Lenora: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m tn |
|||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
Pesem je prevod balade ''Lenore'' nemškega pesnika ''Gottfrieda Augusta |
Pesem je prevod balade ''Lenore'' nemškega pesnika ''Gottfrieda Augusta Bürgerja'' (1747 - 1794) |
||
Redakcija: 14:54, 24. december 2006
Pesem je prevod balade Lenore nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747 - 1794)
- LENORA
- (Iz nemškega)
- Lenora, ko se zazorí,
- iz strašnih sanj se spláši:
- »Zvest nis', al' živ več, Vilhelm tí!
- Od kod tak' dolg' odláši?«
- Je kralja Miroslava roj
- pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
- al' zdrav je, kar se ločil,
- ni pisal, ne poročil.
- Se kralj in cesarica sta
- že vendar omečíla,
- prepira trudna dolzega
- med sabo se umiríla;
- in trum se šum, in vriš, in vrisk,
- se turški boben sliš' in pisk,
- iz boja vojska cela
- domov hiti vesela.
- Povsod, kjer le nesó nogé,
- po vsaki stèzi, póti
- mladí, starí iz hiš hité.
- ukánju trum naproti.
- Boga sin, mati hvalita,
- nevesta sprímlja ljubega;
- nihče Lenore same
- ne kliče, ne objame.
- Lenora gôr' in dôli vse
- je vrste oprašála;
- al' zanj ne ve noben, kar je
- jih vojska dám poslala.
- Armada komaj je odšla,
- Lenora vŕže se na tla,
- lase si črne ruje,
- se grozno togotuje.
- K nji mati skrbna prileti:
- »Bog vsmíli se!« zdihuje;
- »O káj ti je, o ljuba hči!« -
- jo sŕčno objemúje.
- »O mati, mati! Preč je, preč!
- Za celi svet ne maram več!
- Ni milosti pri Bogi,
- gorje siroti ubogi!« -
- »Usmiljen Bog, pomagaj tí!
- Hči, očenaš molive!
- Vse dobro je, kar Bog stori.
- da usmili se, prosive!«
- »O mati, mati, laž je tó!
- Bog storil meni je hudó!
- Kogá sem primolila?
- Zdaj môlit' več ni sila!« -
- »Ve, kdor Očeta prav pozna,
- da rad otrók se usmili;
- bo ugásnila bridkost srcá
- pri svetem obhajili.« -
- »Za to, kar v meni zdaj gorí,
- gasila, obhajila ni!
- Al' obhajilo 'zkliče
- iz grôbov ven mrliče?« -
- »Na Ogrskem, pomisli, hči,
- nezvest tvoj morebiti,
- da pravo vero zdaj tají,
- se drugi prikupíti.
- Iz misel spústi ga, zato
- nikoli srečen on ne bo,
- bo kriva pêkla téga,
- ko umiral bo, prisega!« -
- »O mati, mati! Preč je preč!
- Zgubljena sem, zgubljena!
- O smrt, o smrt, ne čakaj več;
- da sem bila rojena!
- Ugasni luč mi vekomaj!
- Me groba noč in strah obdaj!
- Ni milosti pri Bogi,
- gorje siroti ubogi!« -
- »Pomagaj Bog, otroka tí
- ubozega ne sodi!
- Ne ve, kaj jezik govori,
- nje greham mili bodi!
- Slovo svetá bridkosti daj,
- in spomni se na sveti raj,
- kjer duša Bógu zvesta
- bo Jezusa nevesta.« -
- »O, mati, káj je sveti raj,
- káj je pekèl, o mati!
- Le z njim, le z njim je sveti raj,
- pekèl brez njega, mati!
- Ugasni luč mi vekomaj!
- Me groba noč in strah obdaj!
- Brez njega sreče zame
- ni tu ne onstran jame!«
- Obup takó po nji bučí,
- kri vnema in možgane,
- na božje sklepe togotí
- predrzno se neznane:
- si rani prsi in roké,
- da sonce zajde za goré,
- da skoz nebeška vrata
- zvezd truma pride zlata.
- Po vasi gôri pok, pok, pok
- je od podkvá bobnelo;
- zrožljal je s konja mož visok
- na klóp pred hišo belo.
- Poslušaj, iz nadvratnih lin
- zvončèk zapoje: cín, cin, cín;
- Lenora dobro v hiši
- le-te besede sliši:
- »Aló, aló! Le brž odpri!
- Lenora, spiš, al' čuješ?
- Al' zvesta si ti, ljub'ca, mi,
- se smejaš al' zdihuješ?« -
- »O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
- tak' pozno konj pŕinesel je?
- Sem čula, sem jokála,
- bridkosti káj prestala!« -
- »O polnoči sedlamo mi,
- sem vstal na češkem sveti,
- sem pozno vstal, in blizu ni,
- te hočem s sabo vzeti.« -
- »Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
- Z'ló brije zunaj mraz nocoj,
- bom, ljubi, te objela,
- na srcu te ogrela.« -
- »Naj, ljub'ca, zunaj brije mraz,
- da hotel bolj bi briti!
- Moj konj cep'ta, poteka čas,
- ne smem se dalj muditi.
- Podpaši, vrzi ročnoma
- na vranca zad se, ljubica!
- Z nevesto danes spati,
- sto moram milj dirjáti.«
- »Kako me nesel boš nocoj
- sto milj do domačije?
- Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,
- enajst že ura bije.« -
- »Pot gladko, luno lej svetlò!
- Mrlič' in mi kot blisk let'mò,
- domov še danes zvésto
- prinesel bom nevesto.«
- »Kje je tvoj dom, kje post'ljica?
- Kakóvo je oboje?« -
- »O, daleč sta in majhena,
- šest dilj in diljic dvoje!« -
- »Bo prostor zame?« - »Ljub'ca, bo,
- podpaši, vrzi se srčnó;
- že post'ljica postlana,
- je svatovšina zbrana.« -
- Lenora brž planila je,
- na konja je zletela,
- s prebelimi rokami se
- preljub'ga poprijela;
- in údri, údri, klop, klop, klop
- se urno spústita v kolop,
- da sape ji zmanjkuje,
- in podkev iskre kuje.
- Na levi, desni strani, glej!
- kak' spred oči leteli
- so logi, travniki naprej,
- mostovi kak' gromeli! -
- »Te strah ni? - Luno lej svetlò!
- Mrliči jézd'jo jadrno!
- Jih strah je tebe tudi?« -
- »Me ni, mrtvih ne budi!«
- Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
- Kaj vrane frfetajo? -
- Mrliča d'jati v grob velé,
- in bilje godrnjajo.
- Lej, bliža se pogrebcev trop,
- o, čuden vidi se pokop!
- Glasovi so enaki
- žal'vanju pub'čev v mlaki.
- »Po polnoči pokop naj bo,
- in petje, žalovanje;
- nevesto peljem zdaj s sabó,
- z menoj na ženit'vanje!
- Zakroži, mežnar, pesem tí,
- roké brž nama, pop povíj,
- da zakon naju zveže,
- potem se z mano vleže!« -
- Zdaj vtihne vse! - Pogrebcev ni!
- Pokoren ti besedi,
- klop, klop trdó za njim letí
- cel trop po konja sledi;
- in údri, údri, klop, klop, klop
- naprej leteli so v kolop,
- da sape ji zmanjkuje,
- in podkev iskre kuje.
- Na levi, desni kak' letí
- grmovje, graja, cesta!
- Kako leté jim spred oči,
- vasi, trgóvi, mesta! -
- »Te strah ni? - Luno lej svetlò!
- Mrliči jézd'jo jadrno!
- Ni strah te mrtvih tudi?«
- »Me ni, - mrtvih ne budi.«
- Pogledaj na visélnice!
- Plesát' okrog kolesa
- temnó pri luni vidi se,
- trop jasen brez telesa. -
- »Aló, pošasti, z mano zdaj,
- mi plésat ženit'vanjski raj,
- nevesto ki objamem
- in s sabo v post'ljo vzamem!«
- Pošasti grde vèš, vèš, vèš,
- za njima so jo vnele,
- ko óster piš skoz zrelo rèž,
- tako so té vršele.
- In údri, údri, klop, klop, klop
- naprej leteli so v kolop,
- da sape ji zmanjkuje,
- in podkev iskre kuje.
- Kar je pod luno, oh kako,
- kako je vse bežalo!
- Nad njima z zvezdami nebo,
- kako je tó dirjálo! -
- »Te strah ni? - Luno lej svetlò!
- Mrliči jézd'jo jadrno!
- Ni strah te mrtvih tudi?«
- »Gorje, mrtvih ne budi!« -
- »Petelin poje, se mi zdi,
- poteka čas mi tukaj! -
- V nos jutra sapa me skeli,
- brž, vranec, se zasukaj! -
- Končala pot, končala sva!
- Odgrinja se ti post'ljica!
- Ko blisk leté duhovi,
- t'le moji so domovi!«
- In nad železna vrata tí
- jo skokama drvijo:
- švrk! s tanko šibo jih usmodí,
- zapahi odletijo,
- in strášno duri zakrčé,
- po črnih grobih v skok leté,
- čez kamne peketajo,
- od lune tí migljajo.
- Al' preden mignil bi z očmi,
- o čúdesa neznane!
- Lej, s kónjika se plašč zdrobi
- ko capice sežgane.
- Ni ga lasu na glavi več,
- z lasmi mu pade koža preč,
- lej, smrt je z uro stala,
- kosó v rokáh držala.
- Razbija vranec, spenja se,
- plamén od njega šine,
- in pod Lenoro ubogo vse,
- vse vdere se in zgine.
- In jok in stok je nad zemljó,
- in jok in stok je bil pod njo.
- Lenora tam v trepéti
- jenj'vála je živeti.
- Pod luno bledo se nad njo
- duhovi so sklenili,
- plesali krog in krog, bridkó
- to pesem zatulili:
- »Trpì, če poka ti srcé!
- Prah z Bogom kregat' se ne sme!
- Odšla si trupla sili,
- Bog duše se usmili!« -