovorila služkinja in se dvignila s stola, kjer je sedela in sličila vreči moke, vsa okrogla, nemarnotolsta: prava dedinja telesnosti svojega prvega gospodarja Martina Štampe. Vikarju se je zazdela prvikrat neskončno grda, dolgočasna, neumna, gnusna.

»Kaj pa, če ne pokajo?« je vprašal zaničljivo.

»Potem cvilijo. Ko pa cvilijo so to same verne duše.«

»Prismoda,« je vzkliknil vikar trdo, da je žena vztrepetala in zastrmela vsa prepadena vanj.

»Koliko je stara Katrica?« je vprašal vikar hitro.

»Katrica? Stara?«

»Triindvajset je, kajne? To boš vendar vedela!«

»Triindvajset, da!« je odvrnila in kimala z glavo in ni umela, kaj vprašuje in kaj ona sama odgovarja. Vedela je samo to, da je nevoljen in da grdo gleda in da bi Bog dal, da bi že šel in ne izpraševal še kaj, ker bi mu itak vse narobe odgovorila. Vikar se je obrnil naglo in vstopil v svojo sobo. In je začel hoditi po sobi gorindol in je mislil odločno: Triindvajset let. Oženil jo bom. Temu Matevžku jo dam, da je ne bom imel v hiši in bom mir imel. Sredi svoje misli se je razljutil: Jo bom dal, če ga bo marala, ki je taka šleva, da se je boji in se ji že tri leta opleta krog kril, pa ji še ni drugega povedal kakor da mu je Matevžek ime in da ima v bajti doma staro nadušljivo mater.

»Šema!« je vzkliknil hipoma, jezen sam nase: »Čemu se razburjam! To si moder, Janez! Rajni Martin je bil v svoji pameti večji od tebe! Kvantam, je rekel, da se mora še hudič smejati, ko pride, da bi zapeljeval, pa v smehu svojo moč zgubi.« Vikar je odločno stopil k oknu, da bi govoril z onima. A kakor je bil pristopil, je ostro odstopil in zaječal:

»Gorim!« Doli na vrtu pa je stalo dekle in si z dvignjenimi rokami popravljala kite, ki so se ji bile razvezale. Njeno zdravo oprsje se je črtalo mogočno nad njenim vitkim pasom. Malomarno, skoro zaničljivo se je ozrla po Matevžku, ki je rezal poleg nje v zemljo, in je rekla:

»Ali si videl? Nazaj je stopil. Boji se žensk.«

»Kdo pa?« je vprašal Matevžek začudeno in se ogledal. Dekle se je trudno nasmejala. Njene oči so se nekako ovlažile in zamislile in je rekla:

»Pa je le naš gospod prijetnejši kakor volčanski.«

»Je,« je pritrdil Matevžek. »Kadar pridiguje, je kakor bi bil svetnik.«

»Kadar je hud,« je menila ona . . .

Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi zobmi govoril Onemu na križu, čigar lice je bil sam izrezal in čigar ude je bil sam vzobličil in čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo samo njemu in vsem drugim grozilo z nepojmljivim izrazom nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec svojemu človeškemu gospodarju:

»Poklical si me in izbral in svojega svetega učenika Pavla si mi dal za vodnika in v modrem starcu Ambrožu de Canepis-u si mi dal človeškega svetovalca in v dobri veri sem vzel hčer grešne matere pod svojo streho in sem jo lepo učil in je zrastla in mi je v izkušnjave in se morim zaradi nje in preganjam hudobo iz svojih misli: žagam, tešem, ležem v breg in molim, sem siv in pameten in goreč duhovnik kakor prvi dan in trpim pred nadležnostjo krvi, kakor da sem obseden. Ti mi pomagaj, Ti veš, Ti svetuj, Ti naredi, da ugasne mladost v krvi in greh v mislih!« V nekaki sveti jezi je segel vikar na steno in snel razpelo. Prijel ga je z obema rokama in ga držal predse, kakor človeka, ki mu je nekaj dolžan in je ponovil:

»Naredi mi, da ugasne ogenj in greh v mislih!« Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in jih odprl in pomolil list skozi špranjo.

»Kdo?« je vprašal vikar,

»Josephus de Menezeis,« je odvrnil otroško slab glas, drhteč, zasopljen.

»Glej, kako se revše boji!« se je nasmehnil vikar in odprl vrata. Boječi sel je bil že izginil. Vikar je zaprl vrata in razgrnil list in bral. In vse lice se mu je začelo zbirati v okrutne gube in čelo se mu je naježilo v oblak in težka rdečica mu je pokrila lice. Mrmral je polglasno svoje nove misli, svoja nova čuvstva:

»Josephus de Menezeis, volčanski sosed moj! Torej nadme si odločil pasti? Zato si hodil v Tolmin k mojim zavidljivcem, nevoščljivec stari. In zdaj, ko slutiš, da je moj zagovornik star in njegova moč šibka v Čedadu, zdaj, še preden je zatisnil svoje oči dobri gospod Ambrož, si začel. Groziš, ovajaš, sumničiš, natolcuješ. Lah zavratni, presbyter sceleratus, živinče v sveti službi. Boj se Janeza Potrebuježa, boj se, nevredni!« Vikar je vrgel srdito list na mizo. Nato je vzel razpelo in ga spet obesil na steno in ni se zahvalil, da ga je uslišalo. Ni vedel. . .

Segel je po pokrivalu in odšel z doma proti Dvoru, kjer je stanoval že petnajst let Ambrož de Canepis, njegov nekdanji podpornik, njegov nekdanji predstojnik, »archidiaconus austriacus, commissarius et reformator imperialis«, sivolas, petinosemdesetletni starček, vesel in veder puščavnik med »kožarji« v udobnem pokoju, spoštovan, v Čedadu in na nemškem dvoru, vitez po milosti cesarja Maksimiljana I, častni namestnik čedajskega kapitlja, ki je sicer vsako leto 8. maja volil iz svoje srede naddijakona »in montibus«, pobiral desetino, zval pred svoj forum, sodil, globil, grozil, oddajal naddijakonat na večjo ponudbo in vendar moral še vedno vštevati vplivno in pomirjevalno besedo »avstrijskega komisarja« v pravdah cerkve in oblasti, v sporu Magnificorum Dominorum Consortum S. M. V. in tolminskih cesarskih glavarjev. Vikarja je sprejel sivi kanonikov sluga in ga vedel k svojemu gospodu. Za roko ga je peljal in šepetal srečen, otročji:

»Gospod komisar so bili cel dan čudno veseli in so povpraševali po gospodu vikarju. Zdaj pišejo. — Iznenadili jih bomo. Verujte, gospod vikar, Prav je, kako je to prav, da ste prišli!« Sluga je odprl vrata. Vikar je vstopil. Droban starček se je zganil globoko v rdečem naslonjaču, stegnil živahno svojo drobno roko in zaklical:

»Joannes, ali prinašaš pomlad, življenje?«

»Pomlad, padrone!« je vzkliknil duhovnik in se sklonil k starčevi roki in jo poljubil.Tiho se je umaknil sluga.

»Spovedal me boš,« je rekel čez hip kanonik.

»Vzemi štolo.«

»Ali takoj?« je vprašal vikar. »Takoj,« je odvrnil kanonik. »Prva je bridkost.« Vikar je vzel štolo in je začel moliti spovedno molitev . . . Ko pa je domolil odvezilne besede, je snel štolo in jo položil starčku na ramena in je izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj strah. In starček je dvignil tresočo roko in ga odvezal in blagoslovil. Nato je rekel:

»Mar si pozabil, da je pisano: velle adjacet mihi; perficere autem bonum non invenio?« Nato je stegnil roko in pokazal na zvitek listov in je rekel:

»Štirideset let sem pisal. Vzemi in beri, kadar mene ne bo več. In če boš našel, da je v pogubljenje, vrzi v ogenj!«

»Nikoli!« je odvrnil vikar, vzel liste in si jih pritisnil na ustnice.

»Blizu resnice je zmota,« je šepnil starček in začel dremati mirno kakor otrok. Vikar se je dvignil. Sluga je brezslišno vstopil in ga odvedel iz sobe . . . Vikar je stopil v pomlad in se je šele sedaj domislil, da je bil prišel z drugačnim nagibom k naddijakonu in da ni govoril ni besede.

»Čemu,« je rekel. »Modrost njegovo imam in bom bral, kadar ti bo tesno in bom v skrbeh.« Svež, miren je stopil v svoje stanovanje in odprl v sobo. Tedaj se mu je dvignil naproti mlad, visokorastel človek z mehkimi črnimi brčicami pod nosom in se nasmehnil nekam trudno in kakor v zadregi. Vikar se je zagledal začuden v bledo mladeničevo lice. Mladenič mu je stopil živahno naproti in mu poljubil roko in rekel:

»Stric! Prišel sem na počitnice.«

»Glej jo, Magdaleno, njej so vnaprej razodela polena,« je pomislil vikar in pozdravil veselo.

»Zdrav, Peter moj hlapec!«


Magdalena je vstopila z vinom in kruhom Bila je živahna in obličje ji je bilo slovesno. Položila je pijačo in kruh na mizo in je obstala. »No reci, no, kar misliš,« se je zasmejal vikar Ona si je šla z rokavom čez oči in vzkliknila, »Naj mi verujejo, da ga nisem spoznala. Tako se je izpremenil. Oh, šole, šole, Bogve, da je shujšal, da ni zdrav —« »Kakor riba, teta Magdalena,« je odvrnil živahno dijak, vikarjev stričnik, sin rajne Polone, ki jo je bilo podsulo ob velikem potresu, »To je samo od poti in hoje —« »Ubogi otrok,« je vzdihnila ona, »notri iz globoke Laške, pa peš,« »To ni nič,« je odvrnil vikar, »Hodil sem že dalj. Ti bi seveda ne prišla, ti,« In obrnil se je naglo od nje k Petru in ga začel motriti. In ko ga je gledal, mu je izginila prva radost iz lic, »Sedi, odpočij,« je rekel kratko in nalil iz vrča, »Gospod, za večerjo, kaj bi —« je vprašala Magdalena, »No, skuhaj. Kaj jaz vem. Po navadi seveda, Pa pojdi že, te prosim,« Magdalena je vzdihnila in zaprla tiho vrata za seboj. Potem je potožila Katrici tiho: »Ta naš gospod, saj nima srca,« Zopet si je začela brisati oči in je mrmrala: »Grdo je rekel, Bog mu greh odpusti, gospod Martin, pa tak ni bil, Je vsaj govoril s človekom in ga ni podil. Ta pa samo kakor v bukvah, da ga ne razumeš, pa bevskne, da se zleneš. Naj bo, za verne dušice in za grehe!« Mlada pomočnica je očividno ni razumela, Smešila se je ob stari nerodni ženi z nekakim pre. zagonetnim smehom in strmela nekam skozi okno v večer, kakor bi sanjala. Hipoma se je nasmejala polglasno, vedro in rekla: »Niste ga spoznali, jaz sem ga pa koj.« Stara kuharica se je ozrla po dekletu in se začudila: »Glej, preoblekla si se! Pa kdaj?« »Prej,« je odgovorila deklica; nekaj toplejše rdečice ji je stopilo v lica. Nato se je gibko okrenila, »Petelinčka zakoljem,« je odločila Magdalena, »pa naj bodo hudi gospod ali pa ne. Kar je prav, je prav!« — »Gospod consiliarius Vas pozdravi,« je rekel dijak. »Hvala,« je odvrnil vikar in dvignil posodo: »Dobrodošel, Peter.« Pila sta. Vikar je videl in je mislil: »Truden je in žejen. Kako slastno pije,« »Kruha si urezi!« je dejal nato, »in sedi,« Mladi je sedel v stol, kjer je sicer počival vikar. Vikar pa je stal ob mizi in ga opazoval. »Zares je. Bled si, ali si bil bolan?« »Nekaj malega.« »Pa si zdaj dober?« »Dober.« Duhovnik je opazil dijakovo čepico s peresom in jo vzel in si jo pomeril in se pošalil: »Take čepice nosite torej?« »Da,« je odvrnil dijak, »mi pri constantissimi,« »Natio constantissima,« se je nasmehnil vikar, »zelo lepo ime. Kaj pa facultas?« »Facultas je consultissima,« »Pa rektor? Dekan?« »Vestra amplitudo, Vir colendissimus dignissl musque,« Vikar se je živahno zasmejal, snel čepico, jo motril in vzkliknil: »Moj ljubi, odkdaj pa so kurja peresa v navadi? « Mladi je zardel in hotel osramočen in v zadregi seči po pokrivalu. Tedaj se je vikar hripavo zasmejal. »Prijatelj, ta čepica je moja. Moj tridesetletni spomin. Brez pokrivala si se vrnil.« Mladi je jecljal: »S soškega mosta mi jo je vzel veter.« »Zakaj je ne držiš,« je odvrnil resno vikar. Čez hip je vprašal resno: »Repiticijo imaš?« »Imam!« je dejal lahkotno dijak, »In privatam?« »Ne!« »Pa si pisal po denar! Ali ti nisem poslal petdeset lir, kolikor je potrebno?« »Odložil sem zaradi bolezni.« Vikarju je postajalo lice resno in temno, a se je krotil, »Čakaj no,« je vprašal čez hip, »o čem nameravaš brati?« »Digestum vetus, liber —« »Po Bartolu?« »Po Baldu.« »Pa si pisal o nekem Cepoliju! Kdo te razume?« »0 Cepoliju sem repitiral,« je odvrnil mladi, ki že ni mogel prikrivati zadrege. Vikar je molčal nekaj hipov, nato je vprašal: »Kako je že ime konzilijarjevo?« »Strozzi,« »Ne poznam!« je vzkliknil vikar, »Pa praviš, da me pozdravi,« Mladi je drhtel. Nato je odvrnil: »Mislil sem prejšnjega, to se razume,« Vikar je stopil razburjen po sobi. Mladi je gledal plaho za njim in njegovimi kretnjami. Hipoma je vikar obstal tik pred svojim gojencem in rekel: »Tvoje velikonočne počitnice so letos kaj zgodnje. Ne bom izpraševal, čemu. To ti pa povem, Videti je, da si slabo pazil nase in obleko. Zamazana je, glej, in celo krpal si jo. Ali si popival?« »Ne!« Vikar je segel po kratkem ogrinjalu, ki je ležalo koncem mize, in govoril: »Nad dvajset let ti je. Nadejam se, da si razumen in ne boš posnemal izgubljenega sina. Nisem oče, ki bi ti mogel nadomestiti, kar si zapravil, Nisem bogat,« Rahla ginjenost je zadrhtela iz njegovih besed: »Šesterih kmetov desetino služim in nekaj malega za ustanovljene maše, za pogrebe in očiščevanje žen. In v najemu imam njivo in senožet, da morem rediti kravo. Iz tega redim sebe, Magdaleno, Katro, plačujem Matevžkove poti in cerkveniško delo, gospoda obhodnika na Mostu in tebe. In ti me staneš največ. Zdaj veš,« Čez hip je dodal: »Ena bolezen v hlevu, ena slaba letina in stradal bom — Ti pa ne paziš na drago obleko, glej, in —« Obračujoč ogrinjalce dijakovo v rokah, je tisti hip vikar otipal list v žepiču, ga razgrnil in bral, Nato mu je obličje zagorelo v jezi in je bral na glas in se rogal: »Meum est propositum in taberna mori ubi vina proxima morieates ori; tunc cantabunt letius angelorum chori Deus sit propitius isti potatori!« »Peter,« je vzkliknil, »to je torej tvoja bolezen? In morda še kaj hujšega, nesrečni človek!« »Gospod stric,« je zaklical mladi proseče, »Molči,« je odvrnil trdo vikar. Oči so mu gorele, lice mu je bila pokrila temna rdečica; kakor svoje dni v mlajših letih je trepetal nemarni bakalaureus pred strogim stricem. Slišal je komaj slišen vzklik dekliških ust pred vrati v kuhinji in ga je obšel sram in strah in je stisnil ustnice in odločil: »Tepel me ne boš!« Tedaj so se kakor sama od sebe odprla nenadoma vrata za vikarjem in Matevžek je zaklical v sobo: »Gospod, obhajat se mudi! Gospod nad-nadnad- diakon na Dvoru —« »Bog pomagaj,« je vzkliknil vikar, pograbil sveto posodje za zadnjo popotnico, štolo in pregrinjalo in planil za Matevžkom . , , »Deo gratias!« je vzdihnil dijak, si nalil vina in ga izpil v diušku.