Lenora: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m tn
Vrstica 1: Vrstica 1:
Pesem je prevod balade ''Lenore'' nemškega pesnika ''Gottfrieda Augusta Burgerja'' (1747 - 1794)
Pesem je prevod balade ''Lenore'' nemškega pesnika ''Gottfrieda Augusta Bürgerja'' (1747 - 1794)





Redakcija: 14:54, 24. december 2006

Pesem je prevod balade Lenore nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja (1747 - 1794)


LENORA
(Iz nemškega)


Lenora, ko se zazorí,
iz strašnih sanj se spláši:
»Zvest nis', al' živ več, Vilhelm tí!
Od kod tak' dolg' odláši?«
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al' zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil.


Se kralj in cesarica sta
že vendar omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se šum, in vriš, in vrisk,
se turški boben sliš' in pisk,
iz boja vojska cela
domov hiti vesela.


Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stèzi, póti
mladí, starí iz hiš hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.


Lenora gôr' in dôli vse
je vrste oprašála;
al' zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komaj je odšla,
Lenora vŕže se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.


K nji mati skrbna prileti:
»Bog vsmíli se!« zdihuje;
»O káj ti je, o ljuba hči!« -
jo sŕčno objemúje.
»O mati, mati! Preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!« -


»Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
da usmili se, prosive!«
»O mati, mati, laž je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj môlit' več ni sila!« -


»Ve, kdor Očeta prav pozna,
da rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili.« -
»Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al' obhajilo 'zkliče
iz grôbov ven mrliče?« -


»Na Ogrskem, pomisli, hči,
nezvest tvoj morebiti,
da pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga, zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pêkla téga,
ko umiral bo, prisega!« -


»O mati, mati! Preč je preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več;
da sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekomaj!
Me groba noč in strah obdaj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!« -


»Pomagaj Bog, otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta.« -


»O, mati, káj je sveti raj,
káj je pekèl, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekèl brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekomaj!
Me groba noč in strah obdaj!
Brez njega sreče zame
ni tu ne onstran jame!«


Obup takó po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
da sonce zajde za goré,
da skoz nebeška vrata
zvezd truma pride zlata.


Po vasi gôri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klóp pred hišo belo.
Poslušaj, iz nadvratnih lin
zvončèk zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:


»Aló, aló! Le brž odpri!
Lenora, spiš, al' čuješ?
Al' zvesta si ti, ljub'ca, mi,
se smejaš al' zdihuješ?« -
»O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak' pozno konj pŕinesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!« -


»O polnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizu ni,
te hočem s sabo vzeti.« -
»Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Z'ló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi, te objela,
na srcu te ogrela.« -


»Naj, ljub'ca, zunaj brije mraz,
da hotel bolj bi briti!
Moj konj cep'ta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnoma
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti.«


»Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,
enajst že ura bije.« -
»Pot gladko, luno lej svetlò!
Mrlič' in mi kot blisk let'mò,
domov še danes zvésto
prinesel bom nevesto.«


»Kje je tvoj dom, kje post'ljica?
Kakóvo je oboje?« -
»O, daleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!« -
»Bo prostor zame?« - »Ljub'ca, bo,
podpaši, vrzi se srčnó;
že post'ljica postlana,
je svatovšina zbrana.« -


Lenora brž planila je,
na konja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub'ga poprijela;
in údri, údri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
da sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.


Na levi, desni strani, glej!
kak' spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak' gromeli! -
»Te strah ni? - Luno lej svetlò!
Mrliči jézd'jo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?« -
»Me ni, mrtvih ne budi!«


Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
Kaj vrane frfetajo? -
Mrliča d'jati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcev trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal'vanju pub'čev v mlaki.


»Po polnoči pokop naj bo,
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdaj s sabó,
z menoj na ženit'vanje!
Zakroži, mežnar, pesem tí,
roké brž nama, pop povíj,
da zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!« -


Zdaj vtihne vse! - Pogrebcev ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in údri, údri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
da sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.


Na levi, desni kak' letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! -
»Te strah ni? - Luno lej svetlò!
Mrliči jézd'jo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?«
»Me ni, - mrtvih ne budi.«


Pogledaj na visélnice!
Plesát' okrog kolesa
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa. -
»Aló, pošasti, z mano zdaj,
mi plésat ženit'vanjski raj,
nevesto ki objamem
in s sabo v post'ljo vzamem!«


Pošasti grde vèš, vèš, vèš,
za njima so jo vnele,
ko óster piš skoz zrelo rèž,
tako so té vršele.
In údri, údri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
da sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.


Kar je pod luno, oh kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! -
»Te strah ni? - Luno lej svetlò!
Mrliči jézd'jo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?«
»Gorje, mrtvih ne budi!« -


»Petelin poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! -
V nos jutra sapa me skeli,
brž, vranec, se zasukaj! -
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti post'ljica!
Ko blisk leté duhovi,
t'le moji so domovi!«


In nad železna vrata tí
jo skokama drvijo:
švrk! s tanko šibo jih usmodí,
zapahi odletijo,
in strášno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.


Al' preden mignil bi z očmi,
o čúdesa neznane!
Lej, s kónjika se plašč zdrobi
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej, smrt je z uro stala,
kosó v rokáh držala.


Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse vdere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenj'vála je živeti.


Pod luno bledo se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
»Trpì, če poka ti srcé!
Prah z Bogom kregat' se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!« -