Bore mladost: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 2.851 zlogov ,  pred 15 leti
Dopisal manjkajoče odstavke.
(Vnesel odstavke.)
(Dopisal manjkajoče odstavke.)
„Ljuba Rozalija, odpodi si iz glave prazni strah, ne veruj v sanje. Ako je nama namenjena srečna zveza, kmalu se bo dopolnilo, ako ni, prisiliti je ne moreva. Vzroka pa ne vem, po kterem bi nama bila nesreča namenjena."-„Ta nesrečna vera v naključje in tvoja prederznost, bojim se, bo razderla najino ljubezen."—„To vero sem si pridobil po dolgem težkem premišljevanji življenja, in v tolažilo mi je v vseh težavah; tako sem se je navzel, da je ne morem popustiti. Kar pa prederznost imenuješ, to ni prederznost, temuč nerazložljiv nagib ljubezni, kteremu ustavljati se ni mogoče. Ta mi je nocoj dal silno moč, premagati dereči hudournik. Danes sem zopet bolj boječ, kakor serčen. Ne vem, kako je to: vse radosti in terpljenja ljudi, vse slavne naredbe, vse krasote naravine ne premorejo mojega serca premakniti iz navajene mlačnosti. Ne poznam veselja in žalosti, ne kesa in zadovoljnosti. Kadar me, pa kaj od tebe hoče odločiti, vname se mi v sercu tako ognjena strast, da bi se zoperstavil največi sili. Vsa notranja moč, kakor dalje je spala, toliko silneje se predrami. Kedar se pa ta ogenj zopet vleže, ne čutim več, da nosim serce v persih."
 
„Jaz sem tedaj edina stvar, ki tvoje serce vneti more. Kaj mara, da tudi ta ogenj kmalu ugasne, in poslal boš tudi proti meni merzel in brezserčen. Kaj čem početi zapuščena reva! Izgled take nečutnosti sem poznala v bližnje okolice, pa ne smem ga omeniti, da te ne razžalim." — "Ne spominjaj me staršev. Midva nisva poznala matere, in kako bi se predrznila očeta soditi, ki se več ne morejo opravičevati. Čez oba je razpeto zeleno zagrinjalo in najina dolžnost je, spominjati se na nju le s pobožnim sercem. Ne kaliva njunega miru."
 
"Smem li morebiti vprašati, koliko let sva zaročena?"
<manjka kos besedila>
 
"Štiri leta, štiri kratka leta," odgovori Mirko.
 
Pet jih bo, Mirko, čez tri dni."
 
"Jaz ne mislim rad na leta, ki so nam v nič potekla, nerad se spominjam dneva najine zaroke, žalosten dan je bil; in nikdar potem nisem toliko solz prelil. Le na tiste redke trenutke se spominjam, v katerih sva se videla teh pet let, in njih spomin mi obudi nebeško radost. Pet let čiste srečne ljubezni sva prestala. Ko sva se vsak dan lahko poročila, videla sva se skozi pet let komaj desetkrat. Ta čas sem pa nate mislil vsak dan; tvoja podoba, tvoje serce mi je bilo vsak dan svetejše in ljubezen je v meni rasla in rasla, da jo zdaj komaj morem obseči. Pet let se ljubiva in pri sercu mi je danes, kakor bi bil pervikrat kramljal sladko besedo: ljubim te. Koliko zadovoljnost, kolik ponos čuti serce, spominjaje se teh leta najsvetejšega čutja. Koliko blagih misli in čistih namenov nama je rodilo to petletno ločenje; v zakonu pa bi bila prestala že mnogo težav, in ljubezen bi morebiti že omrzovala, ker ne bi poznala njene visoke cene. O Rozalija, nihče na zemlji ni srečnejši od naju."
 
"To so besede, Mirko, prazne besede, resnici nepodobne. Z njimi hočeš potrapiti moje skerbi, in jih le množiš. Ako pa ti gredo iz serca, gorje najini ljubezni. Preden vihar pade na jezero, zašumi v jelovju, visoko na gori, tako tudi jaz v sercu nosim predčutje neznane nesreče, ktere vzrok bo tvoje čudno serce. Teh let najine ljubezni srečnih imenovati ne morem, ker videla sem te komaj tolikrat, da nisem pozabila tvojega obraza, in rada bi te vsak dan gledala in varovala. S kakim veseljem sem vselej pričakovala tvojega prihoda! Koliko lepih besedi, koliko vprašanj sem pripravila, kako sem želela razodeti ti vsa serčna čutila, in ti si prišel, naglo dogovoril, zopet pobegnil in pustil si me še v večji težavi in nazaupnosti. Ah, koliko si mi skerbi nakopal, koliko dvomov, in že se mi zdi, da nisi podoben tistemu Mirku, ki ga sercu nosim."
 
"Postaral sem se za pet let, obraz se je izpremenil, ali serce je ostalo ravno tisto, vedno tvoje; tebi je popolnoma podverženo. Voli, kakor hočeš, in duhoven bo posvetil najino zvezo. Vendar odkritoserčno ti povem, raje danes odidem in se vernem drugo pomlad z ravno to ljubeznijo bolj možak, kakor da bi mi zdaj roko podala v strahu, da bo moje serce omrznilo ali te v nadlogo pahnilo. Reci, volitev je lahka."
 
Z motnim pogledom, v katerem se je brala vsa težava serca, pogleda v Mirkove nemirne oči – in molči.
 
S tresočo besedo izpregovori Mirko: "Tvoj pogled je ostra beseda. En poljubek za slovo. Zbogom do druge pomladi!"
 
Rozalija se zgrudi na mizo in na glas zajoka; Mirko pa plane ves premočen iz ute proti germovju in ladji in stoji na enkrat pred Rozalkinim očetom. Kar ostermel je. „Kam, kaj je", zakliče preplašeni oče. „V Benetke", odgovori Mirko, in hiti memo gospoda. — „Stoj", zavpije oče, s krepkim glasom. Mirko pa, kot iz sanj prebujen, pomakne se nazaj stopi pred gospoda, in se izgovarja, da ga poprej ni pozdravil. Fužinskemu gospodu je pa togota stopila v obraz in zajecljal je nekaj, kar ni bilo besedam podobno. Ko pa k uti pride in vidi svojo hčer, kako se je na mizo zgrudila, bledo in objokano, stopijo mu solze v oči; stisne jo na svoje persi in jokaje spregovori: „Ne boj se dete, jaz sem tukaj, tvoj oče"; in jo boža in boža, kakor otrok otroka. Mirko je pa proč obernil svoj obraz in v tla stermel medtem, ko je sivi gospod zdihoval in Bogu tožil, da mu je pustil doživeti tako žalostne ure. Kmalu se Rozalija zmuzne očetu iz rok, poravna mu sive lase in obriše solze s častitljivega obraza.
1.555

urejanj

Navigacijski meni