Lenora

← Zdravilo ljubezni

Lenora (Poezije) France Prešeren

Povodni mož →

Pesem je prevod balade Lenore nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747–1794).

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Iz nemškega)

Lenora, ko se zazorí,

iz strašnih sanj se spláši:

»Zvest nis', al' živ več, Vilhelm tí!

Od kod tak' dolg' odláši?«

Je kralja Miroslava roj

pred Prag ji vnesel bil ga v boj,

al' zdrav je, kar se ločil,

ni pisal, ne poročil.

Se kralj in cesarica sta

že vendar omečíla,

prepira trudna dolzega

med sabo se umiríla;

in trum se šum, in vriš, in vrisk,

se turški boben sliš' in pisk,

iz boja vojska cela

domov hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,

po vsaki stèzi, póti

mladí, starí iz hiš hité.

ukánju trum naproti.

Boga sin, mati hvalita,

nevesta sprímlja ljubega;

nihče Lenore same

ne kliče, ne objame.

Lenora gôr' in dôli vse

je vrste oprašála;

al' zanj ne ve noben, kar je

jih vojska dám poslala.

Armada komaj je odšla,

Lenora vŕže se na tla,

lase si črne ruje,

se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti:

»Bog vsmíli se!« zdihuje;

»O káj ti je, o ljuba hči!« -

jo sŕčno objemúje.

»O mati, mati! Preč je, preč!

Za celi svet ne maram več!

Ni milosti pri Bogi,

gorje siroti ubogi!« -

»Usmiljen Bog, pomagaj tí!

Hči, očenaš molive!

Vse dobro je, kar Bog stori.

da usmili se, prosive!«

»O mati, mati, laž je tó!

Bog storil meni je hudó!

Kogá sem primolila?

Zdaj môlit' več ni sila!« -

»Ve, kdor Očeta prav pozna,

da rad otrók se usmili;

bo ugásnila bridkost srcá

pri svetem obhajili.« -

»Za to, kar v meni zdaj gorí,

gasila, obhajila ni!

Al' obhajilo 'zkliče

iz grôbov ven mrliče?« -

»Na Ogrskem, pomisli, hči,

nezvest tvoj morebiti,

da pravo vero zdaj tají,

se drugi prikupíti.

Iz misel spústi ga, zato

nikoli srečen on ne bo,

bo kriva pêkla téga,

ko umiral bo, prisega!« -

»O mati, mati! Preč je preč!

Zgubljena sem, zgubljena!

O smrt, o smrt, ne čakaj več;

da sem bila rojena!

Ugasni luč mi vekomaj!

Me groba noč in strah obdaj!

Ni milosti pri Bogi,

gorje siroti ubogi!« -

»Pomagaj Bog, otroka tí

ubozega ne sodi!

Ne ve, kaj jezik govori,

nje greham mili bodi!

Slovo svetá bridkosti daj,

in spomni se na sveti raj,

kjer duša Bógu zvesta

bo Jezusa nevesta.« -

»O, mati, káj je sveti raj,

káj je pekèl, o mati!

Le z njim, le z njim je sveti raj,

pekèl brez njega, mati!

Ugasni luč mi vekomaj!

Me groba noč in strah obdaj!

Brez njega sreče zame

ni tu ne onstran jame!«

Obup takó po nji bučí,

kri vnema in možgane,

na božje sklepe togotí

predrzno se neznane:

si rani prsi in roké,

da sonce zajde za goré,

da skoz nebeška vrata

zvezd truma pride zlata.

Po vasi gôri pok, pok, pok

je od podkvá bobnelo;

zrožljal je s konja mož visok

na klóp pred hišo belo.

Poslušaj, iz nadvratnih lin

zvončèk zapoje: cín, cin, cín;

Lenora dobro v hiši

le-te besede sliši:

»Aló, aló! Le brž odpri!

Lenora, spiš, al' čuješ?

Al' zvesta si ti, ljub'ca, mi,

se smejaš al' zdihuješ?« -

»O Vilhelm, tí? od kod zdaj te

tak' pozno konj pŕinesel je?

Sem čula, sem jokála,

bridkosti káj prestala!« -

»O polnoči sedlamo mi,

sem vstal na češkem sveti,

sem pozno vstal, in blizu ni,

te hočem s sabo vzeti.« -

»Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!

Z'ló brije zunaj mraz nocoj,

bom, ljubi, te objela,

na srcu te ogrela.« -

»Naj, ljub'ca, zunaj brije mraz,

da hotel bolj bi briti!

Moj konj cep'ta, poteka čas,

ne smem se dalj muditi.

Podpaši, vrzi ročnoma

na vranca zad se, ljubica!

Z nevesto danes spati,

sto moram milj dirjáti.«

»Kako me nesel boš nocoj

sto milj do domačije?

Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,

enajst že ura bije.« -

»Pot gladko, luno lej svetlò!

Mrlič' in mi kot blisk let'mò,

domov še danes zvésto

prinesel bom nevesto.«

»Kje je tvoj dom, kje post'ljica?

Kakóvo je oboje?« -

»O, daleč sta in majhena,

šest dilj in diljic dvoje!« -

»Bo prostor zame?« - »Ljub'ca, bo,

podpaši, vrzi se srčnó;

že post'ljica postlana,

je svatovšina zbrana.« -

Lenora brž planila je,

na konja je zletela,

s prebelimi rokami se

preljub'ga poprijela;

in údri, údri, klop, klop, klop

se urno spústita v kolop,

da sape ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej!

kak' spred oči leteli

so logi, travniki naprej,

mostovi kak' gromeli! -

»Te strah ni? - Luno lej svetlò!

Mrliči jézd'jo jadrno!

Jih strah je tebe tudi?« -

»Me ni, mrtvih ne budi!«

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?

Kaj vrane frfetajo? -

Mrliča d'jati v grob velé,

in bilje godrnjajo.

Lej, bliža se pogrebcev trop,

o, čuden vidi se pokop!

Glasovi so enaki

žal'vanju pub'čev v mlaki.

»Po polnoči pokop naj bo,

in petje, žalovanje;

nevesto peljem zdaj s sabó,

z menoj na ženit'vanje!

Zakroži, mežnar, pesem tí,

roké brž nama, pop povíj,

da zakon naju zveže,

potem se z mano vleže!« -

Zdaj vtihne vse! - Pogrebcev ni!

Pokoren ti besedi,

klop, klop trdó za njim letí

cel trop po konja sledi;

in údri, údri, klop, klop, klop

naprej leteli so v kolop,

da sape ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak' letí

grmovje, graja, cesta!

Kako leté jim spred oči,

vasi, trgóvi, mesta! -

»Te strah ni? - Luno lej svetlò!

Mrliči jézd'jo jadrno!

Ni strah te mrtvih tudi?«

»Me ni, - mrtvih ne budi.«

Pogledaj na visélnice!

Plesát' okrog kolesa

temnó pri luni vidi se,

trop jasen brez telesa. -

»Aló, pošasti, z mano zdaj,

mi plésat ženit'vanjski raj,

nevesto ki objamem

in s sabo v post'ljo vzamem!«

Pošasti grde vèš, vèš, vèš,

za njima so jo vnele,

ko óster piš skoz zrelo rèž,

tako so té vršele.

In údri, údri, klop, klop, klop

naprej leteli so v kolop,

da sape ji zmanjkuje,

in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh kako,

kako je vse bežalo!

Nad njima z zvezdami nebo,

kako je tó dirjálo! -

»Te strah ni? - Luno lej svetlò!

Mrliči jézd'jo jadrno!

Ni strah te mrtvih tudi?«

»Gorje, mrtvih ne budi!« -

»Petelin poje, se mi zdi,

poteka čas mi tukaj! -

V nos jutra sapa me skeli,

brž, vranec, se zasukaj! -

Končala pot, končala sva!

Odgrinja se ti post'ljica!

Ko blisk leté duhovi,

t'le moji so domovi!«

In nad železna vrata tí

jo skokama drvijo:

švrk! s tanko šibo jih usmodí,

zapahi odletijo,

in strášno duri zakrčé,

po črnih grobih v skok leté,

čez kamne peketajo,

od lune tí migljajo.

Al' preden mignil bi z očmi,

o čúdesa neznane!

Lej, s kónjika se plašč zdrobi

ko capice sežgane.

Ni ga lasu na glavi več,

z lasmi mu pade koža preč,

lej, smrt je z uro stala,

kosó v rokáh držala.

Razbija vranec, spenja se,

plamén od njega šine,

in pod Lenoro ubogo vse,

vse vdere se in zgine.

In jok in stok je nad zemljó,

in jok in stok je bil pod njo.

Lenora tam v trepéti

jenj'vála je živeti.

Pod luno bledo se nad njo

duhovi so sklenili,

plesali krog in krog, bridkó

to pesem zatulili:

»Trpì, če poka ti srcé!

Prah z Bogom kregat' se ne sme!

Odšla si trupla sili,

Bog duše se usmili!« -